Kje je Jan?
S Frenkijem tik pred odhodom iz Cartagene na dolgo pot proti Ekvadorju. Foto: Jan Konečnik
Prtljažnik naložen, kakšnih osem kilogramov tehta prtljaga. Foto: Jan Konečnik
Franklina sem kupil za 200 dolarjev od Ailie z Nove Zelandije. Z njim se je pripeljala iz Ekvadorja. Jaz bom šel po isti poti nazaj. Foto: Jan Konečnik
Novozelandska prijateljica mi je pustila tudi dve stranski torbi za kolo. Tega sem bil zelo vesel, kajti kupiti takšno opremo tukaj ni enostavno. Foto: Jan Konečnik
Z mano se bosta v majhnem nahrbtniku vozila še kamera in računalnik. Da vam bom lahko kaj napisal, kako mi gre. Foto: Jan Konečnik
6. Oblačila sem moral precej zreducirati. Jakna, dvoje hlače. Tri majice. Dvoje spodnjice. Nogavice. To je vse. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Moj novi prijatelj Frenki

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 26. del
18. december 2017 ob 06:20
Cartagena - MMC RTV SLO

Frenki je bicikel. Pravzaprav mu je ime Franklin, kot ga je krstila prijateljica z Nove Zelandije, od katere sem ga kupil pred dvema tednoma. To je tista, o kateri sem pisal, da je prikolesarila v Cartageno iz Ekvadorja. Jaz se bom odpravil po isti poti nazaj: Cartagena-Medellin-Cali-Quito. Približno 2000 kilometrov. Če mi bo uspelo. Namreč, najdaljša razdalja, ki sem jo prekolesaril do zdaj, je bila iz Ljubljane do Iškega vintgarja in nazaj.

"Jan! V prodajalni so rekli, da ni problema, tako te Franklin čaka pri njih. Imam tudi dobro novico zate, pustila sem ti tudi torbe, da ti jih ne bo treba kupovati. Ne skrbi, vse bo v redu. Potovati na kolesu je doživetje. Srečno pot!," je v sporočilu zapisala Ailie prejšnji teden, ko sem bil še v Venezueli. Novice o torbah, ki jih pritrdiš na obe strani prtljažnika, sem se precej razveselil, saj tukaj ni ravno enostavno najti takšne opreme. Če pa že, verjetno ne bi bila poceni. Kupil sem še kolesarske hlače, rokavice, čelado, tlačilko in luči. Sicer ne nameravam potovati po temi, ampak tudi čez dan si bolj viden, če nekaj bliska zadaj.

Opral sem torbe, v katerih sem našel še dve rezervni zračnici in staro kuhalnico, s katero lahko iz platišč odstraniš plašč in zamenjaš vse skupaj. Od hišnika v hostlu sem si izposodil izvijač in namontiral še luči in tlačilko. Gume so nekje na polovici obrabe. Sprednja zavora je še koliko toliko, zadnja je na disk in prime kot hudič. Menjalnik je sicer že malo zdelan, ampak bo zdržal. Vprašanje je pravzaprav, ali bom jaz zdržal? Bom že kako. Pozitivno je treba razmišljati.

Kurirska služba
Če bi hotel s seboj voziti tudi svoj veliki nahrbtnik, bi verjetno potreboval prikolico. Tako sem moral zreducirati svojo prtljago za kolo. Tri majice, ene hlače in kolesarske hlače, dvojne spodnjice, majhna brisača, windstopper, najnujnejše toaletne potrebščine in zdravila za vsak primer. Dežni plašč. Arabska ruta. Natikači. Sončna krema. Ter seveda prenosnik in kamera. Dokumenti. To je to. Nahrbtnik bom poslal naprej v Ekvador, v Quito, kamor načrtujem prispeti nekje v drugi polovici januarja. Na couchsurfing sem dal sporočilo, da potrebujem pomoč glede tega in takoj se je javilo nekaj ljudi.

"Ni problema Jan, lahko pošlješ k meni. Ampak, upam, da mi ne zameriš vprašanja, imaš noter mogoče kakšne droge?" je vprašal David iz Quita, glavnega mesta Ekvadorja. "Jah, David. Ene tri kile koke je, nič kaj takega," sem mu odgovoril. "Hahaha. Dobro, potem pa kar pošlji," je šalo takoj razumel David in mi poslal svoj naslov. Včasih kakšen vložek preprostega humorja takoj prebije led z neznanci. En dan zjutraj sem tako vse skupaj nesel na Servientrego, kurirsko službo v tukajšnjih deželah. "450 tisoč pesoso, to je okoli 150 dolarjev," je rekla ženska za pultom. To je veliko, nisem pričakoval, da bo tako drago poslat ruzak z desetimi kilogrami sveže opranih oblačil.

"To je drago, prijateljica. Daj mi kak popust," sem ji rekel. Ni mi dala popusta, mi je pa na listek načečkala naslov neke druge kurirske agencije, ki je cenejša. Šel sem tja. Še vedno so hoteli okoli 100 dolarjev. Ampak nisem mel izbire in sem plačal ter poslal robo v Quito. V bistvu mi je všeč, da te, čeprav delajo pri eni firmi, ljudje vseeno napotijo drugam, kjer te bodo obrali za manj.

Odpadla rit
"Stari, to je najboljša odločitev, ki si jo lahko naredil! Veš, kaj boš vse videl na poti. Prve tri, štiri dni boš sicer skoraj umrl, rit ti bo odpadla, po nekaj urah sploh ne boš mogel stopiti iz kolesa. Nato pa bo vsak dan bolje, boš videl," me je pomiril prijatelj Matevž, ko sva se pogovarjala o mojem novoletnem izzivu. Matevž je že nekaj prekolesaril, tako da malo več o teh stvareh. Prve tri dni bom sicer vozil bolj po ravnini, kar je super, da se malo utečem, potem se pa začne mogočna gorska veriga. Andi.

Do Medelina je 650 kilometrov, pot vodi skozi naravne parke in čudovito naravo, kot sem videl na fotografijah. Mesto leži na 2800 metrih nadmorske višine, tako da bom verjetno nekajkrat že tik pred tem, da zalučam Frenkija v bližnjo globel in grem na avtobus. No, bomo videli, kako šlo. Malo me skrbi tudi promet, čeprav me je Ailie pomirila, da je cesta dovolj široka, da ti šoferji dajo dovolj prostora in da tudi sicer ni toliko prometa, da bi bilo neznosno. Pa tudi vsake toliko je ob cesti kakšna mala prodajalna, da lahko kupiš vodo, tako da ti ni treba s seboj vlačiti ravno petlitrske kante.

Korak za korakom
Dolga pot je pred menoj, ki me bo stala veliko močne volje. Tudi kondicijsko seveda nisem na ravni, da bi lahko vsak dan vozil, recimo, osem ur ali kaj takega. Ampak, kot mi je nekoč dejala Brigita, takrat še punca, ko sem ji razlagal o nekih svojih načrtih za potovanje: "Ne razmišljaj o celotni dolžini poti. Razmišljal o vsakem dnevu posebej. Korak za korakom. Tako ti bo veliko lažje." Ona mi je tudi kupila knjigo Helgeja Pedersena, ki je v osemdesetih z motorjem prevozil svet. S tem si sicer ni naredila ravno usluge, a mi je všeč, ko gledam nazaj, da je razumela mojo močno željo. Ampak lepo po vrsti. Najprej bicikel. Za motocikel bo še čas. Jao, v kaj sem se spravil! Pa saj v bistvu mi je všeč, malo spremembe in to. Da dogaja.

P. S. Letos prvič decembrske dni preživljam na toplem. Malo je čudno, imam občutek, kot da smo nekje avgusta, ker so vsi v kratkih hlačah. Fantje se podijo za žogo, zadaj pa stoji v lučke odeto božično drevo. Letos bo prvič po 31 letih, kolikor jih štejem, da za božič ne bom doma. Očitno bom pritiskal na pedala nekje v Andih in zraven klel kot kak star tramvajar.

Moja pot: Maracaibo (Venezuela) - Maicao (Kolumbija) - Palomino - Cartagena

Jan Konečnik
Kuhalnica
Prijavi napako
Komentarji
don_draper
# 18.12.2017 ob 06:36
Kar zahtevna pot. Srečno :)
elektrupunk
# 18.12.2017 ob 11:36
Lepo da so se kavč strokovnjaki za socializem umaknili spet navadnim komentatorjem.. Neverjetno kakšen magnet za ljudi če v naslovu članka piše Venezuela.. Sicer pa... Srečno Jan, v velike čevlje si stopil s telim girom :) če bi jaz prigonil do Quita bi se od samga navdušenja pomoje razpoču in potem bi sledila ala Hangover noč.. :)
Primzzy
# 18.12.2017 ob 09:25
THE tura, z velikim THE. Sam precej prevozim in bi imel rešpekt pred tako turo, 2000 km čez Ande. Sicer sem pa šel pred leti iz LJ do Prage, se pravi čez Alpe, in ni bilo neke drame. So pa Alpe veliko nižje od Andov, kjer bo svojo vlogo imel tudi kisik na tej nadmorski višini.
Bom držal pesti in z veseljem čakal na nov zapisnik.
Rokobaroko
# 18.12.2017 ob 08:53
Tole pa bo podvig in trpljenje. Si nekako predstavljam, da je zadani cilj ekvivalent temu, da bi šel totalen začetnik oprtan z 10 kg prtljage na eno lepo mesečno turico, kjer bi iz dneva v dan osvajal razne Janče in Vršiče, za posladek pa občasno še kakšen Stelvio in Zoncolan.
DAbears
# 18.12.2017 ob 06:48
Al pa ce mu das ime murko bos lazje gonu pedala
Valuk_
# 18.12.2017 ob 12:20
2000 km, brez izkušenj pravega kolesarjenja in še čez Ande?

Ti si utrgan :)). Neki je si govorit, da treba biti pozitiven in ostala motivacijska sranja, drugo je to dati resnično čež. Pa tudi zakaj bi si karkoli dokazoval. Če ti bo preveč, pač vrzi bicikl v pravo grapo in pojdi na avtobus.
smuks
# 18.12.2017 ob 09:50
Super odločitev Jan, kolesarjenje ti bo prekalilo duha! Srečno na poti in hvala za dosedanje zapise.
Haloo
# 18.12.2017 ob 08:45
Klanci in veter v prsa.
Kaj si želiš lepšega na brezciljnem potepanju :-)
Rokobaroko
# 18.12.2017 ob 12:46
Preklel boš tako Ailie, kot Frenkija! Komaj čakam nove zapise :) Srečno!
elGringo
# 18.12.2017 ob 13:02
ti mas definitivno jajca!

-upam da se po nekaj dnevih voznje :)

srecno!
leond
# 18.12.2017 ob 09:03
Tudi sam se pridružujem zgornjim komentarjem. Upam, da ti uspe. Če si res kolesarski začetnik, pa boš res trpel.
anny22
# 18.12.2017 ob 13:17
Jan & Frenki....mesto, kamor sta namenjena je na 2800 metrih. Triglav je višina 2864.
Mislim, da je čas, da se komentatorji tu združimo v pošiljanju pozitivnih misli, držanju palcev in pesti in da spijemo kakšnega na vajin račun. Hudirjevo bosta potrebovala vse dobre želje.

P.S. Tudi kakšna topla bunda ne bo škodila. V tem flisu boš zmrznil.
Skippy
# 18.12.2017 ob 07:22
To bo trpel. Ti klanci tam niso ti naši lokalni klanci :)
otopik
# 18.12.2017 ob 16:45
Sam sem pred leti naredil 1000 km v sedmih dneh. Iz Slovenije v Podgorico, šel sem po celini, vmes veliko hribov, tudi čez Durmitor na skoraj 2000 nadmorske...Je pa tudi res, da takrat nisem bil prvič na kolesu :) Očitno 2000 km v mesecu dni ni nemogoče, je pa vprašanje, če je to za vsakega, sploh za nekoga, ki ni vajen cele ure vrteti pedal..Višina ni tak problem, sploh, ker ponavadi so ceste speljane tako, da se dvigujejo postopoma, 10 in več procentnih naklonov verjetno tam ni...Tudi z vso prtljago, jaz sem tovoril tudi šotor, spalko itd...se da v enem dnevu povzpeti za 1000 m in več..Upam, da mu bo šlo in da se zaveda, da bo pač treba vsak dan oddelat en šiht na kolesu :)
Bregas
# 19.12.2017 ob 09:34
Jaz sem tudi pred leti naredil eno turco, 1100 km v 9 dneh, tudi z vso prtljago, šotorom, spalko, ampak ni bila pretirano gorska, najvišje sem bil nekje na 1200 mnm, pa nanjo sem se pripravljal pibl. 3 mesece in okrog 1500 km "treningov". Čisto brez priprav pa takoj v Ande bo definitivno hud izziv, ampak 30 dni časa za 2000 km je kar veliko. Vse je odvisno od oblike terena. Če gre res ves čas gor in dol in bo vsak dan delal ogromno vzponov, potem ne bo zdržal, zlasti če bo vroče. Vročina res ubije. Laže je kolesariti v dežju pri 10 stopinjah kot v soncu pri 30 in več. Če bodo vzponi zmerni in bo imel vmes tudi ravninske dneve, potem pa mu morda uspe.
aaa
# 19.12.2017 ob 07:19
Vajen ali ne vajen, glede na to, da ima časa na pretek, bo pa to menda ja prevozil. Srečno!
anny22
# 18.12.2017 ob 10:38
Še kar rineš v Venezuelo? Te niso dovolj obrali? :)
Skippy
# 18.12.2017 ob 23:03
@otopik
tisti nakloni so tam še hujši. Ves čas gor in dol.
based god
# 18.12.2017 ob 14:15
>Sicer sem pa šel pred leti iz LJ do Prage, se pravi čez Alpe
dafuq? to je tako kot ce bi sel v maribor preko benetk
riko123
# 20.12.2017 ob 09:04
Tudi sam sem jeseni prevozil turo v sedmih dneh 850 km 21000 višincev ,seveda s predhodnimi kondicijskimi pripravami .Seveda sem malo dvomil v moj cilj toda človeško telo te včasih kar pozitivno preseneti in si tudi ne predstavljaš kaj je sposobno .
Lepo pot in čim manj gumidefektov !!!!!!!!!!
LakiFly
# 18.12.2017 ob 07:05
Zanimiva kombinacija zavor na kolesu. Pri konkretnem zaviranju, predvsem po klancu navzdol je večina sile in teže na sprednjem kolesu, kjer bi prej pričakoval disk zavore.
windmaster
# 18.12.2017 ob 19:35
Ja kaj pa je dva tisoč km z biciklom?
Jaz sem pred leti prehodil tisoč km z nogami. Francoski Camino.
Brez kakih strašnih priprav in kondicije. Prve dni gre res težko, potem pa je čudovito. Najlepši dopust v celem življenju!
DXM
# 19.12.2017 ob 01:11
zreduciral obleke, kaj pa bančna kartica, brez tega pa res ne gre. Lahko je biti kralj med liliputanci.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo