Zaradi umetniških duš vasica danes res živi. Foto: Matej Rodela
Zaradi umetniških duš vasica danes res živi. Foto: Matej Rodela
Vasica v hrvaški Istri leži na vrhu hriba med Bujami in Motovunom. Foto: Matej Rodela
Turizem je z leti spremenil vsebino Grožnjana. Foto: Matej Rodela
To, kar vidimo danes v Grožnjanu, je skomercializirana umetnost, pravi dr. Stane Bernik, ki je odprl galerijo leta 1973. Foto: Matej Rodela
Grožnjan vabi. Foto: Matej Rodela
Pohajkovanje po starih ulicah istrske vasice. Foto: Matej Rodela
Grožnjan je danes ena bolj znanih istrskih vasi. Foto: Matej Rodela
Vzorno ohranjeno staro jedro. Foto: Matej Rodela
Še pred pol stoletja je bila vas povsem opuščena. Foto: Matej Rodela
Danes je Grožnjan meka za ustvarjalne duše. Foto: Matej Rodela
Še eden od ateljejev. Foto: Matej Rodela
Pod starimi drevesi ... Foto: Matej Rodela
Idilična okolica. Foto: Matej Rodela
Razgled na dolino pod Grožnjanom. Foto: Matej Rodela
Vabljeni! Foto: Matej Rodela

Maja leta 1965 ga je skupina umetniških zanesenjakov oklicala za mesto umetnikov, zavihala rokave in več podrtij kmalu spremenila v prebivališča z delavnicami in galerijami, odprtimi za javnost.

Med prvimi, ki so v to privlačno istrsko mesto pripeljali umetnost, je bilo veliko Slovencev. Nenavaden pojav revitalizacije pa je vzbudil tudi mednarodno pozornost in privabil številne tuje obiskovalce in umetnike, ki so bili pripravljeni sodelovati na razstavah.
Prva se je v vas naselila likovna umetnost
Dr. Stane Bernik je odprl galerijo leta 1973. Po letnici je dobila tudi ime Studio B 73. Časov neobičajne preobrazbe istrskega mesteca se spominja tako: "Leta 1963 sem kot študent pripravljal diplomo in knjigo Koper, Piran in Izola. Obiskal sem vsa ta mesta in hodil po Istri. Leta 1965 sem izvedel za akcijo kiparja Aleksandra Rukavine ter slovenskih in hrvaških umetnikov. V Grožnjan sva prišla s Spacalom. Takrat je bilo tam že zelo dejavno, mesto umetnikov pa formalno že ustanovljeno. Največ je bilo likovnih dejavnosti in kazalo je, da gre za resne napore. Zatem je začela delati tudi Glasbena mladina iz Zagreba. Iz teh dveh kanalov se je takrat polnil Grožnjan z izjemnimi vsebinami, ki so segle tudi v mednarodni prostor."

Takrat se je začela tudi prenova?
To je bila osnovna zamisel. Naša naloga je bila, da obnovimo Grožnjan. Najprej zato, da smo tam lahko prebivali in si uredili delovišča, ateljeje in galerije. Začela se je tudi gradnja koncertne dvorane, brez katere bi glasbenih dejavnosti ne bilo. Bili smo zelo dejavni in angažirala se je vodilna in zelo vitalna likovna generacija. Ne bom našteval vseh umetnikov, a omenim naj Karla Zelenka, ki je sodeloval kot predsednik društva likovnih umetnikov Slovenije. Resno smo prijeli za delo in vse skupaj je izzvenelo kot manifestativni nastop.

Ta nastop, dejavnosti in splošna zavzetost so hitro prinesli tudi mednarodni ugled. Kako pomemben je bil takrat?
Oči so bile uprte v Grožnjan, v to nenavadno dogajanje, ki je bilo videti kot urejena urbana likovna komuna in je bilo gotovo nekaj izjemnega. Ljudje so prihajali z velikim zanimanjem in se družili z nami. Ko še ni bilo Glasbene mladine, smo skrbeli tudi za koncertno dejavnost. Poleg likovnih vsebin smo prirejali razgovore, obiskovali so nas arhitekti. Zanimivo dogajanje je bilo privlačno, zaradi česar smo postali zanimivi tudi za mednarodno javnost. Našim vabilom so se odzvali pomembni tuji umetniki. Bili smo fenomen, s katerim so se ukvarjali sociologi. O Grožnjanu se je govorilo in pisalo kot o izjemnem pojavu v takratnem času in prostoru.

Danes je Grožnjan lep, večji del mesteca je prenovljen, še zmeraj je veliko galerij. Kaj pa je drugače?
Grožnjan, mesto umetnikov, je pomenilo dogajanje, ki smo ga merili po nekih drugih merilih. Danes ljudje tu normalno živijo, kajti drugače ne gre. Umetniška populacija se je v marsičem spremenila. Aktivnih galerij je manj. Turizem ima svoje zakonitosti in svoje zahteve. Likovna vsebina ni več ista. To, kar vidimo danes, je skomercializirana različica, kajti gre za prodajo. Toda to je nekaj, kar so skusile vse države, ki so stavile na umetnost, Italija, Francija s Provanso. Na neki način se da živeti tudi tako, kar pa ne prinaša pomembnejših dosežkov. Organizirati neko večjo prireditev je težko. Še večja mesta si tega ne morejo privoščiti, ker ni denarja.

Imate še galerijo?
Jaz imam še vedno galerijo, studio B 73. Prva razstava je bila leta 1973. Predstavili so se Silvester Komel, Hrvatski, Lozje Logar, Franc Novinc in drugi. Razstavljali smo tudi nekoliko mlajšo generacijo iz Slovenije, Reke, Trsta. Trudil sem se, da se držim obmejnega prostora.

Zakaj zahajate v Grožnjan danes?
Imam se za Ljubljančana in Grožnjanca. Grožjan me pomirja in motivira, spodbuja k razmišljanju in mi omogoča, da se "srečujem" sam s seboj. Med prvimi umetniki slovenskega rodu je bil tudi Karel Zelenko, ki je takrat predsedoval slovenskemu združenju in se zavzemal za zamisel, da bi bili nosilci dejavnosti v tem mestu likovna združenja iz vse nekdanje Jugoslavije. Njegovi potomci so se v Grožnjanu pozneje naselili in so tam še danes. Sin Rok Zelenko, ki je načelu letošnjih dejavnosti, o svojih prvih srečanjih z Grožnjanom pove: "Moj prvi spomin sega v februar 1965. Imel sem 14 let in doma se je govorilo o likovni koloniji, kamor naj bi šli. Meni je bilo pomembno, da gremo na morje. Bilo je čarobno. Istro smo v notranjosti Slovenije slabo poznali in zdela se nam je fantastična, čeprav zelo srednjeveška."

Kako je bilo v času prenove?
Vsi, ki so bili tukaj, so veliko vložili v prenovo, čeprav se povsod tega ne vidi. Ogromno so vložili v razstave, ki so mimo. V tehničnem smislu je danes Grožnjan v celoti prenovljen, in če ga primerjamo z drugimi kraji tod okoli, je bolje ohranjen.

Kako ocenjujete njegov umetniški razvoj?
Ta razvoj je šel skozi več obdobij. Moji starši, ki so bil takrat na čelu društva slovenskih likovnih umetnikov, so predlagali, da jugoslovanska društva vzamejo vsako po eno hišo, jo adaptirajo in namenijo ljudem, ki bodo prihajali v likovne kolonije, kot je to običaj. Domačini pa so predlagali, da tudi posamezniki prenovimo propadajoče hiše, da bi tako rešili mesto. Iz zamisli o koloniji je tako nastala pravzaprav komuna. Naziv "mesto umetnikov" se je hitro prijel.

Kdaj ste vi začeli delati tu?
Tu sem odraščal. Ko sem končal akademijo, leta 1980, sem dobil to hišo in z ženo sva se naselila tu. Tu so odraščali otroci, zdaj sta tu že vnukinji. Grožnjan je navdihujoče mesto in ima nekakšen kreativni fluid. Že nekajkrat je kazalo, da bo vse zastalo. Prav kriza je bila konec osemdesetih let, čas, ko je začela razpadati Jugoslavija. Prvo društvo je razpadlo. Mlajši, med njimi kar nekaj Izoljanov, smo ustanovili neke vrste "art klub", da bi nadaljevali delo. Potem je prišla vojna, bilo je konec turizma in spet je kazalo slabo. Potem se je sredi devetdesetih pojavil Evgen Burkovsky, ki je prevzel krmilo z galerijo Fonticus, ki je postala središče dogajanja. Imeli smo napete odnose z občino, ker so nekateri politiki hoteli vse likvidirati in spremeniti v nekaj drugega. Na koncu so se odločili, da se to nadaljuje. Fontikus je središče, druge galerije so bolj na robu. Vedeti je treba, da so ljudje ostareli, a imajo nekateri otroke, ki nadaljujejo družinsko tradicijo. Zanimanje je še vedno veliko, čeprav je za ustvarjalce Grožnjan nedostopen.

Kako je danes?
Grožnjan je drugačen v tem, da je manj likovnih dejavnosti, ni pa manj dogajanja. Meni je to še bolj zanimivo.

V vasici je prostor dobila tudi glasba
Glasba je našla domovanje v Grožnjanu že prva leta. Ko je na prizorišče stopila Glasbena mladina Hrvaške, pa so se likovnim ateljejem pridružile še glasbene delavnice, v katerih so sodelovali svetovno uveljavljeni glasbeniki. Ti so skupaj s študenti prinesli mestu očarljivo zvočno podobo. Svojega večletnega bivanja v Grožnjanu in delovanja na čelu Glasbene mladine se spominja Darja Hlavka Godina: "Spomnim se, da smo takrat delali s srcem in dušo. Vsakič, ko pridem sem, se počutim, kot bi prišla na obisk k fantu, ki sem ga zapustila. Tukaj sem bila pet let, in spomini so lepi. V stikih z ljudmi, ki jih srečujem danes, vidim, kako srčno smo vse počeli, ne le koncerte, saj smo v Grožnjan pripeljali filmsko šolo, ga odprli gledališču in arhitekturi. Spominjam se s prijetno nostalgijo in rahlo melanholijo."

Kaj pomembnega je v mednarodnem kontekstu pomenila dejavnost glasbene mladine?
"Jaz sem bila izvršna tajnica Kulturnega centra Mednarodne federacije glasbene mladine in Grožnjan je bil del velike mednarodne družine. V mojem času smo vstopili v dekado Unesca in naporov za zaščito kulturne dediščine, kar je bilo takrat zelo pomembno. Glasbena mladina je pripeljala ogromno uglednih glasbenikov, arhitektov, filmarjev, gledališčnikov in podobno kot likovniki je odprla Grožnjan svetu, mu dala prepoznavnost doma, a tudi v svetovnem okolju."

Delavnice so bile priljubljene med mladimi. Zelo radi so hodili sem, mar ne?
"Seveda. Izjema je bil čas vojne. Zanimanje je bilo takšno, da so bile ves čas polne, čeprav niso bile poceni. Ampak imeli smo zelo zveneča domača in svetovna imena znotraj glasbene in drugih umetniških panog, ki so silno privlačili ljudi."

Se spomnite kakšnega posebej uglednega imena?
"Mineo Hayashi, čelist. Bil je tih in zadržan človek, ki je veliko povedal s svojimi dejanji. Ko se je začela vojna, je prihajal zastonj in dajal štipendije otrokom in študentom. Njega izpostavljam, ker je bil človek z dušo. Bili so mnogi drugi, ampak on se je na neverjetno lep način poklonil Grožnjanu. Če spomnim še na filmsko delavnico, ki sva jo delala s Karpom Godino, moram omeniti Georgija Rerberga, snemalca Tarkovskega, ki je bil svetovna klasa. Našim filmarjem je dal ogromno znanja in izkušenj."

Grožnjan na filmskem platnu
Z Darjo Hlavka Godina je prišel v Grožnjan tudi film oziroma mednarodna filmska šola, v kateri je sodeloval tudi slovenski direktor fotografije in režiser Karpo Godina.

Takole opiše svojo naklonjenost Grožnjanu in svoje spomine na tiste čase: "V Grožnjan sem prihajal že v sedemdesetih letih. Oboževal sem ga in veliko sem se družil s slikarji. Pozneje sem se odločil, da bo Grožnjan v mojem celovečercu Umetni raj domovanje družine Grosman. Poiskal sem voditeljico glasbene mladine, ki nam je pomagala urejati stvari in jo potem odpeljal v Ljubljano, kjer je postala moja žena. Tako sva od leta 1990 povezana z Grožnjanom. Darja je veliko naredila za organizacijo tečajev arhitekture in prišla sva tudi na zamisel o filmski šoli. Kot je že omenila, je prišel sem snemalec od slovitega Tarkovskega, potem sta prišla še Žarko Puhovski in Rajko Grlič, ki se je vrnil iz ZDA in imel nekaj denarja in smo lahko ustanovili filmsko šolo. S Puhovskim sva vodila delavnico dokumentarnega filma. Prihajali so študentje z vsega sveta, ki so delali na temo Istre. Sam sem zelo dober poznavalec Istre, tako da sem jih popeljal v vse svoje ljube in skrite kotičke. Potem so raziskovali in na koncu naredili film. Ti filmčki so zdaj raztreseni po Evropi in širše, tako da Istra na nenavaden način živi na 'zemeljski krogli'. Ko je prišla vojna, je delo zamrlo, Rajko Grlič je postavil filmski festival v Motovunu, štejemo pa lahko, da so vsaj začetki festivala v Motovunu imeli korenine v Grožnjanu."

Kako gledate na Grožnjan danes?
"Sem prihajam vsako leto. Žal imam slabe spomine na čas med vojno, ko so se nekateri ljudje tu grdo obnašali. Nekaj Slovencev je ostalo tukaj in rad jih obiščem. Dobro se počutim."

Danes je v središču likovnega dogajanja galerija Fontikus, ki jo vodi Eugen Vodopivec Barkovsky. Gre za najbolj profesionalno galerijo v mestu, ki se ukvarja s sodobno umetnostjo. Galerija je tudi nosilec vrste prireditev, ki se bodo nadaljevale vse leto, in bo v nasprotju s slovenskimi galerijami predstavila mlade ustvarjalce.

Župan Claudio Stokovac je na nedavnem odprtju razstav povedal, da je bilo dogajanje pred 50 leti ključno ne le za kulturni, marveč tudi za gospodarski razvoj kraja, in ga še danes ščiti pred učinki globalizacije, čeprav je mesto umetnikov danes tudi mesto turistično naravnane komercialne dejavnosti.

Neva Zajc, portal 3reg