Izbor ture
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.9 od 26 glasov Ocenite to novico!
Slovenska planinska pot se začne v Mariboru, do Ankarana pa pohodniki in tekači zberejo 80 žigov z vrhov in planinskih koč. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj
V pogovoru je tekačica poudarila, da ji prvi poskus premagati pot ni uspel, saj še ni bila dovolj izkušena in ni dovolj jedla. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj
Na poti je bila ves čas ob njej spremljevalna ekipa, ki je tudi nosila vse njene stvari. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj
Ves čas sta ji ob poti stala prijatelja Tadeja in Ivo ter seveda mož Toni, ki se mu je v cilju pridružila še njuna hčerka Hani. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj
Po poti je morala premagati tudi kar nekaj takšnih ali drugačnih ovir. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj
Triglav je z ekipo dosegla ponoči. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj
Spremljevalna ekipa je poskrbela tako za hrano in pijačo kot tudi za sanacijo žuljev in drugih nevšečnosti. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj
Želja po osvojitvi slovenske planinske poti je z njo živela kar nekaj let, zato si to šteje kot največji tekaški uspeh kariere. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj
Po vzponu na Prisojnik se je podala na Jalovec. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj
Po poti je uporabljala palice, ki pa so ji kljub koristnosti pri padcu onemogočile, da bi se ujela na roke. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj
Zadnje dni ji je kar nekaj nevšečnosti povzročilo tudi vreme, sploh pri vzponu na Nanos, ki ga je morala zaradi močne burje za nekaj ur odložiti. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj
Dejala je, da je med potjo močno pogrešala hčerko in se je veselila, da jo bo v cilju lahko videla. Zadnji žig sta tako odtisnili skupaj. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj
Čeprav se telo še ni popolnoma regeneriralo, tekačica že gleda naprej in se veseli novih podvigov. Foto: Osebni arhiv Katje Kegl Vencelj

Dodaj v

Katja Kegl Vencelj: Vedela sem, da mi bo uspel rekord SPP

Pogovor z rekorderko slovenske planinske poti
28. september 2018 ob 07:02
Maribor - MMC RTV SLO

Katja Kegl Vencelj je pred mesecem dni končala 600 kilometrov dolgo slovensko planinsko pot. Zanjo je potrebovala 8 dni, 23 ur in 26 minut, s čimer je popravila rekord Anje Klančnik, ki se je na pot podala samo dva tedna pred tem.

Absolutna ženska rekorderka slovenske planinske poti si je tega, kot pravi sama, želela že dolgo in se je podviga pred leti tudi lotila, a se ji ni izšlo in je pot končala na Triglavu. Tokrat se je poti lotila pametneje, več pozornosti je namenila predvsem hrani, želja pa je bila tako velika, da se je že pred začetkom poti zavedala, da 80 slovenskih vrhov lahko osvoji v rekordnem času.

Anja Klančnik je s časom 11 dni, 23 ur in 49 minut izboljšala rekord Ruth Podgornik Reš, ki je leta 2010 pot zmogla v 13 dneh in pol. Moški rekorder še vedno ostaja Marjan Zupančič, ki je leta 2015 za celotno pot potreboval samo sedem dni, osem ur in deset minut.
Slovenska planinska pot se sicer začne v Mariboru in poteka čez Pohorje, prek Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp in predalpskega hribovja. Nato se spusti na Kras in se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju.

Tekači oziroma pohodniki morajo zbrati 80 žigov z vrhov in planinskih koč, večina planincev pa za ta podvig potrebuje več let.

Celoten pogovor z ultratekačico, ki si je za naslednji cilj med drugim izbrala znameniti tek okrog Mont Blanca v sklopu Ultra Trail de Mont Blanc, si lahko preberete spodaj.


Zakaj ste se odločili, da si za največji tekaški izziv te sezone izberete ravno slovensko planinsko pot?
Slovenska planinska pot me spremlja že dolgo oziroma že nekaj let, letos pa v bistvu zato, ker sem imela dobro sezono, ker sem bila v bistvu fizično najbolje pripravljena doslej. Poleg tega se mi je vse zelo dobro uskladilo – spremljevalci, mož me tako in tako podpira, brez njega tudi ne bi šlo. Zato je bil to že na začetku leta glavni cilj, čeprav sem šla vmes na več tekem. Glavni cilj pa je bila nekako ves čas ravno transverzala.

Te poti ste se enkrat že lotili. Kaj je šlo narobe pred leti, da se je vaša pot končala na Triglavu?
Ko gledam nazaj, sem imela takrat zelo malo izkušenj, najbolj pa je bilo narobe to, da nisem dovolj jedla. Potem so bile mišice že tretji dan nekako prazne in že takrat sem čutila bolečine. Vse skupaj se je nabiralo in ni šlo več naprej. Poleg tega pa nisem uporabljala pohodniških palic, kar je pri toliko vzpona in spusta bistveno, da so ti palice lahko v olajšanje. Drugače se mi je sicer zdelo, da mi je šlo v redu, največji minus je bil resnično to, da nisem jedla.

Malo pred vami je rekord SPP dosegla Anja Klančnik. Ste si zaradi njenega rezultata želeli biti še hitrejši ali ste imeli kakšne druge občutke?
V bistvu ne. Slovenska planinska pot je prvotno hoja po hribih in je treba razmišljati predvsem o varnosti, da se kaj hudega ne zgodi. Za rekord sem imela željo, ker sem vedela, da je to mogoče, saj prej je bil rekord 13 dni in pol in sem vedela, da bom to zmožna prehoditi oziroma preteči veliko prej. Ni bilo v smislu, da bi se grebla za rekord, bila sem preprosto prepričana, da mi bo pot uspelo premagati v manj kot desetih dneh, če bo seveda vse v redu. Stresno mi je bilo v smislu, ker sem jaz vseeno to vnaprej napovedala, vsi so vedeli, da grem, ona pa se je tega vseeno lotila bolj po tihem, v smislu, če bo šlo, bo, če ne, pa pač ne. Sama sem malenkost stresa čutila že zaradi tega, ker sem enkrat pot že začela in jo prekinila. Zato me je bilo strah, da bi se spet kaj zgodilo, da bi šlo kaj narobe in bi morala odstopiti v smislu nekega mojega lastnega izziva, ne pa, da bi se jaz s komer koli primerjala.

Kako ste se pripravljali na ta podvig? Verjetno gre bolj za psihično kot za fizično pripravo?
Večinoma gre za psihično pripravo oziroma za motivacijo. Mislim, da če nimaš dovolj motivacije in lastne želje, da nekaj dosežeš, je težko. Seveda pa sem se pripravljala tudi fizično – predvsem z daljšimi teki, ki sem se jih udeležila – od lanske jeseni sem bila na štirih tekmah, daljših od 100 kilometrov. Sami treningi pa so bili zelo kratki, saj imam vseeno majhnega otroka in ni bilo časa za neke dolge treninge ter hojo po hribih. Predvsem pa se mi zdi res pomembno, da imaš motivacijo in željo ter seveda psiha.

Kakšna pa je bila, denimo, tekaška kilometrina v času najintenzivnejših priprav?
Največ kilometrov sem pretekla v januarju, in sicer 450, s tem da je bilo vmes, dvakrat tedensko, tudi že nekaj intervalnih treningov. Drugače sem pa komaj dosegla 350 kilometrov mesečno, kar je v bistvu veliko premalo. Želim si, da bi lahko v prihodnosti tekla več.

Kateri so bili največji strahovi, s katerimi ste se spopadali pred začetkom poti? So se kateri izmed njih na koncu izkazali za resnične?
Strahov v bistvu nisem imela, morda to, da bo šlo kar koli narobe v fizičnem smislu, torej da bi prišlo do kakšne poškodbe, kakšnih takih težav z mišicami, da bi čutila bolečine in ne bi mogla naprej. Strah me je bilo tudi tega, kako bom toliko časa brez hčerke in kako bo ona brez mene, ker je vseeno še tako majhna. Ko sem se pa enkrat podala na pot v Mariboru, je kar samo steklo in nisem razmišljala niti za dan vnaprej ali o cilju. Bila sem v tistem trenutku, z določenimi ljudmi in šla iz etape v etapo.

Ste celotno pot navigirali sami ali ste imeli kakšno pomoč? Je bilo pri tem kaj težav?
Vse čas sem imela nekoga ob sebi, razen vzpon na Razor sem opravila sama, tako da sem res imela ljudi in imeli smo track poti. Planinska pot je sicer označena, ampak na veliko delih pomanjkljivo, sploh če si hitrejši oziroma če tečeš, saj si še manj pozoren na markacije. Kakšni deli so bili malenkost problematični, s tem da sem prvo polovico poti praktično že poznala. Pa tudi v zadnjem delu sem že šla z Marjanom (Zupančičem – moški rekorder slovenske planinske poti, op. n.), ko se je on leta 2015 lotil poti, tako da sem jo nekako poznala, čeprav ne ravno v celoti. Na raznih etapah pa sem imela tudi pomoč domačinov. Problematičen je bil, recimo, del iz bolnice Franja do Idrije in tam je bila z menoj Mihaela Tušar, ker smo šli tam ponoči, bilo pa je tudi zelo megleno. Tam bi bila res težka orientacija, ampak je bila z nami ona in je šlo potem gladko.

V zapisu na blogu ste omenjali težave z žulji in kako so potem praktično izginile, ko ste se udarili v koleno. Kako to vpliva na psiho, predvsem na koncu, ko je že resnično težko?
Žulji so bili že od drugega dne, ampak v bistvu niso tak problem, ker smo jih sproti sanirali. Pomembno je, da jih res takoj razkužiš, da ne pride do vnetja in v bistvu ni bil tako velik problem, razen zadnja dva dni, ko pa je bilo zaradi dežja ves čas mokro in je prišlo do vnetja, ki ga nismo mogli več sanirati. Padec pa tudi … Zdi se mi, da se na tako dolgi poti mora nekaj zgoditi, da gre nekaj narobe. Prvih šest dni je šlo v bistvu vse tako gladko, razen neke splošne utrujenosti na koncu etap, pred spanjem, ko pač komaj čakaš, da greš spat. Razen tega je šlo vse tako lepo brez težav, potem pa pač nisem bila tako osredotočena na pot, nekaj sem se zamislila in sem padla. Pa še palice sem imela pripete na roke, ki jih sicer za spust ne bi smela imeti in se nisem mogla ujeti na roke in sem res z zunanjim delom kolena treščila. Potem je bilo res težje, ker je ves čas prisotna neka bolečina, navzdol ne moreš več tako hitro teči, ampak bolj hodiš. Ni dobro. Ampak nikoli pa nisem pomislila na to, da ne bo šlo, nekako sem sproti težave reševala z različnimi kremami in obkladki. Na koncu je pa seveda vedno težko.

Koliko je za vas skrbela spremljevalna ekipa?
Zelo. Z mano sta bila Tadeja in Ivo, prijatelja iz Zagreba in oba zelo izkušena tekača. Oba sta že veliko pretekla po Hrvaški, Tadeja ima tudi izkušnje iz Tort de Geants, pa tudi iz UTMB-ja (Ultra Marathon de Mont Blanc, op. n.). Tako da sta znala oskrbovati žulje, masirati, potem sta kuhala, v bistvu sta skrbela za vse. Tudi kakšna oblačila sta oprala, fantastična sta bila. Mož pa tudi seveda, bil je še preveč skrben. Pozna me zelo dobro in je bil na poti s kombijem, tri dni je bil vmes sicer doma s hčerko in je stvari urejal od doma po telefonu. Oni so se v bistvu vse med seboj pogovarjali in organizirali, tako da meni ni bilo treba ravno veliko razmišljati.

Kaj je bilo drugače na tistih delih, kjer vas je spremljal mož Toni v primerjavi s tistimi, kjer so vas spremljali drugi?
Toni je šel z menoj čez Kamniško-Savinjske Alpe in je imel precej težek nahrbtnik. Sicer je fizično seveda veliko močnejši od mene in mu ni bil problem, ampak če se je pa kaj zadržal ali imel vmes kakšen telefonski klic, je pa vseeno zaostal za menoj in me s težavo ujel nazaj. Morda sem ob njem lahko večkrat "ven padla" in bolj pokazala svoja čustva kot ob drugih. Enkrat sva se nekje malenkost izgubila in takrat sem bila mogoče malenkost sitna. Utrujen si, potem moraš pa iskati še pot, ne najdeš markacij. Ampak super je bilo, zelo lepo je skrbel zame. Je bil pa tudi zanj to napor, ker je šel z menoj čez celotne Kamniške, potem pa še čez Storžič, zato je bil tudi on kar utrujen.

Kako težko je bilo to, da ste bili toliko časa ločeni od hčerke? Vas je misel na to pogosto spremljala?
Seveda, to je bilo ves čas v mojih mislih. Bolj kot je šlo proti koncu, bolj kot sem razmišljala o njej, težje je bilo. Velikokrat sem tudi padla v jok, ampak vsi, ki so bili z menoj, so me potolažili in bila je v dobrih rokah, zato nisem imela v bistvu kaj skrbeti. Bil je tudi namen, da vmes pride, da bo z nami v avtodomu, ampak sem potem ugotovila, da bo zame in zanjo lažje, če je doma, v svojem okolju in me ne vidi. Ker če bi me videla, bi bilo verjetno tudi njej težje. Tako da sem samo čakala, da pridem do cilja, ker sem videla, da mi gre dobro in da izziv lahko izpeljem; če ga ne bi, bi me prihodnje leto spet gnala želja po tem in bi spet šla (smeh). Bila sem tam in sem pač bila motivirana, da to končam.

Kakšen vpliv je imelo slabo vreme, ki vas je spremljalo zadnje dni? Se vam zdi, da bi bili brez tega zapleta hitrejši?
Zdi se mi, da bi šlo veliko lažje. Ker sem imela v Podkraju kar devet ur premora, preden smo šli na Nanos, kar je veliko, jaz ne bi potrebovala toliko, ampak dejansko je zunaj pihala taka burja, da bi nam skoraj avtodom prevrnilo, noro je deževalo, bilo je mrzlo. Preprosto nisem našla nekega poguma in želje, da grem v takšne vremenske razmere, ker je bilo res noro. Pa tudi padec je malo vplival na to, da sem upočasnila, pol dneva bi verjetno prišla prej. Nekaj dodatnih ur glede na moški rekord je prav tako prinesla knjižica z 80 žigi, po kateri sva šli le midve z Anjo. Ruth, Marjan Zupančič in Klemen Triler so šli po knjižici z 69 žigi.

Vam je tudi s hrano in pijačo močno pomagala spremljevalna ekipa?
Imela sem svojo hrano in napitke Winforce, ki mi ustrezajo, tako da so oni v bistvu nosili moje stvari, nisem se zanašala na hrano drugih, ampak sem imela vse naštudirano. Potem je en član moje ekipe, ali je bila to Tadeja ali Toni, dal tiste moje stvari tistemu, ki me je spremljal. Včasih je seveda kdo prinesel kakšne čokoladice ali banane ali mandlje, ki jih jaz nisem imela, pa sem si jih morda zaželela. Drugače pa sem imela vse svoje.

Kaj ste največkrat jedli v sklopu večjih obrokov?
Joj, vse. Recimo rižoto, ker imam zelo rada riž, pa krompir, testenine. Niso mi teknili kakšni sendviči, prva dva dni še, potem pa ne več. Tudi palačinke, Ivo dela božanske palačinke, tako da sem tudi to imela potem zavito v folijo in sem nosila s seboj. Jedla sem tudi mlečni riž, kakšne kompote, sadje. V glavnem sem poskušala zaužiti čim več kalorij.

Koliko časa po rekordu ste preživeli čisto brez teka?
Mislim, da dva tedna nisem čisto nič tekla, potem pa sem začela recimo 6 kilometrov kombinacije hoje in teka, ampak res čisto počasi.
Regeneracija bo verjetno trajala še kar nekaj časa.
Zdaj je od tega minil en mesec in že malo tečem, ampak še vedno ne več kot osem kilometrov in še vedno ne čutim tiste prave moči, da bi se lotila kakšnih intervalov. Počasi in po občutku, čeprav sem se prijavila na Dalmacija Ultra Trail, na 50 kilometrov, ampak bom videla, kako bo šlo. Ne bom merila na stopničke, ampak samo na to, da pridem do cilja (smeh).

Kaj si sicer štejete kot največji uspeh v tekaški karieri? Je to ravno slovenska planinska pot ali morda kaj drugega?
Vsekakor je to slovenska planinska pot, ker je ta želja z mano živela nekaj let in rada hodim po teh poteh. Letos mi je šla zelo dobro tudi tekma v hrvaški Istri, 100 milj, vsekakor pa sem najbolj vesela ravno za slovensko planinsko pot.

Kater del poti vam bo ostal v najlepšem in kateri v najslabšem spominu?
Najlepših trenutkov je bilo zelo veliko, čez Pohorje nas je bilo kar nekaj in smo šli bolj tekaško, tudi čez Kamniško-Savinjske Alpe sva s Tonijem zelo uživala – po dolgem času sva bila tako dolgo sama (smeh). Potem tudi čez Julijske Alpe, smo šli sicer ponoči in je bilo tudi krasno. Tudi čez Triglavska jezera, veliko je bilo lepih trenutkov. Od slabih se pa spominjam spusta z Javornika, ker sem bila utrujena kot še v življenju ne, zadnji dve uri je začelo še deževati, kot bi se utrgal oblak. Pa tudi zadnja dva dneva sta bila nasploh težka, drugače pa imam vse v lepem spominu.

Bi rekli, da ste imeli zadnja dva dni tako veliko krizo tudi zaradi vremena?
Najbrž je na moje počutje precej vplivalo tudi vreme. Če bi bilo lepo vreme, bi nekako tudi tisto bolečino malo lažje kompenzirala, tako pa nimaš tiste čisto prave motivacije, če res noro dežuje. Nisem pa nikoli izgubila motivacije, samo ni enak občutek, če dežuje ali pa če je lepo vreme.

Kakšni so načrti za naprej, poleg Dalmacija Ultra Traila?
Že nekaj let si želim teči 100 milj na Ultra Trail de Mont Blanc, šla sem sicer že na krajšo razdaljo CCC (101 km, op. n.), potem pa sem vmes tudi zanosila in se mi z daljšo razdaljo nekako ni izšlo, če bom prihodnje leto izžrebana, bom šla. Ena želja je tudi Tort de Geants, kjer sem lani spremljala moža, ampak verjetno še ne za drugo leto, drugače pa se bom odločala sproti. Verjetno bom šla tudi znova na tekmo v Istro, ker je blizu in bilo je res super. Drugače pa niti ne razmišljam še toliko o prihodnji sezoni.

Polona Brajkovec
Prijavi napako
Komentarji
mali_piscek
# 28.09.2018 ob 08:27
Jaz pa čakam na rekord brez spremljevalne ekipe.

Pa na rekordno hiter vzpon na Mont Everest brez šerp.

Pa na globinski rekord pri potapljanju na dah brez uteži, ki te vlečejo navzdol in balona, ki te vleče navzgor.

....

Ta svet je bolan od samodokazovanja.
Zoro27
# 28.09.2018 ob 08:36
Čestitke za vztrajnost, ampak SPP je bila narejena z drugim namenom. Ne kvarite ga z rekordi!
exwannabe
# 28.09.2018 ob 08:31
Oh, poznam to sceno, predvsem se gre za iskanje pozornosti in potrditve in hvale zunanjega sveta. Glavno, da se zbirajo všečki in da te drugi trepljajo po rami in ti govorijo kako super, oh in sploh si. Če bi ji/jim šlo le za dosežek, bi potihoma odlaufali kar so si zadali in to bi bilo to. Ne pa sedaj to medijsko prostituiranje. Sploh pa mi je mimo to prodajanje majic z lastnim projektom...seveda, dajmo še malo denarja potegniti od ljudi. Ne bo me presenetilo, če bosta čez nekj mesecev najavila "dobrodelni" projekt....denar pač ne smrdi.
prlek
# 28.09.2018 ob 09:09
V gorah je na prvem mestu varnost in uživanje v naravi, v naravnih lepotah.
Gore niso namenjene postavljanju rekordov in nepotrebnem dodatnem izpostavljanju nevarnosti. Kar je nenazadnje potrdila Katja sama s svojim padcem.

V takih primerih mediji ne bi smeli poročati o podvigu, ampak opozarjati, da taki podvigi ne sodijo na planinske poti.

Pa da me ne boste imeli za kavčarja, ki nima pojma o čem govori. Mi smo prehodili SPP v 4 tednih. "Lagano sportski" in smo zares uživali.
fionula11
# 28.09.2018 ob 09:52
Kar me moti pri teh tekaških mamicah, ki stremijo k ekstremizmu, rekordom in kar je podobnega, je to, da namesto iskanja pozornosti pri svojih otrocih, le-to iščejo na FB, instagramu, MMC-ju.
zakrajšek
# 28.09.2018 ob 09:36
mikha: Kako lep začetek dneva, en kup sitnih zavaljenih komentatorjev, v svojem virtualnem kraljestvu pive, klobas in restanega krompirja

Mikha, ne sodi po sebi.
Sicer se pa strinjam: po hribih je treba tekat, panično pogledovat na uro, se zraven fotkat in štempljat ... nato pa še šprint na MMC, da vse to objaviš kavčarjem na vpogled.
tetka
# 28.09.2018 ob 10:22
Po eni strani velik dosežek, po drugi pa....zelo vprašljivo z več plati, od kontrole poti, da se ne seka, da se ne pomaga ipd,....kako se prehranjuje, kaj pije,...kdo to kontrolira...sedaj samo čakam naslednjo, ki bo imela članek, da je pretekla v 2 mesecih okrog Slovenije, nato naslednja, ki je v 1 letu pretekla okrog SLO, preplavala Tržaški zaliv in prikolesarila na Triglav, pa četudi je vmes naložila bicikl na hrbet, kot je Karničar presmučal Hilarijevo stopinjo....v glavnem ti ekstremizmi kažejo neko slabo samopodobo ljudi, ki nujno rabijo nekaj, da odstopajo iz povprečja, v Angliji pljuvajo slivove peške, pa kotalijo se s hribov, pa v blatu tečejo na 100metrov, ....v čem je torej smiselnost ?????
tanj
# 28.09.2018 ob 10:12
Ta punca ne teče k nečemu, ta punca teče od nečesa. To marsikdo ve.
balrog
# 28.09.2018 ob 10:01
Ni kaj hvale vredno . Ampak, kdo sploh uradno meri čas, a gre za uradne časomerilce, na začetku in koncu poti, ali so zagotovljene vmesne kontrolne/nadzorne točke, da pač udeleženka ne hodi po bližnjicah, ne uporablja kolesa, avtomobila, motorja, štirikolesnika itd. Pa sam smisel hitrostnega prečenja slovenske transverzale, glede na to, da je gospod, ki je to transverzalo zakoličil imel pravzaprav prav nasproten namen, ne čim prej odteči pot, ampak hoditi čim dlje, biti v naravi, ter uživati v razgledih ... Torej smisel transverzale, slovenske planinske poti, ni v tem, da čim prej prehodiš pot, ampak, da si vzameš čas, večkrat na leto, za odhod v naravo in hribe. Drugače mene zanima, zakaj se gospa ne prijavi na uradni olimpijski maraton in ga odteče. Saj za maraton ni starostnih ovir.
Quatebriga
# 28.09.2018 ob 08:54
Ljudje iščejo potrditev samih sebe. Eni tako, drugi na kavču pred tv jem. S tem, da tisti, ki iščejo potrditev tako kot tale mamica, dejansko zares živijo življenje, tisti pred tv jem in na raznih forumih ga pa bolj kot ne, le sanjajo! Čestitke da dosežek!

Vse lepo in prav, dokler tega ne pograbijo slovenceljski mediji, ki iz vsake pasje procesije želijo narediti finale svetovnega prvenstva v nogometu. Poudarek je na želijo.
KojotFranci
# 28.09.2018 ob 17:05
Precej hodim po hribih, včasim sem še več, tudi plezal. Zadnja leta opažam, da po hribih hodijo oz. bolj tečejo ljudje, ki jim ni toliko do doživetja gorskega sveta, ampak so jim hribi predvsem arena na športno udejstvovanje, nič več kot atletom stadion. Po hribih drvijo namrščenih, napetih, včasih kar spačenih obrazov in seveda tudi nikogar ne pozdravijo, nimajo časa in varčujejo sapo za maksimalen dosežek. Vsak po svoje, bi rekel, a kljub temu - kam je šla radost, pristen stik z naravo in ljudmi? Za to vendarle rabiš nekaj časa, miru in sproščenosti, ki jih v lovu za rekordom zagotovo ni. Škoda, ni vredno žrtvovat to za en rekord, ki ga bo itak kmalu nekdo potolkel. Zato te rekorderje težko občudujem kot ljudi, kot športnike že mogoče, kot ljudi, ki znajo celostno zastaviti življenje, pa občudujem druge. Ki jih seveda ni na nobenem portalu. To nekaj pove o naši družbi in vrednotah. Meni osebno to ni problem, ni pa fajn za naše otroke in mladino, ki iščejo zglede.
krypto
# 28.09.2018 ob 11:48
Laufat en teden da pol dva mesca k seb ne mors pridt je res dosezek par excelence.
samy joe
# 28.09.2018 ob 09:46
mikha, predlagam da se dobiva ob gozdu in greba na tek, tko mal za probo. Si za?
Lev Julius
# 28.09.2018 ob 09:02
Nihče ne opisuje poti SPP iz Maribora ? To je katastrofa ! Odsvetujem vsem planincem saj so v nenehni nevarnosti,da jih povozijo bodisi kolesarji ,motoristi ali štirikolesniki ,ki nekontrolirano vozijo čez drn in strn ! V kolikor res nameravate na Pohorje ,pojdite raje po cesti ,tam vsaj lahko pričakujete kolesa in motorje in se pravočasno umaknete .
malikaliber
# 28.09.2018 ob 08:04
Ljudje iščejo potrditev samih sebe. Eni tako, drugi na kavču pred tv jem. S tem, da tisti, ki iščejo potrditev tako kot tale mamica, dejansko zares živijo življenje, tisti pred tv jem in na raznih forumih ga pa bolj kot ne, le sanjajo! Čestitke da dosežek!
Hik
# 28.09.2018 ob 12:18
Lahko bi spotoma še ljubezen trosila med svizci in gamsi pa smeti bi lahko pobirala, da mi imel projekt tudi humanitarno in ekološko komponento.
ko.renje
# 28.09.2018 ob 09:23
Na Pohorju je problem vožnja z motornimi kolesi. Namesto uživanja v naravi pogosto poslušaš brnenje motorjev in vohaš bencinske hlape, tla so marsikje razrita in uničena od gum, gozdni prebivalci se mi prav smilijo. Policija to ve, a kaj veliko ne more storiti. Morda bi pomagala legalna postavitev kakšne takšne proge.
samy joe
# 28.09.2018 ob 09:08
Ah, luštno počas, se malo dol usest, pa okol pogledat.
mr. pp
# 28.09.2018 ob 13:08
Tole je vsekakor velik dosežek, z ruzakom ali brez. Zagotovo pa spada pod ekstremizem, ki škoduje telesu. Vseeno pa ne toliko kot kaučizem...
mooodeeel
# 28.09.2018 ob 12:14
Sama naj si nosi robo. Tole pac ne steje. 8 dni na poti brez ruzaka, v hot pentkah in kratki majici? Pac ne gre.
balrog
# 28.09.2018 ob 20:54
frozen pingvin 4, moj očitek članku,da se razumemo, in ne Katji, je samo v tem, da ta zadeva, ki jo je Katja dosegla, ni rekord. Je pa vsekakor zavidanja vreden podvig v vseh pogledih. Ni pa to slovenski rekord. Za uradni rekord je treba zagotoviti kar nekaj pogojev ... enako traso za vse, enako dolžino proge za vse, enake pogoje - ali gre za zimski, poletni, jesenski, spomladanski ciklus, časomerilce, nadzor, kontrolne točke s sodniki pri vsakem od pečatov ..., doping kontrolo ... Pač to rekord ni. Nikomur pa ne branim, da laufa navkreber ali navzdol ... gora ni nora ... :)
Pistorius
# 28.09.2018 ob 08:58
Tej tekačici bi bilo treba pomagati...
KojotFranci
# 29.09.2018 ob 16:28
Frozen pingvin, ne kritiziram Katje osebno (in sem daleč od kavčarja - konec koncev sem v Himalaji tudi plezal, ne le trekal kot Katja, in to v alpskem stilu brez šerp) in tudi ne trdim, da je edini zveličavni način premikanja po hribih počasna hoja. Hotel sem samo spomniti, da so hribi bistveno več kot športna arena, če jih hočeš zares doživeti, potem tek s pogledovanjem na štoparico najbrž ni pravi način. MMC portal ni namenjen trail tekačem, ampak širši publiki, zato bi bilo smiselno pisati članke, ki bi gore in udejstvovanje v njih predstavili na malo širši način. Tako poudarjanje in hvaljenje dejavnosti, ki to, kar gore nudijo, tako zreducira in je za običajne planince nenazadnje tudi nevarno (še izkušena Katja se kar dobro potolkla pri svojem početju), pa ni ok. Katja in ostali trail tekači pa seveda lahko po mili volji tekajo po hribih, nihče jim ne brani in jaz jih niti slučajno ne obsojam. Mislim le, da si tole res ne zasluži take pozornosti.
Katka005
# 29.09.2018 ob 14:13
Balrog ... ni lepo, da se vtikate v življenja drugih, če jih niti malo ne poznate. samo toliko v vednost, če se že sprašujete, sem pred dvema letoma in pol res bila v Himalaji. Nisem alpinistka, sem bila pa na trekingu in to sama s prijateljico, brez nosačev ali ljudi ki bi naju navigirali, kakor to počnejo praktično vsi turisti. Nosili sva krepko čez 20 kg ruksak do višine 5500 m. Nisva srečali niti enega takrat na poti, ki bi bil brez nosačev. Fizično sem zmožna nositi tudi nahrbtnik po hribih, trenutno nosim svojo 13,5 kg težko hčerko. SPP sem si pa lahko privoščila biti brez nahrbtnika, saj imam ogromno prijateljev ki so se nesebično pridružili projektu in želeli biti zraven ... pozitivna energija je kar pokala po šivih...Krasno smo se imeli!! morda je napačen naslov članka ... v bistvu je šlo za en solo izziv, rekord pa je zraven slučaj, saj sem v dobri fizični formi in sem vedela, da bom pot zmogla v največ desetih dnevih. Sicer pa ne vem zakaj pojasnjujem stvari nekomu, ki me ne pozna in res o zadevi nima pojma. Čisto vseeno je ... važno je samo osebno zadovoljstvo in nič drugega. Lotite se še vi česa, pa še marsikdo tukaj, kar vas bo navdihnilo z zadovoljstvom v življenju ... česarkoli. Pa lep pozdrav.
Seneca
# 28.09.2018 ob 10:55
Tudi jaz bi rad zvedel, kdo je kontroliral, da se npr na ravninskih delih in gorskih makadamskih cestah ni pomagala z vozili?
makoshark
# 28.09.2018 ob 10:45
mikha
Kako lep začetek dneva, en kup sitnih zavaljenih komentatorjev, v svojem virtualnem kraljestvu pive, klobas in restanega krompirja, kjer se po hribih absolutno hodi počasi in ob tem uživa. Ker če si sposoben iti hitreje, pač ne moreš uživat.

Se strinjam s tabo. V bistvu lahko res uživaš, ko tečeš v hrib. Ljudje smo si različni, ni treba ostalih soditi po svojih vatlih.
Glas_razuma
# 28.09.2018 ob 10:21
Ostaja vprašanje smiselnosti, a iz čisto športnega vidika gre za fascinantnen dosežek, ki se mu večina navadnih smrtnikov ne more niti približati.
balrog
# 28.09.2018 ob 20:40
dvince, nikjer ne piše ničesar, človek je svoboden, naše meje pa so samo meje naših sposobnosti. Vendar pa dejstvo je, da za HOJO v gorah veljajo posebna pravila. Torej gorska reševalna služba ima kar nekaj navodil, kako se varno vesti v gorah, in v njenih lahko bi rekli obveznih navodilih, tek ni opisan kot varen način premikanja v gorskem svetu. Lovljenje rekordov pa sploh ne. Na prvem mestu je osebna varnost in varnost drugih udeležencev, ne pa domnevni rekord. Ampak saj sem že preveč napisal.
balrog
# 28.09.2018 ob 20:29
Od portala nacionalne radiotelevizije bi pričakoval nekaj več resnosti. Tudi za senzacionalizem naj bodo podlaga dejstva. Ta podvig ni rekorden v nobenem pogledu, saj so 80 pečatov pred Katjo zbrali že številni drugi Slovenci. Ko se omenja ta rekord, je treba pač podvomiti v metodologijo in način izračuna tega rekorda. Metodoloških lukenj je preveč, da bi lahko resno ta dosežek obravnavali kot rekord. Seveda gre za neuraden rekord, proge, pa še to je vprašanje, kaj je sploh rekord proge SPP. Kajti tega rekorda ni nihče uradno zapisal in se nikjer uradno niti ne vodi kot rekord. Sploh ni znana dolžina poti, natančna trasa, ki bi morala biti enotna, ista za vse - torej nobenih bližnjic ali podobnega. Kot dosežek je mogoče samo dokazati, da je res gospa Katja osvojila vseh 80 slovenskih vrhov oziroma planinskih koč na podlagi pečatov, pa še to ne vemo, ali ji je mogoče pri zbiranju katere od štempiljk kdo pomagal ... Kje so podpisi tričlanske žirije pri vsaki od štempiljki, da je bila res pri pečatu prav ona ? Škoda, da se mora omenjati rekorde, "rekordne čase", na pa dejstva, da je lepo hoditi v hribe in gore. To ni šport in ne gre za športni dosežek. Športna disciplina je maraton. In se točno ve, koliko kilometrov in v kolikšnem času moraš preteči za (slovenski, evropski, svetovni) rekord.
Deschamps
# 28.09.2018 ob 11:30
Tudi jaz bi rad zvedel, kdo je kontroliral, da se npr na ravninskih delih in gorskih makadamskih cestah ni pomagala z vozili?

Verjetno je v svetu marsikoga to nepredstavljivo, ampak nekateri še vedno priegajo na stari dobri sistem časti in resnice. Pri takih podvigih lahko goljufaš samo samega sebe. In mislim da ni človeka iz te srenje, ki ji ne bi verjel, da je s progo opravila na pošten način.

Sicer pa je v projektu sodelovalo toliko različnih ljudi, da bi bilo kakršno koli goljufanje nesmiselno in bolj ali manj nemogoče.
Klemz
# 28.09.2018 ob 11:25
Izreden dosežek in iskrene čestitke. Tak dosežek zahteva veliko predanosti in volje. Vsak, ki si zada tak cilj in ga doseže, je v mojih očeh junak. Velik napor je že, da se najprej fizično pripraviš, potem pa te čaka še 600km in 47km vzpona, ki jih je treba premagati, da prideš do cilja. Taki ljudje bi morali biti vsem nam ostalim za vzor, saj nam pokažejo da človek zmore veliko več, kot si predstavljamo. Vsak ima v življenju trenutke, ko se ti zdi da je lažje odnehati in pustiti življenju da gre po svoje. Potem pa prebereš članek o nekom, ki je dosegel svoj cilj, se zamisliš in si rečeš: "Če on zmore, zakaj pa jaz ne bi?" Najlepše pri tem pa je, da se taki zgledi lahko prenesejo na vse vidike življenja in vsakodnevne probleme vseh nas. Gospa Katja in avtor prispevka, hvala za vzpodbudo!
Trubadur
# 28.09.2018 ob 10:29
moške/ženske kvote ste izpolnili?
Katka005
# 30.09.2018 ob 21:16
Podviga se nisem lotila z namenom pritegniti javnost. Že vrsto let pišem blog kamor objavljam svoje izlete, organizirane teke, podvige, .. in tudi o SPP sem pisala. Po vaše bi morala raznim novinarjem, ki so me nato kontaktirali preprosto rečt: "joj hvala za povabilo, ampak to je bilo narejeno v čisto moje zadovoljstvo in ne želim odgovarjat na vaša vprašanja in ne želim, da kdorkoli o tem kaj izve." Ali kako? Bi tudi vi @KojotFranci tako odgovorili, če bi vas npr. novinarka iz MMCja kontaktirala v smislu: "navdušujemo se nad vami ker ste plezali v Himalaji v alpskem slogu brez šerp in bi radi, da nam kaj več poveste, ker je dosežek res izjemen in verjamemo, da lahko koga navdihne!" Ne vem no ..jaz v tem ne vidim nič slabega. In to vašo zgodbo bi verjetno tudi z veseljem prebrala .. kogar pa ne zanima, pa jasno, naj si ne beli glave z branjem nečesa kar ga ne zanima.
mikha
# 30.09.2018 ob 12:57
Najbolj bedasta stvar je vlacit 100 zensk ali kogarkoli na Triglav. In seveda kolk je to fajn, ker ona pa ja uzivajo, ko jih GRS poriva na vrh. Ko pa gre ena fejst babnca tect 100 km po hribih je pa vse narobe.
balrog
# 28.09.2018 ob 23:13
No članek je glede podatkov precej skop. Kdaj točno, ob kateri uri (datum), je bil začetek poti in ob kateri uri in kdaj točno in kje je bil konec poti (datum) ... koliko je bilo prehojenih kilometrov, koliko je bilo postankov, in podobno, mah kr neki ... Alpinizem to ravno ni. Zakaj pretiravanje ? Alpinistični trening že mogoče. Pa dvomim, da bi lahko gospa šla denimo naslednje leto v Himalajo ali Ande. Ampak saj niti ni pomembno. Važno, da je padel rekord :)
balrog
# 28.09.2018 ob 21:03
frozen, saj imaš tudi tiste natur podplatarje, "jetije",,ki laufajo bosi v hribe... GRS/PZS pa od ubogih Nizozemcev in Slovakov zahtevajo gojzar :)) Ampak tukaj konkretno je debata o "rekordu SPP" ... kar meni osebno razvrednoti podvig kot tak. Kaj je smisel ? In zakaj je pomemben ta rekord, ki rekord ne more biti.
frozen pingvin 4
# 28.09.2018 ob 20:57
@Barlog

1 Grs vecinoma resuje nedeljske pohodnike.

2 Pa ce bi se malo poznal kake clane grs bi morda bil zgrozen. Alpinisti, plezalci, tekaci, padalci, itd, sami ekstremisti, ki po tvojem mnenju hodijo v hribe neprimerno in ogrozajo sebe. Narobe. Ravno zato, ker so bolje pripravljeni in ker v hribe hodijo tudi zato, da nekaj dosezejo, lahko potem pomagajo pri raznih resevanjih. In nikoli se nisem zasledil, da bi opozarjali glede gorskih tekacev, glede alpinistov, glede plezalcev, itd, ker vedo, da so oni dobro pripravljeni, poznajo svoje znanje, meje, telo, itd. Opozarjajo pa vseskozi obicajne pohodnike in vcasih celo pravijo, da niso alpinisti, tekaci, itd, da bi se lahko obnasali oz hodili obuti v gore tako kot oni. Celo na mmc je bil nek podoben intervju.
dvince
# 28.09.2018 ob 20:33
Kje piše da so hribi in gore namenjene samo hoji in občudovanju narave? Ne vidim razlogov zakaj ne bi tekači tekali po brezpotjih namenjenih planincem. Vsekakor je bolj pristno in naravno kot se vrtet v krogu na kakšnem stadionu ali asfaltni cesti..
DnB
# 28.09.2018 ob 10:52
Zenska je dobra sportnica, zelo dobra ultramaratonka, to ji je treba priznati in cestitati. Karakterno pa ... no ja pac stajerka.
BobPaisley1963
# 30.09.2018 ob 13:39
... važno je samo osebno zadovoljstvo in nič drugega.

@Katka005 se popolnoma strinjam s tem, kar ste napisali. Ampak pri vas verjetno ni šlo samo za to. Drugače tega dosežka ne bi javno izpostavili. In ker ste dosežek javno izpostavili, morate biti pripravljeni tudi na odzive nanj. Ti pa so taki, kot so.

Prepričan sem, da se marsikdo loteva stvari, ki ga navdihujejo in mu dajejo zadovoljstvo v življenju. Eni pač pri tem iščejo pozornost in to javno objavijo, drugi pa potrebe po tem nimajo. Ljudje smo si različni in prav je tako.

Drugače pa vam želim še veliko podvigov, ki vam bodo predvsem v osebno zadovoljstvo.
frozen pingvin 4
# 29.09.2018 ob 00:51
Kdo pravi da je alpinizem? Samo omenil sem, da imaš en kup nekih športov in dva ali tri naštel, kjer poleg nekega uspeha, se nekateri pač grejo tudi neke rekorde, ki jih laik ne razume čisto.

A če je startala v torek, ne v ponedeljek, bila na cilju v sredo, ne pa v torek, bi bil podatek da je za progo rabla osem dni, zate kej drugacen? A ko postavijo rekord na 100m, a je pomemben čas al kater dan je bil postavljen. Đizus kaj vse danes bereš po forumih.
frozen pingvin 4
# 28.09.2018 ob 23:02
Barlog

Alpinizem ima svoje rekorde. Npr hitrostne vzpone na tri probleme alp, vzpon na vse stiri tisocake v alpah, hitrostni vzponi v elcapu, hitrostni vzponi v himalaji, itd.... In na konc koncev tudi pri nas... Tri skalaske v enem dnevu, cim vec smeri v steni v enem dnevu, itd... Karo celo pravi, da ti lovi za rekorde so bili neke vrste motivacija, ki je postavljala njihove meje, pripravljenost in vzdrzljivost se visje.

Koliksen je cas Katje na spp pa ti pise v clanku. Ni to 8 ur, ampak dni. S pocitki vred. Ampak kakorkoli, vidi se, da nimas pojma, ker ce bi karkoli vedel, nebi pisal takih neumnosti.
balrog
# 28.09.2018 ob 22:49
frozen, ta podvig niti v alpinizmu ne pomeni prav veliko, saj smisel alpinizma ni v tem, da čim prej nekam prideš, ampak po kateri poti in kako zahtevna je ta smer .in na kakšen način ... Pa še nekaj me je zmotilo pri tem kobajagi rekordu ... Omenja se čas 8 ur in še nekaj, ampak to ni dejanski čas ... saj niso všteti počitek, postanki, ... itd. Torej koliko časa je Katja ZARES porabila za to, da je menda podrla rekord, Dva tedna, tri tedne, en mesec, dva meseca ... ? Kolikokrat je prižgala in zaustavila štoparico ter jo znova prižgala in zaustavila ?
frozen pingvin 4
# 28.09.2018 ob 21:27
@Balrog

Za trail tekace vsekakor je rekord. Kaj si pa raja misli, pa jih oz nas ne zanima. Ni pa spp edina stvar, kjer trail tekaci postavljajo rekorde, ceprav je morda v sloveniji najdaljsa oz najbolj zahtevna preizkusnja. Imas se npr grintavec extrem, grintovec-stol-triglav, lj-triglav, dolina-triglav-dolina, itd itd... En kup izzivov, ki v tekaskih krogih nekaj veljajo in marsikdo si zeli podreti rekord... javnost obicajno niti ne ve za te izzive oz ko izve, potem samo kritizira in se sprasuje, kaj je smisel, a je to sploh rekord, in podobno. Ves, ubistvu nas ne zanima tvoje mnenje. Katja pa bo sedaj vsem trail tekacicam (in tudi tekacem) motivacija, predvsem pa izziv, da presezejo njen rekord, ki bo ostal zapisan za zmeraj, ko se bo omenjal kaksen podoben podvig. In nihce se ne bo oziral na to, ali ti rekord priznavas ali ne.

Je pa na splosno tako, da taki rekordi ali pa rekordi v kakem alpinizmu, gornistvu, itd ne pomenijo javnosti veliko. So le to neki dosezki, katerim ne bodo nikoli niti blizu.
frozen pingvin 4
# 28.09.2018 ob 20:49
@Barlog, jaz bi pa od portala mmc pricakoval, da komentarje od tebe in podobnih negativcev lepo pobrise.

@dvince
To, da so hribi namenjeni le hoji, je pac fiks ideja v glavah slovencev. Kdor od tega odstopa, ga treba polivat z gnojnico. In taka mentaliteta se potem odraza na veliko podrocjih.
BobPaisley1963
# 28.09.2018 ob 18:26
Janja Garnbret je dobila “hudo” konkurentko v glasovanju za športnico leta!
mikha
# 28.09.2018 ob 14:44
samy joe

Kadarkoli, z veseljem.
AM
# 28.09.2018 ob 13:21
Čestitke !
copcop
# 28.09.2018 ob 11:30
Čestitam!
DnB
# 28.09.2018 ob 11:07
Za vse ki dvomite o verodostojnosti dosezka... verjetno so uporabljali GPS sled ,oz. Imela je uro ,ki racuna prakticno vse. Od prdca do spanja, hitrosti ,poti,trase. Kar naredi dosezek verodostojen. Ce tega niso naredili je vse skupaj tudi meni sumljivo.
Kazalo