Shanty Town Emoya ... Foto: Uradna stran hotela
Shanty Town Emoya ... Foto: Uradna stran hotela
... in pravo barakarsko naselje Khayelitsha v Capetownu. Foto: Reuters
Pogled z zraka na idilični Shanty Town. Foto: Uradna stran hotela
Emoyino barakarsko naselje je zgrajeno 'v varnem okolju živalskega rezervata'. Foto: Uradna stran hotela

Tako se bere opis Shanty Towna znotraj luksuznega hotela in centra dobrega počutja Emoya v Bloemfonteinu v Južnoafriški republiki - državi, kjer sta revščina in razslojenost prebivalstva na bogate in na tiste, ki so primorani živeti v barakah iz odpadnega železa, velik problem.
A pri Emoyi na zadevo očitno ne gledajo prav nič tragično, ampak so se odločili petičnim gostom za 850 randov (61,5 evra ali mesečna plača ljudi, ki dejansko živijo v barakarskih naseljih) na noč ponuditi "pristno izkušnjo" "edinega shanty towna (barakarskega naselja) na svetu, opremljenega s talnim ogrevanjem in brezžičnim medmrežjem". Ni treba posebej omenjati, da ljudje, ki živijo v pravih barakarskih naseljih, nimajo niti notranjega stranišča niti elektrike.
Izkusite revščino - brez revščine
Emoyin Shanty Town je tako perverzna turistična ponudba, da je takoj dobila kar nekaj zelo ostrih kritik. "Očitno se ljudje ne bodo nikdar zavedeli, da turizem revščine ni le slaba ideja, ampak da je tudi žaljiva do ljudi, ki dejansko živijo v takih razmerah, ker druge izbire nimajo. Nihče si ne želi dejansko živeti v jebeni baraki. Oh, ampak baraka z wi-fijem in ogrevanimi tlemi? To je pa popolnoma druga zgodba," se huduje avtorica članka v reviji Clutch, ki z veliko ironije predstavlja "pristno izkušnjo življenja revnih - a brez same revščine".
Podobno tudi Siji Jabbar v This is Africa: "Milijarda ljudi po vsem svetu živi v barakarskih naseljih in upam se ugibati, da niti en od te milijarde ne bi še naprej živel tam, če bi mu dal možnost izbire. In izbira je razlog, zakaj je ideja "izkusiti", kako je tam, popolnoma neumna."
Obupne življenjske razmere
V tovrstnih naseljih, navadno zgrajenih na obrobjih, ob rekah, javnih parkih ali železnicah, so barake najpogosteje zgrajene iz panelk, valovite pločevine, plastike in kartona. Sanitarne razmere so obupne, elektrike pogosto ni, manjkajo osnovne potrebe za normalno življenje,pitne vode ni, pa prenatrpanost, izbruhi bolezni in požari, ki se navadno širijo izjemno hitro.
"Če moraš živeti v baraki, si dejansko reven in revščina pomeni, da nimaš na voljo možnosti izbire. Revščina pomeni, da imaš omejene možnosti in nenehen boj navkreber z obema rokama zavezanima za hrbtom. Revščina pomeni, da ljudje ravnajo s tabo kot z idiotom in te ne poslušajo, ko govoriš, preprosto zato, ker nisi imel te sreče, da bi se rodil pod srečnejšo zvezdo. Ko si reven, se vsak dan boriš, da bi ohranil svoje dostojanstvo, medtem ko se ti ga drugi, vede ali nevede, trudijo odvzeti. Gre za nenehno skrb, ali boš imel jutri hrano in ali si lahko privoščiš zboleti," piše Jabbar.
"Ničesar od tega ne moreš zares izkusiti, če nisi dejansko reven, in ne moreš kar odkorakati od revščine ali od svoje barake po nekaj dneh, ko si imel dovolj "izkustva". Tako da vse, kar bodo izkusili gostje v teh "barakah", je dejansko nekaj noči kampiranja."
Emoya sicer ni prva, ki je v Afriki gradila turistično ponudbo na tamkajšnji revščini - že pred leti se je Kenija odločila tržiti svoja barakarska naselja in je omogočila turistom vodene oglede. Za približno 25 evrov si se tako lahko sprehodil po enem od barakarskih naselij v Nairobiju in pogled na evropske turiste, opremljene s "primerno" obutvijo, nahrbtniki in fotoaparati, kako so se prebijali po ulicah brez kanalizacije, je bil etično izredno vprašljiv.
K. S.