Moderne stolpnice v Nariobiju. Je veliko mesto, okoli štiri milijone ljudi. Foto: Jan Konečnik
Moderne stolpnice v Nariobiju. Je veliko mesto, okoli štiri milijone ljudi. Foto: Jan Konečnik
Ulica v Kampali. Ravno sem fotografil, ko mi je capin hotel suniti denarnico. Foto: Jan Konečnik
Takšnih veleblagovnic, ki so napol tržnice, je veliko v Kampali. Foto: Jan Konečnik
Policist usmerja promet na enem izmed krožišč. Foto: Jan Konečnik
Prodajalec banan v središču Kampale. Foto: Jan Konečnik
Tržnica ob cesti v Nariobiju. Foto: Jan Konečnik
Nairobi, Kenija. Reševalno vozilo na poti. Foto: Jan Konečnik
Moj prijatelj Abdulah iz Savdske Arabije. Foto: Jan Konečnik
157 kilometrov do Nakura. Tam so reke, kjer, če imaš srečo, lahko vidiš velike skupine živali, ki pridejo piti vodo. Foto: Jan Konečnik
Kip pred kenijskim narodnim muzejem. Foto: Jan Konečnik
Gneča pred vhodom, saj so prišli na ogled muzeja tudi številni šolarji. Foto: Jan Konečnik
V Keniji nosijo šolarji uniforme, po barvah se ločijo od šole do šole. Foto: Jan Konečnik
Abu, glasbilo ljudstva Lou, narejeno iz drevesa imenovanega Povo. Foto: Jan Konečnik
V državah vzhodne Afrike domuje 1300 različnih vrst ptičev. Foto: Jan Konečnik
Pripadniki različnih kenijskih ljudstev. Foto: Jan Konečnik
Prvi predsednik Kenije Mzee Jomo Kenyatta in Tom Mboya, borec za samostojnost afriških držav. Foto: Jan Konečnik
Otroci na počitku. Foto: Jan Konečnik
Zanimiva ptiča na drevesu v muzejskem parku. Živalski svet Afrike je bogat, komaj čakam na safari. Foto: Jan Konečnik

Še dobro, da sem pogledal elektronsko sporočilo družbe Rwandaair, ki leti do Nairobija, in ugotovil, da imam polet dan prej, kot sem mislil. Tako je bilo le še dobra dva dni časa in ni imelo smisla, da grem še v Jinjo, kjer je rafting in podobno. Tako sem ostal v Kampali, za knjigo.

Na jezeru Bunyonyi sem v Mihovem kampu začel brati in potem sunil, naj mi oprosti mojo knjižno kleptomanijo, nemški prevod južnoafriškega romana Pogled v temo avtorja Andréja Brinka. Zgodba temnopoltega Josepha in njegovih prednikov v rasistični Južni Afriki, ki so ji vladali Nizozemci in Angleži.

Kakšno stran je težko prebrati, saj so civilizirani Evropejci ravnali s temi ljudmi res slabo. In tudi evropski Bog, ki se mu Josephova mati zahvali, da ji je mož polomil samo eno roko, in ne obeh, je nanje pozabil.

Nedvomno, Evropejci so v Afriki svoje delo opravili z odliko. Ljudem so skozi stoletja vcepili v glavo, da so manjvredni, ob tem pa so jih prepričali še, da jih lahko reši le Katoliška cerkev. Vmes so jih zasužnjili in jim vzeli še zemljo.

Najboljši verniki
Pa naj začnem pri veri. Zgoraj omenjeni roman je dobra iztočnica. Vsa Josephova rodbina je globoko verna, veruje v krščanskega Boga, ki so jim ga vsilili belci, in ga prosi, naj ji pomaga skozi muke, ki jim jih povzročajo belci. Vendar, to ne gre, ker evropski Bog drži z Evropejci, in ko se že zdi, da gre temnopolti družini na bolje, udari bič in vse postavi na svoje mesto.

Ob tem se mi zdi prav neverjetno, kako verni so tukaj nekateri ljudje. Če se samo spomnim Nigerijca, ki sem ga srečal v Seulu v Južni Koreji, pa recimo Feliksa s Tomovega otoka, ki sem ga obiskal prejšnji teden. Ko sem prižgal cigareto, je dejal, da dober kristijan, ne samo, da ne pije, tudi kadi ne. To je razvada, ki Bogu ni po godu. Ponižnost do Boga, ki jo doma v Sloveniji, kjer je cerkev v vsaki vasi, na vsakem hribu kapelca in na vsaki gori križ, doživiš zelo redko.

Ko sem nato priletel v Kenijo, sem v Nairobiju na zelenici sredi mesta naletel na očitno neko katoliško zborovanje. Najprej sem mislil, da imajo kak tek, saj so množice ljudi tekale v krogu. A je iz zvočnikov donela glasna in energična pridiga, ljude so kot v transu tam nekaj skakljali in tekali okoli. Stotine ljudi. Jaz mislim, da je "težava" v velikem delu Afrike ta, da je mnogo ljudi neizobraženih ali tako slabo izobraženih, da vzamejo odlomke iz Svetega pisma resneje kot kakšen duhovnik, ki vero uči, a je vendarle v življenju prebral in videl še kaj drugega.

Prepričan sem, da je marsikje v Afriki več globoko verujočih katoličanov kot v evropskem krščanskem klubu.

Šefov ni več, a so
Ker tudi tukaj ljudje spremljajo svetovno prvenstvo v nogometu ,sva se, ko sem še bil v Ugandi, z Mihom neki večer v Kabaleju odpravila gledat tekmo med Nigerijo in Argentino. Ker nisem nogometni strokovnjak, ne bom govoril o taktični postavitvi Nigerije, ampak, nekako sem videl, da prvi polčas igrajo v krču, s strahom pred veliko Messijevo Argentino.

V igri Nigerije, ki je ob Senegalu verjetno ena najboljših afriških ekip, sem videl igro Slovenije pred desetimi ali dvajsetimi leti, ko smo bili prepričani, da smo "skijaši", smučarji, ki v nogometu ali košarki proti Srbom in Hrvatom nimamo kaj iskati. Bolje, da se niti ne trudimo. Lahko smo srečni, če je neodločeno.

"Imam občutek, tako glede te tekme kot na splošno, da se ljudje tukaj še niso znebili jarma, ki so jim ga v glavo vcepili kolonizatorji," sem dejal Mihi, ki bo po dvajsetih letih življenja tukaj vedel, kako je. Kot sem pričakoval, je pritrdil. Zunaj sva pila novo pivo, ko naju je ogovoril rahlo okajen domačin in jel razlagati: "Saj Nigerijci znajo igrati nogomet, niso slabi, ampak ne morejo zmagati proti belcem. Beli človek je pač boljši!" Nisem se ravno strinjal z njim.

Gre za občutek, ki ga v Južni Ameriki in v Aziji nisem imel. Recimo, na cesti ustaviš bodabodo, mototaksi. "Where do you want to go, Boss?" vpraša voznik. Kam bi rad šel, šef? Lahko gre samo za sleng brez pomena, ampak, jaz nisem noben "šef" ali po nizozemsko "baas", kakor so morali v prej omenjenem romanu temnopolti Južnoafričani klicati belce, če niso hoteli, da jih premlatijo!

Ljudje v Ugandi so bili do mene na splošno zelo prijazni, in mislim, da ne zaigrano, da takšni v resnici so. A se včasih kje nisem mogeL znebiti nelagodnega občutka ..., kot da bi mi služili. O teh dilemah sem se pogovarjal s turško prijateljico Ceydo, ki je preprotovala že kakšnih deset afriških držav. "Res je, tudi jaz imam ponekod tak občutek in mi je prav neprijetno," je dejala.

Kolektivno mentaliteto neke nacije težko spremeniš čez noč, če ji je nekdo dve ali tri stoletja z besedo in palico vcepljal v glavo, da je inferiorna in da je barva kože tista, ki določa, kdo je vreden več in kdo manj. Do samospoštovanja Afričanov je po mojem mnenju še dolga pot.

Bogati in revni
Morda bi bilo dobro, da bi bili vsi enake barve, recimo vijolične ali modre. Namreč, kot črnec, denimo, v Ljubljani izstopaš, ker je država skoraj povsem bela. Ampak, četudi te žeparji opazijo in vidijo, da si turist in verjetno imaš nekaj denarja, je jasno, da imajo tudi vsi drugi ljudje nekaj denarja in je pravzaprav popolnoma vseeno, koga se spraviš ropat.

Tisto popoldne v središču Kampale je bilo enako, le barve so bile zamenjane. Jaz sem bil edini belec. Ravno sem nekaj snemal, ko se je pojavil neki tip in mi rekel: "Muzungu, give mi money!" Naj mu dam denar. Sem rekel, da sem že dal prej nekomu drugemu. Nato sem spet pogledal v kamero, saj sem mislil, da je šel naprej. Nenadoma sem začutil roko v desnem žepu! Morda ni dobro zagrabil denarnice, morda so ga presenetili trije ljudje, ki so nenadoma prišli izza vogala, da me ni okradel. Zbežal sem.

Razlika med Ljubljano in Kampalo je ta, da si tukaj tarča, ker je jasno, kdo ima v veliki večini denar. Belci. Po podatkih, ki sem jih našel, je povprečni dohodek družine z dvema otrokoma v Ugandi 200 evrov. Povprečno. Pa kakšnih vaseh je takšna revščina, da te kar stisne pri srcu. V veliko delih Kampale ljudje živijo v slumih, kjer ni ne elektrike ne vode, kuhajo na drva, hrane ni veliko.

Pri potovanju po Afriki je dobro vedeti, da so razlike resnično ogromne in da te bodo ljudje pogosteje kot drugje prosili za denar. Otrok te prosi, če mu lahko daš kaj mesa ven iz juhe, ki jo ravno ješ v lokalu ob cesti. Misliš, da se te ne bo dotaknilo. Pa se te.

V Keniji
"Manyatta backpackers hostel," sem povedal pri okencu za taksije na letališču Jomo Kenyiatta v Nairobiju. Fant je rekel, da ve, kje je to. Zmenila sva se za ceno. Nato v je v svahiliju povedal sodelavki, kam hočem, ta pa šoferju. Gluhi telefon, taksist me je peljal v popolnoma napačen del mesta. Ni imel navigacije, moj telefon je bil prazen. Po dveh urah sem le prišel na pravi naslov.

Ni bilo veliko ljudi ob mizah zunaj pred hostlom, tako sem prisedel k starejšemu gospodu Ronaldu, domačinu, ki pa je nekaj svojega življenja preživel v Združenih državah, v Indiji in na Kitajskem. Delal je za neko veliko podjetje.

"Kenijo ubija korupcija. Resnično, naša država je ena najbolj prepredenih s korupcijo," je dejal možakar, medtem ko je pil viski in kadil. "Še pri nogometni reprezentanci hoče vedno nekdo nekaj vplivati, tako da tudi iz tega ni nič, čeprav nekateri naši igralci igrajo v dobrih klubih v tujini," je hotel slikovito ponazoriti, da je res slabo. Drži, Kenija je pri vrhu lestvice najbolj koruptivnih držav sveta. A kljub temu je verjetno ena bolj razvitih afriških, tudi turizma je veliko in vedno več.

"Države Afrike so zdaj sicer samostojne, a dejansko so postale žrtev totalitarnih vodieljev. Recimo Zimbabve z Mugabejem, ki je bil na oblasti skoraj pol stoletja, pa tudi Museveni v Ugandi je na oblasti že zelo zelo dolgo. Najde se tudi veliko drugih," je razlagal Ronald, ki mu ne diši preveč vedno večji kitajski vpliv v Afriki.

"Če delajo Evropejci, delajo z našimi ljudmi. Kitajci pripeljejo svoje, ker so cenejši," je še razložil, a v isti sapi dodal, da Kitajci vseeno delo opravijo bolje kot Afričani. "So bolj pedantni kot mi." Ob tem sem se spomnil možakarja iz edinega nočnega lokala v Kisoru v Ugandi, kamor sem šel z Betsy, Američanko, ki je delala v bližnjem centru za begunce.

Bil je sicer Kenijec, delal je za neko tuje podjetje, ki je v bližini gradilo cesto. "Veš kaj, jaz raje delam za muzunguta, za belca, ker se lahko kaj naučim in ker stvari delujejo. Če je šef Afričan, nič ne deluje," je razlagal. Mnenja. Sam sem videl premalo, da bi lahko sodil.

Savdijec Abdulah
Zraven mene v sobi je Abdulah iz Savdske Arabije. Prijazen tip. "Ja zdaj ko imamo novega kralja Salmana, zdaj je bolje. Ženske lahko vozijo avto, moški so kaznovani za spolno nadlegovanje, ženskam ni treba več imeti zakritih obrazov. Država se odpira," je razlagal prvi Savdijec, ki sem ga spoznal na potovanju. Dela v bolnišnici v Džedi, je vodja oddelka. Žena se boji črncev, zato ni hotela z njim v Kenijo. "Ja kaj naj, če se boji, naj bo doma. Jaz bi pa rad videl nekaj sveta," je dejal. Ljubosumna je zelo, vsak dan mu na veliko piše in ga sprašuje, kaj dela, kje je, s kom in tako naprej.

Zelo zanimivo se je pogovarjati z nekom iz tako drugačnega kulturnega in političnega okolja. Kraljeva družina Al Saud ima pravzaprav totalitarno oblast v državi in zato so se tudi člani kraljeve družine do pred kratkim vedli, kot da so nedotakljivi. "Kralj Salman se je lotil tudi tega, dal je celo zapreti nekaj članov svoje družine," je ponosen Abdulah, ki bi rad, da bi se stvari spremenile. Želi si, da bi poenostavili prihod v državo, da bi imeli več turistov.

Savdska Arabija je precej bogata država, veliko je nafte. Žene lahko gredo v službo, a povečini ne delajo, družino preživljajo le moški. Abdulahova štiričlanska družina lahko z njegovo plačo vodje oddelka v bolnišnici živi normalno življenje srednjega razreda, kar bi bilo pri nas nemogoče. Bolj ali manj povsod v Evropi bi to bilo nemogoče. Abdulah ima le eno ženo in pravi, da je ta več kot dovolj. Njegov stric ima štiri, za kar mora imeti tudi veliko pod palcem. Namreč, vse štiri mora tudi vzdrževati.

Črni lasje, beli lasje
S savdskim prijateljem sva šla v Kenijski narodni muzej. Ta dan je šlo tja tudi pol osnovnih šol iz Nairobija. Kakšna gneča! Ker sva bila edina tujca v muzeju, sva bila kar precejšnja zanimivost za otroke. Vsi so se venomer nekaj hihitali in naju opazovali, Abdulah je naredil veliko selfijev z njimi. Neke punce so me ogovorile, od kod sem in tako naprej. Kar naenkrat začutim, da se ena od zadaj dotika moje glave in me vleče za lase. Druge punce so jo oštele, kako se vede, sama pa se je opravičila, ampak, da imam tako lepe lase. Pa moji lasje res niso bogvekaj in vse manj jih je.

"Zanimivo, ni, kako so nam črncem všeč lasje belih ljudi, ki so ravni, kvečjemu valoviti. Vam so pa všeč naši, močni črni lasje, s katerimi lahko delaš različne oblike," je dejala ena izmed punc. Prav je imela. Ljudem je zanimivo tisto, česar nimamo. Kar imamo, se nam vse zdi samoumevno.

Muzej sicer ni bil kaj posebnega, a vendar sem se naučil, da živi v vzhodni Afriki 1300 vrst ptic, veliko. Da imajo vsi sesalci spodnjo čeljust sestavljeno iz ene kosti. Da v Keniji živi 42 ljudstev. Da je Jomo Kenyatta postal prvi predsednik države leta 1964. No, to sem vedel že prej. Bral sem namreč zanimivo, sicer že kar staro knjigo Danila Savnika, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja potoval po Afriki in nato napisal knjigo z zgodovino vsake izmed dežel. O predkolonialni zgodovini afriških držav, milo rečeno, v Evropi nimamo pojma. Pa je bogata z jeziki, kulturnimi običaji, različnimi ljudstvi, kraljestvi. A vendar, takrat naprednejši Evropejci so si s križem v eni in mečem v drugi roki podjarmili praktično celo črno celino.

Dobro je ugotovil Jomo Kenyatta: "Ko so prišli belci, smo mi imeli zemljo, oni Sveto pismo. Nato so nas naučili moliti z zaprtimi očmi. Ko smo jih končno odprli, so oni imeli našo zemljo, mi pa njihovo Sveto pismo."

Moja pot: Kampala (Uganda)-Nairobi (Kenija)