Kosilo Gaggan-Roš. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Kosilo Gaggan-Roš. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Ana Roš in Gaggan Anand v pogovoru po skupnem kosilu, ki sta ga pripravljala v zasebni rezidenci nad Trbižem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Mauro Colagreco iz Mirazurja, tretje restavracije sveta, med počasnim pečenjem jagnjetine nad odprtim ognjem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Vertikalna degustacija rebul Joška Gravnerja. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
"Bloody Mary" iz fermentiranih sliv s podpisom Ane Roš. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Daddy G iz skupine Massive Attack je glasbo vrtel med večerjo treh kuharskih mojstric. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Vaja v minimalizmu - skupna večerja Nika Romita (Reale) in Joseana Alije (Nerua). Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Lokacija zajtrka s Corradom Assenzo, slaščičarskim mojstrom iz Sicilije. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Niko Romito, genialni italijanski kuhar iz Abrucev, ki ustvarja v restavraciji Reale, umeščene v nekdanji samostan v odročni vasi Castel di Sangro. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

V svojem bistvu je dogodek, ki je letos praznoval 20 let, prikaz nekaterih najboljših produktov, kar jih ponuja italijanska pokrajina Furlanija - Julijska krajina – od vrhunskih mesnin in vina do meda in slaščic, pri čemer povabijo tudi sosede, Slovence in Avstrijce.

In ta relativno obrobni festival je počasi prerasel v glavni eno-gastronomski dogodek severovzhodne Italije – tudi zaradi uspešnega snubljenja gostujočih kuharskih mojstrov.

In letos se jih je zbralo res veliko – toliko, da je Ein Prosit v kulinaričnih krogih postal eden od ključnih dogodkov iztekajočega se leta, vstopnice zanj pa vroča roba.

Novinarji in kulinarični blogerji, ki jim je uspelo dobiti povabilo, so se zbrali iz Švedske, Japonske, Madžarske, Francije, celo Peruja, štiri od njih pa so italijanski organizatorji nato zadnji dan v znak medsosedskega sodelovanja usmerili še na novinarsko turo v Hišo Franko.

Seznam kuharjev, ki so v štirih dneh kuhali na Trbižu, v mestecu, ki resnično ne slovi kot kulinarična meka, se bere kot seznam kdo je kdo v svetu visoke kulinarike: Gaggan Anand (Gaggan, Bangkok, 5. restavracija sveta, 2*), Mauro Colagreco (Mirazur, Menton, 3. restavracija sveta, 2*), Niko Romito (Reale, Castel di Sangro, 36. restavracija sveta, 3*), Josean Alija (Nerua, Bilbao, 57. restavracija sveta, 2*), Norbert Niederkofler (St. Hubertus, 3*), Ana Roš (Hiša Franko, 48. restavracija sveta) ...

Plus, domači aduti, kot sta brata Costardi, Riccardo Camanini (Lido 84), Moreno Cedroni (Madonnina del pescatore), Matias Perdomo (Contraste), Franco Pepe (Pepe in Grani), Antonia Klugmann (L'Argine a Venco), Fabrizia Meroi (Laite), Oliver Piras (Aga) ...

Ostrige iz Francije, goveji jezik iz Slovenije
Ko smo se prvi dan začeli zbirati, je Colagreco, argentinski kuhar, ki že leta ustvarja na Azurni obali in ki je leta 2015 gostoval pri nas, že nekaj ur na trati pred hotelom Edelhof na odprtem ognju počasi pekel tri razkrečena jagnjeta za večerjo, ki jo je tisti dan pripravljal z Ano Roš.

Približno 10 ur jih je pekel in potrpežljivo mazal z marinado, preden sta z Ano gostom pripravila dober vpogled v kulinariko enega in drugega – Mauro s svojima podpisnima jedema, Gillardeaujevo ostrigo s hruško in tapioko ter peso s kaviarjem, Ana z jedmi iz zadnjega menija Hiše Franko, kot sta goveji jezik s papriko in ostrigino majonezo ter jagenjčkov tartar z rumenjakovo peno in topinamburjem.

Mimogrede, devethodni meni dveh zvezdnikov z vinsko spremljavo vred je stal za zunanje goste 120 evrov, kar je precej manj kot v kateri koli od njunih restavracij.

Gagganov šov
Istočasno je streljaj stran, v golf restavraciji Ilija, kjer sicer ustvarja Ilija Pejić, svoj šov pripravil indijski kuharski megazvezdnik Gaggan Anand, ki je jedcem skušal precej zvesto predstaviti, kaj počne v svoji bangkoški restavraciji – nori krožniki, med katerimi po konceptualni briljantnosti izstopa "Lick it Up", ko morajo petični gosti svojo jed polizati s krožnika, povzdigovanje indijske poulične hrane v vrhunsko gurmansko doživetje in glasna glasbena spremljava, ki repertoar niza večinoma iz 80. let.

Gaggan je pripravil približno 15 od 25 jedi, kolikor jih streže v matični restavraciji, zanje pa so gostje odšteli 130 evrov.

Drugi dan, v petek, so bili vabljeni novinarji deležni posebne poslastice – kosila v zasebnem domovanju, moderni gosrki koči premožne vinarske družine s Trbiža, ki sta ga pripravljala Roševa in Gaggan, sicer dobra prijatelja. Kar naj bi bil manši dogodek, je bila prava ekstravaganca dveh kulinarik, ki sta po eni strani povsem drugačni, saj je Gagganova strogo vezana na indijsko izročilo (s posameznimi azijskimi primesmi), Anina pa na surovine in tradicije Posočja, a se čudovito ujemata.

Verjetno zato, ker gre pri obeh za drzne, kompleksne jedi, ki dajejo poudarek na spajanje (intenzivnih) okusov, ne pa toliko na formo.

Gaggan je v svoji koncertni majici Foo Fightersov razlagal zgodovino nastanka posamezne jedi, ki korenito posega tako v tradicionalne surovine kot v samo zgodovino Indije in kolonializma. Nato zabuči iz zvočnikov Toy Soldiers ali pa Eminemov Without Me in pred goste postavijo razstavljen kari s sladoledom, sferizirani jogurt, sladki ocvrti kruh s pozlato ... Gaggan rad pretirava, a ima nekako vse skupaj na koncu popoln smisel.

Gostovanje na Trbižu je bilo toliko bolj posebno, ker pravi, da je to njegovo zadnje gostovanje v Italiji, preden bo prihodnje leto svojo restavracijo zaprl. V skladu s tem je celotna Gagganova ekipa nosila majice s fatalističnim napisom "One Last Time before it's Over" (Še zadnjič, preden bo konec).

Večerja z Massive Attack
In kot da že kosilo, ki se je razvleklo krepko čez uro, ko bi morala Gagganova ekipa že odpotovati proti Švici, ni bilo dovolj, je glavna petkova večerja na Ein Prositu skušala to prekositi.

Moči so združile tri kuharske mojstrice iz regije Alpe-Adrija, Roševa, Antonia Klugman (L'Argine a Venco, Dolenje; 1*) in Fabrizia Meroi (Laite, Sappada), vinska spremljava je bila v celoti šampanjska, s hišo Veuve Clicquot, ki sicer sponzorira izbor najboljše kuharske mojstrice sveta po izboru 50 Best in ki ga je lani osvojila Roševa.

In zakaj bi varčevali pri glasbeni spremljavi, so si rekli organizatorji in za en večer povabili v restavracijo Ilija, kjer se je večerja odvijala, Daddyja G, ustanovnega člana skupine Massive Attack, ki je gostom odvrtel svoj set.

Slaščičarski zvezdnik pod Mangartom
V soboto je dan uvedel osemhodni zajtrk, ki ga je impromptu pod vznožjem Mangarta ob Belopeških jezerih pripravil mojster slaščic s Sicilije, Corrado Assenza, ki se ga boste – tako kot Gaggana in Roševe – spomnili iz Netflixove serije Chef's Table.

Assenza je sredi travnika pričaral pristne okuse svoje Caffe Sicilia – od kapučina z mandljevim mlekom za začetek do rižote s cimetom, od piškota z jabolčno čežano in mandljevo kremo do sirnega krožnika s sadjem iz kompota.

Ker je bilo na Trbižu tiste dni očitno veliko kuharskih mojstrov "povsem po naključju", je bilo nepričakovano tudi pristno družinsko kosilo iz Campanie, ki ga je kuhal amalfijski chef Pasquale Torrente. Ocvrte kroglice iz testenin, ocvrte, z mocarelo polnjene sardele, marinirani inčuni, gora slastne mocarele, testenine s tuno, testenine s pestom ... Da imajo na jugu radi konkretne porcije, je milo rečeno.

In za finale še večerja dveh umetnikov v minimalizmu, Nika Romita iz Realeja in Joseana Alije iz Nerue – izjemna večerja kuharjev podobnih slogov v smislu, da izpostavita na krožniku eno surovino, ki jo povzdigneta v dodelano, kompleksno jed. Tak primer je Romitova cvetača, pripravljena zgolj iz dveh sestavin, cvetače in rožmarina.

Gravnerjeva vertikala
In to je bilo zgolj obrobno dogajanje Ein Prosita – na glavnem prizorišču v Malborghettu je medtem sredi te vasi potekal osrednji del, z razstavnim prostorom, namenjenem lokalnim delikatesam in vinom.

Tu so potekale okrogle mize s kuharskimi mojstri in pridelovalci, šov kuhinja in vodene vinske degustacije, pri čemer sta bili nemudoma razgrabljeni tisti z vertikalno pokušino Sassicaie in Gravnerja. In v resnici boste še pri Jošku težko dobili za pokušino sedem vzorcev rebule, ki so segali vse v prvo leto, ko se je maestro biodinamike z Oslavja lotil maceracije.

Ein Prosit je resnično dokaz, da se z dobro organizacijo (tu so ključne tudi povezave, ki jih imata Paolo Vizzari in Claudio Tognoni) in neomajno podporo lokalne turistične zveze in pokrajinske vlade da izvesti tudi na popolnoma zapostavljenem mestu ob slovenski meji nekaj res velikega.