Vaša ocena: 
Ocena 5,0 od 8 glasov
Ocenite to novico!
| Globoko sem prepričan, da tvoje življenje ni izpopolnjeno, dokler nisi bil na gokartu v dvorani z dvajsetimi džankiji. | ||
| Iz knjige My Booky Wook | ||
"Moje življenje je le niz sramotnih pripetljajev, ki ga skupaj drži to, da ljudem govorim o teh sramotnih pripetljajih."
Pred nekaj leti se je Russell Brand kot komet pojavil na mednarodnem komičnem prizorišču. Osvojil je celo Hollywood (nastopil je v filmu Pozabi Saro, za katerega se kmalu obeta nadaljevanje) in bo letos že drugič vodil MTV-jeve glasbene nagrade. A, čeprav se morda tako zdi, se le ni vse zgodilo tako nenadoma ...
Pred svetovno slavo in razkošnim domovanjem, v katerem z njim prebiva maček Morrissey (da, ime je dobil po TISTEM Morrisseyju), in zvenečimi nazivi najboljšega komika in najbolj modno osveščenega Britanca je bil Russell (skoraj) čisto navaden narkoman. In zasvojen s seksom. Preden je Russell polnil dvorane s svojimi stand up nastopi in je dobil kultno radijsko oddajo na BBC-ju, je živel v londonskih "luknjah" in se družil z ljudmi s socialnega dna. Oni so pač vedeli, kje se da dobiti mamila.
Vse skupaj se je začelo v industrijskem Graysu (da, ime je za ta sivi kraj zelo primerno) v Essexu. Brandovo družino je oče zapustil, ko je bil Russell star tri mesece, pri 12 se je že spopadal z bulimijo in pri 16 že redno užival mamila. Potem ko ga je v "čudoviti svet spolnosti" na Tajskem z obiskom pri prostitutki uvedel (da, ne ravno vzorni) oče, je začel obiskovati prostitutke v londonskem Sohu, uživati v samopoškodovanju, ves omamljen nastopal in spravljal v nevarnost sebe in občinstvo, nekoč pa sebe v omami cracka tudi zažgal. A Russell je od nekdaj iz svojih izkušenj - predvsem iz strahu, negotovosti in neuspehov - črpal navdih za svoje komične nastope.
Ko so Brandu leta 2003 "prerokovali", da bo kmalu pristal v zaporu, duševni bolnišnici ali pa kar v grobu, se je le odločil za zdravljenje. In se otresel odvisnosti. Od mamil in (delno) od seksa. Kar pa ne pomeni, da so dekleta zdaj pred njim varna ...
V svoji knjigi My Booky Wook (naslov si je sposodil iz Burgessove Peklenske pomaranče) nas Russell popelje na divji sprehod po njegovi (milo rečeno) razgibani akademski karieri, divjih izpadih na MTV-ju in divjih spolnih dogodivščinah. A njegova zgodba ni le zgodba o boju, ampak tudi o kesanju in o tem, kako težko je včasih odkriti, kaj si želiš od življenja in koliko je potrebno, da se prepričaš, da ti bo uspelo. Zanj vsekakor ne velja, da se zamujene priložnosti ne vrnejo, saj bi jih težko zamudil več.
Brand je danes star šele 34 let in morda se zdi malce pretirano, da imaš pri teh letih že avtobiografijo na policah knjigarn. A Russell jo je sestavil iz dnevniških zapisov, ki so bili del zdravljenja. Iz "očiščevalnih" besedil je nastala duhovita knjiga, avtorju tudi pomanjkanja jezikovnih in literarnih sposobnosti ni mogoče očitati, mestoma pa se kljub temu zazdi, da gre za Brandovo hvalnico samemu sebi: prepričuje se (in nas), da bi bil še bolj uspešen in bi njegova genialnost prišla še bolj do izraza (samovšečnosti in egocentričnosti nikoli ne zanika), če le ne bi imel težav z zasvojenostjo. Pravzaprav ga je iz primeža zasvojenosti rešila ravno ta bolestna želja po slavi. Predtem pa se je v glavnem predvsem omamljal in je imel predvsem veliko sreče.
Kot je zapisal Andrew Anthony v Observerju, je Russell Brand nenavaden pojav: "Kultni nastopač, ki je zvezda, ki je bolj znan po svojem življenjskem slogu kot po delu. A njegovo delo je njegov življenjski slog."
