Predbožični čas v londonski nakupovalni meki Oxford Street, natančneje v sloviti blagovnici Selfridges. Foto: MMC RTV SLO
Predbožični čas v londonski nakupovalni meki Oxford Street, natančneje v sloviti blagovnici Selfridges. Foto: MMC RTV SLO
Okrasje na Carnaby Streetu je prilagojeno glavnemu 'ciljnemu občinstvu' - trendovski mladini. Foto: MMC RTV SLO
Očarljivi Covent Garden. Foto: MMC RTV SLO

Tekmovalnost med trgovci iz soseščine in širše okolice je razumljiva. Ta vsako leto sproži niz pomislekov o tem, kako dobro so poslovali v zadnjem obdobju, in tudi o tem, kako naj bi se vedli v prihodnje. Za naklonjenost kupcev pa si ne prizadevajo le veleblagovnice na najbolj obljudenih ulicah, ampak trgovski cehi prav na teh. Obenem bahavost in razkošnost okrasja razkrivata tudi splošno stanje duha v mestu in v državi.

Najbrž je največje razočaranje letošnjega predbožičnega časa Carnaby Street, ulica na zahodnem robu Soha, ki na račun svoje slavne tradicije iz zlatih let rock’n’rolla pogosto izstopa. Tokrat ne. Zelo preprosto v likovni zasnovi in tudi izvedbeno okrašena ulica, ki je bila pred štirimi, petimi desetletji zbirališče umetniške elite na čelu z rockovskimi velikani iz skupin Rolling Stones, Cream in drugimi, ima tokrat tudi zagovor, zakaj je tako. Hipsterje naj bi preveč vpadljivih neonskih svetil motilo. Zato so stvari precej bolj poenostavljene.

Zavijamo proti Covent Gardnu. Po slovensko Nunski vrt ali trg s pokrito tržnico v središču Londona vabi. Vselej. Med poletno soparo, med jesensko nevihto in v predbožičnem času prav enako. Vabi na sprehod čez malo Piazzo pred cerkvijo Svetega Pavla, mimo ali pa skozi čudovito arhitekturo neoklasicista Charlesa Fowlerja, ki je tam leta 1830 zasnoval pokrito tržnico - zdaj z malo sadja in veliko sladkarijami -, mimo manjšega ali zahodnega vhoda v Kraljevo operno hišo, mimo izjemnega londonskega prometnega muzeja. Covent Garden vabi na šilce srednjeveškega in romantičnega Londona, na svoje majhno zgodovinsko sprehajališče.

Leta 1974 je bilo trgovanje s povrtninami in sadjem po skoraj dveh stoletjih ustavljeno. Središčno poslopje ali pokrita tržnica je ostala, branjevke in njihove stojnice pa so se preselile na mestni jugozahod. Šest let je potekala njegova prenova. Covent Garden je od tedaj križišče turističnih poti, saj tam ne manjka niti butikov znanih blagovnih znamk. A ti niso posebej vpadljivi. Izdelki domače obrti, spominki, restavracije in pivnice - vse to je hitreje na dlani. Hitreje kot pa v resnici zelo diskretno označena in urejena prodajalna izdelkov Chanel ali Apple. Najlepša trgovina je tako ali tako butik modne znamke Paul Smith. Obiskovalca v Covent Gardenu prevzema sproščen namig, da je tu nekoč bilo prav tako živahno, veselo, goreče, zabavno, da se je na tem trgu navdušeno in preudarno hkrati trgovalo, da so ulični nastopači tu že davno našli svoj navidezni oder ter da se je prav na tem mestu že davno zaljubljalo, pa čeravno zelo na hitro.

Letošnja okrasitev te prikupne londonske znamenitosti tudi ni posebej bohotna. Skromna je. Skromna do te mere, da če ne bi prevladovalo zeleno in rdeče okrasje, na konec leta in praznike v zimskem času Covent Garden sploh ne bi spominjal. Študija, ki jo je pred tednom objavila londonska podružnica oglaševalskega velikana McCann, potrjuje, da je pretekla gospodarska in finančna kriza Britance prisilila, da so kot trendovsko prevzeli maksimo "dolgočasno". Njihovo vodilo pri že skoraj kot-da-sprevrženem razumevanju zmernosti je zgodovina, preteklo desetletje, pravzaprav. Vsaj tako kaže. Ne gre za bojazen, da se duh gospodarskega napredka vendarle ne bi ohranil, ta se je le malo potuhnil, skril, utišal. V resnici gre za strah, da bi se divje hlastanje za dobičkom in posledično dirka v zapravljanju prelila v novo lužo napak, ki so za lepše čase prikrajšali predvsem mlajše generacije. Tako duh novega časa razlagajo sociologi in tržni strategi.

Vzdušje je spremenjeno. Večina se še kako zaveda, da bo bolje, res bolje šele po letu 2020. Do tedaj pa previdno in po pameti. Psihološka kondicija prebivalcev Velike Britanije se raje ravna po tempu, ki ga tradicionalno prevzemata nemški in kanadski tip prevzetnosti in posledične zapravljivosti. Torej. Skromnost je tudi na Otoku in zdaj še v prestolnici opazna, vidna, navzoča. Covent Garden ni izjema.

Bolj stoično okrašeno božično drevo ob zahodnem pročelju pokrite tržnice z arkadami in posebej atraktiven zimzeleni jelen ob vzhodnem resnično dajeta videz resnobnosti, nikakor pa ne razuzdane brezbrižnosti. Tehnoritmi so utišani, namesto teh na ploščadi pod balkonom puba Punch & Judy zapoje otroški zborček. Covent Garden je tak, pravi večina prodajalcev na tamkajšnjih stojnicah, najlepši.

Po znanem kroju pa je okrašen Oxford Street, vselej najbolj obiskana londonska trgovska žila. In na tej po vpadljivosti svojih izložb po nekaj letih na drugem, tretjem, lani in pred lani celo na razočarajočem četrtem ali pa kar petem mestu po razkošnosti spet vodi blagovnica Selfridges. Čeravno. Vsi aranžmaji v izložbenih oknih slavne trgovine so poudarjeno v znamenju blagovnih znamk, katerih izdelki so v pravljičnem maketnem šopku najbolj izpostavljeni. Tudi to pove marsikaj ali pa potihoma vsaj to, da se tudi trgovska institucija velikanka, kakršna je Selfridges, še vedno lahko baha le ob (mali?) pomoči nekoga drugega.