Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.8 od 72 glasov Ocenite to novico!
Venezuela
Maracaibo Foto: Jan Konečnik
Venezuela
Dobrodošli v Venezueli. Levo Hugo Chavez, desno sedanji predsednik Nicolas Maduro. Foto: Jan Konečnik
Venezuela
Carrito. Skupinski taksi. Foto: Jan Konečnik
Venezuela
Na poti proti Maracaibu. Foto: Jan Konečnik
Venezuela
Ob cesti. Venezuela je sicer zelo raznolika dežela. A več je bom videl nekoč v prihodnosti. Foto: Jan Konečnik
Venezuela
Taksi je vse, kar ima štiri kolesa in lahko še pelje. Foto: Jan Konečnik
Venezuela
Inflacija v Venezueli je velika. Za en dolar dobiš sto tisoč bolivarjev. Pred desetimi leti je bilo razmerje 1 proti 3. Foto: Jan Konečnik
Venezuela
Cirianny, moja couchsurfing gostiteljica, in njena mama Dariluz. Foto: Jan Konečnik
Venezuela
Arepas. Takšni kruhki iz moke in riža. Edina hrana, ki je v Venezueli še poceni. Foto: Jan Konečnik
Venezuela
Simbol Maracaiba je sonce, saj gre za najbolj vroči del Venezuele. Res je vročina. Foto: Jan Konečnik
Venezuela
Žiga, ki sta me veliko stala. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Venezuela. Raj, ki propada.

Popotniški dnevnik, 25. del
11. december 2017 ob 06:31
Maracaibo - MMC RTV SLO

Kar nekaj dni sem v glavi mlel, ali naj grem čez mejo ali ne. Venezuelci, ki sem jih spoznal v Panami in Kolumbiji, mi namreč o svoji domovini niso povedali nič dobrega.

"Barbara, vem, da je težko, ampak saj me ne bodo oropali na prvem ovinku, no," sem vztrajal s svojo pozitivno miselnostjo, ki je na takšnih potovanjih nujna. "Na prvem ne, na tretjem pa!" je odgovorila Barbara in dodala, da se ljudje tam pobijajo za denar. Eno jutro sem nabasal nahrbtnik, šel do glavne ceste, rekel "jebiga" ter se usedel na avtobus za Maicao, mejni prehod med Kolumbijo in Venezuelo.

Preden sem šel sem vzpostavil nekaj stikov prek couchsurfinga oz. kavčinga, tako da me je v Cabimasu pričakovala Cirianny, v Caracasu sem vzpostavil stik z Emmanuelom. "Ja, okoli sto dolarjev sem mislil zamenjati – bo to dovolj za en teden?" sem ga vprašal. "Jan! V Venezueli je trenutno povprečna plača 500 tisoč bolivarjev, kar je na primer pet dolarjev. Ni pametno, da imaš pri sebi denarja za 20 povprečnih plač!" je svetoval in meni se je počasi začelo malo svitati, kam se podajam. "Evo, zdaj si milijonar," je smeje rekla ženska, ko je na mizo počila z elastiko spetih 1,1 milijona bolivarjev v bankovcih po pet in deset tisoč. Zamenjal sem 30 dolarjev. V notranjosti države bi za dolar dobil skoraj trikrat več kot na meji, ampak četudi preplačaš, v teh državah moreš vedno imeti pri sebi nekaj gotovine.

Gringo, kje imaš žig?
Do Maracaiba sem šel s "carritom". To so venezuelski avtomobili, ki vozijo med določenimi destinacijami, tako kot avtobusi. Na meji jih je bilo veliko. Šofer, šef in štirje potniki. V kabini. Dva fanta sta sedela kar zadaj, na prtljažniku. Zapeljali so me do kolumbijskega mejnega nadzora, me odložili ter počakali na drugi strani, tako kot so obljubili. Oni so namreč mejo prečkali na obmejnem prehodu, jaz sem moral na glavnega. En policist je pregledal prtljago, drugi je šel preverit moj potni list. Po petih minutah sem že sedel v razpadajočem ameriškem chevroletu in drveli smo proti Maracaibu, drugem največjem venezuelskem mestu. V vaseh ob cesti ogromno ljudi prodaja gorivo skoraj zastonj. Sicer je bilo na cesti ogromno policijskih ter vojaških kontrol in seveda so nas ustavili. Fant zraven mene je imel ponarejeno osebno, jaz kot tujec sem bil tako ali tako zanimiv.

S policistom, ki ravno ni kazal dobre volje, sem moral v pisarno. "Zloži vse na mizo. Vse," je rekel in začel sem jemati stvari iz nahrbtnika, med drugim tudi šop denarja, ki sem ga dobil v menjalnici. Nato je gledal moj potni list in me opozoril, da nimam žiga za vstop v državo. Streha orehova! Policaj mi ni stisnil žiga, sam pa tudi nisem preveril. Kako mi ni dal žiga? Budalo. Saj to ni res! Jao! Moral sem poklicati šoferja. Stopil sem ven in ga poklical. Možakar je prišel noter, nekaj sta spregovorila in naenkrat sem lahko pospravil stvari. Policist je nato dal še obema roko. Ko sem šel proti avtu, mi je bilo jasno, da je verjetno mož postave, če mu delam krivico, naj mi oprosti, iz šopa bankovcev vzel kakšna dva ali tri desetake. Taksa.

Podkupnina
Na avtobusno postajo v Maracaibu smo prispeli v temi. Šofer in njegov šef sta bila prijazna in sta mi pomagala najti peron, kjer so odhodi za Cabimas. Čudno so me gledali ljudje, ko sem se postavil v vrsto. V Venezueli namreč že pet let skorajda ni turistov. Po uri čakanja je le prišel minibus in natiščali smo se vanj. Pred najdaljšim mostom v Latinski Ameriki je bila spet neka kontrola. Če sem prav razumel, je neki uradnik hotel od šoferja za hiter prehod pobrati nekaj denarja, ta pa ni hotel plačati. In smo morali v vrsto petih ali šestih avtobusov. Po uri in pol smo prišli do kontrole. In seveda mi je uradnik takoj povedal, da nimam vstopnega žiga za Venezuelo, da je to problem in da moram nazaj na mejo po žig. Ni druge. Spet sem se razjezil sam nase, ker nisem preveril, in na policista na meji, ki ni opravil svojega ne ravno zahtevnega dela.

Čez nekaj časa je prišel šofer, me potegnil na stran in dejal: "Imaš gotovino? Dobro. Daj mi 200 tisoč pa bomo rešili zadevo." Naštel sem mu denar. Šel je do uradnika, nekaj sta se pogovorila. Malo sem počakal in gledal nekam tjavdan, ko sem zaslišal: "Hej, Slovenija!" Ne da bi mi pogledal v oči, mi je dal potni list in stekel sem proti avtobusu. Ko sem stopil skozi vrata je cel avtobus začel kričati in ploskati: "Gringo! Haha, so te obrali, a! Koliko si plačal? 200 dolarjev??? A, 200 tisoč bolivarjev ... No, to pa zate ni tako hudo." Potem so se opogumili in me začeli spraševati, od kod sem in kaj delam tukaj. Sem razložil, da ne verjamem vsemu, kar o Venezueli poročajo po televiziji in da hočem stvari videti na lastne oči.

Suhi kuža
Ob pol enajstih zvečer sem le prišel v Cabimas, do Cirianny, študentke angleščine. Starši so bili nekoliko nezaupljivi, saj si je Cirianny naredila couchsurfing profil le kakšen mesec pred mojim prihodom, pa tudi angleško ne govorijo. Mislim, da jim je odleglo, ko so videli, da znam dovolj špansko, da se lahko pogovarjamo, in tudi neka prijetna energija se je takoj vzpostavila med nami. Hvaležen sem, da so me sprejeli kljub težkim razmeram. Ponudili so mi vodo, sedli smo za mizo in se pogovarjali. Najprej malo o couchsurfingu, razložil sem, da imam to že leta in da imam le dobre izkušnje, nato pa seveda o razmerah v Venezueli.

"Eden izmed problemov je ta, da trgovci prodajajo venezuelsko hrano v Kolumbijo ali Brazilijo, saj zaslužijo več, kot če bi jo prodajali v Venezueli. Nato pa jo Kolumbijci in Brazilci prodajo nam nazaj po seveda še višji ceni. To je ena stvar. Druga je ta, da v notranjosti države skorajda ni gotovine. Vsa gotovina je v obmejnem pasu, kjer jo prekupčevalci menjujejo za trdo valuto, dolar ali recimo kolumbijski peso. Tretja stvar je, da je bolivar v taki inflaciji, da iz tujine ne moreš ničesar kupiti," je razlagal oče, po poklicu učitelj matematike.

V nedeljo sva bila s Cirianny sama in sem jo odkrito vprašal, kakšno je stanje. Vsi so mi govorili, da v Venezueli ni hrane, njihov hladilnik pa ni bil slabo založen. Čeprav je ponosna Venezuelka in ima rada svojo državo, je povedala brez dlake na jeziku: "Moja mati dela pri državnem podjetju in ima zato tudi nekaj privilegijev. Tako lahko kupi zelenjavo in nekaj mesa razmeroma ugodno. Če ne bi bilo tega, bi težko imeli vse to v hladilniku. Poglej, moj oče na primer zasluži 600 tisoč bolivarjev, deset jajc pa stane 60 tisoč. Zdaj pa izračunaj," je dejala. Po drugi strani je v tej inflaciji dobra stvar, da sta oče in mama v bistvu odplačala ves kredit za hišo v nekaj letih. Šla sva ven, na dvorišče, pozdravit naju je prišel Antoine, prijazen in lep mešanec. Ulegel se je Cirianny v naročje, da ga je čohljala: "Včasih je bil debel kuža, zdaj je ves presušen. Enostavno si ne moremo privoščiti toliko hrane zanj, kot smo si je lahko včasih." Tudi nekateri ljudje so precej shujšali, ker enostavno nimajo dovolj denarja za hrano.

Prazne police
Zvečer je k Cirianny prišla sošolka, dokončati sta morali neko predstavitev za fakulteto. Pripeljal jo je oče. Ker je moral po gorivo, sem šel z njim na črpalko, da bi kupil še cigarete. Razen nekaj drobnarij, kot so žvečilni gumiji, bonboni in kondomi ter voda, v prodajalni ni bilo ničesar. Prazni hladilniki. Tudi cigaret ni bilo. Odpeljala sva se nazaj domov. "Poglej te ulice. Vse je mračno, napol osvetljeno. Včasih je bilo to vse osvetljeno, veliko avtomobilov, veliko ljudi," je razložil in mi zaupal še en paradoks te z nafto neizmerno bogate države. Venezuela uvaža del goriva. Čeprav ima surove nafte dovolj, nima dovolj rafinerij, da bi je predelala toliko, kot je potrebuje. Zvečer smo se odpeljali nazaj v Maracaibo, kjer Cirianny živi čez teden, ko študira.

Drugi dan popoldne sva šla v bližnjo prodajalno, pred katero je že čakalo okoli deset ljudi. "Imate šunko? Paradižnikova omaka je? Kruh je?" je bilo slišati. Kupila sva deset rezin šunke za 32 tisoč bolivarjev. Za nas praktično nič, za tukajšnje razmere zelo drago. Ker gotovine v obtoku ni veliko, na bankomatu lahko dvigneš ravno dovolj za škatlo cigaret, vse se plačuje s kartico ali prenakazuje med bančnimi računi prek telefona. Številke sem, številke tja. Internet pravzaprav deluje dobro. V sosednji mesnici so ta dan imeli na prodaj tri kose mesa, nič več.

Šla sva v bližnje nakupovalno središče. Težava ni, da v restavraciji ne bi imeli hrane, imajo vse, vendar je za slehernika neizmerno drago. Tam lahko jedo le premožni. Obrok, na primer meso v omaki z rižem in nekaj zelenjave, stane šestino solidne plače. Športni copati plačo in pol. Polovica pogovorov se vrti okoli tega, kje se da kaj dobiti in za koliko denarja.

Cirianny sem vprašal, kdaj je sama ugotovila, da je res sranje: "Recimo pred dvema letoma. Prej sem lahko šla na zabavo v četrtek, petek in soboto. Plačala sem si taksi, morda eno pijačo. Alkohola skorajda ne pijem, tako da res nisem zapravljala veliko. Nato sem se en dan zavedla, da si z denarjem, ki ga imam, praktično ne morem privoščiti niti taksija več, če želim imeti dovolj za nujne stvari." Tudi varno ni več. Cirianny si mobilni telefon zatlači za modrček. Mene je opozorila, naj ga ne jemljem preveč iz žepa. V temi ne hodi po ulici.

Negotova prihodnost
Venezuelci so pred desetimi leti živeli precej dobro. Imeli so tovarne Ford, Chrysler, Chevrolet. Izvažali so veliko drugega, ne samo nafte. Bolivar je bil močan, skoraj tako kot dolar. Stvari in hrana so bile poceni, lahko so potovali tako po državi kot na tuje. In kaj je razlog, da se je nekoč cvetoča država znašla v takšni krizi? Težko rečem. Velik razlog je seveda ta, da so cene venezuelske nafte, ki je poganjala gospodarstvo, izjemno nizke. Američani ne kupujejo več toliko, kot so. Drugi razlog je politika tako preminulega Huga Chaveza kot njegovega naslednika Nicolasa Madura, ki sta gospodarstvo obrnila stran od Združenih držav. Potem vmešavanje politike v gospodarstvo. Neverjetna korupcija v najvišjih državnih strukturah.

Ljudstvo je razdeljeno med podpornike obstoječega socialističnega režima in opozicije. A tudi ko se bo oblast zamenjala – in enkrat se bo – bo pot težka. Državo potegniti iz takšnega dreka bo trajalo leta, če ne desetletja. "Nekateri mi pravijo, da postajamo vse bolj podobni Kubi," je dejala Cirianny, ki se sprašuje, kje naj si najde delo čez nekaj mesecev, ko bo končala študij. V tujino si želi morda na delo za kakšen mesec ali dva, da zasluži, preselila se ne bi: "Kdo pa bo pomagal pri obnovi Venezuele, če bomo vsi odšli?"

Draga pot nazaj
Na poti proti Kolumbiji smo se morali ustaviti na 12 kontrolnih točkah. Policija, nacionalna bolivarska garda, imigracijska policija. Na predzadnji sem moral iz avta. Policisti so mi vzeli potni list in me peljali v pisarno. No, tako sem mislil. Znašel sem se v sobi s tremi posteljami, kjer očitno spi nočna izmena. Na eni izmed postelj je sedel debeli poveljnik in v očeh mu je pisalo, da me bo obral. Bolj kot sem mu razlagal, da želim na mejo urediti to neprijetnost z žigom, bolj mi je govoril, da sem hotel v Venezuelo vstopiti nezakonito. Pregledal je mojo kamero, če sem kaj snemal. Na srečo nisem nič, ker mi je Cirianny svetovala, naj je zaradi varnosti ne vlačim s seboj. "Imaš dolarje? Kje jih imaš? Sezuj čevlje!" me je živčno spraševal in ukazoval. Dolarjev nisem imel več, saj sem jih pustil Cirianny in njeni družini. Oni jih bodo bolj potrebovali kot jaz. Na koncu je pokazal na denarnico, ki jo je prej pregledal in mi rekel, naj mu dam sto tisoč kolumbijskih pesov. Praktično vse, kar sem imel v denarnici. Okoli 30 dolarjev. Nisem se pogajal, ker sem videl, da nima smisla.

Prišli smo na mejo. Šel sem na venezuelsko imigracijsko okence in uradnici razložil zadevo z žigom. "Prijatelj, ne morem ti dati žiga za izhod, ker nimaš vstopnega. Žal mi je. Pojdi na kolumbijsko mejo, mogoče te spustijo v državo," sva hitro končala. Grem. Razložim še kolumbijskemu uradniku. "Prijatelj, ne morem te spustiti v državo, ker nimaš venezuelskega izhodnega žiga. Tam moraš urediti," je vrnil žogico. Malo sem bil že živčen. Grem ven in razložim šoferju situacijo. Vajeni so takšnih zapletov. "Tu počakaj, se bom šel jaz zmenit," reče in pride čez deset minut nazaj: "200 dolarjev hočejo. To je rop! Greva še na venezuelsko stran, bova tam poskusila rešiti." Počakam pred pisarno. Možakar se vrne in mi razloži, naj grem v pisarno, kjer me bo čakal visok gospod in z njim se bo dalo rešiti. V pisarni so sedeli trije uradniki, prijazni po videzu. Spet razložim zadevo. "Prijatelj, to je resna zadeva. Nezakonito si vstopil v državo, kakorkoli je bilo," je rekel.

Spomnil sem se nasveta Ciriannyjinega prijatelja, ki je dejal, da je magična beseda v takih primerih: amigo, ayuda me. Prijatelj, pomagaj mi, kako lahko rešimo zo zadevo. "Imaš kaj denarja. Dolarje?" je vprašal. "Nimam niti dolarja. Častna Titova," sem rekel in dal desno roko na srce, levo pa dvignil. Zasmejal se je. Na mizo sem mu zložil 70 tisoč venezuelskih bolivarjev, vse skupaj nič, in 17 tisoč kolumbijskih pesov. Videl sem, da ne bo dovolj. Nato sem se spomnil zlate rezerve v nahrbtniku. 50 evrov. Saj jih imam več, a imam tako skrite, da jih še sam ne bi našel. Če je treba dat petdesetaka, bom dal, samo da se spravim iz tega dreka, se se odločil. Zmenjeno. Čeprav ne vem, kaj bodo s tem denarjem, ker evrov tukaj nikjer ne moreš zamenjati. Naj imajo za spomin ali kaj. Sem vzel nazaj kolumbijske pesose, pa tudi bolivarje so mi dali. Za spomin, je rekel možakar. Poštempljali so mi potni list in tudi kasneje na kolumbijski strani je šlo brez težav. Nato smo se na venezuelski meji s tremi policisti eno uro pogovarjali o sranju v Venezueli, Sloveniji, Jugoslaviji, brexitu in kako nam gre kaj v nogometu, ali gremo na svetovno prvenstvo. Kot da se ne bi nič zgodilo. Kaj naj rečem? Ja, nič ... Latinska Amerika.

P.S. Šel sem na avtobus. Šofer verjetno niti ni prišel do pete prestave, ko so nas ustavili še kolumbijski policisti. Nekaj je težil venezuelskim ženskam zaradi nezakonitega uvoza sadja in zelenjave. Zanje imajo druge vatle. Stalo je vrečko limon, pomaranč in čebule.

P.S.II Vedno preverite žig v potnem listu. Jaz sem si kupil pameti.

Moja pot: Palomino–Maicao (Kolumbija)–Maracaibo (Venezuela)–Cabimas–Maracaibo–Maicao–Palomino.

Jan Konečnik
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Venezuela
Prijavi napako
Komentarji
mare008
# 11.12.2017 ob 07:40
@zeitgeist No daj pa ti kaj napisi!
Skippy
# 11.12.2017 ob 07:50
@zeitgeist
no, potem pa nam ti iz kavča povej, kako je dostopno zdravstvo. Še pes nima za jest. Pri bolj premožni družini.

Socializem živi tako dolgo ravno zaradi večnih zaslepljencev.
Guinness
# 11.12.2017 ob 07:55
To sploh ni popotniski dnevnik. To je samo neka pripoved o klackanju na meji pa jamranje nad bedo.

Meni so pa ravno zaradi tega zanimivi njegovi vpisi. Kot neizkusen popotnik pise o svojih dozivetjih in tudi o svojih napakah. Klasicnih popotniskih dnevnikov obstaja ogromno.
K_ris
# 11.12.2017 ob 08:08
@zeitgeist

Pa saj gre za popotniški dnevnik, ne pa za raziskovalno novinarstvo. Ta prispevek nikoli sploh ni imel namena biti to, kar mu ti očitaš, da ni.
Skippy
# 11.12.2017 ob 07:44
To bi moralo biti obvezno branje za portalovske ljubitelje socializma.

"Jan! V Venezueli je trenutno povprečna plača 500 tisoč bolivarjev, kar je recimo pet dolarjev.

Klasični socialistični nateg. Vsi skupaj revni, noben nima nič (razen če si privilegiran).
janezkranjski122
# 11.12.2017 ob 07:21
"Moja mati dela pri državnem podjetju in ima zato tudi nekaj privilegijev. Tako lahko kupi zelenjavo in nekaj mesa razmeroma ugodno. Če ne bi bilo tega, bi težko imeli vse to v hladilniku. Poglej, recimo moj oče zasluži 600 tisoč bolivarjev, deset jajc pa stane 60 tisoč"

Drzavna placa s privilegiji. Deset jajc desetina place.
Demokraticni socializem v vsem sijaju.
Skippy
# 11.12.2017 ob 07:54
@SamoRes
Revščina tam je popolnoma nekaj drugega kot revščina pri nas. Revni Američan je po njihovo tisti, ki zasluži več kot povprečen Slovenec. Ker si pač ne more privoščiti ohlajanja s klimo. Revščina v Venezueli je to, da nimaš za hrano, kljub delu in da te športni copati stanejo 2 mesečni plači.

Članka pa itak ne boš prebral.
Miham
# 11.12.2017 ob 06:43
Venezuela. Raj, ki propada.

Pazi Jan, da se ti tvoji meceni z miselnostjo Kordisa ne obrnejo proti tebi....
davide
# 11.12.2017 ob 08:22
Ja nekateri bi Venezuelo očitno morali doživet na lastni koži da bi dojeli bedo socializma, pa še takrat bi verjetno iskali izgovore češ da saj ni tako hudo.....
GoodFella
# 11.12.2017 ob 07:55
To je gospodarsko-politični model, ki nam ga kot vzornega prodaja naša Zblojena Levica. Mislim, da kaj več niti ni treba napisati, ker zgornji članek in fotografije povedo dovolj.
Optimist99
# 11.12.2017 ob 08:21
Tale mi je pa bil vsec. Torej so mu povedali, da ga bodo obrali na vsakem vogalu, pa je vseeno sel :)

Kje je dokuentarec Cez planke z Mojco Mavec, ki se je vozila s Chavezom po Venezueli... In kako je vse zlato.
elektrupunk
# 11.12.2017 ob 08:30
nekateri si pa res zatiskate oči... jst sem bil v venezueli 2011 ..je lepo, sam sistem je bil že takrat bolj švoh..in verjamem da je Jan kar korektno opisal sedajšne stanje... Bencin je bil leta 2011 po 1 (en) cent!!!! ..bojda ga je chavez še sofinanciral, ne samo da ga je za đabe dajal, medtem ko pa smo imel problem v trgovini dobit kavo.. Varnost obupna..v Caracasu na obvoznc je šofer na prošnjo če ustavi da bi šel scat, odvrnil da se ne ustavi četudi mu guma poči.. in eni še kr troblezjate kako je vse laž itd itd..pa grda amerika in ne vem kaj ...in glede na to da je bilo že takrat kje v manjših krajih umetnost dobit več kot dve vrsti salame, čisto verjamem da ima mesar sedaj v tem sranju na voljo 4 kose mesa na dan ..
brehme
# 11.12.2017 ob 08:18
@samores, seveda je pri nas drugače, saj človek ki zavrača službe dobi 300€ na mesec, tam pa 5 za mesečno delo.
apollo11
# 11.12.2017 ob 08:23
@zeitgeist

Pa saj nisi resen. Pusti zdaj za trenutek na strani to svojo ideologijo in svoj socializem. Poglej kako živijo ljudje in kaj jim je naredil ta tako opevani socializem. Pa to je zločin nad narodom.
Sklonjen
# 11.12.2017 ob 08:25
Komunizem, tako izvirna ideja, pa povsod propada in za seboj pušča žalost in bedo ... duhovno in siceršnjo!
Seneca
# 11.12.2017 ob 11:33
@crni12234.. Če samo pomislim kaj smo imeli v Jugoslaviji pa nismo znali ceniti.....

Kako da ne znamo ceniti? Le kdo ne bi bil hvaležen, da nimamo več bonov za bencin, par-nepar vožnjo, redukcije elektrike, 20.000% inflacijo, depozit za prehod državne meje, 1-2 leti čakanja za nakup slabega avta iz Zastave, pomanjkanje osnovnih dobrin kot so pralni prašek, olje, kava...
Bolek
# 11.12.2017 ob 08:56
Podobno kot je opisal Jan stanje v Venezueli, je bilo tudi pri nas v socializmu. Hrane je bilo sicer dovolj, a za gradbeni material si moral vedno podkupiti šefe trgovin, drugače ga nisi dobil. Če nisi podmazal, si neskončno čakal na material, vmes pa ti je inflacija požrla pol denarja.
Bolek
# 11.12.2017 ob 08:50
Čudim se, da Miha Kordiš ni ostal v Venezueli, saj jo je po vrnitvi domov na vse pretege hvalil. Ne vem, zakaj se je odrekel raju na zemlji.
Sklonjen
# 11.12.2017 ob 08:41
Raj, ki propada, naši levičarji pa nam skušajo prodati prav to politično idejo!
Uganka
# 11.12.2017 ob 13:25
Zeitgeist, opisal je samo duh časa v danem trenutku skozi svoje oči. On ni politični poznavalec in reporter, hotel je samo obiskati Venezuelo, kot turist in opisal tisto, kar je videl in doživel in v tem je njegov čar. Eni ste res obsedeni s svojo politično linijo, pustite turiste pri miru, pa pojdi sam potovat in nam potem pametuj..
Prismuknjen
# 11.12.2017 ob 07:01
Pozanimaj se, če je res za vse zahod z ZDA kriv.
feminist
# 11.12.2017 ob 09:43
@kris:
Se je pa takrat na veliko gradilo lepo urejene soseske s tipskimi hišicami, kamor so selili prebivalce favel, tako da so tisti iz nižjega sloja res čutili premike na bolje.

tocno tako; namesto da bi financne ugodnosti, ki so prisle zaradi visokih cen nafte na katerih stoji kompletna drzava, vlagal v diverzifikacijo gospodarstva, spodbujal inovacije in podjetnistvo; je dajal revezem taksne populisticne bonboncke, ki so na kratki rok brezdvoma super, na dolgi rok pa se vidi kje so. kaj ti bo nova bajta, ce je nekaj let kasneje zaradi nizke vrednosti nafte ne mores vzdrzevat?

@penny:
Sigurno je padec nafte močno vplival na poslabšanje razmer, ni pa to edini faktor.
Že tako je državi v takšnih primerih težko, potem jih pa še Zda zasujejo z vsemi možnimi sankcijami in onemogočajo izvoz ter spodkopavajo oblast.


nafta ni edini faktor, je pa 99%, kar lahko zaokrozimo da je edini faktor. ce ti gospodarstvo temelji zgolj na enem resursu ne mores pricakovat blaginje za vedno.
ZDA niso imele sankcij v casu ko je bila nafta najdrazja (ceprav bi bilo ravno takrat najbolj smiselno to narest) - zda so ufurale sankcije ko se model ni hotel skenslat z oblasti ceprav so volitve pokazale drugace.
in pa seveda: saj lahko tudi venezuela uvede sankcije proti ZDA ce hoce oz. se lahko poveze z ostalimi socialisticnimi drzavami in druzno blokirajo zda.
brehme
# 11.12.2017 ob 08:34
Vsem ki vam je ljub komunizem, socializem, oriviščim 5 let Severne Koreje, Kube ali Venezuele. Meni pa lahko privoščite 5 let, ZDA, Švice ali Nemčije.
Nikec3
# 11.12.2017 ob 11:39
Jaz sem bil v Venezueli v času Chaveza. On je ta svoj socializem takrat kar uspešno fural in so bile trgovine dobro založene, pa tudi z gotovino ni bilo problema (sta pa obstajala zelo različna uradni in neuradni menjalni tečaj). Se je pa takrat na veliko gradilo lepo urejene soseske s tipskimi hišicami, kamor so selili prebivalce favel, tako da so tisti iz nižjega sloja res čutili premike na bolje.

Socializem je tek na kratke proge. Ko socializem nastopi na oblast je ponavadi še kr ok, ker se nacionalizira premoženje in se ga "razdeli" kar vsaj v začetni fazi pozitivno vpliva na najnižji sloj.

Problem je, da ta dejanja potem vodijo v zmanjšanje konkurenčnosti, nemotivirano delovni silo, zapiranje države, sledi inflacija in razpad sistema.
osservatore
# 11.12.2017 ob 10:56
Venezuela. Raj, ki propada.

Bralci pozdravljamo in čestitamo navdušenima ljubiteljema venezuelskega raja alias venezuelskega socializma, to sta naša dva poslanca Miha Kordiš in Violeta Tomić. Vse bralce zanima njun komentar...
copcop
# 11.12.2017 ob 10:00
K_ris
Kdor pri nas dobi 450€, še vedno živi bolje od nekoga, ki enak znesek (preračunano v dolarje) dobi v ZDA.

Čisto možno. A kazati s prstom na ZDA ob članku, ki govori o nič kaj rožnatem življenju v Venezueli, je neresno.

Ker učitelj matematike zasluži v Venezueli 100 jajc mesečno. 100 jajc! A navedbo mirno ignorirate in kažete s prstom na ZDA. Zelo neresno.

In preden pričnete kriliti z rokami, da so za bedo učiteljev v Venezueli krivi Američani, se umirite. Dovolj držav tega sveta sem videl in občutil, da na zgodbice o grdih tujcih in dobrih domačinih ne padam več.
guverner
# 11.12.2017 ob 09:57
Venezuela ni več sama. Tudi na Kubi zmanjkuje sekret papirja!
windmaster
# 11.12.2017 ob 09:46
Socializem. Fajn se sliši, fajn ga je obiskat ker je vse poceni. Ampak za dan ali dva, potem pa vsi uidejo nazaj k normalnim....
elektrupunk
# 11.12.2017 ob 09:40
ženske? ...ritaste..kr debele na splošno.. venezuelci skoraj ves futr cvrejo...in se jim kr pozna.. seveda so vmes tudi lepotice, ampak ti verjetno misliš bolj na misice... te so pa v glavnem v Caracasu, kjer imajo posebne šole/kampe za lepotičke.. ponavad cela žlahta plačuje da lahko srečnica sploh obiskuje te zadeve ...tko no..jst sem bil razočaran .. Narava pa lepa...midva sva se večjih mest izogibala..ni mi žal da sem bil dol, če se bom pa še kdaj vrnil pa dvomim...vsaj dokler se država mal v red ne spravi..
Lupo
# 11.12.2017 ob 09:28
Če želite srečat podkupljive policaje ni treba tako daleč. Dovolj se je zapeljati do Hercegovine. Verjetno pa jih tudi v Sloveniji ne manjka.
copcop
# 11.12.2017 ob 09:17
SamoRes
ne bo držalo, 20,5 milijona Američanov živi z dohodkom pod mejo 5500$ na leto, to pa je manj kot naš minimalec

Drži, to je 6,6 % prebivalcev ZDA.

Moja mama upokojenka ima 450 eur penzije, kar je manj kot minimalec. Če pogledate statistične podatke, dobi manj kot minimalec dobra tretjina, torej več kot 200.000 upokojencev.

Torej 10% prebivalcev Slovenije živi z dohodkom pod mejo minimalca. Kaj nam torej želite povedati?
pista
# 11.12.2017 ob 17:58
Povprečna plača 5 dolarjev, eni bi pa še kar zagovarjali sistem, ki ga imajo.
anny22
# 11.12.2017 ob 10:59
Razlika med revščino in blagostanjem je v mentaliteti ljudi. Tesnoba in strah pred prihodnostjo, ki silita v garanje za preživetje in tudi kopičenje (preveč) stvari, sta značilnosti ljudi, ki živijo v krajih z zimo. Pač rezultat naravne selekcije, ker tisti, ki se ni sekiral, ni preživel in njegovi potomci še manj. Manj korupcije in bolj pravična trgovina ravno tako, ker je skupnost izločila tistega, ki jo je ogrožal. V tropih in subtropih je geslo ne sekiraj se, jutri, bo že, gremo na fešto, tujcu: imaš kaj za moje lačne otroke..ne, Venezuelci se ne bodo pobrali tako hitro kot povojna revščina. To bo trajalo desetletja, stoletja ali o svetem Nikoli.
frozen pingvin 2
# 11.12.2017 ob 10:39
Jan, tale z žigom je verjetno čisti nateg. Bi si upal celo trditi, da žiga namenoma niso dobil, da so te potem lahko lupili, zaslužili so pa vsi, verjetno tudi voznik taxija.

Ps: selfiji nas ravno ne zanimajo.
čak mal noris
# 11.12.2017 ob 09:15
In prihodnost te države ni "negotova". Je, na žalost še kako "gotova"; PROPAD, ukolikor ne bodo v kratkem popucali z vso vodilno nesnago. V nasprotnem primeru se jim še slabše piše, kot se jim že.
čak mal noris
# 11.12.2017 ob 09:09
@zeitgeist

Po tvoje bi "nivo" moral biti predvsem cenzuriran, a ne? TO je eno od gonil "REALNEGA" prikazovanja razmer v državah, okuženih z socializmom ( da, to JE bolezen in to resna ).
No, pa napišimo bolj resnično, posebej zate, da bo na nivoju nacionalke; Venezuela, država, kjer NIHČE skoraj da nima več za jesti!
Kapitan Kljuka
# 11.12.2017 ob 08:41
Hvala lepa, ne grem v dežele, kjer so take jajca na mejah...
copcop
# 11.12.2017 ob 08:30
zeitgeist
Zdravstvo in šolstvo je menda pod Chavezom postalo bolj dostopno..

Zelo dostopno, saj jih učitelj stane samo nekaj deset jajc mesečno.

"Poglej, moj oče, učitelj matematike, na primer zasluži 600 tisoč bolivarjev, deset jajc pa stane 60 tisoč. Zdaj pa izračunaj," je dejala Cirianny.
B in .
# 11.12.2017 ob 21:56
Če samo pomislim kaj smo imeli v Jugoslaviji pa nismo znali ceniti..

Zato pa greš danes v Venezuelo in spet začutiš ta utrip ...jugonostalgijo.
anny22
# 11.12.2017 ob 11:57
Kako, da določeni komentatorji vztrajajo tu v gnilem kapitalizmu in se ne preselijo tja dol v socialistični venezuelski raj? :)
Ker..tako zelo pa vseeno niso neumni. Tu vseeno ne crkneš na ulici zaradi ozdravljive bolezni, celo z minimalcem ali socialno pomočjo je kaj v hladilnku, da te nekdo oropa in ubije na ulici se zgodi zelo redko in če te ustavi policaj, mu ni treba dati pol ali celo plačo za podkupnino.

Temu se pravi salonski socializem. Vi sploh niste pravi socialisti ampak ponaredki! :)
7up
# 11.12.2017 ob 09:45
Sandalovina

ZDA so največji kupec Venezuelske nafte. ZDA imajo v primeru Venezuele bolj ali manj sankcije, ki so usmerjene samo proti posameznikom.

Pa bodite malo resni no! Če ste v sloveniji revni, imate "super" socialni sistem(situacija je povsem drugačna, če npr. zaslužite nadpovprečno plačo). Relativna revščina(ki niti približno ni 400 k) se računa na podlagi povprečne plače. To niti približno ne pomeni, da je večina "relativnih revežev" revnih tudi v absolutnem smislu.

V državah J Amerike(izjema sta Uruguvaj in Chile) socialnega sistema sploh poznajo ne,...
7up
# 11.12.2017 ob 09:35
aktivist

Portugalska e najhitrejših razvijajočih se gospodarstev v EU? Kolega koliko Portugalcev poznate? Ste kdaj slišali za portugalski scenarij? Kupovanje socialnega miru in gospodarske s krediti brez višanja učinkovitosti? Portugalska je verjetno za Grčijo država znotraj EU, ki je v najslabši makro-ekonomski kondiciji.

Večina sposobnih portugalcev že vrsto let dela v UK, Španiji in Luxembourgu. Repatriacija njihovih zaslužkov je ena glavnih gospodarskih panog.
čak mal noris
# 11.12.2017 ob 09:35
@Aktivist

So ti portugalski "komunisti" nacionalizirali tovarne, centralizirali gospodarstvo, prevzeli medije, uvedli enopartijski sistem, odprli taborišča za drugače misleče? Nič od tega se ni zgodilo, zato si pravljice o komunistih lahko nekam vtakneš.
slovenkaaaa
# 11.12.2017 ob 18:03
Če samo pomislim kaj smo imeli v Jugoslaviji pa nismo znali ceniti..

Ja, 2000% inflacijo. Tudi v Jugoslaviji so se gradile hiše in je inflacija pojedla kredit. Kako super ne? Samo od kod je ta material za hišo priletel? Z neba ali pa nekdo ni bil plačan za svoje delo?
elektrupunk
# 11.12.2017 ob 12:32
Bolek preber članek... Jan je menjal v bankovce po 5 in 10 tisoč bolivarjev.. bankovec za 100 verjetno umikajo ker ni nič več vreden..samo dvomim da v tako kratkem roku..
elektrupunk
# 11.12.2017 ob 12:06
tistemu ki trdi da portugalski gre zelo dobro ker so komunsti na oblasti? ..kaj ima to veze? še zmer imajo demokracijo in furajo kapitalizem ...al so nemara uvedli socializem..to se pravi- podržavili podjetja, razlastili veleposestnike itd itd ... osebno prepričanje šefa države in njegove stranke še ne pomeni da je potem cela država taka :) ...p.smene osebno ne briga kdo je levičar, pa desničar..mene samo zanima kaj vlada naredi za državo ..zarad mene so lahk tud flat earth-ji če so uspešni pri vodenju države :)
copcop
# 11.12.2017 ob 10:58
K_ris
V katerem od mojih postov si zasledil kaj o kazanju na ZDA, kar mi zdaj očitaš?

Dobro, če nisi, potem nisi.

Kar želim povedati, imam poln kufer sprenevednežev, ki podatek domačinke, da njen oče, učitelj matematike, zasluži 100 jajc mesečno, 100 jajc!!!!, mirno ignorirajo. Na 100 jajc učiteljevega mesečnega zaslužka zgolj pripomnijo, da je socialistično vodstvo poskrbelo za dostopnost šolstva in zdravstva. Ter pokažejo s prstom na ZDA, češ, tam so pravi reveži. Itak.

Se človek resno vpraša po zdravju, izobrazbi in razgledanosti forumašev.
slovenkaaaa
# 11.12.2017 ob 17:58
res nekateri zaslepljeni do konca, ne razumete da so razlicni druzbeni sistemi, vsi, narejeni tako da pasejo elitam in serjejo cez cloveka. samo ovitek je drugacen

Gavra, ti še nisi bil v Švici, kaj? Res so ubogi, ja... če ne druga, imajo polno ovac okrog po kmetiji, torej lačni niso... kaj pa oni v Venezueli? In res je to isto kot pri nas, kjer v familiji nihče ne dela, pa vseeno dobijo 1000 eur na družino, brezplačna malica in kosilo za otroke v šoli itd. Res isto kot v Venezueli, kjer je POVPREČNA plača 5 dolarjev na mesec. Kaj nekomu ni jasno?
Mica
# 11.12.2017 ob 12:42
ohja, to je država, ,kjer so prbivalci prepričani, da ahk živijo na račun države.
Bolek
# 11.12.2017 ob 11:05
Pa še to: Inflacija v Venezueli bo letos 1600%, če sploh veste, kaj to pomeni.
Upam, da ste videli tiste kupe denarja na slikah.
Starejši se boste mogoče spomnili, da si v ex-jugi moral imeti za nakup Zastave 101 en poln kovček dinarjev...
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo