Z ukročenimi konji ameriška mejna patrulja nadzira mejo z Mehiko. Foto: Reuters
Z ukročenimi konji ameriška mejna patrulja nadzira mejo z Mehiko. Foto: Reuters
Kralj ameriškega zahoda - mustang. Foto: Reuters
Na zapornike program krotenja konj deluje izjemno terapevtsko. Foto: Reuters
Nadziranje dolge meje med Mehiko in ZDA. Foto: Reuters
Za krotenje mustangov je potrebno veliko potrpežljivosti. Foto: Reuters
Več tisoč divjim konjem grozi odstrel. Foto: Reuters

In divji konji, ki so še pred nekaj tedni svobodno dirjali po ameriški pustinji, svoje zaporniške krotilce večinoma pridno ubogajo, poroča Reuters.

Tako možje kot konji se še vedno učijo življenja za rešetkami. Zaporniki, ki sodelujejo pri programu, urijo mustange, ki jih bo nato prevzela ameriška obmejna patrulja in tako dobila poceni, a okretne konje, zaporniki pa veščine, ki jim bodo morda nekega dne, ko zapustijo zapor, prišle prav.

Briana Tiercea (49), ki je odslužil pet let od svoje sedemletne kazni zaradi družinskega nasilja, so konji na primer naučili "veliko stvari, za katere ni vedel, da jih ima v sebi - potrpežljivosti, vztrajnosti, prijaznosti in razumevanja".

Najmanj 80 odstotkov 400-glave konjušnice obmejne patrulje ZDA prihaja iz zaporniških programov usposabljanja v Arizoni, Koloradu, Kansasu in Nevadi. Konji so ključnega pomena za patrulje težko prehodnih in odročnih odsekov meje z Mehiko, na kateri ameriški organi oprezajo za nezakonitimi prehodi meje in tihotapci z mamili. In od 500 do 800 dolarjev za ukročenega konja je prava cena.

Po zahodu ZDA v divjini živi približno 55.000 mustangov, več kot dvakrat toliko, kot jih javna zemljišča lahko prenesejo, razlaga predstavnik Urada za upravljanje zemljišč (BLM) Jason Lutterman. Tistim konjem, ki ne končajo v programih za krotenje, preti negotova prihodnost.

Krotenje pod nadzorom "kavbojskega pridigarja"
V zaporu v Florenceu, s kaktusi poraslem mestecu približno 225 kilometrov severno od mehiške meje, sodelujoči zaporniki še pred zoro zberejo konje in delajo z njimi cel dan pod budnim očesom Randyja Helma, rančarja tretjega rodu, nekdanjega policista v uradu za narkotike in samooklicanega "kavbojskega pridigarja", ki nadzira program. Od štiri do šest mesecev traja program, v tem času zaporniki urijo konje, da se privadijo na uzdo in sedlo, se odzivajo na povelja in se naučijo hoje, ki jim bo prišla prav na neenakomernem puščavskem svetu vzdolž meje.

62-letni Helm uči može, da konj ne "zlomijo", ampak jih nežno ukrotijo. Metoda temelji na postopnih korakih in sistemu nagrajevanja. Vsakega zapornika, ki dvigne roko nad konja, iz programa nemudoma izločijo. "Bolj gre za delo na nas kot delo na konjih," razlaga Rick Kline (32), ki prestaja sedemletno kazen zaradi kraje avtomobilov. "Gre za novo razumevanje umirjanja samega sebe." Kline upa, da bo to veščino ohranjanja mirnih živcev prenesel tudi v starševstvo - doma na njegovo vrnitev iz zapora namreč čakata dva otroka.

Bret Karakey (35), ki je v zaporu zaradi kraje identitete, si je nedavno zlomil kolk, ko ga je konj vrgel iz sedla. A se je po zaceljeni poškodbi brez pomislekov vrnil v program. "To nekako potrebujem," pravi.

Večina zapornikov, ki se prijavijo v program, nima izkušenj s konji in Helmu je to celo ljubše, saj so taki običajno nežnejši z živalmi. Florence je program usposabljanja konj začel leta 2012, in čeprav je še prezgodaj za podajanje ocen dolgoročnih učinkov na sodelujoče zapornike, se od petdeseterice, ki je program končala in kazen odslužila, nihče ni vrnil v zapor, pravi Helm. Nacionalni delež povratništva je sicer okoli 68-odstoten v roku treh let od izpusta. Helm pravi, da pri zapornikih, ki vztrajajo v programu, opaža resnične spremembe. "Veliko jih nikdar ni zares stkalo pristne vezi s sočlovekom, kaj šele z živaljo. Res je zanimivo opazovati, kako se življenja teh fantov spreminjajo."

Upad zanimanja za konje
Program posvajanja konj obmejne patrulje je ključen za vladna prizadevanja za zajezitev naraščajočega števila mustangov. Leta 1971 sprejeti zvezni zakon je BLM-ju poveril upravljanje števila divjih konj in oslov na ameriškem zahodu, da bi živali zaščitil in hkrati preprečil izčrpavanje pašnih površin in vodnih zalog. A z naraščajočimi cenami sena in upadom zanimanja javnosti za lastništvo konj lahko da BLM v posvojitev zgolj 2.000 konj letno, s tem pa je urad tudi močno omejen pri lovu na mustange, navaja Lutterman.

Pred 15 leti je BLM letno polovil več kot 10.000 mustangov, od tega pa jih je 6.000 našlo nove domove. Obmejna patrulja je največji posamezni kupec mustangov iz zaporniških programov. Obmejni agenti si lahko na konjih utirajo pot tam, kjer si je vozila ne morejo. Mustangi imajo na strmini zanesljiv korak, rečne struge prečkajo brez oklevanja, klopotače pa bistro prestopijo. "Tam, kjer izvajamo patrulje, se res zdi kot divji zahod," razlaga Bobby Stine, nadzornik obmejne enote na konjih iz San Diega. "Razen nas tu preprosto ni prisotnih kaj dosti organov pregona."

Meja je neizprosen kraj - med ZDA in Mehiko je dobrih tisoč kilometrov ograje, a to je le tretjina meje. Preostalo so gore, reke, zasebni ranči in divjina - svet, primernejši za konje, ki so jih svoj čas, ko je bila patrulja leta 1924 ustanovljena, imeli vsi agentje. Enota iz San Diega ima danes 28 konj, enota iz Tucsona pa več kot 130. V letih 2014 in 2015 so posvojili 15 konj iz zapora v Florenceu.

Zaposlitev, ki jo imajo zaporniki iz Florencea, ki usposabljajo konje, je sicer občasno precej ironična - nekateri zaporniki so namreč Mehičani, ki so jih prijeli na meji zaradi z mamili povezanimi prekrški. A zaporniki trdijo, da jih ne moti, da konje urijo za pomoč organom pregona, ampak jih samo veseli, da konjem ne grozita več žeja in stradanje na izsušenem zahodu. "Vse tisto govoričenje, kako smo vsi zaporniki proti policistom, preprosto ni res. Oni samo opravljajo svoje delo, mi pa svojega. Ti konji se zanašajo na nas," pravi Kline.