Kje je Jan?
Otroštvo je lahko lepo tudi v revščini. Ko odrasteš, je drugače. Foto: Reuters
Ribarjenje je bilo zares svojevrstna izkušnja. Foto: Reuters
Skupaj smo preživeli prijetno popoldne. Foto: Reuters
Korejka Jun. Foto: Reuters
Družba se vedno najde. Foto: Reuters
Zelena narava. Foto: Reuters

Dodaj v

Kambodža, zadnja motoristična etapa

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 48. del,
21. maj 2018 ob 06:50
Don Det-Pakse - MMC RTV SLO

Mehanik št. 13 je bil mojster; mlad fant, a z dobro glavo, se je videlo. Obnovil je sprednji amortizer, popravil stojalo, in ko sem mu pokazal zaganjalnik, je še tega razstavil in očistil tako kot treba in zdaj Olga celo zakašlja na gumb. Juhej!

V Pakseju, drugem največjem mestu v Laosu, imata konzulat tudi Vietnam in Kambodža, tako da sem si kar tam uredil vizuma za obe državi. Zjutraj sem, da ne bi zaganjal hladnega motorja na elektriko, z nogo pritisnil na "kurbl", nekaj je počilo in železna ročica je odletela po tleh. Še dobro, da je včeraj popravil štarter. Sem zagnal na elektriko in šel do istega mehanika, ki je pri nožnem zaganjaču nekaj zavaril in popravil. Nič ni računal.

Sem razmišljal, da je Olga tako kot kakšna muhasta, a pametna punca. S svojimi težavami me je po eni strani spravljala ob živce, po drugi sem v teh delavnicah spoznal veliko ljudi, se pogovarjal. In kar je najpomembneje, v najbolj kritičnih etapah bogu izza hrbta, kjer ni žive duše, me nikoli ni pustila na cedilu. No, morda je ni najbolje hvaliti že zdaj, imava še kar nekaj poti pred sabo. Ni ji treba povedati, naj to ostane med nami.

Na poti proti vietnamski meji je sonce žgalo kot noro, vročina taka, da se v bistvu skoraj nočeš ustaviti, kajti pri 70 kilometrih na uro vsaj nekaj piha. Ker sem imel vizuma že v potnem listu, je šlo na meji vse precej hitro in okoli petih popoldne sem bil v bifeju na drugi strani "karavle". Do prvega večjega mesta ni bilo več daleč. Nisem kompliciral, šel sem do prvega hotela ob cesti in plačal za sobo.Cene tukaj itak že poznam. Šel sem v bližnjo obedovalnico in kot za šalo pojedel dva banh mija, takšna sendviča z govedino, omakami in zelenjavo. Nato sem šel v sobo in gledal film Pepelka. Poleg nekega butastega ameriškega šova je bil to edini program v angleščini. No, pa vietnamska nogometna liga je bila tudi, pri športu jezik ni tako pomemben. Napovedovalec se je drl kot nor! Vietnamci na splošno veliko kričijo, tako da ne veš, ali se prepirajo ali se radujejo.

Skalnata cesta
Zjutraj sem ravno natovarjal Olgo, ko sta se mimo pripeljala dva popotnika na mopedih. Ker je bilo zgodaj, sta včeraj verjetno prišla iz Laosa in tako kot jaz prespala v mestu Plei Can in se danes namenila proti kamboški meji. Vprašal sem se, zakaj se vendar peljeta v desno smer, ko pa je bližnjica do meje na levo. No, po kakšnih 20 kilometrih vožnje sem ugotovil, zakaj je navigacija peljala okoli, po daljši cesti. Namreč, v enem trenutku je zmanjkalo asfalta in začel se je makadam, nato pa tista cesta z velikimi ostrimi kamni, da ne moreš peljati več kot deset kilometrov na uro, če nočeš predreti pnevmatike.

Jao! Kaj naj zdaj, naprej ali nazaj? Sem se po kakšno uro "planinarjenja" čez tiste skale ustavil na križišču pred neko napol zapuščeno hišo, sredi ničesar. Na desno je bila naprej ta skalnata cesta, na levo pa nova pot z betonskimi bloki, ki pa je sicer vodila v drugo smer, kot sem želel potovati. A sem vseeno raje šel na novo, napol zgrajeno cesto, marsikje je namreč kak odsek še manjkal, in po kakšne pol ure prišel do neke vasi. Sem hotel napolniti rezervoar, pa je fant na črpalki le pomahal: "Ni goriva."

Malo v skrbeh, ker nikoli ne veš v takšnih odročnih krajih, kako bo, sem se odpravil naprej in čez kakšno uro prišel na glavno cesto in neki večji kraj. Na hribu za naseljem sem ustavil pri neki prodajalni in kupil sok.

Zaupaj telefonu
Mimo so začeli prihajati mladi vojaki, s puškami in mitraljezi na ramah, ki so šli na strelske vaje. Sem jih videl in dvignil roke v znak predaje, pa so se zasmejali in pozdravili vsak v nekaj svojih angleških besedah, ki so jih znali. Nekateri so stekli v prodajalno, hitro kupili plastenko vode ali kakšne gazirane pijače ter stekli nazaj v vrsto. Potem je prišel še neki poveljnik in mi dal roko ter lepo pozdravil, stisnil sem mu jo nazaj. Potem sem mu pokazal cesto, po kateri želim do kamboške meje, in mu nekako z gestikuliranjem pokazal, da me zanima, ali je cesta dobra ali ni? Je pokazal na asfaltno cesto pred gostilno in rekel: "Ok, ok!"

On bo že vedel, če je vojak, verjetno ta teren okoli dobro poznajo, sem si mislil in zapeljal proti cesti, speljani ob kamboški meji. Okoli 70 kilometrov je bilo do mejnega prehoda po tej bližnjici. No, seveda se je čez kakšnih dvajset kilometrov znova začel domala neprevozen kamniti makadam, tako da se moral obrniti in iti proti cesti, ki jo je predlagala navigacija. Včasih je res bolje, da pač pelješ tam, kjer te vodi elektronika in ne biti preveč pameten. Zapeljal sem skozi mesto Kon Tum, ko je nenadoma začelo močno pihati in bliskati. Gledal sem v tisto črno gmoto in hitro ugotovil, da bom danes verjetno spal v tem
mestu.

Duy in jun
Ob reki sem našel kavarno. Tukaj bodo verjetno imeli nternet, da lahko poiščem kakšen motel ali kaj ugodnega, sem razmišljal, ko je ravno začelo liti kot iz škafa. Zraven so ravno prenavljali stavbo in sem vprašal, če lahko postavil motocikel pod streho. Prišel je neki fant mojih let z dobro angleščino in rekel, da seveda lahko parkiram, da mine dež. Nato me je povabil v kavarno zraven, na pijačo.

Duy je bil zelo vesel, da se lahko z nekom pogovarja angleško. V prostoru, kjer sem parkiral Olgo, in so ga ravno urejali, bo naredil svojo kavarno. "Prodajal bom čaj z mlekom, mladina to zdaj pije. Pa dobro kavo seveda, smutije. Lep prostor je in ob reki, tako da mislim, da bo šlo," je razmišljal. Duy je bil sicer kar nekaj let zaposlen v cerkvi, kot nekakšen diakon, je namreč kristjan. "Potem sem se poročil in z ženo sva dobila otroka. Pa sem se nekako odločil, da bi se lotil nekega drugega posla, ki bo bolj donosen, kot je bilo v cerkvi," je razložil prijazni Vietnamec.

Malo sva podebatirala, kako je kaj življenje za mlade v Vietnamu. "Mnogo ljudi se izobražuje, ima zelo dobre ocene na fakulteti, pa ne dobi službe. A nekdo, ki je bil slab učenec ali študent, pa dobi dobro plačano službo, v kateri ne dela nič. Vse se dobi prek družinskih ali političnih vezi. To ni pravično," je jezno razložil in dodal, da ima znanca, ki ima lepo plačo v neki državni firmi, pa kak dan niti ne gre v službo. Nepotizem je tukaj velik problem, to sem slišal že z več strani. Seveda pomaga tudi, če si član komunistične partije. Nato sem našel neko prenočišče pri neki družini, ki ima "homestay", ne vem kakšen je ustrezen slovenski prevod. Prenočišča? Nekaj vmes med hotelom in hostlom, kjer ti domačini pripravijo tudi hrano, če hočeš. Res lep hostel sredi ne prav lepega predela Kon Tuma. V sobi je bila tudi Jun, majhna Korejka, ki sama potuje po Vietnamu. "Korejci so sicer za Azijce visoki ljudje, jaz pa sem zelo majhna. Tako veliko ljudi tukaj misli, da sem Vietnamka in me ogovarjajo v njihovem jeziku, jaz jih pa nič ne razumem," je razlagal in dodala, da imajo Vietnamci zelo radi Korejce: "Ne vem točno, zakaj, ampak hrana je podobna, pa tudi veliko jih gleda naše televizijske serije, mladi poslušajo K-Pop, torej korejsko pop glasbo." V bistvu je res, da je Hoi An, kjer sem bil pred kakima dvema tednoma na plaži, poln Korejcev. Južnih seveda. Severni Korejci hodijo na svoje morje.

Ribičija po vietnamsko
Čong
je sin, ki pomaga staršema pri pravzaprav zelo lepem hostlu, ki so ga uredili v sicer nič kaj uglednem predelu Kon Tuma. En dan naju je z Jun peljal ribarit. No, midva sva se pripravila, da bomo verjetno šli z ladjo na reko ali kaj takega. Namazala sva se proti soncu in tako naprej. No, na koncu je bilo vse skupaj tako, da smo se zapeljali do nekega ribnika, kjer se bolj je in pije kot lovi ribe, čeprav mi je uspelo z bambusovo palico ujeti neko malo ribo, ki sem jo vrgel nazaj. Prišla sta še Čongova prijatelja, fant in punca. Prijatelj je sicer prometni policist in zdelo se mu je precej smešno, ko sem mu razlagal, kako so me ustavili njegovi kolegi severno od Hanoja in tipali moje mišice. Naročili smo spomladanske zavitke in meso z rezanci, nekaj piva. Hvala bogu za pivo, ker drugače bi bilo precej težje preživeti čas v družbi, v kateri se razen z Jun in nekoliko z Čongom nisem mogel nič pogovarjati. Vietnamci pa imajo radi ljudi, ki radi kaj popijejo. Palice smo naslonili na drevo. Tako je videti torej ribičija tukaj. Je bilo pa prijetno popoldne s prijaznimi ljudmi.

Med Džaraji
Drug dan smo se odpeljali s kanadsko Rusinjo Dašo in Nizozemcem Flojem v bližnjo vas Ja Čim, kakšnih 15 kilometrov iz mesta. Gre za skupek zaselkov ljudstva Džaraj, ki živijo v osrednjem Vietnamu in v Kambodži. Skupaj naj bi ljudstvo štelo okoli tristo tisoč ljudi. Med vietnamsko vojno so se bojevali na strani Južnega Vietnama in Američanov, zato so se nekateri po vojni izselili v Združene države, veliko jih je ostalo. Podobno kot tukajšnje ljudstvo Hmong, denimo. Živijo večinoma od poljedelstva, in vidi se, da so revni, tudi za vietnamske razmere. Sredi vasi stoji rong, hiša z visoko streho v obliki obrnjene sekire. Stavba ima simboličen pomen, saj se tukaj odločajo za vas pomembne stvari, nesoglasja med vaščani, tukaj se predaja kulturno izročilo iz starejšega na mlajši rod.

Otroci so se ravno igrali s frnikolami in glasno nekaj vreščali v svojem jeziku, drugačnem od vietnamskega. Ko so zagledali tri tujce, ki so se jim bližali, so postali malce sumničavi, nato pa so se sprostili in neki fant, očitno pogumnejši, me je po angleško vprašal, kako mi je ime. "My name is Jan. And you," sem vrnil vprašanje. "I am Dun," je rekel in vsi so se zasmejali. Tukaj se je angleščina končala. Ti otroki res nimajo veliko, povečini so bili razcapani in umazani, a veselega, nedolžnega obraza. Otroštvo je lahko lepo tudi v revščini. Ko odrasteš, je drugače.

Zapeljali smo se naprej, mimo plantaž kavčukovca, ki jih je v tem delu Vietnama, pa tudi v Laosu in Kambodži, res veliko. V deblo zarežejo z mačeto, da začne puščati sok, lateks. Iz tega nato izdelujejo gumijaste stvari. Domačini drevesa imenujejo "jokajoča drevesa". Prišli smo do nekega jezera, stisnili nekaj fotografij in se vrnili. Na poti nazaj je Floju počila zadnja pnevmatika, tako da smo šli še do mehanika. Začelo je grmeti, napovedala se je nevihta in tik pred dežjem smo parkirali motocikle.

V Kambodžo
Preden sem šel, je mama iz hostla kot nora skakala okoli mene in Jun s telefonom. Selfiji in "fotošuting". Nato sem vendarle lahko odrinil proti Pleikuji in naprej, proti kamboški meji. S prečkanjem nisem imel težav, čeprav znajo včasih tile mejaši turistom kaj zatežiti, da dobijo kak postranski dolar. Meni niso, morda tudi zato, ker sem imel vizum že urejen in tako ni bilo pravzaprav kaj debatirati. Dobrodošel v Kambodži, sem si voščil, ko sem zapeljal stran od mejnega prehoda. Ker na meji ni bilo menjalnice, sem ustavil v prvi ali drugi vasi, kjer se mi je pri neki prodajalni zdelo, da bi znali menjati vietnamske donge v kamboške riele. Nisem sicer imel pojma, kakšen je menjalni tečaj, ampak mi je gospa zamenjala kar dobro. En dolar je dobri štiri tisoč rielov.

Vozil sem skozi revne vasi. Ti notranji deli Kambodže, tudi Vietnama in Laosa, so precej slabše razviti kot obalni. Večina turistov tudi v Kambodži obišče obalo in otoke, glavno mesto Phnom Penh in seveda Siem Riep s slavnim arheološkim spomenikom Angkor vatom. Tukaj se jih ustavi malo, večinoma takšni kot jaz, ki z motorjem pripotujejo iz Vietnama. Nekaj je počilo pod motorjem. Pritisnem na zadnjo zavoro, da bi ustavil. Nič ne prime. Še dobro, da sem bil na ravnini in sem normalno ustavil s prednjo. Vijak, ki drži zadnji zavorni boben na mestu, se je odvil in vse skupaj je zavrtelo in zvilo. Počasi sem pripeljal do naslednje vasi. Mehanik št. 14.

Don Det-Pakse (Laos)-Plei Can (Vietnam)-Kon Tum-Pleiku-Ban Lung (Kambodža)

Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
K_ris
# 21.05.2018 ob 08:34
Odličen prispevek. Jan se je v tem času res izuril tako v pisanju potopisa kot tudi v popotništvu. Z zanič motorjem po JV Aziji mora biti super dogodivščina.
Hijena
# 21.05.2018 ob 09:19
@ K_ris

Ja res, če bi imel dober motor, pol toliko stvari ne bi doživel :)
ishgilliath
# 21.05.2018 ob 15:14
ps11
Sej vem, da je tvoje vprašanje retorično, ampak ja..

Tam malo čez 5000€, če si pripravljen veliko štopat in taborit, brez letalskih prevozov in dragih vlakov, brez rent-a-carjev, safarijev, vodenih tur, potapljanj, restavracij in podobnega luksuza. Pa še to samo v Aziji in mogoče Latinski Ameriki, drugje ne.

Za 10000€ si v bolj poceni državah že lahko privoščiš kak dražji nacionalni park, kak notranji let sem in tja, daljše prevoze, več viz, vodiča za kakšno večdnevno turo, muzeje po mestih, kakšno adrenalinsko zadevščino, spanje po hostlih, guesthousih in homestayih... V podsaharski Afriki in v razvitih državah je pa to bolj kot ne minimum za eno leto, pa bolj malo boš imel od tega.

Za relativno udobno potovanje, s hoteli, lastnim prevozom, veliko leti in dragimi aktivnostmi težko rečem, ampak sklepam da se pod 25 000 € težko pride skozi.

No, da se tudi še ceneje, sem spoznal na poti tudi take, ki jim je uspelo leto in pol (in več) dati skozi z 3000€, ampak tu si pač omejen izključno na šotorjenje/couchsurfing, štopanje in hrano iz supermarketov. Tam ni nobenega hanganja po hostlih, večerjanja v restavracijah in obiskovanja turističnih znamenitostih oziroma večine tega, kar tu opisuje Jan, tako da to je bolj primerno za tiste res hardcore popotnike, ki jim je point bolj v samem potovnaju, kot pa destinaciji.
Haribo
# 21.05.2018 ob 19:14
Brado ima pa zmeraj večjo, ko pride do Bližnjega vzhoda bo ravno pravi.
Ehehe
# 21.05.2018 ob 11:16
korejka je pa prva liga :)
copcop
# 21.05.2018 ob 08:40
Lepo. In hkrati žalostno, da se takšna dežela zaradi komunistične partije ne premakne nikamor. Bolj ali manj revščina, kot je videti.
aaa
# 22.05.2018 ob 06:47
Ta JV Azija se je torej orng podražila. Pred 20 leti ko je bilo to "moje" področje si brez problema prišel skozi mesec s kakimi 350 dolarji (brez letalske karte). Vklučene večdnevne ture z lokalnimi vodiči po res odročnih krajih kjer sam niti slučajno ne moreš, oz takrat ko ni bilo GPS ov nisi mogel, ker bi se 100% izgubil. Brez kakršnegakoli šparanja. Oz. koliko si zapravil je bilo bolj odvisno od tega koliko piva si popil. Cena piva je bila v rangu naše, ostalo pa je bilo praktično zastonj.
dylan_dog
# 21.05.2018 ob 15:52
"Za relativno udobno potovanje, s hoteli, lastnim prevozom, veliko leti in dragimi aktivnostmi težko rečem, ampak sklepam da se pod 25 000 € težko pride skozi."

Takole zadnja leta sam potujem po Aziji, vsako leto dobre tri tedne in porabim v tem času nekako med 2500€ in 3000€ (let karta EU - Azija -EU noi v tej ceni)
ishgilliath
# 22.05.2018 ob 10:45
aaa
Meni je 300-400 evrov na mesec še vedno povsem dovolj v državah ala Pakistan, Indija, JV Azija (z izjemo Malezije in podobnih držav recimo, Papua je pa sploh čisto druga zgodba) pa tudi v delih BV (Iran, kjer itak zapraviš potovanje, če ne uporabljaš couchsurfinga in avtoštopa imho) in Centralne Azije (Kirgizistan, Tajikistan brez Pamirja). Pač, kjer se da se uporablja couchsurfing ali poceni homestayje, v divjino greš s šotorom, izogibat se je treba dragemu prevozu (hitrim vlakom, letalom) in raznim specifično turistom namenjenim ponudbam, hrana je pa tako poceni tako da se v tovrstnih državah res ni potrebno "nazaj držat".

dylan_dog
Hvala za popravek ja, ta višji rang potovnaj ni ravno moja stvar, pa sem malo ugibal :)

smithies
Bi rekel, da je za normalno "kratko" potovanje (par tednov, mesec) 1000€ (dobro, zame recimo kakih 700) kar dobra ocena tudi za JV Azijo, ja. Bi pa po mojih izkušnjah vsaj to težko kar pomnožil z 12, če bi hotel realno oceno letnega potovanja, ker se pristop takrat precej spremeni in so mesečni stroški dosti nižji. Pač, v enem mesecu moraš res izkoristit čas, ki ti je na voljo in si zato veliko prej pripravljen na kakšen cenovni kompromis, recimo hitrejši prevoz, manj časa na eni lokaciji (več dolgih prevozov) in več aktivnosti v dnevu itd... Tudi iskanje couchsurfinga in avtoštop nekako nista najbolj mamljivi opciji za nekoga, ki ima day-to-day urnik že vnaprej splaniran in kjer ena zamuda lahko pomeni, da je potrebno kakšno izmed izbranih destinacij ven spustit. Pa tudi sama mentaliteta se malo spremeni, po pol leta na poti ti pač ni do tega, da vsak dan od 8 zjutraj do 8ih zvečer letaš od enega muzeja do naslednjega, da vsak slap ob poti pogledaš in na vsak hrib splezaš, ampak večino časa zabiješ s tem, da visiš teden ali dva doma pri lokalcih v kakšni prijetni vasici oziroma kampiraš na kaki plaži, za kar seveda ne gre baš veliko denarja. Tko da ja, ko se enkrat bolj veseliš naslednje pumpe (kjer se zbirajo tovornjakarji, ki zmeraj radi kakeka štoparja poberejo) kot naslednjega templja, potem veš, da si res dolgo na poti... :)
dylan_dog
# 22.05.2018 ob 09:49
Jah.., potujem sam, nastanitve okoli 20-30€ na dan, spim izključno v sobah z lastno kopalnico, ponavadi mini družinski hoteli. Izleti okoli 40€ na dan, kak dan rentam motor, hrana, pijača, notranji leti, prevozi do otokov s hitrimi čolni, vstopnine, malo shoppinga in si hitro na 100€/dan.
S tem, da si zadnje dneve pred odhodom privočim boljšo nastanitev, nekako v rangu 50-70€/dan.
dylan_dog
# 22.05.2018 ob 11:43
ishgilliath, ja dobro si tole povzel, pač dopust je omejen in, če želiš kaj videt je treba v 3-4 tedne spravit maksimum in ja, vse imam naprej splanirano. Eno, ali večletno potovanje je čisto druga zadeva, ki mi je tudi želja :). Sem gledal recimo za Hoi An/(VN), mesto kjer bi z lahkoto živel :), dobiš moderen(novogradnja), po naših standardih narejen apartma, za 150$ na mesec, komplet hiša pa cca. 400$/mesec.
Jon Sneg
# 22.05.2018 ob 10:10
Pred dvajsetimi leti sem porabil v JV Aziji v povprečju 25 USD na dan (z nastanitvami in vsem ostalim), v Indiji in Nepalu sem leta 2001 v mesecu dni z vsemi prevozi, nastanitvami in hrano porabil 500 USD. Imam občutek, da je nekje po letu 2005 ali 2006 JV Azija šla oreng v podražitev.
smithies
# 21.05.2018 ob 23:38
Ishgilliath,
se strinjam, dobro si predpostavil.
Če želiš videti znamenitosti in okusiti kulinariko rabiš v JV Aziji in Latinski Ameriki s prevozi in hostli okoli 1000-1200e, pri čemer je Azija malo cenejša, kar v letu znese cca 15.000e
Se mi zdi škoda, da ne vidiš naravnih lepot, znamenitosti, muzejev itd. na potovanjih, saj ti to prinese kulture in drugačnosti, seveda ob tem, da še kakšno rečeš z domačini. Vedno se, da tudi ceneje, a se sam vprašam, če je sploh smiselno.

Dylan dog, če zapraviš 2500e v treh tednih azije potuješ kar luksuzno, sam sem bil 5tednov pa nisem šparal, veliko avionov, vsak drug dan izleti pa sem poravil 1700e z letalsko in vsem ostalim, vključno z vizami za Vietnam, Laos, Kambodžo in bil sem tudi na tajskem. Če greš backpacking varianto prideš čez leto z gladko pod 20.000e. Samo za ene očitno hotel pod 4 zvezdice ni sprejemljivo.
dante123
# 21.05.2018 ob 18:28
Upam stavit da mu bodo v Kambodzi vkradli Olgo. Tak da si naj rajsi kupi dodatno kljucavnico. Ni mi pa jasno zakaj ni sel z motorjem na sever Tajske, kjer so super ceste.
FrancL
# 21.05.2018 ob 10:07
@K_ris

Se strinjam. :-)
ps11
# 23.05.2018 ob 13:24
ishgilliath
Hvala za dober odgovor, tudi ostali ste napisali zanimive izkušnje.
ps11
# 21.05.2018 ob 09:59
Koliko znasa racun za enoletno popotovanje?
DXM
# 22.05.2018 ob 14:04
Kolk vi flancate, denar je tabu, slikice iz potovanja so pač "instant gratification" in to je treba poveličevat in hvalit. Nehejte ! Janči, težko bo kakšna padla ko si ves umazan in s to brado, daj se malo v red no.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo