Restavracija hotela La Claustra v nekdanjem švicarskem vojaškem bunkerju na gorskem prelazu St. Gotthard. Foto: Reuters
Restavracija hotela La Claustra v nekdanjem švicarskem vojaškem bunkerju na gorskem prelazu St. Gotthard. Foto: Reuters
Vhod v butični hotel La Claustra. Foto: Reuters
Krave na zelenici pred topom v nekdanji utrdbi švicarske vojske v Faulenseeju. Foto: Reuters



Butični hotel s 17 sobami je zakopan globoko v gorsko verigo Gotthard, namesto sten je gola skala, interjer je minimalističen, tako restavracija kot sprejemna avla in sobe pa so povsem brez oken. Vhod je neimpresiven, okrašen zgolj s švicarsko zastavo - nekdanjemu vojaškemu bunkerju primeren, pač. La Claustra je del širšega trenda v Švici, kjer marljivo reciklirajo odslužene in nikdar rabljene bunkerje v vse od hotelov do butikov, od muzejev do gobjih farm in sirarn.

"Poleg naših procesorjev sta ključni točki prodaje švicarska znamka in fizična varnost tega bunkerja," je za Reuters povedal Frank Harzheim, generalni direktor podatkovnega centra Deltalis, ki je nameščen v bunkerju, v katerem je bilo svoj čas nastanjenih do 1.500 vojakov.

Med drugo svetovno vojno je imela sicer nevtralna Švica mrežo okoli 8.000 bunkerjev in vojaških zaklonišč. Ker so bili stroški vzdrževanja visoki, grožnja napada pa nizka, je švicarska vojska v 90. letih posebno enoto zadolžila, da to številko drastično zniža.

Velika večina teh bunkerjev je bila tako v zadnjih 25 letih prodana, zapečatena ali pa zgodovinsko zavarovana, še vedno pa nanje lahko naletimo po vsej državi, pogosto "zakrinkane" v stanovanjske hiše, skednje in srednjeveške gradove.

V obrambo z okopi
Znano je, da so bili Švicarji svoj čas zelo nagnjeni k obrambi, celo obsedeni z njo, kar je tudi spodbudilo gradnjo bunkerjev v takem številu. S tem so povezane tudi številne legende in anekdote. Če gre verjeti eni nepotrjeni zgodbi, ki pa jo Švicarji že več kot stoletje ponosno razlagajo, je nemški cesar Wilhelm II. ob obisku Švice leta 1912 švicarskega vojaka vprašal, kaj bi storilo 100.000 švicarskih vojakov, če bi čez mejo vdrlo 200.000 nemških vojakov. "Vsak bi moral ustreliti dvakrat, vaše visočanstvo," naj bi mu odgovoril.

Muzeji, kot je Sasso San Gottardo, umeščen v nekdanjo trdnjavo, dajejo vpogled v švicarska prizadevanja, da bi se v 20. stoletju ubranili pred vdori. Potem ko je Nemčija leta 1940 napadla Francijo, je bila Švica obkoljena s t. i. silami osi in se je dobro zavedala, da bi bila v vsakem napadu poražena. Da bi se obranila invazije, je Švica zavzela skrajno obrambno držo. Po načrtu, imenovanem Nacionalni okop, bi se večji del vojakov in orožja v primeru napada tujega agresorja umaknil v gore. Prek svoje mreže trdnjav in bunkerjev bi Švica obdržala nadzor nad gorami in ključnimi tranzitnimi potmi.

Med hladno vojno je Švico začel skrbeti morebitni jedrski napad, zato so okrepili izdatke za vojsko in veliko domov je moralo biti opremljenih z bombnim zakloniščem. Kot pri bunkerjih so Švicarji tudi zakloniščem namenili novo uporabnost - številne preprosto uporabljajo kot shrambe ali pa kleti za vinske zbirke.