Kritik New York Timesa je Belo trdnjavo opisal kot postmodernistično obravnavo motiva dvojnika. Foto: Amazon
Kritik New York Timesa je Belo trdnjavo opisal kot postmodernistično obravnavo motiva dvojnika. Foto: Amazon
Orhan Pamuk
Bela trdnjava je edini slovenski prevod brez dvoma najbolj razvpitega turškega pisatelja. Foto: EPA

Na to vprašanje, tudi če si ga sploh ni zavestno zastavil, odgovarja priznani turški pisatelj Orhan Pamuk v svojem romanu Bela trdnjava, zaenkrat edinem, ki ga imamo v slovenskem prevodu. In kako bi Pamuk odgovoril? Vsekakor pritrdilno, drugače bi bil nemogoč tak konec romana, kot si ga je zamislil.

Dobrih 100 strani dolgo delo ni nabito z akcijo, ampak bralce bolj vznemirjajo psihična napetost in različna stanja, v katera zapadeta glavna junaka romana. Tako pripovedovalec, v začetku 23-letni mladenič iz Italije, čigar potovanje po Sredozemlju je prekinil napad turških galej, na katerih je nato odplul v suženjstvo v Carigrad, in hodže, njegovega turškega alterega.

Hodža je dobrih pet ali šest let starejši od Italijana, a leta pri vzpostavljanju hierarhije med njima ne igrajo nobene vloge. Čeprav je Italijan suženj svojega turškega gospodarja, s katerim ga seznani paša, da bi skupaj organizirala ognjemet ob poroki paševega sina in hčerke velikega vezirja, večji del časa nadvladuje.Mladenič si je, čeprav suženj in velikokrat tudi fizični delavec, v razmeroma kratkem času pridobil zaupanje svojih nadrejenih in paše, a nič mu ne pomaga, ko ga paša postavi pred izbiro: smrt ali sprejetje muslimanske vere. Ko je njegova glava že na tnalu, ga reši prav hodža, ki mu ga je paša moral prepustiti za sužnja, ki bi ga lahko hodža osvobodil, kadar bi presodil, da je prav. Lahko tudi nikoli.

In če se je Italijan možnosti rešitve ter vrnitve k zaročenki in družini na začetku še nadejal, mu je vedno bolj postajalo jasno, da čas dela proti njemu. V 17. stoletju, ko znanje še ni bilo tako množično dostopno, je bil namreč zaradi svoje - za tisti čas izvrstne - izobrazbe in ostrega duha za hodžo prepomemben, da bi ga kar tako izpustil iz rok - z njim pa tudi priložnost za svoj napredek.

Vse to bi bilo lepo in prav, če ne bi Italijana že takoj ob njuni seznanitvi presunila njuna neizmerna podobnost. "Tam sem stal jaz - v tistem prvem trenutku sem res tako mislil. Bilo je, kot bi se hotel kdo poigrati z mano in bi me znova pripeljal v sobo skozi vrata natanko nasproti tistih, pri katerih sem vstopil prvič, in rekel: poglej, v resnici bi moral biti takšen, takole bi moral prestopiti prag, takle gib narediti z rokami, takole pogledati tega drugega, ki sedi v sobi," njuno prvo srečanje opisuje Pamuk.

Hodža ni njune podobnosti nikoli komentiral. Čeprav jo je vsaj na videz ignoriral, je vedel, da se lahko z njo dobro okoristi. In če se ustavimo pri vprašanju iz uvoda - če si že po značaju sprva nista bila podobna, sta si skozi leta, celo desetletja postajala vedno bolj podobna tudi po tej človeški strani. To je opazil celo mladi sultan, ki ju je rad opozarjal na to, kdaj kdo govori kot on sam, kdaj pa se vživi v kožo svojega družabnika. Njuno psihično stanje se je skozi leta izmenjevalo - enkrat je bil psihično stabilnejši eden, drugič spet drugi, a drug brez drugega skoraj nista mogla.

Dodobra sta se spoznala prek izziva, ki ga je Italijan postavil pred hodžo - pa stopi pred ogledalo in zapiši, kakšen si. Iz igrice, ki je hodžo morila precej časa, se je razvil skoraj peklenski obred, ki je od sodelujočih zahteval priznanje vseh grehov od otroštva naprej in ki je glas o hodži razširil tudi po državah, po katerih so plenili Turki. Pamuk je namreč obdelal tudi ta vidik turške zgodovine - turške vpade na Balkan in Poljsko, na katerih sultana spremljata tudi znanstvenika, tudi njegova astrologa in razlagalca sanj.

In kako daleč pelje njuna zamenjava? Do skrajnosti, bi lahko rekli. Vsak dodaten podatek bi prebiranju Bele trdnjave vzel čar.

M. T.