Rajske plaže nikogar ne pustijo ravnodušnega. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Rajske plaže nikogar ne pustijo ravnodušnega. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Karen s svojo hčerko Anayo. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž

Največja pozitivna razlika je vreme. Skoraj vsak dan je sonce, ni ti treba skrbeti, kaj boš oblekel naslednji dan, cunje se posušijo kadar koli v 20 minutah, vsak dan lahko obuješ opanke. Aja, a sem že omenila, da imamo božanske peščene plaže par korakov od doma ali službe? (smeh) Negativna razlika pa so cene. Vse je veliko dražje kot v Sloveniji.

Otoki so pravi raj za športne navdušence. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Večina ljudi se še vedno ukvarja s kmetijstvom in ribolovom, čeprav v BDP-ju predstavljata le majhen delež. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Deseterica otokov: Santiago, Sao Vicente, Santo Antao, Fogo, Sal, Sao Nicolau, Brava, Maio, Boa Vista, Santa Luzia, ki imajo skupaj dobrih 430.000 prebivalcev. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Deseterica vulkanskih otokov se med seboj zelo razlikuje, tako da vsakdo najde kaj zase. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž

Na ulici lahko srečaš temnopoltega domačina z zelenimi očmi in svetlimi lasmi, takoj za njim pa skoraj svetlopoltega z afriškimi kodri. Na otoku Fogo na primer obstaja cela vas, kjer so skoraj vsi prebivalci svetlolasi in zelenooki, baje vsi potomci enega in istega Francoza, ki je tu živel pred več kot 100 leti.

Želve so prepoznaven simbol otokov, zato ne bodite presenečeni, da so lesene ali iz kamna eden od glavnih turističnih spominkov. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Šolstvo bi moralo biti brezplačno, pa ni ravno tako. Velika težava so tudi prepolni razredi oziroma premalo učiteljev. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Turkizno morje in nasmejani obrazi. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Najslavnejša prebivalka otokov je bila pevka Cesaria Evora, ki je umrla 2011. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Ena do specialitet, ki nikoli ne manjka na krožniku: ribe. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Otoki so bogati s tropskim sadjem. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Drug otok, drugačna pokrajina. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž

Zelo radi se zabavajo. Glasbo je slišati povsod in vedno. Včasih dobro, včasih slabo, ampak za domačine je še najpomembneje, da je glasna. Konec tedna odprejo vse diskoteke, vendar pa te do 1. ure zjutraj ostanejo prazne, potem pa nihče ne gre domov pred sončnim vzhodom.

Pomol v Santa Marii. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Raj za deskarje: Ponta Preta na severu otoka Sal. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Otoki ponujajo številne možnosti za aktivne počitnice. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Turkizno morje, visoka temperatura skozi vse leto ... Zelenortske otoke imajo nekateri za evropske Karibe. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž

Razlikujejo se tako rekoč v vsakem vidiku vsakdana: v načinu oblačenja - Zelenortčani se oblačijo moderno, Afričani večinoma tradicionalno, v jeziku - Zelenortčani govorijo kreolsko oz. portugalsko, Afričani govorijo afriške jezike in francosko, v življenjskem slogu - Zelenortčani ga "žurajo", medtem ko se Afričani postijo. K temu lahko dodamo še, da domačini živijo bolj v mentaliteti carpe diem (ali po "njihovo" No stress), medtem ko so afriški priseljenci seveda tu zato, da delajo in preživijo sebe in svoje številčne družine v Afriki.

Prebivalci izkoristijo vsako priložnost za zabavo. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Otočje sestavlja deset otokov, ki so si med seboj zelo različni, eden med njimi, Santa Luzia, pa je neposeljen. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Otoki predstavljajo zmes afriške in portugalske kulture. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž
Valovi na Santa Monici. Foto: Osebni arhiv Karen Žorž

Ne bi verjeli, koliko ljudi pozna Slovenijo zgolj zaradi Zlatka Zahoviča in Jana Oblaka!

Kot poudarja, jo je najbolj fascinirala raznolikost otokov, ki jo izraža tudi turistično geslo tamkajšnje turistične organizacije 10 otokov - 10 destinacij. Z Zelenortskimi otoki, mnogi jim rečejo tudi Kapverdski, se je Karen Žorž najprej srečala leta 2004 kot študentka, ko je delala kot predstavnica za Kompas Holidays, ki je na otoke pripeljal prve slovenske turiste, tri leta pozneje pa se je tam tudi ustalila. Tudi 11 let pozneje se giblje v turističnih vodah, kar ni presenetljivo, saj je turizem ena ključnih panog otokov.

Trenutno dela kot komercialna direktorica dveh hotelov znane mednarodne hotelske verige, predtem pa je delala za portugalsko turistično podjetje, ki se je odločilo odpreti receptivno agencijo na Zelenortskih otokih. Kot pravi, so ravno novembra odprli drugi hotel s 5 zvezdicami, tretji, na otoku Sal, se že gradi in bo odprt prihodnje leto, gradijo pa še en hotel na sosednjem otoku Boavista. Turizem je v razcvetu.

Živi in dela na otoku Sal, ki je eden od devetih naseljenih Zelenortskih otokov (skupno jih je deset, največ prebivalcev med njimi pa ima otok Santiago, kjer leži prestolnica otokov Praia). Kot pravi, je sama obiskala že osem otokov, kar je zelo veliko, saj večini domačinov to nikoli ne uspe. Mnogim s svojega domačega otoka ne uspe priti niti do sosednjega otoka, kaj šele drugam.

"Služba mi resnično vzame veliko časa, sploh ker sem vsa ta leta večino časa vedno vpletena v nove projekte. Takrat pač ni urnikov, ni vikendov, ni rednega počitka. Tako da ves prosti čas, ki ga imam, praviloma posvetim svoji skoraj 3-letni hčerki in mednarodnim prijateljem, gremo na sprehod, na sladoled ali pa na plažo," pravi Žorževa, ki se v Slovenijo vsako leto vrača na počitnice.

Na vprašanje, ali je edina Slovenka, odgovarja, da se spomni, da je pred nekaj leti na otoku Boavista živel en Slovenec, a hkrati priznava, da nima nobenih stikov, tako da je mogoče, da je ta podatek že zastarel. "Veleposlaništvo v Bruslju si prizadeva imeti stik s Slovenci na Kapverdskih otokih, in pred kratkim sem dobila vabilo za eno srečanje, tako da bo mogoče to končno priložnost, da se spoznamo."

Več pa v spodnjem pogovoru.

Če povprečnemu Slovencu omeniš Zelenortske otoke, je brez dvoma prva misel počitnice, druga pa, da so daleč in da priti tja ni najlažji logistični podvig. Se strinjate z opisom?
Vsekakor se strinjam s prvim, manj pa z drugim. Največ možnosti, da kje sploh slišiš za Zelenortske otoke, bo vsekakor v kakšni turistični agenciji. V zadnjih letih se obisk predvsem evropskih turistov nenehno stopnjuje, in otoki postajajo vse bolj poznani kot "evropski Karibi". Če je bila turistična ponudba na otok Sal pred 10 leti omejena na okoli 1000 sob, nekaj restavracij in diskoteko, lahko danes govorimo že o več kot 10.000 sobah, diferencirani gostinski in turistični ponudbi, veliko je bilo tudi narejeno za infrastrukturo nasploh.

Seveda ne moremo Zelenortskih otokov primerjati s kakim Egiptom ali Kanarskimi otoki, za to verjetno potrebujemo še kakih 10, 20 let, ampak stvari se vsekakor razvijajo v pravo smer.

In tukaj seveda šteje tudi logistika. Pred kakimi 8 leti sta bili za polet na otoke zgolj dve (praviloma zelo dragi) možnosti - neposredni polet iz Italije ali prek Lizbone. Danes je mogoče leteti na Sal in na Boavisto z večine evropskih letališč in nemalokdaj za manj kot 400 evrov. Nam najbližja cenovno ugodna možnost je polet iz Münchna, sama sem na primer ravnokar kupila povratno vozovnico za 340 evrov. So sicer vozovnice na primer iz Benetk ali Zagreba prek Lizbone veliko dražje, vendar pa letijo na Zelenortske otoke vsak dan.

Kakšen je bil odziv vaših bližnjih, ko ste jim povedali, da se selite na Zelenortske otoke?
Starši so bili že takrat vajeni, da sem bila po več mesecev odsotna, saj sem še pred Zelenortskimi otoki kot turistična predstavnica in vodička delala že v Grčiji, Turčiji, Tuniziji. Mislim, da jih je predvsem skrbelo to, ali mi bo ob vsem tem uspelo diplomirati. In mi je.

Sprva, po pravici povedano, še sama nisem verjela, da bom takrat, leta 2007, ostala na otokih. Ko pa sem dobila resno ponudbo za delo, je bilo jasno, da ostanem. Po drugi strani je bila možnost vrniti se v Slovenijo in po diplomi iskati službo, tako da odločitev dejansko ni bila težka in je bila sprejemljiva tudi za moje bližnje.

Zdaj vejo, da vsako leto z veseljem pridem na obisk v Slovenijo, sploh ker tako tudi moja hčerka obišče "nonote" in sestrične.

Kaj vas je ob selitvi na otoke najbolj presenetilo, v pozitivnem in negativnem smislu?
Moram priznati, da je bil zame že prvi dan na Zelenortskih otokih (leta 2004) ljubezen na prvi pogled. Ne vem, ali nisem mogoče že takrat zaznala ogromnega možnosti, ki jih ima ta kraj. Spomnim se, da se mi je vse zdelo kot "tabula rasa", tako preprosto in naravno, plaže skoraj ali popolnoma nedotaknjene, ljudje neizmerno prijazni. Že takrat sem imela priložnost spoznati 4 otoke (Sal, Boavista, Sao Vicente in Santo Antao), ker smo za slovenske turiste organizirali t. i. island-hopping program. In kar me je tudi pozitivno presenetilo, je bilo odkritje, da so otoki med seboj popolnoma različni. Od majhnega, peščenega Sala, do zelenega Santo Antaa z gorami in kanjoni, pa vse do vulkanskega, črnega otoka Fogo (trenutno tamkajšnji vulkan bruha že več kot en mesec) ... 10 otokov, 10 destinacij - takšno je tudi geslo lokalne turistične organizacije.

V negativnem smislu pa moram reči, da me je nekoliko pozneje presenetil odnos med Zelenortčani in Afričani iz držav celinske Afrike. Le malokateri Zelenortčan se bo opredelil za "Afričana", čeprav v mnogih pogledih (politično in geografsko) njihova država spada k Afriki.

Zgodovina otokov je tesno povezana s portugalsko kolonizacijo, bili pa so tudi središče trgovine z afriškimi sužnji. Kako se ta del zgodovine zrcali v današnji družbi?Pravzaprav se vpliv portugalske kolonizacije (in drugih evropskih vplivov) vidi in čuti na čisto vsakem koraku. Portugalščina ostaja edini uradni jezik (čeprav so prizadevanja, da bi se "kreolščina" uvedla kot uradni jezik, vedno močnejša), v arhitekturi se prav tako vidijo portugalski vplivi, zakonodaja je velikokrat zgolj slaba kopija portugalske in številna velika podjetja in banke so še vedno v rokah portugalskih ali pod njihovim velikim vplivom.

Najbolj viden vpliv kolonizacije pa so vsekakor ljudje sami. Velika večina so mulati, nekateri potomci Portugalcev, drugi Francozov in Angležev, ki so mimo otokov pluli predvsem v 16. in 17 stoletju. Tako lahko na ulici srečaš temnopoltega domačina z zelenimi očmi in svetlimi lasmi, takoj za njim pa skoraj svetlopoltega z afriškimi kodri. Na otoku Fogo na primer obstaja cela vas, kjer so skoraj vsi prebivalci svetlolasi in zelenooki, baje vsi potomci enega in istega Francoza, ki je tu živel pred več kot 100 leti.

Po drugi strani pa v notranjosti otoka Santiago živi skupnost "Rabelados", potomci afriških sužnjev, ki so pred več sto leti zbežali kolonialistom in so se zatekli v višine tamkajšnjih gora. Tako izolirani se niso nikoli pomešali z belci in še danes ohranjajo afriške običaje, mnogi pa zavračajo tudi socializacijo v lokalno družbo.

Kako bi opisali značaj prebivalcev?
Večinoma so prijazni ljudje, ki zelo radi odprejo vrata svojih domov. Sprejmejo popotnika, najsibo to domačin, ki se vrača iz tujine, ali pa tujec, ki je pomotoma zavil v njihovo ulico. Tujcem radi postrežejo s svojo tradicionalno hrano in glasbo, saj so nanju izjemno ponosni.

Zelo radi se zabavajo. Glasbo je slišati povsod in vedno. Včasih dobro, včasih slabo, ampak za domačine je še najpomembneje, da je glasna. Konec tedna odprejo vse diskoteke, vendar pa te do 1. ure zjutraj ostanejo prazne, potem pa nihče ne gre domov pred sončnim vzhodom.

Načeloma je stopnja kriminalitete nizka, sploh na najbolj in najmanj turističnih otokih. Vendar pa v Praii (otok Santiago) in Mindelu (otok Sao Vicente) ni tako, saj je organiziran kriminal kar na dnevnem redu, čeprav so napadi na turiste res redkost.

Zaradi zgodovine je veliko prebivalcev mešanih. So med belopoltimi in temnopoltimi prebivalci kakšne napetosti ali živijo v slogi?
Prebivalci Zelenortskih otokov živijo v slogi, ne glede na odtenek njihove polti. Po drugi strani pa obstaja resna diskriminacija afriskih priseljencev, kar je bilo, kot sem že omenila, tisto, kar me je najbolj negativno presenetilo, saj mi sprva tudi niso bili jasni razlogi za takšen odnos.

Eden izmed glavnih razlogov je to, da so afriški priseljenci večinoma muslimani, medtem ko so Zelenortčani kristjani, zato je strpnost domačinov do nekaterih njihovih navad in tradicije precej nizka. Razlikujejo se praktično v vsakem vidiku vsakdana: v načinu oblačenja - Zelenortčani se oblačijo moderno, Afričani večinoma tradicionalno, v jeziku - Zelenortčani govorijo kreolsko oz. portugalsko, Afričani govorijo afriške jezike in francosko, v življenjskem slogu - Zelenortčani "ga žurajo", medtem ko se Afričani postijo. K temu lahko dodamo še, da domačini živijo bolj v mentaliteti carpe diem (ali po "njihovo" No stress), medtem ko so afriški priseljenci seveda tu zato, da delajo in preživijo sebe in svoje številčne družine v Afriki.

So med različnimi predeli otokov kakšne razlike, v kulturi, v življenjskem standardu ali kako drugače? Kakšen predel izstopa?
Razlike so, in včasih so res ogromne. Prva razlika je razlika med severnimi otoki (Barlavento) in južnimi otoki (Sotavento). Poleg tega, da je celo kreolščina na severu drugačna od tiste na jugu, so glavne razlike v tem, da je populacija na severu bolje izobražena, govori več tujih jezikov. Predvsem ker se je šolstvo bolje razvijalo na severnih otokih, še posebej na Sao Vicenteju.

So pa pomembne razlike tudi znotraj otokov samih, saj v notranjosti in ob morju živi predvsem ruralno prebivalstvo, ki živi bolj skromno, vendar zdravo, v mestih pa vlada kaos. Predvsem v Praii tako najdemo vse, od razkošnih vil, blindiranih limuzin in luksuznih diskotek pa vse do "favel", kjer živi na tisoče najrevejših, ki so večkrat predani svoji usodi ali pa organiziranemu kriminalu.

Turizem je ena glavnih panog. S čim se še ukvarjajo prebivalci? Kaj so glavni viri preživljanja?
Res je, turizem postaja vsak dan pomembnejša panoga, sploh ker obenem spodbuja tudi druge pomožne dejavnosti. Na turističnih otokih jasno večina prebivalcev dela v hotelih in turističnih agencijah, na letališču, v turističnih prevozih, taksijih. A če gledamo na celo državo kot enoto, se prebivalstvo še vedno večinoma ukvarja z agrikulturo in ribolovom kot svojim primarnim virom preživljanja. A dejansko je delež, ki ga kmetijstvo predstavlja v bruto nacionalnem proizvodu, resnično minimalen, sploh če ga primerjamo s turizmom in preostalimi terciarnimi dejavnostmi. Zato je pričakovati, da se bo tudi v prihodnje prebivalstvo vedno bolj udejstvovalo v razvoju turistične ponudbe.

Kakšno vlogo igra v življenju prebivalcev politika? Se z njo kaj ukvarjajo?
Politika je bolj postranska stvar. Na dnevni red pride zgolj v času volilnih kampanj, in še takrat se domačini po navadi bolj malo zanimajo za politični program te ali one stranke. Bolj je pomembno, katera stranka bo pripeljala katerega pevca ali glasbeno skupino za volilno kampanjo ali pa katera bo podarila kaj. Tu je namreč praksa, da se v času volilne kampanje v zameno za glas ljudem podari gradbeni material, vreče cementa in riža, plinske jeklenke in podobno. Na dan volitev organizirajo celo brezplačni prevoz do volilnih mest.

Sicer pa se politični boj omejuje na dve stranki, ki se od 1990 (ko se je ustalil večstrankarki sistem) izmenjujeta na oblasti nekako v 10-letnih ciklih. Volilna baza je precej apatična, vendar se v zadnjih 2-3 letih z naglim porastom uporabnikov interneta in predvsem socialnih omrežij pojavlja vse bolj dejavna kritična masa, predvsem mladih. Ravno decembra je vajeti vladne stranke prevzela mlada 37-letna političarka, za katero že napovedujejo, da lahko že leta 2016 postane premierka. Pričakovanja mladih so zato velika.

Kako sta tam urejena šolski in zdravstveni sistem, sta tudi brezplačna?
Šolski in zdravstveni sistem sta uradno brezplačna. V resnici pa ni tako. Javne šole uvajajo šolnine, obenem pa je kakovost izobraževanja zelo nizka, predvsem zaradi preobremenjenosti učiteljev. Teh je malo, otrok pa izjemno veliko.

Zdravstveni sistem naj bi tudi bil brezplačen, vendar pa čisto vsak, ki pride v zdravstveni dom ali v bolnišnico, plača najprej 100 eskudosov (približno evro), potem, glede na to, kakšne bodo njegove bolniške potrebe, pa se znesek poveča. Za en dan oskrbe v bolnišnici plačaš 2000 eskudosov (približno 20 evrov). Za zdravila velja enako, saj je samo delež sofinanciran, tako da praktično brezplačnih zdravil ni.

Katere so najbolj pereče teme, s katerimi se trenutno ukvarjajo oblasti?
Trenutno se oblasti ukvarjajo s tremi perečimi temami. Izbruh vulkana na otoku Fogo je namreč povzročil že precejšnjo škodo, okoli 3000 ljudi so morali evakuirati z območja vulkana, lava pa je pogoltnila dve vasi v celoti, en hotel in največjo vinsko klet na otoku. Poleg tega so zdaj pod lavo hektarji rodovitne zemlje, tako da bo potreben celovit načrt za prenovo teh območij.

Druga tema, ki trenutno povzroča sive lase tukajšnji vladi, je bil tragičen potop ene izmed lokalnih tovornih ladij v začetku januarja. 12 od 22 potnikov na ladji je še pogrešanih, dva sta potrjeno umrla. Z vseh strani dežujejo obtožbe zaradi nenadzorovanega ladijskega prometa in neizpolnjenih volilnih obljub, med katerimi je bil tudi helikopter za reševanje na morju in urgentne evakuacije.

Tretja tema pa je nekako samo "pogreta" tema že obstoječega perečega problema organiziranega kriminala v Praii. Oblasti se že leta bojujejo z bolj ali manj organiziranim kriminalom, že nekaj let pa močno cveti tudi trgovina z orožjem in mamili, tudi zaradi geografske lege otokov (na križišču med Latinsko Ameriko, Evropo in Afriko). Potem ko je bil prvega januarja v streljanju ranjen premierjev sin, se je vlada končno odločila, da ostreje spregovori o tej temi.

Ali se na otokih veliko govori o temah, ki se dotikajo afriške celine, ali je to svet čisto zase? Kaj so, recimo, glavne teme v tamkajšnjih medijih? So otoki bolj povezani s Portugalsko?
Z Afriko se bolj malo identificirajo, zato tudi bolj malo vejo o "afriških" temah. Geografska izoliranost prinese tudi to. Po drugi strani pa so vplivi Evrope (in deloma Brazilije in ZDA) toliko močnejsi, da se veliko bolj identificirajo s temami v teh geografskih regijah/državah. Na primer, o eboli se je govorilo bolj malo, in na sploh je veljajo prepričanje, da se ne bo razširila sem. Kako tudi, glede na to, da so celo letalske povezave z afriško celino zelo redke, pa še te so takrat prekinili.

Malokateri Kapverdčan bo znal povedati, kdo je predsednik Senegala, Malija ali pa Gvineje. Skoraj vsi pa vedo, kdo je na primer Berlusconi, kdo vlada na Portugalskem, katera ekipa vodi v španski ligi itd. Sploh evropski nogomet je zelo priljubljena tema, pa naj bo to portugalski, španski, italijanski ali angleški. Ne bi verjeli, koliko ljudi pozna Slovenijo zgolj zaradi Zlatka Zahoviča in Jana Oblaka! (Oba sta igrala v portugalski ligi.)

Kako so vas sprejeli na otoku? Je tam veliko tujcev, ki so se tja preselili? Kaj je glavni razlog za priseljevanje?
Kamor koli sem prišla, kar koli sem potrebovala, vedno so me dobro sprejeli. Seveda to, da govorim njihov jezik, ogromno pomaga. In opažam, da nekateri tujci, ki tukaj živijo, ravno pri tej točki večkrat izgubljajo. Prebivalci Zelenortskih otokov so ponosni na svojo edinstvenost, in njihov jezik to vsekakor je. Zato na vsakogar, ki se nauči kreolščine, gledajo z drugačnimi očmi in cenijo tvoj trud, tudi če izgovarjava ni popolna.

Število tujcev je, vsaj na otoku Sal, ogromno naraslo. Nekateri so prišli na dopust, potem pač vidijo možnosti v razvoju otoku in se vrnejo, da ustvarijo svojo dejavnost. Drugi so tudi v času nepremičninskega "buma" kupili nepremičnine in živijo od rente, ki jim jo te zagotavljajo. Velika večina pa so seveda tujci, izseljenci, ki so jih pripeljala velika podjetja in delajo v gradbeništvu, hotelirstvu ali turizmu.

Delate v turizmu. Kako poteka vaš običajen dan? Verjetno je skozi vse leto precej enak, ker nimate letnih časov?
V hotelirstvu pravzprav nimamo "običajnih" dni, saj je vsak dan lahko popolnoma drugačen od tvojih pričakovanj. Če samo upoštevaš to, da so prekinitve v dobavi električne energije, vode in interneta relativno pogost pojav, da smo sredi Atlantika in da moramo praktično vse uvoziti, ladje potrebujejo tri tedne iz Evrope, letalski prevoz je zelo drag, povrh vsega pa se astronomske carine ... ne, življenje hotelirjev na Zelenortskih otokih res ni lahko.

Sicer pa osebno dnevno obiščem oba hotela, opravim obvezne sestanke, veliko komuniciram s centralnimi službami na Tenerifih, v Madridu in Palmi de Mallorci, občasno gostim obiske v hotelih, pripravljam ponudbe, pogodbe, analiziram trg in cene, priporočam akcije ... tako vse v enem "običajnem" dnevu.

Ker so na Zelenortskih otokih temperature in vreme sicer ugodni skozi vse leto, je ritem dela dokaj stalen celo leto. Kljub temu pa je sezona nekoliko nižja poleti, zato je to tudi običajno obdobje, ko si tudi sama privoščim dopust.

Kakšno je družinsko življenje prebivalcev? So generacije med seboj zelo povezane, živijo skupaj ali se mladi odselijo od doma? Ali veliko mladih zapusti otoke in odide na celino? V katere države odhajajo?
Tipična družina navadno zajema staro mamo in otroke, ki so med seboj po navadi sestre, bratje, sestrične. Moški je namreč redko del družine, saj so pred 50 leti prebivalci začeli množično zapuščati svoje družine in odšli s trebuhom za kruhom. Mnogi moški so se vkrcali na ladje in tam delali celo življenje. Na enak način so tudi mnoge ženske iskale boljše življenje v Evropi. Domov družinam pošiljajo denar, le redkokdaj pa se jim dejansko uspe vrniti. V zadnjih 20 letih je fenomen dokaj podoben, le da odhajajo vsi: stari, mladi, moški in ženske. Priljubljene emigrantske destinacije so ZDA, Nizozemska, Italija, Portugalska, Francija in druge evropske države.

Vlada skuša promovirati posebne štipendije za študij v tujini, kjer bi se mladi izobrazili in se potem vrnili v domovino z znanjem za dobro vseh. Projekt je že obrodil nekatere sadove, saj se mladi, ki so se izobraževali na Kitajskem, v Braziliji, na Kubi in v Rusiji, že vračajo in tudi sama poznam nekaj primerov, ko so se mladi ustalili doma.

Kaj je največja razlika v primerjavi z življenjem v Sloveniji?
Največja pozitivna razlika je vreme. Skoraj vsak dan je sonce, ni ti treba skrbeti, kaj boš oblekel naslednji dan, cunje se posušijo kadar koli v 20 minutah, vsak dan lahko obuješ opanke. Aja, a sem že omenila, da imamo božanske peščene plaže par korakov od doma ali službe? (smeh)

Negativna razlika pa so cene. Vse je veliko dražje kot v Sloveniji. Samo nekaj primerov: vodo kupujemo - 5 litrov stane 2 evra, voda za porabo v gospodinjstvu (zelo slabe kakovosti) pa lahko stane tudi do 10 evrov na kubični meter. Pol kilograma testenin stane 1 evro, liter olja 1,20 evra, kilogram sira 8 evrov, šunka pa tudi več kot 10 evrov za kilogram.

IZ PRVE ROKE

Vajina najbolj priljubljena izletniška točka? Ribiški pomol v Santi Marii

Tradicionalno rivalstvo?

Rivalstvo med navijači portugalskih nogometnih klubov Benfica in Porto

Najbolj tipičen spominek?

Želve iz lesa ali kamna (morske želve so zelo pogoste v tukajšnjem morju, so skoraj prepoznavni simbol)
Cena kave v lokalu? Espreso: 1 evro
Najslavnejši državljan? Cesaria Evora (pevka)
Značilna hrana in pijača?Hrana: enolončnica "catchupa"; pijača: rum iz sladkornega trsa "grogue"
Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne?

Zelenortčani živijo iz dneva v dan, "no stress" - in stoodstotno drži :)

Najbolj znan slovenski proizvod? Hladilniki Gorenje (minibar) v enem izmed hotelov
Najkoristnejša beseda?Tud dret / Tud kul ("vse v redu", uporabna kot vprašanje in odgovor)
O čem se trenutno največ govori? O izbruhu vulkana na otoku Fogo
Najbolj tipično ime in priimek?

Carlos Lopes ali pa Jose Soares

Največja pozitivna razlika je vreme. Skoraj vsak dan je sonce, ni ti treba skrbeti, kaj boš oblekel naslednji dan, cunje se posušijo kadar koli v 20 minutah, vsak dan lahko obuješ opanke. Aja, a sem že omenila, da imamo božanske peščene plaže par korakov od doma ali službe? (smeh) Negativna razlika pa so cene. Vse je veliko dražje kot v Sloveniji.

Na ulici lahko srečaš temnopoltega domačina z zelenimi očmi in svetlimi lasmi, takoj za njim pa skoraj svetlopoltega z afriškimi kodri. Na otoku Fogo na primer obstaja cela vas, kjer so skoraj vsi prebivalci svetlolasi in zelenooki, baje vsi potomci enega in istega Francoza, ki je tu živel pred več kot 100 leti.

Zelo radi se zabavajo. Glasbo je slišati povsod in vedno. Včasih dobro, včasih slabo, ampak za domačine je še najpomembneje, da je glasna. Konec tedna odprejo vse diskoteke, vendar pa te do 1. ure zjutraj ostanejo prazne, potem pa nihče ne gre domov pred sončnim vzhodom.

Razlikujejo se tako rekoč v vsakem vidiku vsakdana: v načinu oblačenja - Zelenortčani se oblačijo moderno, Afričani večinoma tradicionalno, v jeziku - Zelenortčani govorijo kreolsko oz. portugalsko, Afričani govorijo afriške jezike in francosko, v življenjskem slogu - Zelenortčani ga "žurajo", medtem ko se Afričani postijo. K temu lahko dodamo še, da domačini živijo bolj v mentaliteti carpe diem (ali po "njihovo" No stress), medtem ko so afriški priseljenci seveda tu zato, da delajo in preživijo sebe in svoje številčne družine v Afriki.

Ne bi verjeli, koliko ljudi pozna Slovenijo zgolj zaradi Zlatka Zahoviča in Jana Oblaka!