Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 46 glasov Ocenite to novico!
Z Olgo drviva čez Vietnam. Foto: Jan Konečnik
Sever Vietnama je hribovit in nudi res čudovite razglede. Foto: Jan Konečnik
Kmetica na polju. Večina dela poteka še vedno ročno. Foto: Jan Konečnik
Dekleti na prelazu Ma Pi, okoli 1500 metrov nadmorske višine. Foto: Jan Konečnik
Vietnam je država motociklov, na katere včasih spravijo prav neverjetno količino stvari. Foto: Jan Konečnik
Lokalna gostilna v Jenbaju. Zjutraj pa prebavne motnje. Foto: Jan Konečnik
Most čez Rdečo reko. Foto: Jan Konečnik
Yen Bai, mesto okoli 150 kilometrov severno od Hanoja. Foto: Jan Konečnik
Počitek ob pokopališču. Foto: Jan Konečnik
Grobovi so precej drugačni kot pri nas. Foto: Jan Konečnik
Spomenik v mestu Laokaj ima, mislim, nekakšno vojaško konotacijo. Foto: Jan Konečnik
Vietnam je Socialistična Republika, veliko je videti tudi rdečih zastav s srpom in kladivom, simbolom komunizma. Foto: Jan Konečnik
Življenje pod reklamnim plakatom na poti proti dolini Sapa. Foto: Jan Konečnik
Sa Pa, dolina z nešteto riževimi terasami in polji. Foto: Jan Konečnik
Zdaj je vse zeleno, najlepše naj bi bilo novembra in decembra, ko postanejo riževa polja zlatorumene barve. Foto: Jan Konečnik
Včasih si je kar težko predstavljati, da ima nekdo v tako preprosti hiši televizor in satelitsko povezavo. Foto: Jan Konečnik
Ženica prodaja spominke. Foto: Jan Konečnik
Fotografija v fotografiji. Foto: Jan Konečnik
Tovornjak je obtičal v blatu. Foto: Jan Konečnik
Spravilo sena v kopi, podobno kot smo počeli pri nas, ko sem bil še majhen. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Na Olgi med riževimi polji severnega Vietnama

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 43. del
16. april 2018 ob 06:24
Hanoj - MMC RTV SLO

Parkiram, pogledam pod motor. Nekaj teče. Jeb...mater! Dam na prst in povonjam. Bencin je, okej, samo da ni olje.

Saj ne moreš verjeti, motocikel sem kupil pred desetimi minutami in že je nekaj narobe! Takoj sem se odpeljal nazaj v prodajalno in fantu pokazal, da nekaj kaplja iz uplinjača.

"Sorry, sorry, takoj bomo popravili," je bil v nekoliko nelagodnem položaju ustrežljiv in šla sva do delavnice. Tam je mehanik med razmetanimi deli bogsigavedi katerih vse motorjev nekje našel prazno pločevinko hanojskega piva, jo razrezal in kos pločevine vtaknil v malo prej razstavljen uplinjač, vse skupaj namestil nazaj, zagnal motor, me pogledal, dvignil palec in rekel: "Okej!" Jao. S pločevinko piva je popravil "fergazer". Če bo to okej za 3.000 kilometrov po Vietnamu?

Pri mehaniku
Približno sto kilometrov severno od Hanoja sem prvič obstal. Sicer ni bil kriv uplinjač, temveč je odpovedala ročka za plin. Ker nekaj vem o mopedih, sem bil prepričan, da je ali izpadla "zajla" ali pa se je nekaj izmaknilo pri uplinjaču ter da popravilo verjetno ne bo ne stalo veliko ne trajalo dolgo.

Se postavim k cesti in ustavim motorista, ki mi je v vietnamščini hotel razložiti, kje je mehanik. Ker ni šlo, mi je pokazal, naj se usedem zadaj in zapeljal je sto metrov, kjer je neki možakar popravljal avtomobile in motorje. Hvala bogu, če se že pokvari, naj se pokvari blizu mehanične delavnice! Kar je tukaj dobro, je to, da imajo vsi motorna kolesa in je v vsaki vasi mehanik, ki dela čudeže. Sem porinil motocikel tistih sto metrov in čez petnajst minut in treh evrih stroška sem bil znova na cesti prot Jenbaju, mestu okoli 150 kilometrov severno od vietnamske prestolnice.

Prispel sem v temi. Hvala bogu sem bil že dokaj blizu mesta in je bilo nekaj javne razsvetljave, ker luč sveti ravno tako, kot bi imel spredaj namontirano petrolejko. Telefon se mi je izpraznil, saj takrat še nisem ugotovil, da imam pri krmilu tudi USB polnilec, zato sem vprašal v enem izmed barov za motel. Ženska ni govorila angleško, njen sin nekaj malega, pa sta poklicala neko znanko, ki je znala in je prevedla, da bi rad poceni hotel in nekaj za pod zob. Sta se usedla na skuter in pokazala, naj sledim. Res prijazno. Čez pol ure sem že oprhan in umit jedel juho z zelenjavo ter pomakal kuhanega piščanca v omako iz soli, popra in še nečesa, prelito z limetinim sokom ter zraven zobal sveže metine liste. Zjutraj sem seveda dobil drisko.

Drug dan sem imel pred seboj prav tako dolgo pot, slabih 200 kilometrov je bilo do doline Sa Pa, kjer so riževa polja. V Vietnamu ni nobene prometne kulture, kot si jo predstavljamo v Evropi. Ne vem sicer, kako je na avtocesti, a na navadnih cestah je kaos. Primer: na nasprotnem pasu proti tebi pelje tovornjak, izza njega začne prehitevati avtobus. Hupa kot zmešan!

Tukaj imajo vsi troblje z melodijo vlaka, ki hitro pripelje mimo postaje. Očitno je to moderno. No, avtobus prehiteva in te vidi, da ti po svojem pasu po vseh pravilih pelješ naproti. A to je njemu vseeno, ker je ocenil, da imaš pol metra na desni razriti bankini dovolj, da pelješ mimo! To se zgodi trikrat na dan, trikrat na dan se s šoferjem pogledaš v oči.

Lepo, a nič posebnega
Dolina Sa Pa je verjetno najbolj turistični kraj severno od Hanoja. Novembra in decembra hodijo sem zlatorumena riževa polja gledat tako domači kot tuji turisti, v teh mesecih pa gredo ljudje tja bolj zaradi narave, na treking in podobno. V dolgi dolini je v strma pobočja vklesanih na tisoče teras, na katerih v plitki vodi raste riž. Obdelujejo vse bolj ali manj ročno, ker na taki strmini stroji niso uporabni. Tukaj živijo tri staroselska ljudstva: Hmong, Dao in Taj. Poleg pridelave riža se seveda preživljajo tudi s turizmom, saj prišleke vodijo na pohode med terasami in ob reki ter prodajajo spominke. Tudi mene se je lotila neka gospa v tradicionalni noši in mi na koncu uspela prodati njihovo glasbilo, ki proizvaja podobne zvoke, kot če bi igral na glavnik.

"Res je lepo tukaj, a ni? Te terase, reka, ljudje," je bila navdušena Nizozemka Janekke, ki sem jo srečal v vaški krčmi. "Glede na to, da si iz popolnoma ravninske države, te razumem, ampak sam nisem ravno prepričan, če mi je ravno posebej všeč tukaj," sem ji odvrnil in bila je kar malo presenečena. Brez dvoma, terasasti hribi so res lepi na pogled in v času pred žetvijo mora biti še veliko lepše, ampak, resnici v oči, nekoliko umazano je. Smeti je sicer manj kot marsikje drugje, a so. Pa tudi, Azijci kot Azijci, imajo hiše nametane vsepovsod in okoli njih ležijo razne uporabne, manj uporabne in že uporabljene stvari. Pa ne bom zdaj primerjal s kakšno od alpskih hribovskih dolin, ker je to drug svet, ampak vsaj v tem letnem času zame tukaj ni bilo nič posebnega.

Piotrek in domačini
Zvečer sem šel jest v gostilno nekaj sto metrov po hribu navzgor od hostla, v katerem sem bil malodane sam, kjer je neki fant na žaru pekel vietnamske specialitete. Sušene klobase z veliko slanine, nabodala s piščančjim in svinjskim mesom, koruzni in krompirjevi medaljoni, jurčkom podobne gobe, pa v meso ovite drobne gobice. Imel je tudi stročji fižol ter nekakšne zelo zelo grenke buče, ki jih komajda lahko poješ. Pa svinjska jetra in polnjeno drobovino, ki je zelo okusna, a jo komajda prežvečiš. In neke bele stvari, polnjene z ribjo pašteto. Vse skupaj si lahko zalil z riževim vinom kar sedmih okusov, saj so v velikih steklenih vrčih plavale sušene banane in drugo sadje, pa nekakšne grenke korenine in podobno.

Tam sem spoznal Piotreka, Poljaka, ki že šest let živi v tej dolini. "Če hočeš živeti v Vietnamu, moraš do neke mere sprejeti njihov način razmišljanja, če ga razumeš ali ne. Prvič, vedno zamujajo kakšno uro. Drugič, če te ne spoštujejo, jim lahko stokrat razložiš, kako je treba kaj narediti, pa bodo še vedno delali po svoje. Ker menijo, da so tako ali tako bolj brihtni od nas Evropejcev," je razlagal ob kozarcu riževega vina.

Piotrek je na Poljskem kuhal v dobrih restavracijah, a mu je bilo dovolj delati po cele dneve in se je preselil sem, kjer prav tako kuha v restavraciji in zraven pomaga pri jedilnikih tudi drugim gostilnam. Namreč, veliko vietnamskih gostincev želi ponujati tudi evropsko hrano, a nimajo pojma, kako jo pripraviti, ker dlje od Hanoja nikoli niso bili. Veliko sva se pogovarjala. Potem je neki fant prinesel na soncu sušen orjaški ligenj, narezan na majhne trakce, ki smo ga nato skupaj z domačini namakali v čili in skupaj pozobali.

Tobak
Ker je bila že pozna ura in vse pospravljeno, je natakar prižgal ogromno bambusovo pipo, ki ji tukaj rečejo "Djeukaj". V njej je voda, skozi katero vdihneš tobak, ki ga namestijo v tulec. Sem hotel poskusiti, ker sem videl te pipe kaditi vsepovsod po deželi. "Pazi, od tega si lahko zadet," je dejal Piotrek in se smejal. Globoko sem vdihnil, v pljučih me je zapeklo in eno minuto je vse okoli mene plavalo sem ter tja, v telesu sem imel mravljince. Kot da bi pokadil močno marihuano.

"Dobrodošel v svetu tobaka," je v smehu razložil Piotrek, ko sem po minuti ali dveh prišel k sebi. Sploh si nisem predstavljal, da ima lahko tobak tak učinek. Res je sicer, da je ta tobak drugačen od recimo tistega v cigaretah, menda ga dobijo is sosednjega Laosa. Nekateri Vietnamci to kadijo že zjutraj, pred službo, namesto, da bi spili kavo. Sicer imajo tukaj še eno tako kratkotrajno drogico, smejalni plin. V Hanoju recimo v veliko klubih ali barih za točilnim pultom vidiš veliko jeklenko smejalnega plina, na katero natikajo balone in jih prodajajo gostom za pet dolarjev. To potem vdihneš in se kakšnih petnajst sekund smejiš kot norec, če je kaj smešno ali ni. V večini evropskih držav je smejalni plin prepovedan.

Moja Olga
Ponudba motociklov v Hanoju je velika v količini, a pravzaprav prodajajo bolj ali manj pet tipov koles. Kupiš lahko kitajsko verzijo honde win za okoli 200 dolarjev, potem vietnamsko verzijo za okoli 280 in originalno, ki je dražja. To so vse 100-kubični, rabljeni motorji z menjalnikom. Lahko kupiš tudi enako močan polavtomatski skuter, a tega nisem hotel, ker je na skuterju neudobno sedeti pet ali šest ur na dan. Najprej sem preizkusil neko staro kitajsko šaro za 200 dolarjev, ki mi je skoraj razpadla pod ritjo, potem mi je dal malo novejšo, ki se je peljala vredu, a na njej človek moje višine težko sedi.

"Imam še en motor, 150-kubični, kitajski. Je malo višji, boš lažje sedel," je dejal prodajalec in pritiščal iz skladišča mojo "mašino". Res je bil bolj udoben motocikel. Za 320 dolarjev sva si dala roke. Nekaj stvari so še popravili, ampak to je tukaj bolj tako. Popravijo za mesec ali dva, potem pa spet popravljajo. Ob prodaji ti dajo takšno modro kartico, na kateri je številka šasije motorja in ime nekega Vietnamca, na katerega je vozilo registrirano, ker tujec uradno ne more tako lahko kupiti motorja. S to kartico ga lahko tudi kasneje brez težav prodaš. Tako je motor moj, pa pravzaprav ni.

Veliko sem razmišljal, kako naj poimenujem svojo kitajsko zverino. Najprej sem razmišljal, da bi ji dal ime Rdeča Kitajka. Potem pa sem jo prekrstil v Olgo, v spomin na belega BMW-ja R80 G/S norveškega popotnika Helgeja Pedersena, ki je v 80. letih, ko motoristična popotovanja še niso bila tako množična, prevozil svet. "Ime Olga me spominja na rusko ženico v Sibiriji, ki vse življenje trdo gara in se nikoli ne vda," je zapisal v svoji knjigi Ten years on two wheels. Naj bo torej Olga.

Prometna ruleta
V motorju znamke Sukida sicer nekaj ropota, verjetno so že slabi batni obročki, a to ropota bolj ali manj pri vseh rabljenih motorjih, ki jih imajo tukajšnji popotniki. Števec ne deluje, kar tudi ni tako pomembno, ker omejitev skorajda ni, praktično pa se tako ali tako več kot 60-70 kilometrov na uro ne moreš peljati, ponekod niti 20 na uro ne. Veliko cest na severu Vietnama je namreč v katastrofalnem stanju.

Lahko se pelješ 20 kilometrov po starem, a dobrem asfaltu, za ovinkom pa ga zmanjka, da komaj zvoziš. Potem se pelješ nekaj kilometrov po cesti, ki ima malo asfalta le še po sredini in na koncu pristaneš na makadamski stezi z luknjo pri luknji. Ponekod ni bilo niti makadama, le tlačena rdeča zemlja. A povečini je vendarle razmeroma dobra cesta. Lažje je voziti tudi zato, ker je 95 odstotkov vseh vozil motociklov in se jim na ovinkastih cestah veliko lažje izogibaš kot avtomobilom ali tovornjakom. Čeprav je tukaj tako, da znajo na motorno kolo obesiti na vsako stran za meter vej ali kakšnega drugega tovora, da je vse skupaj širše kot kakšen avto. Tovornjaki in avtobusi vedno potrobijo pred ovinkom, tako da jih slišiš in upočasniš.

Je pa druga težava. Vietnamcev je 100 milijonov in zdi se mi, da vsi živijo ob cesti. Tako moraš biti zelo previden, ker je na cesti veliko otrok, saj je to njihovo igrišče. Potem pastirji s svojimi rogatimi črnimi plešastimi kravami. Neki popotnik je ravno zadnjič nabasal kravo. Veliko je tudi kokoši, ki so že pregovorno butaste in vedno odhitijo na daljši konec ceste, kjer bi rad peljal mimo. Pa psi in debeli prašiči, ki se v počasnem posnetku vlečejo iz enega na drugi konec cestišča.

Varnost je tukaj bolj postranskega pomena, saj velikokrat vidiš na skuterju celo družino. Oče ima pred sabo pod krmilom še ne tri leta staro punčko, za njim sedi sinček, za njim pa mati, ki ima zadaj v ruti zvezanega dojenčka, ki binglja čez zavorno luč. In se peljejo v sosednjo vas ali mesto, 20 ali 30 kilometrov stran. Seveda so vsi brez čelade. Drugi, ki jo imajo, po navadi nosijo takšno plastično čepico, ki je bolj za policijo kot za glavo.

Mene so policisti do zdaj ustavili enkrat, a bolj za šalo, iz dolgčasa. Imajo lepe, bele uniforme. Je vprašal, kam grem, potem pa potipal moje mišice in se namrdnil, da v njih ni nič. Sem mu s prstom pokazal na glavo, da imam tam, kar nimam v rokah. Zasmejal se je in zamahnil, da lahko odpeljem.

Tujcev večinoma ne ustavljajo, saj ne znajo angleško in se z nami raje ne ubadajo. Če pa te ustavijo in želijo vozniški izpit, je problem tudi, če ga imaš, ker v Vietnamu velja le vietnamsko dovoljenje. To potem povečini rešita "pismo ali dve strica Ho Ši Minha", bankovca za 100.000 dongov, kar znese približno 3,5 evra po pismu.

Čez prelaz
Iz doline Sa Pa proti prelazu Ma Pi sem odrinil skupaj s Francozoma Vincentom in Marino. Vincenta sem spoznal prvi dan na letališču in sva se dogovorila, da se dobimo na severu. Imata izposojeno novejše Suzukijevo motorno kolo, prav tako 150-kubično. Težkih potovalnih ali enduro motorjev tukaj ni, ker je davek nanje izredno visok.

Če sem imel jaz težave z drisko in sem moral tu in tam v grmovje ob cesti, je Vincenta zagrabilo zaprtje in šest dni ni šel na stranišče. Ko smo prispeli v Džong Van, je najprej stekel v lekarno in nabavil tablete. Drugi dan zjutraj je slovesno naznanil, da je bil že dvakrat v "pisarni". Saj to je problem v tej Aziji, s hrano. Če ješ tako, kot jemo mi, na ulici na plastičnih stolih pri nekom, ki neprodano meso tri ali štiri dni zaporedoma vzame ven in da nazaj v hladilnik, potem te prej ali slej začrviči.

Prelaz Ma Pi čisto blizu kitajske meje je najbolj prepoznavna višinska motoristična tura. Zavite ceste, vklesane v okoli 1.500 metrov visoko hribovje, pod njimi globoke doline, posejane z riževimi terasami in polji. Kakšni razgledi! Medtem ko vijugaš po ovinkih, srečuješ v tradicionalna oblačila odete može in žene, ki z motiko na rami hodijo po cesti do naslednje riževe terase in z zadržanostjo gledajo prišleka, ki pribrni mimo.

Otroci, ki iz vaške šole hodijo domov v gručah ali na kolesu, so bolj pogumni, veliko jih pomaha ter po angleško zakliče: "Hello!" Ko smo se v neki vasi usedli v obedovalnico, je prisedel 14-letnik, ki je govoril kar dobro angleško in je želel z nami vaditi, ker se sicer nima s kom pogovarjati. Je dejal, da je prostovoljec na občini in kadar ni v šoli, pomaga tujim turistom, kam naj gredo jest ali če imajo kakšne težave z motornim kolesom. To je lahko dobrodošlo, ker po teh višinskih vaseh na severu Vietnama se bolj ali manj pogovarjamo le z rokami.

Moja pot: Hanoj-Jen Bai-Sa Pa-Ha Giang-Dong Van-Bao Lac-Bac Kan-Hanoj

Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
hellmut74
# 16.04.2018 ob 07:54
@skippy

Očitno še nisi ril po asfaltu. Verjemi, ko držiš v rokah zbrušeno čelado, ti ne pade več na misel, da bi se vozil brez nje.
ishgilliath
# 16.04.2018 ob 08:16
malibumbar
Ne,davkov tam nihče ne plačuje. Moj "tast" je zaposlen na vietnamski verziji davčnega inšpektorata in njihova služba je bolj ali manj "osveščanje" oz. snemanje "informativnih" videov o tem, zakaj so davki nujni, ki jih potem predvajajo na javnih televizijah... Obstaja tudi nadzor, vsaj za večja podjetja, ampak ker se tako podjetjem kot tudi inšpektorjem bolj splača dajat/sprejemat podkupnino večinoma ostaja pri tem.
ishgilliath
# 16.04.2018 ob 10:11
Drugače pa ja, z motorji se ni za zajebavat v Vietnamu... Lani, ko sem se vračal iz obiska nekje v Pù Luông rezervatu me je sredi ničesar na proper džungelski cesti zbil en Hanojčan v BMW-ju (hah, še v Vietnamu veljajo stereotipi). Meni k sreči ni bilo nič, ampak motor je imel pa polomljene vilice in glede na to, da se je že večerilo ter da je bilo do prvega naselja kakih 30 km me je kar malo skrbelo... Voznik BMW-ja je bil glih toliko prijazen, da mi je pustil par robčkov in obljubil, da bo poslal nekoga pome iz prve vasi (pa mislim da ni, folk na podeželju je namreč za razliko od elite neskončno ustrželjiv in bi brez dvoma takoj prišel pomagat). K sreči sta starša od moje punce doma relativno blizu Ninh Bình-a, kakih 150 km stran, tako da sem jih lahko poklical na pomoč da sta me prišla rešit, drugače bi moral noč tam preživet.
Na koncu tako ni neke panike, cena za menjavo celotnih vilic je bila okoli 35€ (lol), ampak me je pa malo minilo veselje do vožnje po takih bolj odročnih krajih...Problem je, ker je za povzročitlje nesreč veliko manj težav, če se odpeljejo dalje kot da ni nič, kot da tvegajo prihod policije in potencialno kaznen, ker pobeglih storilcev se tako ne išče. To je žal pogosto tudi v primeru hujših nesreč oz. poškodb in lokalci so mi pogosto odsvetovali vožnjo po kakšnih bolj nevarnih odsekih ceste, ker preprosto ni vredno tvegat.

Drugače pa ja, Sa Pả je skomercializirana do konca, čeprav je v okolici ogromno super treking možnosti, pa tudi na Fansipan se že zmeraj splača splezat, kljub ostudni gondoli, ki pelje na vrh.
Hà Giang provinca je pa fantastična, čeprav moram reč, da je pol tedna, kolikor ji je namenil Jan že kar žaljivo malo... A si ni bolje vzet malo več časa, pa se pač skoncentrirat na malo manj destinacij? To da se samo pelješ čez je malo brez veze, samo en korak več od google maps ture...
Guinness
# 16.04.2018 ob 12:12
shgilliath, hvala za te zanimive "insajderske" informacije.
ishgilliath
# 16.04.2018 ob 11:51
copcop
Mah, čisto iskreno je večji problem bogatstvo, ker se podobno kot v drugih državah vzpostavljata dve vzporedni državi. Hude revščine je danes v Vietnamu malo, dela je ogromno, keš dobesedno teče v državo, s samooskrbno kmetijstvo je pa tudi tu na neki povsem drugi ravni, kot recimo v večini Afrike (kmetje večinoma ne životarijo ravno). Problem je bolj v tem, ker večina prebivalstva preprosto nima enakih pogojev, kot tisti bogati del in recimo dostop do zdravstvenih in izobraževalnih storitev nikakor ni enakopraven. Večina tistih najrevnejših prebivalcev živi po mestih in so večinoma prišleki z vasi, ki so pač prišli tja v upanju, da bodo zaslužili dovolj za kako dobro šolo, ali pa vsaj dovolj za poroko (kot drugod po Aziji je brez prihodkov težko ustvarit družino), pa so obtičali. Sploh teh, ponesrečenih študentov je kar dosti, ko družine zberejo vse svoje prihranke in pošljejo otroka v mesto študirat, pa le redkim uspe. Za razliko od bogatih, ki si pač plačajo dostop do najboljših univerz...
Razlike so res nerealne, ljudje s kakršnokoli nepremičnino v Hanoju recimo so preskrbljeni, z oddajanjem stanovanj se živi podobno, kot če bi imel stanovanje v kakšni evropski prestolnici. In ko vidiš, da kljub zastrašujočim carinam cel kup ljudi vozi tuje avte, pošilja svoje otroke na študij v Evropo/ZDA in hodi na šoping v Singapur ti hitro postane jasno, da je malo iluzorno govorit o "socialističnem" Vietnamu...
malibumbar
# 16.04.2018 ob 08:03
"Imam še en motor, 150-kubični, kitajski. Ja malo višji, boš lažje sedel," je dejal prodajalec in pritiščal iz skladišča mojo "mašino". Res je bil bolj udoben motocikel. Za 320 dolarjev sva si dala roke. Nekaj stvari so še popravili, ampak to je tukaj bolj tako. Popravijo za mesec ali dva, potem pa spet popravljajo. Ob prodaji ti dajo takšno modro kartico, na katerih je številka šasije motorja in ime nekega Vietnamca, na katerega je vozilo registrirano, ker tujec uradno ne more tako lahko kupiti motorja. S to kartico ga lahko tudi kasneje brez težav prodaš. Tako je motor moj, pa pravzaprav ni.

Dober biznis. Tako vsi nekaj zaslužijo. Potem pa še del o tem da "si lastnik, pa nisi". Hehe.

Aja, kako pa je s plačevanjem davka? ;)
A ljudje sploh vedó, kaj to je?
anny22
# 16.04.2018 ob 13:48
voda je po teh krajih s porazno infastrukturo večji problem za prebavila kot hrana ...bolje je cuknit kakšno pivo iz piksne kot svež sok iz kozarca
smithies
# 16.04.2018 ob 09:19
Sa Pa v tem času ne ponuja lepih razgledov. Sam sem bil septembra, ko se ravno začenja žetev in je riž med zeleno in rumeno barvo. Takrat je bilo čudovito.
ishgilliath
# 16.04.2018 ob 09:10
malibumbar
Saj so vsa resna podjetja še vedno v (večinski) lasti države in pri tem kako hitro trenuntno raste njihovo gospodarstvo s prihodki ni problemov. Poleg tega so pa recimo carine strašljive (300% za avtomobile), močno se ožema tudi državljane, ki delajo v tujini...
copcop
# 16.04.2018 ob 10:00
ishgilliath

Ojoj, ko to prebereš postane jasno zakaj revščina še vztraja v državi. Res žalostno.
malibumbar
# 16.04.2018 ob 08:37
@ishgilliath:
Hvala za odgovor :)
Kako potem sploh funkcionira država? Javni sektor? Iz česa dobijo plače ... ali pa je vse to na kreditih?

Mogoče pa se s podkupninami kompenzira vse ... tudi mala plača?
Kako lahko iz podarjenih jajc in vina zgradiš avtocesto?
ElTorro
# 17.04.2018 ob 19:22
Ne vem, zakaj toliko minusov Skippyju, če pa ima prav.

Čelada pri veliki večini voženj res ne učinkuje. Do izraza pride le pri tistih vožnjah, ki se končajo s padcem.
viljemmm
# 17.04.2018 ob 09:08
Še en socialistični raj na zemlji, ki je nastal z močno rusko in kiitajsko pomočjo.
Semedelčan
# 16.04.2018 ob 15:14
Kot vedno zelo zanimivo branje. Vietnam je res revščina ampak napredujejo. Ho Chi minh oz. Saigon je že prava metropola. Je pa res, da je povsod sama svinjarija. Prideš v restavracijo v centru mesta in vsepovsod ščurki in podgane tekajo pod mizami...Na podeželju je še hujše. Drisko pa v Aziji Evropejci tako ali tako lahko staknejo na vsakem koraku.
AM
# 16.04.2018 ob 10:08
Še par mesecev in iztekel se bo enoletni neplačan dopust.

Uživaj še malo !
rdečinavijač
# 16.04.2018 ob 10:02
Glede na prvo sliko, predvidevam da si našel v Kolumbiji "izgubljeni" ruzak. Sicer preberem vse zapise, mogoče pa sem le zgrešil.
copcop
# 16.04.2018 ob 17:23
In ko vidiš, da kljub zastrašujočim carinam cel kup ljudi vozi tuje avte, pošilja svoje otroke na študij v Evropo/ZDA in hodi na šoping v Singapur ti hitro postane jasno, da je malo iluzorno govorit o "socialističnem" Vietnamu...

Ja, tako je, ko imam oblast v rokah komunistična partija, ki skrbi za svoje privržence, ostale pa prepričuje, da živijo v socializmu.
copcop
# 16.04.2018 ob 08:03
Uh, kot je videti je v socialističnem Vietnamu bolj ali manj sama revščina. No ja, bodo pač delali za kitajska podjetja, ki zaradi predrage kitajske delovne sile že selijo proizvodnjo v cenejšo Kambodžo in Vietnam.
Skippy
# 16.04.2018 ob 07:37
n se peljejo v sosednjo vas ali mesto, 20 ali 30 kilometrov stran. Seveda so vsi brez čelade.

Čelade tudi pri nas pri večini voženj nimajo nobenega učinka oz. se varnost zaradi njih nič ne poveča, ampak kaj ko ljudje tako radi slišijo, da varujemo življenja.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kje je Jan?
link
Južna Koreja in dobro jutro, Vietnam!
19
9. april 2018 ob 06:50 "Kakšen vizum za Vietnam?" sem začudeno in s kepo v grlu zrl v punco za prijavnim okencem na seulskem letališču. "Ja, potrebujete pismo, potrdilo, da boste vizum prevzeli na letališču v Vietnamu."
Več novic ...
Kazalo