Okoli sto rudnikov v Helinu, ugnezdenem v hribovito ruralno predmestje Šjaojija, je bilo izčrpanih, razmetane vasice pa nevarno visijo na krušečih se pobočjih rudnikov. A medtem ko so tamkajšnje oblasti začele evakuirati več sto tisoč najbolj ogroženih prebivalcev drugod po pokrajini Šanši, Helin še ne velja za prioriteto.

"Niso nam še ukazali, naj zapustimo domove, ko pa nam bo vlada dala ukaz, bomo z veseljem odšli," je za Reuters povedal Vang Džunki, ki živi s svojo družino v enosobnem stanovanju. "Tu ni varno, tisti ljudje, ki imajo vsaj malo denarja, pa so že odšli. Strašljivo je, ampak kaj pa lahko storimo?"

Zaradi rudnikov, ki so jih navrtali pod vasmi in mesteci v času 30-letnega rudarskega razcveta na Kitajskem, morajo oblasti zdaj evakuirati na stotine krajev, ki jim grozi, da se bodo dobesedno vdrli v tla. Samo v pokrajini Šanši nameravajo do konca leta 2017 z nevarnih območij preseliti 655.000 prebivalcev, pri čemer stroške selitve ocenjujejo na 15,8 milijard juanov (2,1 milijarde evrov). Tamkajšnje oblasti predvidevajo, da je premogovništvo pokrajino stalo 77 milijard juanov v "okoljski gospodarski škodi".

Geološka katastrofa velikosti polovice Slovenije
S premogovništvom povezano pogrezanje tal sicer še zdaleč ni izključno kitajski pojav, a tovrstne težave drugih rudno bogatih držav v primerjavi s Kitajsko niso niti omembe vredne. Oglasna deska na zapuščeni stavbi Komunistične partije v zapuščeni vasi nedaleč od Helina daje dober vpogled v razsežnost katastrofe - na njej je navedenih 19 geološko prizadetih območij, ki zajemajo 23 vasi, 55 plazov, 950 razpok v tleh in 808 incidentov ugrezanja tal - vse to na zgolj 13,25 kvadratnega kilometra.

Po uradnih podatkih je premogovništvo do konca leta 2014 povzročilo do 26.000 geoloških katastrof, prizadetih pa je bilo do 10.000 kvadratnih kilometrov površin, kar je, denimo, velikost polovice Slovenije.

Kitajsko ministrstvo za upravljanje z zemljišči je prejšnji mesec sporočilo, da bo v naslednjih petih letih namenilo 75 milijard juanov (10 milijard evrov) za obnovo rudarskih območij in predelavo rudarskih odpadkov. Do naraščajočega okoljskega računa prihaja v času, ko se kitajski prizadeti premogovniški sektor spopada z vse višjimi dolgovi, padcem povpraševanja in dolgotrajnim padanjem cen.

Premogovništvo, kot tudi druge osnovne industrije na Kitajskem, kot je jeklarska, zdaj z upadom povpraševanja in obratom v zeleno energijo bremeni presežek okoli 2 milijard ton letno. Država namerava samo letos zapreti okoli tisoč premogovnikov - od tega mnoge na stanovanjskih območjih, kot je Helin -, saj si je za cilj zadala, da bo do leta 2020 zmanjšala premogovniški delež v energetskem sektorju na 62 odstotkov.

Blagoslov postal breme
V zlatih letih premogovništva, ko so cene in dobički segali v nebo, so rudarje spodbujali, da vrtajo globlje in globlje, pri čemer so se zajedli že povsem pod stanovanjska območja in pašnike. In medtem ko so večje državne firme pogosto pri tem preselile kar celotne vasi, so manjša zasebna podjetja v prizadevanjih za hiter zaslužek preprosto kopala še globlje in okoli samih vasi. In ker je davek na premogovništvo rasel, tamkajšnje vlade niso imele interesa uvesti strožji nadzor.

Premogovništvo je navsezadnje pomagalo financirati neobrzdane gradbene eksplozije, kot je bila tista v Šjaojiju, s katero so nekateri mastno zaslužili, hkrati pa je danes mestno središče polno praznih luksuznih stanovanjskih blokov.

In kar je bilo svojčas za pokrajinske vlade božji dar, se je zdaj sprevrglo v breme: Šjaoji je porabil že več kot 6 milijard juanov (804 milijone evrov) za sanacijo ugrezanja tal. Skupaj s sosednjim mestom Luliang namerava do leta 2017 preseliti do 230.000 prebivalcev, le manjši del sredstev za selitev ljudi in obnovo površin pa prihaja od samih premogovnikov, čeprav je bil to prvotni načrt. Po zakonodaji naj bi namreč rudarska podjetja po zaprtju rudnika plačala določeno odškodnino in čiščenje. A državno rudarsko podjetje Datong Coal Industry Group je od januarja do marca letos plačalo le 1,4 milijona juana oz. 0,04 odstotka celotnih stroškov.

Džjang Džjan, poslanka iz pokrajine Šandong, pravi, da mora Peking nujno sprejeti podrobne ukrepe, da bi določil, koliko bi morala rudarska podjetja plačati. Opozarja pa, da so mnoga od najhuje prizadetih območij že dolgo zapuščena, zato je težje določiti, kdo je odgovoren. Peking bi po njenem mnenju moral tudi vzpostaviti sklad, iz katerega bi plačevali za stroške sanacije.

Da bi pomagali pri čiščenju, Kitajska spodbuja izvajalce gradbenih del, naj zapuščene premogovnike spremenijo v vetrne in sončne elektrarne - na Kitajskem namreč sončna energija predstavlja le 0,6 odstotka električne proizvodnje, vetrna pa le 3,6 odstotka.