Kje je Jan?
Množično grobišče v bližini Phnom Penha. Teh polj smrti je bilo po vsej Kambodži ogromno, ker mrtvih na koncu niso več pravilno zakopavali, se je smrad razpadajočih se trupel širil daleč naokoli. Foto: Jan Konečnik
Pagoda, postavljena v spomin na grozote, ki so se tukaj dogajale. Foto: Jan Konečnik
V pagodi je tisoče kosti in lobanj izkopanih žrtev režima Rdečih Kmerov. Foto: Jan Konečnik
Fotografije izkopanih kosti in lobanj na enem izmed polj smrti. Foto: Jan Konečnik
S21 ali Tuol Sleng, skrivni zapor sredi Phnom Penha. Dokler oblasti niso prevzeli Rdeči Kmeri, je bila tukaj srednja šola. Foto: Jan Konečnik
Učilnice so uporabljali kot prostore za mučenje zapornikov. Privezali so jih na posteljo ter mučili z elektriko, rezanjem, puljenjem nohtov ... Foto: Jan Konečnik
Lesena konstrukcija, namenjena gimnastičnim vajam, je mučiteljem služila za to, da so zapornike obesili za noge in namakali v posode, polne človeških iztrebkov. Foto: Jan Konečnik
Med žrtvami zapora S21 so bili tudi otroci. Foto: Jan Konečnik
Zapornikom so okoli gležnjev dali železno kljuko in skozi njo potisnili železno palico. Večinoma jih je bilo skupaj pripetih več, da ne bi mogli pobegniti. Foto: Jan Konečnik
Oddelek, kjer so bili zaporniki zaprti v skupinah in čakali na to, da bodo izprašani o svojih domnevnih zločinih proti režimu. Seveda so bile njihove obsodilne sodbe že napisane. Foto: Jan Konečnik
Pol Pot, kruti vodja Rdečih Kmerov, ki je odgovoren za smrt dveh milijonov ljudi, nikoli ni odgovarjal za svoje zločine. Foto: Jan Konečnik
V kraljevi palači sredi Phnom Penha. Foto: Jan Konečnik
Sedemglavo kačo vedno najdemo pred pomembnimi kamboškimi svetišči. Imenuje se Naga in predstavlja sedem barv mavrice ali sedem ras, ki sestavljajo kraljestvo. Foto: Jan Konečnik
Grb kamboških kraljevih templjev. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Polja smrti, nočni avtobus v Bangkok in zanikrni Bombaj

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 52. del
18. junij 2018 ob 06:30
Bangkok - MMC RTV SLO

Zarjavela postelja, pod njo tla polna starih madežev krvi in človeškega blata, ki ga ljudje v hudih mukah niso zmogli zadržati. V zaporu S21 sredi Phnom Penha so Rdeči Kmeri v 70. letih prejšnjega stoletja pobili skoraj dvajset tisoč ljudi, preživelo jih je zgolj sedem.

Novejša zgodovina Kambodže, pa tudi Vietnama in Laosa, je strašna. Čeprav na Zahodu ljudje poznajo vietnamsko vojno, večina ne ve, da sta v približno istem času tako v Laosu kot tudi Kambodži potekala spopada za oblast med komunisti in nacionalisti ali rojalisti.
Rdeči Kmeri so nadzor nad Kambodžo prevzeli v drugi polovici 20. stoletja. Ljudje, prej izkoriščani od francoskih kolonizatorjev in nato domače elite, nastavljene s pomočjo Američanov, so namreč pozdravili komunistične ideje zloglasnega Pola Pota.

Ta se je sicer, nekoliko ironično, komunizma nalezel prav v Parizu, kamor se je šel izobraževat z državno štipendijo. V tistih časih je bila namreč Francija utrdba levih političnih idej v Zahodni Evropi. Pol Pot je hotel ustvariti brezrazredno družbo, v kateri ni zasebne lastnine. Pol Pot je bil sicer v političnem prepričanju še bolj ekstremen kot komunisti, zagovarjal je t. i. "tretjo pozicijo", ki je nad komunizmom.

Ko so Rdeči Kmeri vkorakali v Phnom Penh, so tako rekoč izpraznili mesto in meščane preselili na deželo, da bi obdelovali polja. Načrtovali so povečati letino riža za trikrat. A ta poteza se je kmalu izkazala za neumno, saj je zaradi prevelikega števila ljudi na podeželju začelo zmanjkovati hrane, pa tudi meščani niso imeli pojma o poljedelstvu. Tako se je povečala lakota tudi med kmečkim prebivalstvom, ki je od začetka novo oblast podpiralo, nato, ko so Rdeči Kmeri vse nacionalizirali, pa je bilo privržencev vedno manj. A takrat je bilo že prepozno.

Skrivna mučilnica
Krhek režim je bil obseden z notranjim sovražnikom, od zunaj so nanj pritiskali Američani, ki so na Kambodžo zmetali milijone ton bomb, da bi preprečili pomoč Vietnamcem. Na Laos denimo, so ZDA zmetale toliko eksploziva, da bi v obdobju devetih let ena bomba počila vsakih osem minut! Tako so Rdeči Kmeri v skoraj prazni prestolnici Phnom Penhu, v eni izmed srednjih šol, vzpostavili zapor za politične nasprotnike, zloglasni S21. Šlo je za mučilnico, v kateri so pobili med 17 in 20 tisoč ljudi, med njimi veliko nepolnoletnih in otrok! Mučenje z elektriko, navidezno utapljanje, rezanje teles, puljenje nohtov in podobno so ljudi prisilili, da so priznali delovanje proti režimu in našteli ljudi, ki naj bi počeli enako. Jasno je, da so mučeni naštevali imena vsepovprek, samo da bi si rešili življenje. Večina ljudi ni imela pojma, zakaj je zaprta.

"Mi smo le sledili ukazom. To je vse. Nič drugega nisi mogel narediti. Če bi preveč spraševal ali zavrnil ukaze, bi te imeli za notranjega sovražnika in ubili," so razlagali preživeli pazniki v tem zaporu. Vsi so vedeli, kaj se tukaj dogaja. A centralni komite Rdečih Kmerov, imenovan Angkor, je iz paranoje pred izdajalci pobil tudi tisoče svojih ljudi in tako dosegel začaran krog stoodstotne poslušnosti.

Dva milijona mrtvih
S21 je bil le eden izmed 150 skrivnih zaporov po državi, v katerih je dal Pol Pot pobiti dva milijona ljudi, četrtino prebivalstva! Med njimi je bilo največ meščanov, saj so jih Rdeči Kmeri imeli za pripadnike buržoazije, ki izkorišča delovnega človeka. Ogromno je bilo tudi v Kambodži živečih Kitajcev in še posebej Vietnamcev, ki so jih načrtno odstranjevali, saj se je Pol Pot bal, da bi z njihovo pomočjo sosednji Vietnam prevzel oblast tudi v Kambodži. Tako je na koncu pravzaprav Rdeče Kmere napadel in z oblasti vrgel zavezniški komunistični Vietnam, medtem ko so zahodne države še leta priznavale Pola Pota in Rdeče Kmere kot legitimne voditelje Kambodže. Rdeči Kmeri so Kambodžo v Organizaciji združenih narodov predstavljali vse do leta 1993!

Povsod po Kambodži je tako danes najti množična grobišča, imenovana "polja smrti". Tisto, v katerega so vozili mrtve iz zapora S21, sem si tudi ogledal. V spominski pagodi je shranjenih na tisoče kosti in lobanj žrtev enega največjih genocidov modernega človeštva, za katerega večina ljudi sploh ne ve, da se je zgodil.

Rdeči Kmeri so se do začetka 90. let skrivali na zahodu Kambodže, v okolici Krong Pailina, kjer sem obiskal Lojzeta, večina pa jih je prebegnila na Tajsko. Leta 1994 so znova okronali kralja Norodoma Sihamonija in obnovili kraljevino. Borcem Rdečih Kmerov so omogočili amnestijo. Pola Pota so Kmeri sami odstavili in dali v hišni pripor, kjer je tudi umrl. Sodili mu niso nikoli.

Popoldne, po ogledu temne strani kamboške zgodovine, sem si v Phnom Penhu šel ogledat še kraljevo palačo. Lepo za pogledati, zanimiva arhitektura, pa tudi parki ti dajo malo miru pred sicer kar kaotičnim mestom in tudi nekaj časa za globlji razmislek o stvareh, ki so se dogajale v tej azijski državici, in o tem, kakšne posledice so pustile na tukajšnji družbi. Sredi mesta sem našel Jugoslovansko ulico ter ulico Josipa Broza Tita. Verjetno iz časa neuvrščenih, ko smo bili v "Jugi" z vsemi veliki prijatelji ...

Proti Tajski
Avtobus spalnik pomeni, da se na pogradu, malo večjem od tistega v Poreču, kamor sem šel nekoč s kolonijo na morje, tiščita dva. Še dobro, da sem si na telefon naložil posnetke stare angleške serije Men Behaving Ugly in si tako krajšal čas. Na srečo je bil možakar bolj majhne sorte in je šel na polovici poti, v Siem Reapu, dol. Nato sem lahko zaspal.

Pot do Tajske meje je trajala slabih deset ur, malo dlje tudi zato, ker smo se morali vmes ustaviti pri vulkanizerju. Šofer je namreč moral zamenjati plašč na rezervnem kolesu. Ker je bila delavnica bolj revna, so veliko avtobusno pnevmatiko na platišča nabijali z veliko macolo, kar traja, sploh če vsakič drugič namesto po gumi počiš po železu. No, v slabi uri so le uredili zadevo in šli smo naprej.
Nato sem kakšni dve uri čakal pred mejno pisarno, da so odprli. Žig. Peš čez most na tajsko stran. Žig. Dobrodošel na Tajskem. Nato spet uro in pol čakanja, da je prišel avtobus in nas odpeljal v Bangkok. Našel sem tudi lep in miren hostel, s prijaznim osebjem. Ši (Shi), ki vodi vse skupaj, naju je z Angležem Breadanom zvečer peljala iz središča mesta na nočno tržnico, kjer ni bilo nobenih turistov.

Noč v Bangkoku
Tržnica je bila ogromna, bolj smo se osredotočili na hrano. Na takih tržnicah me vedno znova preseneti bogata azijska kuhinja. Na enem delu so imeli tudi bolj ekstravagantne jedi, škorpijone, kobilice, črve, stonoge, žabe, pajke ... Kupil sem vrečko črvov, prelitih z limeto in še neko drugo blago omako. Ni bilo ravno za dol pasti dobro, pa tako grozno tudi ne. Kot da bi žvečil pomfrit.

Nato sva se z Breadanom odpeljala nazaj v center, na "zloglasno" cesto Khao San, kjer se zvečer dogaja vse, kar se dogaja. Ena noč v Bangkoku. Gneča, z vseh strani te bombardirajo s ponudbo alkoholnih pijač, smejalnih balonov, raznih šovov, v katerih ženske z vaginami streljajo žogice za namizni tenis in podobne seksualne zadeve. Prijateljice noči te ogovarjajo in vlačijo za roko, če bi morda rad žensko družbo do jutra. Ali pa so ti morda všeč ladyboyi? Ladyboy sem prevedel v slovenščino kot puncafant. Torej fant v biološkem smislu, ki je postal dekle. Nekateri tudi spremenijo spolne organe, drugi ne. Skratka, na ulic Khao San in sosednjih se za vsakogar kaj najde.

Prvič v Indiji
Letalo na mednarodnem letališču Don Mueang je zamujalo eno uro. Nastavil sem si alarm, da ne bi zaspal. Ob treh zjutraj so veke najtežje. Boeing družbe Thai Lion je bil po moje "high density" letalo, ker so bili sedeži natiščani kot za liliputance. Indijci, nekaj Tajcev in jaz. Večino časa skoraj peturnega leta sem napol prekinkal, naslonjen s čelom na prednji sedež. Ne vem, ampak verjetno mi je jezik tako napol visel iz ust. Razen nekaj manjših turbulenc je bil prijeten nočni let.

Tudi kontrola in ostalo na bombajskem letališču je potekalo hitro in brez večjih zapletov. Mejni policist si je ves čas nekaj požvižgaval in pel, ko je preverjal moj potni list. Hecen patron. Zunaj sem plačal taksi do hostla, ki sem ga rezerviral v Vzhodnem delu Bandre. Mumbaj ali Bombaj je veliko mesto, okoli 20 milijonov ljudi. Ko sva zapeljala z avtoceste v mesto, je udarila prava Indija. Tu je toliko ljudi! Vsepovsod, ko pogledaš, je nekdo. Hostel je sicer razmeroma čist, a je v taki ozki ulici, na kateri je čez dan polno ljudi, ki nekaj prodajajo pa tiščijo cize z zelenjavo in tako naprej. Zvečer pa na mizah spijo brezdomci, pod njimi pa podgane malicajo, kar je ostalo od dnevnega vrveža.

Išvarja
Popoldne sem šel za nosom pač, malo okoli, da vidim. Ob reki je polno stolpnic in nižjih naselij, napol slumov, kjer očitno živijo bolj revni ljudje. Smeti ležijo vsepovsod, med njimi vrtajo prašiči in jedo, kar je ostalo. Na cesti so koze, pa kakšna krava tudi. Reka je polna smeti. V ozkih uličicah zaudarja po vseh tekočinah in smeteh, ki se parijo na vročini. Iz bližnje mošeje mujezin kliče k molitvi. Tukaj je veliko muslimanov.

Zvečer sva se dobila s prijateljico Išvarjo, ki tukaj živi. Pred dvema letoma sva se spoznala prek couchsurfinga, ko je potovala po Evropi in je prišla tudi v Ljubljano. Čakala je ob cesti, se nasmejala in dejala: "Jan, si nisi mogel najti hostla v bolj zanikrnem delu mesta?"

Z motorikšo sva se odpeljala na pivo in jest v drug del mesta. Išvarja je ena izmed tistih oseb, s katero pogovor steče, kot da bi se videla včeraj. Kot da nisem jaz iz Slovenije, ona pa iz Indije. Takih ljudi srečamo v življenju malo. "Ja pa boš šel še kaj okoli po Indiji? Zdaj je odličen čas, da greš na sever, na jezera, med planine. Ti lahko pomagam, imam prijatelja tam," je predlagala. Hm?! Morda bi lahko res stisnil kak teden Kašmirja v svoj urnik?!

Moja pot: Kampot–Phmon Penh (Kambodža)Bangkok (Tajska)Mumbaj (Indija)

Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
lopat12
# 18.06.2018 ob 07:29
Dober film o dogajanju v Kambodži je Killing Fields. Toplo priporocam.

Sicer pa zanimivo branje. Hvala.
luna med oblaki
# 18.06.2018 ob 08:42
Odličen zapis! Neverjetno, kako kruti so ti Azijci, pa tudi ZDA niso nič boljše, glede na to, koliko bomb je bilo zmetanih na Kambodžo!
Človeška izprijenost in hudobija ne poznata meja!
severnik
# 18.06.2018 ob 08:12
Ko so Rdeči Kmeri vkorakali v Phnom Penh, so praktično izpraznili mesto in meščane preselili na deželo, da bi obdelovali polja. Načrtovali so povečati proizvodnjo riža za trikrat. A ta poteza se je kmalu izkazala za neumno, saj je zaradi prevelikega števila ljudi na podeželju začelo zmanjkovati hrane, pa tudi meščani niso imeli pojma o poljedelstvu. Tako se je povečala lakota tudi med kmečkim prebivalstvom, ki je od začetka podpiralo novo oblast, nato, ko so Rdeči Kmeri vse nacionalizirali, pa je bilo privžencev vedno manj. A takrat je bilo že prepozno.

Res brihte.
GORILA
# 18.06.2018 ob 09:12
Nato sva se z Breadanom odpeljala nazaj v center, na "zloglasno" cesto Khao San, kjer se zvečer dogaja vse, kar se dogaja. Ena noč v Bangkoku. Gneča, z vseh strani te bombardirajo s ponudbo alkoholnih pijač, smejalnih balonov, raznih šovov, v katerih ženske z vaginami streljajo žogice za namizni tenis in podobne seksualne zadeve.

...Na Khao Sanu prav nič ne streljajo z vaginami...
bende
# 18.06.2018 ob 09:27
Ni pink ponka na khao sanu, za take zadeve je nana plaza in soi cowboy
copcop
# 18.06.2018 ob 09:07
Če še Indijka reče, da je zanikrn del mesta, kako bi temu rekli pri nas?
por
# 18.06.2018 ob 09:09
žalost, kaj se je dogajalo v kambodži...

Se pa vseeeno čudno sliši, ''zaradi prevelikega števila ljudi na podeželju začelo zmanjkovati hrane'', a so si meščani sami pridelovali hrano in je niso vozili iz podeželja že pred razselitvijo?
frozen pingvin 4
# 18.06.2018 ob 07:37
Mumbai je ok. Kakšen bo šele šok v Varanasiju. Tam je šele svinjarija.

Ps: pojdi v Kašmir, predvsem v Ladakh in to kar za nekaj tednov. Ladakh je gladko highlight Indije.
severnik
# 18.06.2018 ob 08:21
Rdeče Kmere napadel in z oblasti vrgel zavezniški komunistični Vietnam, medtem ko so zahodne države še leta priznavale Pola Pota in Rdeče Kmere kot legitimne voditelje Kambodže.

V bistvu so komunisti naredili red.
don_draper
# 18.06.2018 ob 12:39
končno fajni komentarji pol se pa najde en falot, ki je takoj nekaj brihten.
Odličen zapis Jan, škoda da tako hitr mine...
Drgač pa dobra tale tvoja kolegica ;)
Jon Sneg
# 18.06.2018 ob 10:11
Na Khao Sanu prav nič ne streljajo z vaginami...

To streljanje je na Pat Phongu
negasega
# 18.06.2018 ob 08:55
Komunizem je enako kot fašizem in nacizem za seboj puščal samo trupra po večini nedolžnih ljudi.
Zato se toliko bolj čudim mladi levici, da tega ni sposobna spregledati in da je navdušena nad komunizmom in njihovimi akterji.
andrej-setina
# 18.06.2018 ob 14:26
Mogoče bo koga med vami zanimalo moje potepanje po tem koncu našega čudovitega planeta:
TAJSKA
https://youtu.be/UbF7edLMyA8
MJANMAR
https://youtu.be/sWZEyWNw3TQ
LAOS
https://youtu.be/p1ixS-OLErc
VIETNAM
https://youtu.be/gX0O9QG3xWU
KAMBODŽA
https://youtu.be/J2jjUHss-JM
INDIJA 1.DEL
https://youtu.be/hpG4Daud1ao
INDIJA 2. DEL
https://youtu.be/0o9v2RX9n30
kritik101
# 19.06.2018 ob 07:26
Kaj pa ni nevarno? Kapitalizem in demokracija!? Resno?
Aja, zate ni, torej je vse ok.
taubieater
# 18.06.2018 ob 14:50
Men behaving ugly ne obstaja, obstaja pa zato Men behaving badly.
socrates
# 18.06.2018 ob 12:34
Če koga zanima https://en.m.wikipedia.org/wiki/First_Th
ey_Killed_My_Father_(film) ...novejši film na to temo, sicer pa tudi par dobrih dokumentarcev na temo S-21
kalamaris
# 18.06.2018 ob 08:55
Krasna reportaža iz tajske
los-t
# 19.06.2018 ob 13:59
Pol Pot je bil levičar, ali ne? Z Mesecem bi se fajn razumela, Samores bi pa plosku ko bi s palicami gnjavili drugače misleče...
Vsisti
# 18.07.2018 ob 02:05
Vsak simpatizer komunizma bi si obvezno moral pogledat tale intervju.

https://youtu.be/y3qkf3b
ajd4?t=58m20s
smithies
# 19.06.2018 ob 22:45
Janx
Tudi 'naš' preljubi Tito, kot ga nekateri opevajo je likvidiral ljudi. Razlika med SZ, Kitajsko in Jugo pa ni bila tako zelo velika. Edino, da se Juga ni hotela podrediti SZ.
Vidim pa, da si res poznavalec zgodovine, da imenuješ Stalina za voditelja Rusije, Sovjetska zveza, če se že delaš pametnega.
Semedelčan
# 18.06.2018 ob 15:26
Reportaža iz Phnom Penha na 1,30 min

https://4d.rtvslo.si/arhiv/med-valovi/174516350
frozen pingvin 4
# 18.06.2018 ob 14:44
si šele zdj ogledujem fotke....verjetn si v arma hostlu...ker ko stopiš ven, si takoj sred take svinarije oz čudne četrti, da se vseskozi sprašuješ, a je hostel sploh varen plac...
Januss
# 20.06.2018 ob 18:29
Podobno reportažo bi prav lahko naredili o Sloveniji. Polj smrti kolikor hočeš!
Janx
# 19.06.2018 ob 10:46
smithies

veš velika razlika je med komunizmom na Kitajskem ali v Rusiji in med socializmom v Jugoslaviji. Zgleda, da si tudi ti sedel na ušesih.

Sem pa letnik 84 tako da...
Janx
# 18.06.2018 ob 14:44
"Komunizem je enako kot fašizem in nacizem za seboj puščal samo trupra po večini nedolžnih ljudi.
Zato se toliko bolj čudim mladi levici, da tega ni sposobna spregledati in da je navdušena nad komunizmom in njihovimi akterji"

Nekdo, ki napiše tak komentar pokaže da: 1. na tem svetu obstaja šele kakih 16 let, 2. ni prebral nobene omembe vredne knjige in je na pouku zgodovine sedel na ušesih ali pa šprical, kar je še bolj verjetno.
si-koda
# 18.06.2018 ob 09:09
Levaki povsod delajo zdrahe. Zanimivo branje drugače, kot vedno.
smithies
# 18.06.2018 ob 22:46
Janx
Po tvojem zapisu sodeč si se učil v času Juge, ko so ti zgodovino predavali v komunističnem sistemu. Nisi pomislil, da so ti kaj prikrili? Zgodovino piše zmagovalec, tako da tudi knjige niso povsem objektivne.
Poglej komuniste na Kitajskem, Mao je likvidiral NAJVEČ ljudi na svetu, sledita Stalin(komunist) in šele nato Hitler.
Tako komunizem kot fašizem sta nevarna. Zato se je potrebno bat skrajnih idej tako z leve kot z desne, pa naj bo to SDS ali pa Levica.
Optimist99
# 18.06.2018 ob 15:44
Avtor domneva da vecina ljudi ne pozna niti malo Kambodze in njihove zgodovine. Morda pa jih na RTV/MMC ucijo, da smo vsi neumni in nevedni. Ce ze nic drugega, je Kanal A/Pop Tv vsaki dve leti vrtel The Killing fields kot vrhunec filmskih dozivetij.
MoonLord
# 18.06.2018 ob 15:12
Jan, z veseljem berem te zapise vsaki ponedeljek. Super je. Kar tako naprej. Ampak pubec, daj se malo uredi. Poleg te lušne punce zgledaš kot en, ki so mu te Indijske smeti še kako znane. :)
mataj-finance
# 18.06.2018 ob 09:40
Rdeči Kmeri so poživinili zaradi ameriških kasetnih bomb, ne zaradi idej. V Kambodži še zdaj izgubljajo noge na njihov račun.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo