Dublin – ladjica iz Broigherja Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Dublin – ladjica iz Broigherja Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Dublin – rog iz Loughnashada
Dublin – rog iz Loughnashada Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Dublin - kelih iz Ardagha
Dublin - kelih iz Ardagha Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Dublin – broška iz Tare
Dublin – broška iz Tare Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Dublin – Univerza sv. Trojice
Dublin – Univerza sv. Trojice Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Dublin – vrsta pred staro knjižnico
Dublin – vrsta pred staro knjižnico Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Dublin – pivovarna Guinness
Dublin – pivovarna Guinness Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Dublin – star oglas za Guinness
Dublin – star oglas za Guinness Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Dublin – carinarnica
Dublin – carinarnica Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Dublin – Štiri sodišča
Dublin – Štiri sodišča Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Kilkenny – grad
Kilkenny – grad Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Kilkenny – srednjeveška uličica
Kilkenny – srednjeveška uličica Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek

Dublin (Baile Átha Cliath)
Edino irsko velemesto je Dublin, v katerem živi približno 1.200.000 ljudi ali četrtina vseh Ircev, če seveda ne upoštevam njihove velikanske diaspore. A kljub temu je to mesto, ki ga turist brez večjih težav obvlada peš.

Glavna mestna privlačnost za tujega obiskovalca so prav gotovo njegovi muzejski zakladi, »kralj« med dublinskimi muzeji pa je arheološki oddelek Narodnega muzeja Irske. Slovenca verjetno posebej navduši, da je vstop vanj brezplačen. Fotografiranje je dovoljeno, seveda brez bliskavice. Če je muzej komu prevelik, naj se osredotoči na pritličje. Tam bo namreč lahko odpotoval v preteklost z najboljšo bronasto- in železnodobno zbirko predmetov iz zlata ter najbolj popolno zbirko keltskih srednejeveških kovanih izdelkov na svetu. Vsi najpomembnejši predmeti so priročno razstavljeni v t. i. zakladnici. Med njimi naj posebej opozorim na štiri: zlato ladjico in ovratnico iz Broigherja (1. st. pr. n. š.), skoraj 2 m dolg vojaški rog z umetelno okrašenim robom (1. st. pr. n. š.), širok kelih iz Ardagha, okrašen s 354 koščki iz zlata, brona, medenine, svinca in kositra (8. st.) ter obročasto broško za zapenjanje ogrinjal iz Tare (8. st.). Te mora videti vsakdo, ki ga keltska umetnost zanima vsaj površno.

Težko si predstavljam, da bi si kdo ogledoval Dublin, in ne bi zašel na katerega od trgov Univerze sv. Trojice. Nekaj je o njej na teh straneh avgusta že pisal Andrej Šavko. No, večina obiskovalcev se k univerzi odpravi zaradi Kelške knjige, ki jo hranijo v posebni sobi tamkajšnje stare knjižnice. Za vstop vanjo je skoraj vedno treba čakati v dolgi vrsti, vendar gre vse skupaj razmeroma hitro. Midva sva sredi dopoldneva čakala približno pol ure. Tisti, ki to vzamejo v zakup, lahko vidijo štiri od 680 strani slavne knjige. To je mojstrsko iluminiran rokopis, ki je nastal okoli l. 800 v samostanu na samotnem škotskem otočku Iona. Zaradi vikinških napadov so menihi z njim vred l. 806 pribežali v Kells (Ceanannas), nedaleč od Dublina. Knjiga vsebuje štiri evangelije iz Nove zaveze v latinščini in več pojasnjevalnih besedil. Vendar je bistvo ne v njeni vsebini, ampak v neverjetno bogati in nadbrobni okrasitvi, ki je s prostim očesom niti ni mogoče v celoti zaznati. Verjetno je to sploh največja umetnostnozgodovinska dragotina, ki jo premore Irska. V knjižnici fotografiranje ni dovoljeno.

Vsaj toliko obiskovalcev kot Kelška knjiga ima pivovarna Guinness oz. njena stara varilnica, ki so jo l. 2000 preuredili v nekakšen pivovarniški muzej. A čeprav ima kar sedem nadstropij, je v njem – po mojem mnenju – komaj kaj ogleda vrednega. Tiste, ki ne vedo nič o varjenju piva, bo morda zadovoljila osnovna predstavitev te dejavnosti, tiste, ki imajo smisel za humor, bodo morda nasmejali stari čudaški oglasi za pivo s tukanom, morda bo koga celo zadovoljila pinta Guinnessa, vključena v 16,50 evra vstopnine (po spletu slaba 2 evra manj), a jaz sem bil še najbolj zadovoljen z razgledom iz najvišjega nadstropja. Še bolj bi bil, če bi nam razkazali proizvodnjo.

Ustanovitelj pivovarne je bil Arthur Guinness, ki se je s pivovarstvom začel ukvarjati že pri 27 letih v bližnjem Leixlipu (Léim an Bhradáin). Sedem let kasneje je na silvestrovo l. 1759 v Dublinu za 9000 let najel St. James’s Gate Brewery, kot se dejansko imenuje pivovarna Guinness. Ko je prodrl še na britansko tržišče, se je povsem posvetil varjenju tam priljubljenega stouta, se pravi temnega ala iz močno zapraženega ječmena in z vsaj tretjino staranega piva. Pivovarna je v tekmi z angleškimi konkurenti zmagala ob izbruhu prve svetovne vojne, ko so morali Angleži zaradi varčevanja z energijo krepko omejiti praženje slada. Guinnessi so postali največji pivovarji na svetu. V 70. letih prejšnjega stoletja se je krivulja obrnila navzdol; borzne špekulacije so delež družine zmanjšale na manj kot desetino lastništva podjetja. Nov zagon mu je prinesla združitev z britanskim Grand Metropolitanom v velikana Diageo. Ta je širom sveta verjetno bolj kot po pivu znan po viskiju Johnnie Walker in vodki Smirnoff.

Danes Guinness vari tri vrste stoutov, če ne upoštevam tistega, ki ga dela posebej za belgijske pivoljubce. Za moj okus je prepričljivo najboljši Extra Stout. Žal ga na Irskem skoraj ni mogoče kupiti. Najbolj razočaran sem bil, da ga niso ponujali niti v barih same pivovarne. Tam smo imeli na izbiro le njihov osnovni Draught ter svetla ležaka Budweiser in Carlsberg. Zaradi slednjih dveh bi me skoraj kap, če mi ne bi pojasnili, da ju vari licenčno Guinness.

Kilkenny (Cill Chainnigh)
Nekaj popolnoma drugega kot Dublin je mestece Kilkenny, ki z okolico vred šteje komaj kaj več kot 24.000 duš. A morda je prav Kilkenny najbliže tistemu, kar si večina tujcev predstavlja kot tipično irsko mesto: mogočen grad ob reki, klobčič ozkih srednjeveških uličic ter nekaj vrst staromodnih pročelij trgovin in pubov, iz katerih odmevajo zvoki gosli in irskih piščali.

Čeprav je zametke mesta s cerkvijo na vzpetini že v 6. st. postavil sv. Kanik, je začelo dobivati mestno podobo šele v 13. st., ko ga je anglonormanski vitez William Marshall, grof Pembroški, izbral za nadzorno točko za prečkanje reke Nore. V ta namen je ob njej zgradil preprost grad z obrambnim zidom. L. 1391 ga je kupila mogočna družina Butler, natančneje James Butler, grof Ormondski. Butlerji so v njem živeli vse do l. 1935, ko so se odselili v London. Zadnji član družine ga je prodal mestu za borih 50 funtov. Pod skrbništvom države so ga obnovili in spremenili v eno bolj obleganih turističnih točk na Irskem. Že bežen pogled razkrije, da se je skozi stoletja močno spreminjal. Tako nima več obrambnega zidu, dobil pa je številna okna, ki bi jih bilo v nevarnih časih nemogoče obraniti. Večina sprememb izvira iz 19. st., ko so si Butlerji prizadevali mrko obrambno zgradbo spremeniti v privlačen dom.

Tik gradu se je razvilo utrjeno mesto, ki je v časih anglonormanske vladavine igralo eno vodilnih političnih vlog na otoku. Cerkev sv. Kanika je ostala zunaj obzidja. Njeno sedanje zgodnjegotsko poslopje je bilo zgrajeno v 13. st., a je kasneje doživelo še nekaj popravkov. V njej si velje ogledati številne nagrobne plošče bolj ali manj pomembnih meščanov. A še bolj znamenit kot cerkev je 30 m visok okrogli stolp, ki stoji ob njej. Po lesenih lestvah se je mogoče povzpeti na njegov vrh brez strehe, s katerega se ponuja lep razgled na mesto.

Midva sva dan končala v pubu Kyteler's Inn. Njegova prva lastnica je bila Alice Kyteler. Bila je štirikrat poročena, a so ji vsi možje pomrli v sumljivih okoliščinah. Po smrti poslednjega so jo otroci obtožili, da je njihove očete umorila s strupom in magijo. Škof je sprožil postopek proti njej in jo skušal spraviti v zapor. Ker je imela kopico vplivnih prijateljev, se ji dolgo ni nič zgodilo. Končno je njen služabnik Petronella de Meath po mučenju vse priznal. Oba sta bila obsojena na smrt zaradi čarovništva. De Meatha so 3. 11. 1324 sežgali na grmadi, Kytelerjeva pa je izginila neznano kam. V zgodovino je zapisana kot prva oseba, obsojena čarovništva, na Irskem in ena prvih v Evropi sploh.

Galway (Gaillimh)
Po vrnitvi domov sem se pogovarjal z znancem, ki je bil tudi na Irskem. Med drugim je potožil, da je tam gradov toliko, da je že kar dolgočasno. Kogar gradovi, muzeji in druge turistične »znamenitosti« ne zanimajo pretirano in ima raje brezskrbne potepe po mestih, je idealen kraj zanj Galway.

Za to četrto največje mesto na otoku nekateri pravijo, da je najbolj irsko od vseh. Menda je na njegovih ulicah še mogoče slišati gelščino (midva je nisva), pa tudi vreme je izrazito otoško, se pravi zelo zelo deževno. Med prebivalci, ki so znani po nagnjenju, da se predajajo vsem mogočim življenjskim užitkom, je kar četrtina študentov, ki prispevajo svoje k živahnemu utripu mesta.

Kdor torej želi samo pohajkovati po ulicah in stikati po trgovinah, naj zavije v za promet zaprto Shop Street. Že ime pove, kaj je njeno bistvo. Kdor bi rad posedel ob kavi, pardon, pivu, bo vrsto slikovitih lokalčkov našel na njenem spodnjem koncu, kjer se preimenuje v Quay Street. Za tiste, ki bi radi le pokramljali z domačini, pa sta prava kraja nabrežje ob izlivu reke Corrib v morje in John F. Kennedy Memorial Park oz. Eyre Square, kot mu po starem pravijo vsi. Oba kraja sta ob vsakem času dneva in v vsakem vremenu polna ljudi, ki čakajo družbo.

Sligo (Sligeach)
Meni je že med pripravami na potovanje zbudilo pozornost ime Sligo. Ko sem ugotovil, da gelski Sligeach pomeni nekaj tako banalnega, kot je mesto školjk, se mi je sicer nos malce povesil, a razlogi za obisk so bili tehtnejši.

Turistično Sligo živi v veliki meri na račun slave pesnika in dramatika Williama Butlerja Yeatsa, ki pomeni Ircem nekaj podobnega kot nam Prešeren. Yeats se je sicer rodil l. 1865 v Dublinu, a je dobršen del mladosti preživel na materinem domu v Sligu. Vanj se je tako zaljubil, da je vse življenje govoril, kako je grofija Sligo »njegova dežela po srcu«. Tako ni čudno, da stoji čisto v središču mesta Yeatsova spominska hiša, ki jo upravlja družba, ustanovljena posebej za ohranjanje spomina na prvega irskega dobitnika Nobelove nagrade za književnost. Njeno spominsko zbirko sestavljajo v glavnem stare fotografije, žal preskromno opremljene s pojasnili. Mene je najbolj zanimalo, ali bom ugotovil, kaj je bilo takega na njegovi muzi Maude Gonne, da ga je »začarala« za vse življenje, a – tako kot »Primicova Julja« Prešerna – nikoli uslišala. Fotografije mi te skrivnosti niso razkrile; čar pogumne Irke je bil očitno skrit globlje.

Takoj onstran reke Garavogue sva se skoraj zaletela v Yeatsov kip. Zares navdihnjeno ga je od skice na papirju do končnega odlitka v bronu lastnoročno izdelal irski kipar Rowan Gillespie l. 1989, ob 50. obletnici pesnikove smrti. Poleg tega je Yeats tudi v središču zbirke bližnjega Muzeja grofije Sligo. Posvečena mu je namreč osrednja soba s fotografijami, pismi in časopisnimi izrezki, povezanimi z njim in njegovim bratom slikarjem Jackom.

Yeats se je poročil, ko mu je bilo že 52 let, njegova izbranka pa je postala komaj 25-letna Georgie Hyde-Lees. Kljub tolikšni razliki v letih sta si ostala blizu vse življenje, čeprav je on večkrat prelomil zakonsko zvestobo. Niti pogovori o tako intimnih temah, kot je lastna smrt, paru niso bili tuji. Tik pred smrtjo l. 1939 je bolni Yeats na potovanju po Franciji ženi naročil: »Če bom umrl, me pokoplji tukaj, potem čez leta, ko me bodo časopisi pozabili, pa me izkoplji in me zasadi v Sligu.« In tako se je tudi zgodilo. Yeatsov grob je na majhnem pokopališču ob cerkvi sv. Kolumbe v Drumcliffu (Droim Chliabh), prvem kraju severno iz Sliga. Na preprostem nagrobniku je pesnikov lastni epitaf: »Hladno poglej / na življenje, na smrt. / Konjenik, naprej!«

Od groba se že malce kaže Ben Bulben (Binn Ghulbain; 526 m), Yeatsu tako ljubi hrib, ki je navdihnil številne njegove pesmi. Videti nagubano »čelo« Ben Bulbna v pravi svetlobi je bila ena mojih največjih želja pred odhodom na Irsko. Ko sva se mu približala, sem ugotovil, da sonce hrib osvetljuje pretežno od zadaj in je zato viden le kot silhueta. Moje razočaranje je bilo neizmerno. Čisto pa sem pozabil, da je to edini predel, ki ga bova prevozila tudi nazaj grede. Naslednji dan sva se vračala pod njim popoldne in pogled nanj je bil čisto drugačen. Žal je bilo vreme bolj žalostno. Kljub temu se kar nisem mogel nehati voziti okrog njega in pospraviti fotoaparata. Doma je Mojca naštela skoraj 30 njegovih fotografij, žal ni nobena zares uspela.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek

Nadaljevanje in konec prihodnjo soboto