Otroštvo je lahko lepo tudi v revščini. Ko odrasteš, je drugače. Foto: Reuters
Otroštvo je lahko lepo tudi v revščini. Ko odrasteš, je drugače. Foto: Reuters
Ribarjenje je bilo zares svojevrstna izkušnja. Foto: Reuters
Skupaj smo preživeli prijetno popoldne. Foto: Reuters
Korejka Jun. Foto: Reuters
Družba se vedno najde. Foto: Reuters
Zelena narava. Foto: Reuters

Mehanik št. 13 je bil mojster; mlad fant, a z dobro glavo, se je videlo. Obnovil je sprednji amortizer, popravil stojalo, in ko sem mu pokazal zaganjalnik, je še tega razstavil in očistil tako kot treba in zdaj Olga celo zakašlja na gumb. Juhej!

V Pakseju, drugem največjem mestu v Laosu, imata konzulat tudi Vietnam in Kambodža, tako da sem si kar tam uredil vizuma za obe državi. Zjutraj sem, da ne bi zaganjal hladnega motorja na elektriko, z nogo pritisnil na "kurbl", nekaj je počilo in železna ročica je odletela po tleh. Še dobro, da je včeraj popravil štarter. Sem zagnal na elektriko in šel do istega mehanika, ki je pri nožnem zaganjaču nekaj zavaril in popravil. Nič ni računal.

Sem razmišljal, da je Olga tako kot kakšna muhasta, a pametna punca. S svojimi težavami me je po eni strani spravljala ob živce, po drugi sem v teh delavnicah spoznal veliko ljudi, se pogovarjal. In kar je najpomembneje, v najbolj kritičnih etapah bogu izza hrbta, kjer ni žive duše, me nikoli ni pustila na cedilu. No, morda je ni najbolje hvaliti že zdaj, imava še kar nekaj poti pred sabo. Ni ji treba povedati, naj to ostane med nami.

Na poti proti vietnamski meji je sonce žgalo kot noro, vročina taka, da se v bistvu skoraj nočeš ustaviti, kajti pri 70 kilometrih na uro vsaj nekaj piha. Ker sem imel vizuma že v potnem listu, je šlo na meji vse precej hitro in okoli petih popoldne sem bil v bifeju na drugi strani "karavle". Do prvega večjega mesta ni bilo več daleč. Nisem kompliciral, šel sem do prvega hotela ob cesti in plačal za sobo.Cene tukaj itak že poznam. Šel sem v bližnjo obedovalnico in kot za šalo pojedel dva banh mija, takšna sendviča z govedino, omakami in zelenjavo. Nato sem šel v sobo in gledal film Pepelka. Poleg nekega butastega ameriškega šova je bil to edini program v angleščini. No, pa vietnamska nogometna liga je bila tudi, pri športu jezik ni tako pomemben. Napovedovalec se je drl kot nor! Vietnamci na splošno veliko kričijo, tako da ne veš, ali se prepirajo ali se radujejo.

Skalnata cesta
Zjutraj sem ravno natovarjal Olgo, ko sta se mimo pripeljala dva popotnika na mopedih. Ker je bilo zgodaj, sta včeraj verjetno prišla iz Laosa in tako kot jaz prespala v mestu Plei Can in se danes namenila proti kamboški meji. Vprašal sem se, zakaj se vendar peljeta v desno smer, ko pa je bližnjica do meje na levo. No, po kakšnih 20 kilometrih vožnje sem ugotovil, zakaj je navigacija peljala okoli, po daljši cesti. Namreč, v enem trenutku je zmanjkalo asfalta in začel se je makadam, nato pa tista cesta z velikimi ostrimi kamni, da ne moreš peljati več kot deset kilometrov na uro, če nočeš predreti pnevmatike.

Jao! Kaj naj zdaj, naprej ali nazaj? Sem se po kakšno uro "planinarjenja" čez tiste skale ustavil na križišču pred neko napol zapuščeno hišo, sredi ničesar. Na desno je bila naprej ta skalnata cesta, na levo pa nova pot z betonskimi bloki, ki pa je sicer vodila v drugo smer, kot sem želel potovati. A sem vseeno raje šel na novo, napol zgrajeno cesto, marsikje je namreč kak odsek še manjkal, in po kakšne pol ure prišel do neke vasi. Sem hotel napolniti rezervoar, pa je fant na črpalki le pomahal: "Ni goriva."

Malo v skrbeh, ker nikoli ne veš v takšnih odročnih krajih, kako bo, sem se odpravil naprej in čez kakšno uro prišel na glavno cesto in neki večji kraj. Na hribu za naseljem sem ustavil pri neki prodajalni in kupil sok.

Zaupaj telefonu
Mimo so začeli prihajati mladi vojaki, s puškami in mitraljezi na ramah, ki so šli na strelske vaje. Sem jih videl in dvignil roke v znak predaje, pa so se zasmejali in pozdravili vsak v nekaj svojih angleških besedah, ki so jih znali. Nekateri so stekli v prodajalno, hitro kupili plastenko vode ali kakšne gazirane pijače ter stekli nazaj v vrsto. Potem je prišel še neki poveljnik in mi dal roko ter lepo pozdravil, stisnil sem mu jo nazaj. Potem sem mu pokazal cesto, po kateri želim do kamboške meje, in mu nekako z gestikuliranjem pokazal, da me zanima, ali je cesta dobra ali ni? Je pokazal na asfaltno cesto pred gostilno in rekel: "Ok, ok!"

On bo že vedel, če je vojak, verjetno ta teren okoli dobro poznajo, sem si mislil in zapeljal proti cesti, speljani ob kamboški meji. Okoli 70 kilometrov je bilo do mejnega prehoda po tej bližnjici. No, seveda se je čez kakšnih dvajset kilometrov znova začel domala neprevozen kamniti makadam, tako da se moral obrniti in iti proti cesti, ki jo je predlagala navigacija. Včasih je res bolje, da pač pelješ tam, kjer te vodi elektronika in ne biti preveč pameten. Zapeljal sem skozi mesto Kon Tum, ko je nenadoma začelo močno pihati in bliskati. Gledal sem v tisto črno gmoto in hitro ugotovil, da bom danes verjetno spal v tem
mestu.

Duy in jun
Ob reki sem našel kavarno. Tukaj bodo verjetno imeli nternet, da lahko poiščem kakšen motel ali kaj ugodnega, sem razmišljal, ko je ravno začelo liti kot iz škafa. Zraven so ravno prenavljali stavbo in sem vprašal, če lahko postavil motocikel pod streho. Prišel je neki fant mojih let z dobro angleščino in rekel, da seveda lahko parkiram, da mine dež. Nato me je povabil v kavarno zraven, na pijačo.

Duy je bil zelo vesel, da se lahko z nekom pogovarja angleško. V prostoru, kjer sem parkiral Olgo, in so ga ravno urejali, bo naredil svojo kavarno. "Prodajal bom čaj z mlekom, mladina to zdaj pije. Pa dobro kavo seveda, smutije. Lep prostor je in ob reki, tako da mislim, da bo šlo," je razmišljal. Duy je bil sicer kar nekaj let zaposlen v cerkvi, kot nekakšen diakon, je namreč kristjan. "Potem sem se poročil in z ženo sva dobila otroka. Pa sem se nekako odločil, da bi se lotil nekega drugega posla, ki bo bolj donosen, kot je bilo v cerkvi," je razložil prijazni Vietnamec.

Malo sva podebatirala, kako je kaj življenje za mlade v Vietnamu. "Mnogo ljudi se izobražuje, ima zelo dobre ocene na fakulteti, pa ne dobi službe. A nekdo, ki je bil slab učenec ali študent, pa dobi dobro plačano službo, v kateri ne dela nič. Vse se dobi prek družinskih ali političnih vezi. To ni pravično," je jezno razložil in dodal, da ima znanca, ki ima lepo plačo v neki državni firmi, pa kak dan niti ne gre v službo. Nepotizem je tukaj velik problem, to sem slišal že z več strani. Seveda pomaga tudi, če si član komunistične partije. Nato sem našel neko prenočišče pri neki družini, ki ima "homestay", ne vem kakšen je ustrezen slovenski prevod. Prenočišča? Nekaj vmes med hotelom in hostlom, kjer ti domačini pripravijo tudi hrano, če hočeš. Res lep hostel sredi ne prav lepega predela Kon Tuma. V sobi je bila tudi Jun, majhna Korejka, ki sama potuje po Vietnamu. "Korejci so sicer za Azijce visoki ljudje, jaz pa sem zelo majhna. Tako veliko ljudi tukaj misli, da sem Vietnamka in me ogovarjajo v njihovem jeziku, jaz jih pa nič ne razumem," je razlagal in dodala, da imajo Vietnamci zelo radi Korejce: "Ne vem točno, zakaj, ampak hrana je podobna, pa tudi veliko jih gleda naše televizijske serije, mladi poslušajo K-Pop, torej korejsko pop glasbo." V bistvu je res, da je Hoi An, kjer sem bil pred kakima dvema tednoma na plaži, poln Korejcev. Južnih seveda. Severni Korejci hodijo na svoje morje.

Ribičija po vietnamsko
Čong
je sin, ki pomaga staršema pri pravzaprav zelo lepem hostlu, ki so ga uredili v sicer nič kaj uglednem predelu Kon Tuma. En dan naju je z Jun peljal ribarit. No, midva sva se pripravila, da bomo verjetno šli z ladjo na reko ali kaj takega. Namazala sva se proti soncu in tako naprej. No, na koncu je bilo vse skupaj tako, da smo se zapeljali do nekega ribnika, kjer se bolj je in pije kot lovi ribe, čeprav mi je uspelo z bambusovo palico ujeti neko malo ribo, ki sem jo vrgel nazaj. Prišla sta še Čongova prijatelja, fant in punca. Prijatelj je sicer prometni policist in zdelo se mu je precej smešno, ko sem mu razlagal, kako so me ustavili njegovi kolegi severno od Hanoja in tipali moje mišice. Naročili smo spomladanske zavitke in meso z rezanci, nekaj piva. Hvala bogu za pivo, ker drugače bi bilo precej težje preživeti čas v družbi, v kateri se razen z Jun in nekoliko z Čongom nisem mogel nič pogovarjati. Vietnamci pa imajo radi ljudi, ki radi kaj popijejo. Palice smo naslonili na drevo. Tako je videti torej ribičija tukaj. Je bilo pa prijetno popoldne s prijaznimi ljudmi.

Med Džaraji
Drug dan smo se odpeljali s kanadsko Rusinjo Dašo in Nizozemcem Flojem v bližnjo vas Ja Čim, kakšnih 15 kilometrov iz mesta. Gre za skupek zaselkov ljudstva Džaraj, ki živijo v osrednjem Vietnamu in v Kambodži. Skupaj naj bi ljudstvo štelo okoli tristo tisoč ljudi. Med vietnamsko vojno so se bojevali na strani Južnega Vietnama in Američanov, zato so se nekateri po vojni izselili v Združene države, veliko jih je ostalo. Podobno kot tukajšnje ljudstvo Hmong, denimo. Živijo večinoma od poljedelstva, in vidi se, da so revni, tudi za vietnamske razmere. Sredi vasi stoji rong, hiša z visoko streho v obliki obrnjene sekire. Stavba ima simboličen pomen, saj se tukaj odločajo za vas pomembne stvari, nesoglasja med vaščani, tukaj se predaja kulturno izročilo iz starejšega na mlajši rod.

Otroci so se ravno igrali s frnikolami in glasno nekaj vreščali v svojem jeziku, drugačnem od vietnamskega. Ko so zagledali tri tujce, ki so se jim bližali, so postali malce sumničavi, nato pa so se sprostili in neki fant, očitno pogumnejši, me je po angleško vprašal, kako mi je ime. "My name is Jan. And you," sem vrnil vprašanje. "I am Dun," je rekel in vsi so se zasmejali. Tukaj se je angleščina končala. Ti otroki res nimajo veliko, povečini so bili razcapani in umazani, a veselega, nedolžnega obraza. Otroštvo je lahko lepo tudi v revščini. Ko odrasteš, je drugače.

Zapeljali smo se naprej, mimo plantaž kavčukovca, ki jih je v tem delu Vietnama, pa tudi v Laosu in Kambodži, res veliko. V deblo zarežejo z mačeto, da začne puščati sok, lateks. Iz tega nato izdelujejo gumijaste stvari. Domačini drevesa imenujejo "jokajoča drevesa". Prišli smo do nekega jezera, stisnili nekaj fotografij in se vrnili. Na poti nazaj je Floju počila zadnja pnevmatika, tako da smo šli še do mehanika. Začelo je grmeti, napovedala se je nevihta in tik pred dežjem smo parkirali motocikle.

V Kambodžo
Preden sem šel, je mama iz hostla kot nora skakala okoli mene in Jun s telefonom. Selfiji in "fotošuting". Nato sem vendarle lahko odrinil proti Pleikuji in naprej, proti kamboški meji. S prečkanjem nisem imel težav, čeprav znajo včasih tile mejaši turistom kaj zatežiti, da dobijo kak postranski dolar. Meni niso, morda tudi zato, ker sem imel vizum že urejen in tako ni bilo pravzaprav kaj debatirati. Dobrodošel v Kambodži, sem si voščil, ko sem zapeljal stran od mejnega prehoda. Ker na meji ni bilo menjalnice, sem ustavil v prvi ali drugi vasi, kjer se mi je pri neki prodajalni zdelo, da bi znali menjati vietnamske donge v kamboške riele. Nisem sicer imel pojma, kakšen je menjalni tečaj, ampak mi je gospa zamenjala kar dobro. En dolar je dobri štiri tisoč rielov.

Vozil sem skozi revne vasi. Ti notranji deli Kambodže, tudi Vietnama in Laosa, so precej slabše razviti kot obalni. Večina turistov tudi v Kambodži obišče obalo in otoke, glavno mesto Phnom Penh in seveda Siem Riep s slavnim arheološkim spomenikom Angkor vatom. Tukaj se jih ustavi malo, večinoma takšni kot jaz, ki z motorjem pripotujejo iz Vietnama. Nekaj je počilo pod motorjem. Pritisnem na zadnjo zavoro, da bi ustavil. Nič ne prime. Še dobro, da sem bil na ravnini in sem normalno ustavil s prednjo. Vijak, ki drži zadnji zavorni boben na mestu, se je odvil in vse skupaj je zavrtelo in zvilo. Počasi sem pripeljal do naslednje vasi. Mehanik št. 14.

Don Det-Pakse (Laos)-Plei Can (Vietnam)-Kon Tum-Pleiku-Ban Lung (Kambodža)