Vaša ocena: 
Ocena 3,3 od 11 glasov
Ocenite to novico!
Po desetletjih boja z levičarskimi uporniki in mamilarskimi baroni skušajo kolumbijske oblasti izboljšati podobo te južnoameriške države.
Ni treba veliko, da si ustvarimo negativno mnenje o nekem kraju. In Kolumbije se nedvomno drži precej slab sloves.
Če vprašate naključne ljudi, po čem je država znana, bodo najverjetnejši odgovori "kokain, Farc (levičarska gverilska skupina) in Pablo Escobar", zloglasni, zdaj že pokojni narkomafijec. To je država, ki ima skoraj stalno mesto na seznamih najnevarnejših dežel sveta.
Stvari naj bi se v zadnjem času malce popravile, a koliko točno? Kot piše BBC-jev novinar Huw Cordey, te takoj ob izhodu z letališča v Bogoti zagrabi paranoja in se oprezno obračaš, kdaj te bo skupina oboroženih ugrabiteljev naskočila in te vrgla v prtljažnik avtomobila. Ali pa čakaš, da te bo kdo vprašal: "Ay, gringo, hočeš mamila?"
H Cordeyju res pristopi neki moški, a le, da ga vljudno vpraša, ali išče taksi za v mesto. V Bogoti nedvomno so kraji, ki se jih ponoči izogibajo še domačini, ampak mar ni tako skoraj v vsakem velikem mestu?
Stalno na radarju
Naslednji dan je bil Cordey gost bogatega kolumbijskega poslovneža Jorgeja Londona v njegovem zasebnem naravnem rezervatu, ki je uro leta oddaljen od prestolnice. Tu doživi novinar prvi vpogled v težave Kolumbije. Pred poletom se morajo vsi potniki in člani posadke zglasiti pri oddelku za mamila, da policisti pregledajo Jorgejevo letalo in preverijo osebne dokumente skupaj s predloženimi papirji, ki služijo kot dovolilnica za polet.
Ko je letalo enkrat v zraku, ga nenehno zasleduje radar, prav mogoče tudi izvidniška letala. Pilot pokaže na letalski "transponder" - napravo, ki pošilja neprekinjeni signal nadzornemu stolpu. Brez nje imajo zračne sile vso pravico letalo sestreliti. Vsi ti varnostni ukrepi imajo en sam cilj - ustaviti prost pretok mamil po državi - in zdi se, da deluje, saj se trgovci z mamili vse bolj premikajo drugam.
Pikica v krogcu
Da bi razumel, koliko se je Kolumbija v zadnjih letih spremenila, Cordey vpraša svoja gostitelja, Londona in Francisca Forera. Forero je vodja Googla za Kolumbijo in strasten fotograf kolumbijske divjine, kar ga je popeljalo v nekatere izmed najbolj odročnih kotičkov države.
Londono ima po drugi strani hotele v 21 mestih, ki jih redno obiskuje, posel pa začenja cveteti. Tudi sam je pravi avanturist, saj je nedavno prevozil tisoč kilometrov z vodnim skuterjem čez naokrnjene džungle do reke Orinoco.
Forero in Londono družno na Cordeyjevem zemljevidu Kolumbije označita območja, kamor bolje, da ne zaidete - zarišeta tri majhne kroge na kolumbijskih mejah - dva ob Venezueli in enega ob Ekvadorju. Označena območja predstavljajo manj kot pet odstotkov države. Ko ju Cordey vpraša, kam nihče izmed njiju ne bi nikakor hotel iti, Jorge načečka majhno pikico v enem izmed krogov in Francisco se strinja.
To sicer nedvomno ni natančna analiza kolumbijskih varnostnih težav, a predstavlja to vse bolj splošno mnenje Kolumbijcev. Vprašajte mlajšo generacijo tamkajšnjih prebivalcev, kaj je danes največji izvozni artikel države, in večja verjetnost je, da bodo odgovorili Shakira kot kokain.
Kaj pa Farc? Tudi ta se zdi, da izgublja zagon in moč - ne le skupina sama, pač pa tudi predstava Kolumbijcev o njej. V zadnji javnomnenjski raziskavi so le še trije odstotki vprašanih izrazili podporo prizadevanjem Farca.
Rehab is for quitters!
Že to samo pove, da si novinar ne more ustvariti neke objektivne podobe. Sa sem bil dvakrat v Kolumbiji in prav na vskakem mestu, kjer sem bil, sem počitil povsem varnega, tako kot da bi hodil po Ljubljani.