Kje je Jan?
Jan Konečnik
Na snemanju bolywoodskega filma v Mumbaju. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Umazana reka sredi mesta. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Ulica pred mojih hostlom. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Slum v Mumbaju. Hiše drug na drugi. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Smeti vsepovsod. Ne vem, kako lahko ljudje tako živijo. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Mati z otrokom sredi mestnega vrveža. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Na ulici. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
V prometu se znajde vse, tudi cize ... Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Vrat na vlaku sploh ne zapirajo. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Na eni izmed železniških postaj. Vlaki v Mumbaju sicer vozijo kar točno in so čisti. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Časopis, revije? Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Sadje in zelenjava. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Moški z očali. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Mladi Indijci živijo moderno, ne oblačijo se več tako tradicionalno. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Ženske pred stojnico. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Muslimani delijo brezplačno pijačo, saj je bil njihov praznik. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Brez motoriziranih rikš bi se v Mumbaju promet sesul. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Na ulici. Prodajalec koruze nekaj melje ... Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Vsak si po svoje služi kruh. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Šofer taksija med počitkom bere časopis. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
Otroci igrajo kriket. Indijci so nori na kriket. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Po Mumbaju z Ašvarjo, debi v Bollywoodu in pristanek v Afriki

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 53. del
25. junij 2018 ob 08:58
Mumbaj - MMC RTV SLO

Stari sikh je gledal levo in desno po cesti ter zmajeval z glavo. Zapeljal je k robu, k parkirani rikši in odprl okno. "Prijatelj, kje je policijska postaja v Khervadiju, veš?" je vprašal šoferja.

Hostel je bil namreč blizu postaje. Ta mu je začel razlagati v hindujščini in z rokami mahal levo ter desno. Čez nekaj minut sva prispela na malo križišče, kjer je bila desno zanikrna ulica in v njej moj hostel. Saj je pisalo med mnenji, ko sem ga rezerviral, naj se ne ustrašim ulice.

Med lužami, poteptanimi smetmi in ljudmi, ki so ravno pripravljali stojnice z zelenjavo, sem našel napis "Arma hostel". Stopim noter, v odprto pritličje. Bilo je zgodaj zjutraj in ni bilo nikogar. Razen muh, ki so se pasle na ostankih karija, ki jih nihče ni pospravil v koš. Po stopnicah stopim v prvo nadstropje do recepcije. "Oprosti, ampak do enajstih boš moral počakati, ker prej postelja ne bo na voljo," je rekla Indijka za mizo. Ja nič, sem legel na kavč iz ratana in zaspal. Bil sem utrujen, saj sem ponoči na letališču v Bangkoku nekaj dremal, a nič kaj spal, pa tudi letalo je bilo tako natlačeno s sedeži, da v neudobnem položaju nisem mogel zatisniti očesa.

Ko sem končno dobil posteljo sem še malo zadremal, nato pa šel ven, da vidim, kakšen je Mumbaj. Še prej sem sporočil prijateljici Ašvarji, da sem tukaj. "Super, zvečer se dobiva, te pridem iskat," je rekla.

Vzhodna Bandra je tak dvoličen del Mumbaja. Zanikrne ulice, slumi na eni strani ceste, čez pa visoke steklene stolpnice bank, zavarovalnic in stanovanj za premožne. Preden greš v Indijo, se malo pripraviš, da bo umazano. Vsi, ki so bili tam, ti povedo, da je ponekod res usrano!

Ker pravzaprav nisem vedel kam, sem šel za nosom po ulici. Vsepovsod so neke stojnice, kjer prodajajo najrazličnejšo robo, prodajalke na tleh v velikih pletenih košarah ponujajo zelenjavo, možakar na kolesu, postavljenem na stojalu, goni in prek nekakšnega prenosa vrti kamen, na katerem brusi nož. Med smetmi rijeta majhna prašiča in iščeta hrano, nad njima ptiči čakajo svojo priložnost. Koze tavajo okoli in iščejo kaj za pod zob. Dokler jim ne dajo hrane, lahko jedo le smeti. V reki, ki teče v bližnjem kanalu, kupe smeti počasen tok nosi dolvodno, dokler se ne ustavijo na drugih kupih smeti. Hiše, zgrajene druga na drugi iz vseh mogočih materialov, prekrite s plastično folijo. Pred njimi kupi vreč z odpadom iz gospodinjstva, med katerih švigajo podgane. Usrano, res!

In ljudje, polno ljudi, mimo katerih drvijo mopedi in rikše, nenehno hupanje. Otroci igrajo kriket na šolskem igrišču, ki si tega poimenovanja ne zasluži. Mumbaj ima okoli 20 milijonov ljudi. Saj Tokio in Mexico city jih imata tudi, ampak tam ljudje na ulicah hodijo od nekod nekam, tukaj pa ljudje živijo na ulici, živijo z ulico in ulica z njimi.

S prijateljico Ašvarjo
Lepo je bilo videti Ašvarjo po dveh letih. Zvečer sva malo namlela, kaj se je komu zgodilo v tem času, kako je bilo na mojem potovanju, kako je življenje skratka, da prideva na tekoče. Z rikšo in nato s taksijem sva se zapeljala v južni del mesta, gledat "Indijska vrata", veliki slavolok tik ob morju.

"Britanci Mumbaju pravijo Bombay. Pa ne samo Britanci, tudi drugi. Gre za to, da so ta del Indije 'odkrili' najprej Portugalci in ga v svojem jeziku poimenovali 'bom bay', dober zaliv," je razložila in dodala: "Ta del mesta je najbolj evropski. Vidiš stavbe, to so vse zgradili Britanci v času kolonizacije. Arhitektura je podobna londonski, ulice imajo angleška imena."

Tukaj je tudi mumbajska borza, kjer so nekoč ob vodnjaku, ki še danes stoji, kmetje prekupčevali z živino, nato so se spomnili, da bi lahko poslovali tudi z denarjem. In tako je zdaj to finančno središče.

Nedaleč stran potniški center v zgradbi, ki bi lahko stala tudi v Londonu ali Parizu. "Po razglasitvi samostojnosti je večina 'čistokrvnih' Britancev odšla, ne živi jih več veliko tukaj. So pa ostali potomci iz mešanih zakonov," je odgovorila Ašvarja na vprašanje, kakšna je prisotnost Angležev v Indiji danes. No, seveda so še vedno lastniki veliko nepremičnin in podjetij. Tako kot zdaj vedno bolj tudi Indijci v Britaniji. Recimo indijski Tata motors je lastnik avtomobilske tovarne Jaguar ...

Začelo je deževati in množica ljudi, bil je ravno muslimanski praznik, je iskala zavetje. Odprla sva velik dežnik, brez vprašanja se je pod njega nagnetel še mlad par z otrokom. Še neki fant se je hotel stisniti zraven, pa je le videl, da nas je preveč. Zdaj je v Indiji monsunsko deževje in ni ravno najboljši čas za potovanje, razen za sever. "Zdaj je dober čas za potovanje v Ladakh v Kašmirski regiji. Tam je zdaj suho in tudi prijetne temperature so," mi je predlagala indijska prijateljica, naj grem.

Sem razmišljal in se nato odločil, da bom ostal pri Mumbaju in v Indijo prišel še enkrat v prihodnje. Moral bi namreč leteti v New Delhi, potem z avtobusom na sever, motorja pa si ne bi mogel izposoditi, ker nimam vozniškega izpita in ne bi mogel potovati tako, kot bi si želel.

"Aja, jutri zjutraj gremo s sodelavci v pasje zavetišče na drugi strani mesta. Naše podjetje donira nekaj denarja zanje in tako potem peljemo tudi zaposlene tja, da vidijo in spoznajo problematiko zapuščenih živali. Prideš zraven?" me je povabila. Pridem, to bo gotovo zanimivo.

V pasje zavetišče na kosilo
Zjutraj sva na železniški postaji pobrala še sodelavko in odpeljali smo se kakšno uro stran, na obrobje mesta. Na vlaku sta prvi in drugi razred. Razlika je v bistvu samo, da je prvi razred dražji in je tako tam manj ljudi. V Indiji plačaš, da nisi v gneči. V drugem razredu je namreč nabito, vrat sploh ne zapirajo, tako ljudje visijo ven iz vlaka. Napisi opozarjajo, da je vožnja na strehi smrtno nevarna. Nato smo najeli še rikšo in končno prispeli v neko zakotno ulico, kjer se je zaslišala mešanica laježev. Šlo je pravzaprav za pasjo bolnišnico, ne toliko za zavetišče. Vse skupaj je bilo videti precej bolje, kot sem si predstavljal.

"Pred desetimi leti je bilo v Mumbaju okoli sedemsto tisoč potepuških psov, danes jih je okoli sto tisoč," je razložil Sudži, ki dela z živalmi. "Ljudje k nam večinoma pripeljejo poškodovane ali obolele ulične pse. Mi jih ozdravimo in nato spustimo nazaj na cesto, v okolje, kjer so bili, na katerega so navajeni. Za nekatere najdemo tudi nove lastnike, a ne veliko," je dodal.

Zanimivo, ni? Da pse spustijo nazaj na cesto. Sem ga vprašal, zakaj jih ne uspavajo, glede na to, da imajo v kletkah tudi take, ki so tako poškodovani ali oboleli, da ne morejo preživeti brez pomoči človeka. "Ti ostanejo tukaj, v zavetišču. Spustimo le tiste, za katere vemo, da lahko preživijo in niso agresivni," je še povedal. Hm? Očitno je v miselnosti ljudi, da se živali ne ubije, četudi bo do konca življenja v kletki. Pri nas bi tri četrt psov, ki sem jih videl tam, že zdavnaj pospravili.

Z Ašvarja in prijateljico Ričo smo nato šli na kosilo v vegetarijansko restavracijo. Pravzaprav veliko restavracij ne streže mesa, saj je slaba polovica Indijcev vegetarijancev. Prinesli so velik pladenj z manjšimi skodelami in začeli nalagati hrano. Saj ne vem, kaj vse je bilo, ker si teh imen hrane sploh ne morem zapomniti več. Krompir v neki omaki, mangotov preliv, nekaj iz riža ... Poglejte na fotografijah.

Z Ričo sva se sicer bolj kot ne za šalo zmrdovala, ker ni mesa. Ampak v resnici ga niti nisem pogrešal, ker je bila hrana res odlična. Indija ima dobro hrano, a precej pikantno. Na srečo sem vajen čilija in teh začimb. Pa tudi ugodno se da jesti, recimo v preprosti gostilni ješ za tri do pet dolarjev. Dobro.

Vsak je nadomestljiv
Indijci delajo veliko, sploh v Mumbaju, ki velja tudi za ekonomsko središče in je zato konkurenca izjemno močna. Ašvarja dela deset ur na dan, dobro uro porabi za prevoz v službo. Indijci imajo 20 dni dopusta, a redko kdo to dejansko izkoristi, ker nadrejeni pričakujejo, da bodo delali vedno.

"Jaz sem ena tistih v oddelku, ki porabi skoraj ves dopust. A mi ne težijo, ker drugače delam kot nora, tudi ob koncih tedna, če je treba. Ampak za večino velja, da vzamejo recimo polovico dni, ki jih po zakonu lahko. Ker vedo, da so nadomestljivi jutri. V Indiji smo vsi nadomestljivi takoj, na trgu je stotisoče ljudi z mojimi izkušnjami, ki bodo pripravljeni mojo delo opravljati za manj denarja. Zato se dobre službe držiš," pove prijateljica.

Zavedati se je treba, da ima Indija več kot milijardo ljudi. Milijardo! Skupaj s Kitajsko predstavljata skoraj tretjino svetovne populacije! Cela Evropska unija ima dobrih 500 milijonov. Mi na sončni strani Alp pa dva. Za eno mestno četrt v Mumbaju. Ko Indijcem povem, koliko nas je, se zgolj iz vljudnosti ne začnejo krohotati.

Kot zanimivost naj dodam, da imajo v Indiji okoli 1.600 jezikov in narečij.

Bollywoodska zvezda
"Jan, kaj bi rad bil v bolywoodskem filmu? Prej je neki tip prišel v hostel. Belce potrebujejo. Nekaj bomo plesali ali kaj," je rekel Reese, dolg in posušen Anglež. Itak, da grem. Zvečer nas je tako prišel pobrat Indijec in po kakšni uri prebijanja skozi katastrofalen mumbajski promet smo prišli do velikega in dragega hotela. Tam smo se srečali z večjo skupino belih tujcev, ki so jih prav tako nabrali po hostlih in hotelih. V preddverju hotela je bilo že kakšnih sto Indijcev, oblečenih v raznobarvne kostume, takšne, kot jih v veliko plesnih vložkih vidiš v vseh bolywoodskih filmih.

V sobi smo se preoblekli še mi in potem smo čakali, da bomo na vrsti. Nato so nas zbobnali v dvorano, kjer smo se postavili v kroge in na indijsko glasbo plesali neke vrste "kolo".

Nato sem se usedel zadaj pri režiji in se začel pogovarjati z neko asistentko. "Res je, večinoma v Bolywoodu snemamo ljubezenske zgodbe, ampak v zadnjih letih nastajajo tudi filmi z bolj socialno tematiko, na primer, eden izmed novejših predstavlja položaj žensk v indijski družbi. Revna ženska se na sodišču bori proti premožnemu moškemu, ki jo je posilil," je razlagala Palak.

Kakšno uro smo nato spet snemali te skupinske plesne vložke, ki v bolywoodskem filmu skorajda ne smejo manjkati. Glavni igralec je bil neki mladenič, ki je, kot so mi razložili, vzhajajoča zvezda indijske verzije Holywooda. Tako sem, malo za šalo, malo zares, debitiral na velikem platnu in zaslužil svojih prvih 500 rupij.

"Kako ne morem na letalo? Nikjer ne piše, da potrebujem vozovnico za naprej iz Ugande!" sem se kregal na okencu za prijavo na polet. "Poglejte, meni piše na ekranu, da potrebujete. Ne morem vas spustiti na letalo," je vztrajala uslužbenka Ethiopian Airlines. Ni bilo več veliko časa.

Grem na infopult po geslo za brezžični internet. Ko končno vzpostavim povezavo, začnem iskati vozovnico ali samo tisto navidezno vozovnico, ki si jo kupiš za dva dni, da lahko prideš v državo. Internet je delal tako po polžje, da sem skoraj zgubil živce! Večkrat me je kar vrglo iz omrežja, trikrat sem že stisnil "kupi", pa je spet vrglo ven.

Gostilne na letališču nimajo svoje povezave. Zunaj letališča je bil Burger King, a na hitro ne moreš ven. Namreč, letališče je tako zastraženo, da lahko greš ven samo z odobritvijo tvojega letalskega prevoznika, vstopiš lahko le 5 ur pred poletom, če imaš vozovnico seveda. Pozneje sem ugotovil da Burger King sploh nima brezičnega interneta. Jao! Končno kupim vozovnico za polet iz Entebbeja do Nairobija v Keniji. Pritečem nazaj na "šalter". Prazno. Nikogar. Jao! Nič, spet sem stran vrgel denar! Jeznega nase in na uslužbenko me je začela grabiti še driska.

Nato nekako razložim na vratih, da bi rad šel ven jest. Ne morem. Pokličejo nekega predstavnika Ethiopian Airlines. Nekaj podpiše in lahko grem ven. Vročina mi je še spodbudila vrenje v želodcu. Kot kup nesreče sem sedel na nekem pločniku, ko je prišla mimo francozinja srednjih let. Prav tako ni mogla na letališče, ker ima polet šele zvečer.

"Kaj boš, greš z mano v mesto za popoldne? Najela sem šoferja, ki me bo vozil okoli in čakal," me je povabila. Ja, kaj hočem, grem, ja. Corinne je mati štirih otrok in vsako leto ji da mož 14 dni dopusta, je v šali rekla, da lahko gre sama na potovanje.

Bilo je pravzaprav lepo popoldne. Šla sva na tržnice, potem na pivo, na koncu sva v neki prodajalni nakupila oblek. Ona zase in za hčere, jaz sem si nabavil kurto in hlače. V treh gostilnah sva bila, a nikjer interneta, da bi lahko kupil letalsko karto za Ugando.

Nato sem, ko sva prišla nazaj na letališče, izprosil nekega domačina, da mi je prek svojega telefona naredil povezavo in sem končno lahko kupil vozovnico. Dobil sem zadnjo po relativno ugodni ceni za deveturni polet do Entebbeja s postankom v Adis Abebi v Etiopiji. Noč sem prespal skupaj z brezdomci na klopi pred letališčem in hodil vsake toliko časa z vso prtljago na bližnje javno stranišče.

V Afriko
Zjutraj se zbudim in vidim, da me nadobudno gleda pet otrok in njihov oče. Prvi stegne roko in vošči dobro jutro po angleško. Ostali, z očetom vred mi ponudijo roke in se smejijo. Nato vidijo, da nekaj klopi naprej stoji črnec. So hitro šli še do njega in še njega pozdravili. Gotovo so bili od kje daleč v Indiji, kjer ni tujcev. Sva se smejala s tipom. Pride bliže. "Raymond iz Lesota. Poznaš?" smeje reče in mi ponudi roko. "Poznam, a še nisem bil" odvrnem in se predstavim: "Jaz sem Jan iz Slovenije. Poznaš?" Pozna, a še ni bil. Zasmejiva se naglas. Dva milijona vas je v Lesotu? Nas tudi! Slovenija je sicer manjša po ozemlju. Za tiste, ki ne veste, Lesoto je majhna državica znotraj Južnoafriške republike, blizu Swazilanda.

Ko sem prispel na ugandsko letališče, me na imigracijskem okencu seveda nihče ni vprašal, ali imam polet za naprej, ven iz države. Vedel sem, da bo tako, ker na spletu nisem nikjer našel, da bi potreboval dodatno vozovnico. Možakar je pogledal le, če sem cepljen proti rumeni mrzlici, nalepil vizo, stisnil žig in mi podaril belozobi nasmešek: "Welcome to Africa".

Moja pot: Mumbai (Indija)-Addis Ababa (Etiopija)-Kampala (Uganda)

Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
foxhunt
# 25.06.2018 ob 11:49
Indija in indijci, ker evropske izgubljene duse iscejo duhovnost, medtem, ko prebivalci indije sami nimajo zavesti za okolje in naravo ter za higieno. drzave kjer ni enakopravnosti med ljudmi, kaj sele med spoloma.
josh k.
# 25.06.2018 ob 09:39
Slika 2/35 - kupi plastike v reki...in potem bomo mi rešavali svet z uporabo papirnatih vrečk.
21.12.2012
# 25.06.2018 ob 09:28
uh, dober prispevek
los-t
# 25.06.2018 ob 10:31
Lepo da taki hodjo po svetu in kaj razložijo in opišejo, jaz mislim da bi me v Indiji po videnem pobralo v dveh dneh...
Hijena
# 25.06.2018 ob 11:01
Hehehe, nepotrebna in neumna birokracija te včasih spravi ob živce
Lupo
# 25.06.2018 ob 11:30
Človek na sliki 16 ni musliman, ampak Sikh. Tudi napis v ozadju ni muslimanski.
Hess
# 25.06.2018 ob 18:41
Rad berem tvoje prispevke, me pa prav zanima, ali Indijci tudi zase menijo, kakšni nemarneži so, ali pa jim je vse to super...?
divjakov
# 25.06.2018 ob 14:59
Rad berem tole, vendar ti predlagam, da se vcasih malo bolj poglobis, ce ze postavljas neke trditve, kaj naj bi bilo na slikah :-) "Koruza" na sliki je sladkorni trs, ki ga fant s pomocjo tiste naprave stisne v sok, "zacimbe" na sliki pa so predvsem strocnice (leca, cicirika, fizol...) in riz. Sicer pa uzivaj v Ugandi, drzavi, ki mi je poleg Indije ostala najbolj v srcu.
los-t
# 25.06.2018 ob 10:35
Me pa zanima kaj bo, ko si bo ta miljarda in pol dokončno zasvinjala in zastrupila državo, bodo vsi hoteli v "raj", Evropo, in se bodo spet oglašali nekateri da so bogi in jih je treba sprejeti?
rdečinavijač
# 26.06.2018 ob 15:27
Jan , škoda da nisi šel na sever Indije. Tam je poleti res rijetno. Hribi in gore, zelne gorske doline, reke in slapovi, sploh nimaš občutka da si v Indiji.
kundera 78
# 27.06.2018 ob 00:58
@los-t Res je, Indija je še precej, precej več kot slikica št. 5
los-t
# 26.06.2018 ob 18:46
Kundera sori, ampak skozi sliko pet jaz vidim samo grozo. In najbrž da to ni edina taka lokacija v Indije, kajne?
Lupo
# 25.06.2018 ob 11:45
Guru Arjan Dev Ji
Pejtnourt
# 27.06.2018 ob 11:39
Slika 35/35
Začimbe. Indija je res barvita za fotoaparat.

Če kaj ta slika ni, ni barvita. Drugače pa ti želim fajn in srečno nadaljevanje zanimive poti.
Ehehe
# 25.06.2018 ob 22:28
Riča = za poročit
MatoX
# 25.06.2018 ob 14:23
Dober članek a kvaliteta slik je zopet padla.
džeko
# 26.06.2018 ob 08:16
Kr neki..svinjarija na kubik.....kot je napisal nekdo pol pa v Evropo....
Optimist99
# 26.06.2018 ob 07:55
Decko pobrij se in pripelji Asvar v Slovenijo :)
cfc90
# 25.06.2018 ob 11:42
Jan, ne zameri komentarju, ampak ta brada pokvari vsako sliko, na katerih se pojaviš v vsem svojem potopisnem objavljanju, izgledaš kot da imaš mednožje na licu.

Vse ostalo pa odlično, uživaj še naprej v potovanju in raziskovanju!
kundera 78
# 26.06.2018 ob 12:32
Smilite se mi tisti, ki v Indiji samo svinjarijo vidite.... Pa nisem poduhovljen, samo da se videti skozi to.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo