Ture avanture
(2)
Cape Town
Sončni zahod na hribu Signal Hill; še en pogled na znameniti Table Mountain. Foto: Matic in Carmen Pirc
Cape Town
Teden je minil v znamenju sončnih zahodov. Pa naj bo na plaži ali na hribu. Foto: Matic in Carmen Pirc
Cape Town
Prve ure kajtanja, Bloubergstrand. Foto: Matic in Carmen Pirc
Cape Town
Kajtanje z idiličnim ozadjem, Bloubergstrand. Foto: Matic in Carmen Pirc
Cape Town
Nazaj v mesto; Victoria & Alfred Waterfront. Foto: Matic in Carmen Pirc
Cape Town
Veliki Nelson Mandela; danes tudi v komercialne namene; Cape Town. Foto: Matic in Carmen Pirc
Cape Town
Prva knjiga ob vhodu v knjigarno; Cape Town. Foto: Matic in Carmen Pirc
Cape Town
Čudovita narava; Cape Town. Foto: Matic in Carmen Pirc
Cape Town
Pohod na Lion's Head, Cape Town. Foto: Matic in Carmen Pirc
Cape Town
Vpijanje razgleda z Lion's Heada. Foto: Matic in Carmen Pirc
Cape Town
Sončni zahod na hribu Lion's Head. Foto: Matic in Carmen Pirc

Dodaj v

Plavanje v morju s 13 stopinjami in navdušenje nad delfini

12. del popotniškega dnevnika Matica in Carmen Pirc
3. december 2018 ob 08:22
Cape Town - MMC RTV SLO

Fotografije za podpornike, prispevki, sodelovanje s hoteli, digitalni marketing, čistilne akcije, sajenje dreves in iskanje ustreznih stikov za širjenje miru.

Vse to in še več je na dnevnem redu vsak dan, na vsaki destinaciji, ta teden je bilo vsega skupaj le malce več kot običajno. Ne, najina pot ni le uživanje, temveč tudi delo, ki nama omogoča finančno zaledje in nadaljevanje poti.

Iz središča Cape Towna sva se prestavila na obrobje. Skupina mladih je pred nekaj meseci najela hišo v predmestnem delu Bloubergstrand, kjer živijo in delajo. Ker gre za start up, ki je kot vsako mlado podjetje v finančni stiski, so sklenili, da eno izmed sob začnejo oddajati v najem turistom. Midva sva bila njihova prva gosta. Hiša je med bolj skromnimi v bogatem predmestju, a kljub temu ima (sicer zapuščen) bazen in savno. Jason, devetindvajsetletni Južnoafričan, nama je dal ključe in daljinec s štirimi gumbi.

"Ta je za odpiranje vrat, ta je za odpiranje garaže, ta je za vklop in izklop alarmnega sistema ob vstopu v hišo in izstopu iz nje, tale rdeči gumb pa je gumb za paniko. V primeru oboroženega ropa ali česa podobnega pač pritisneš ta gumb," je skomignil meni nič, tebi nič in dodal, da so ropi kljub električnim ograjam okoli vsake hiše še zmeraj precej pogosti. "Pa lahko noč!" je pozdravil. Mhm, ja!

Naslednjih nekaj dni: delo, večerni sprehod do trgovine po brezhibno urejenem obalnem kraju in kuhanje večerje. Precej podobno vsakdanu gostiteljev. Zraven Jasona sta v ekipi še dva Nemca in ena sedemindvajsetletna Francozinja, ki se je šele pred kratkim pridružila ekipi. "S trebuhom za kruhom," je povedala Sabine vsa navdušena nad novim domom. Zanimivo je, da so se oni preselili v Cape Town v upanju na boljšo prihodnost, medtem ko je Jason pred nekaj leti boljše življenje iskal prav v Evropi. "Živel sem v različnih državah Evrope, poprijel za različna dela in zaslužil veliko denarja. A dela je bilo preveč, delovniki so bili predolgi in tako mi ni ostalo časa za oddih. No, zdaj pa sem tu, ustvarjam aplikacijo za iskanje športnih dejavnosti. Denarja ni veliko, sem pa sam svoj šef, v prostem času planinarim ter kajtam in obdan sem z morda najlepšo naravo, ki sem jo pogrešal, kamor koli sem odšel." Jason nima univerzitetne izobrazbe in brez te je v Cape Townu precej težko priti do dobre službe, a on se je kljub temu znašel – tako doma kot tudi v tujini. "Z diplomo bi bilo lažje, a študij je drag, za štipendijo pa sem imel preslabe ocene. No, pa saj tudi brez papirja gre. Dandanes se je treba znajti, biti kreativen in si ustvariti svojo službo. Kolega je na primer želel cele dneve preživljati v naravi, zato je postal planinski vodnik za turiste." Jason se zaveda, da je v kraju, kjer živi, privilegiran že zaradi barve kože in da nimajo vsi enakih možnosti, a vseeno trdi, da si je možnosti v svetu, ki ti jih ne daje, treba znati izboriti.

Drugega razen samega dela nama v teh nekaj dneh ni uspelo postoriti. To je z izjemo prvih učnih ur kajtanja, kar pa v tem pobesnelem vetru ni mačji kašelj. Ob tem sva ugotovila, da morajo biti južnoafriški ptiči biti kar veliki mojstri, da sploh ostanejo v istem kraju.

Naju pa je odneslo nazaj v središče mesta. Medtem ko je obalno predmestje polno kajterjev in deskarjev, je središčni del mesta nekako boemsko "skuliran". Zamenjala sva kar nekaj kavarn, v katerih sva delala in prav vse so imele to nalezljivo sproščeno vzdušje. Trenutno živiva v študentskem domu, kjer sva (podobno kot v naših domovih) imela svojo majhno sobico s kopalnico, omaro in hladilnikom, kuhinjo pa sva delila s študenti na tem nadstropju. Dom je prav lepo urejen, a tudi prav nenavadno tih. Pa kje je tisti kitarist, ki nas je v Rožni vsako jutro zbudil s kakim rokovskim hitom? Kje so glasni študenti, ki se zabavajo pozno v noč? Niti vonja po alkoholu ni; no, je pa vonj po marihuani, ki je, mimogrede, v Južni Afriki legalna za lastno uporabo. Je pa res, da je ravnokar izpitno obdobje, med letom je stanje najbrž nekoliko bolj živahno. Na hodnikih in v kuhinji sva srečevala študente. Vsi so se zdeli povsem neobremenjeni s prihodnostjo. Za zdaj jih skrbijo le izpiti; iskanje službe in dostojnega stanovanja (kar je v Cape Townu bojda skoraj misija nemogoče) – to pa še pride. "In zakaj bi se že danes obremenjeval s tistim, kar bo jutri?" naju je podučil eden izmed njih. Po svoje ima prav!

Avanture, ki jih ponuja Cape Town
Proti koncu tedna sva našla nekoliko več časa za raziskovanje lepot Cape Towna. Počela sva "bedarije", ki si jih lahko privoščiš, če se v kraju zadržiš dlje časa, a sva se vseeno omejila na tiste poceni oziroma celo "zastonjske".

Kot sem povedala že prejšnji teden, mesto ponuja predvsem pohodniške in vodne avanture, zato sva se lotila obeh. Prejšnji teden sva uspešno izpeljala pohod na Table Mountain, ta teden pa sva obiskala še druga dva hriba, predvsem zato, da določiva, na katerem izmed njiju lahko doživiš najlepši sončni zahod.

Signal Hill je manjši hribček na severnem delu mesta. Pohod nanj je kratek in povsem nezahteven, lahko pa se nanj dostopa tudi s prevoznim sredstvom. Ker se dviga nad center mesta, ponuja prelep razgled na Cape Town, prav tako pa izjemen pogled na obe znameniti gori – Table Mountain in Lion’s Head. Sonce zahaja v morje tik ob znamenitem Lion’s Headu, ko pa zaide in se na hitro zmrači in shladi, pa preprosto sedeš v avto in se odpelješ v mesto.

Lion’s Head pa je hrib, ki zahteva vzpon. Pot traja nekje med eno in dvema urama. Začetek poti je enostaven in položen, proti koncu pa prideš do skal, klinov in pravega plezanja. V nasprotju s pohodom na Table Mountain je tu precej več ljudi. Na trenutke se je pri določeni steni naredila cela vrsta, predvsem ko se je kakšna ‘frčafelca’ klinov lotila kar v petkah in minici. Tudi na vrhu se nabere precej ljudi, predvsem ob sončnem zahodu. Vrh hriba je ožji kot na Signal Hillu, zato smo se za spektakularen padec sonca v morje kar tesno ‘nagrmadili’ en k drugem, kar je ob hladnem vetru kar prijalo. Sončni zahod je bil, kot tudi na Signal Hillu, naravnost fantastičen, a ker se je sonce spuščalo stran od teh ikoničnih hribov in gora, sva na koncu točko za najlepši sončni zahod dala Signal Hillu. Spust pa je definitivno bolj zanimiv z Lion’s Heada. Ker se hitro stemni, spust pa traja približno eno uro, se vračaš pravzaprav po temi. Svetilko v roke, pa gremo! Zanimiva izkušnja, a glede na to, da se nahajaš v mestu, ki je znano po visoki stopnji kriminala (sicer bolj na obrobju), je dejstvo, da si obdan s celo četico pohodnikov, manj moteče. Pohodnikov pa vseh vrst – pravi alpinisti, lastniki kužkov, ki svoje ljubljenčke obvarujejo največjih strmin tako, da jih nosijo v puloverjih, turisti, fotografi in manekenke. Zanimivo je, da sva sama bila med najbolj oblečenimi, pa naju je kljub temu na mrzlem vetru nazeblo do kosti.

"Nazeblo" naju je pa tudi med vodnimi dogodivščinami. Na medomrežju piše, da ima morje 17 stopinj Celzija, na plaži pa je oni dan pisalo 13. Bi kar verjela, glede na to, da naju je med sprehodom po obali zalil val, ki nama je noge omrtvičil do te mere, da sva komaj pricapljala nazaj do suhega.

Matic je imel noro idejo: greva se namočit. Ko te zebe že na suhem, se ti zamisel na prvo žogo ne zdi privlačna. Pa ogromni valovi, pa močni tokovi. Po drugi strani pa ... No, pa dajva! Sicer le na plitkem. Oblekla sva se v kopalke, se po belem pesku pogumno spustila do morja, nato pa korak, dva, tri ... Do kolen nama je uspelo, a ker sva bolečino čutila vse do jedra kosti, sva jo brž ucvrla nazaj proti obali.

"Peš" po vodi ni šlo, na kajaku pa sva le zdržala dlje časa. Za raziskovanje voda sva se odločila šele zadnji dan, ki je bil neprimerljivo toplejši kot vsi prejšnji; kot bi nekdo zakuril peč. Še preden sva sedla v kajak, pa sva morje raziskala s kopnega. Kaj je zdaj s temi morskimi psi?! Jason pravi, da jih je zadnja leta vse manj, iz območja Cape Towna so jih bojda pregnali njihovi plenilci – orke. Kajakaši trdijo, da jih ob obali nikoli ni bilo. Razsodba: raziskovanje obalnega pasu na kajaku je varno. Prijavila sva se na jutranjo turo, saj je zjutraj največ možnosti, da srečamo kakšne večje morske živali. Nežna jutranja svetloba, mirno morje, najin in še štirje kajaki ter ... delfini! To! Ne en, ne dva, temveč cela jata. Razigrano in razposajeno so plavali in skakali okoli nas. Malce so se považili s svojimi spretnostmi, kot bi bili veseli naše družbe; mi pa smo vsekakor bili veseli njihove. Če si velik ljubitelj živali in če ti je ravno delfin najljubša med vsemi (kot meni), so možnosti, da se ti ob prizoru ‘utrga’, kar velike. Kakšna mrzla voda, kakšni morski psi! Resno me je zamikalo, da se vržem mednje, a sem se le vzdržala in jim dala mir. Izlet je trajal dve uri, dve nepozabni uri, in se končal še s kratkim pozdravom tjulnja. Bolje najbrž sploh ne gre, sva sklenila vsa očarana.

Na zdravje, lepo mesto!
Zadnji večer sva se sprehodila po središču čudovitega mesta. Nežna razsvetljava, živa glasba, nabito polne gostilne okrašene z lampijončki, drevesa, grmički in terase polne zelenja. Na ulicah Cape Towna vlada sproščeno, ‘hipstersko’ vzdušje. V gostilnah pa mladi in stari, črni in beli, surferji in poslovneži; vsi nasmejani so prišli zaključit dan ob steklenici hladnega piva ali jabolčnega vina. Tudi midva sva naročila dve domači pivi in nazdravila v slovo. Mestu sva se ponižno zahvalila za neizmerno prijaznost, gostoljubje in veliko nepozabnih spominov.

Odpeljala sva se na letališče in voznik Ubra je vprašal: "Nazaj domov?" "Ne nazaj, le naprej!" je odvrnil Matic. Naprej po Afriki.

Matic in Carmen Pirc
Cape Town
Cape Town
Cape Town
Cape Town
Prijavi napako
Komentarji
Bodmojaa
# 03.12.2018 ob 10:48
Odličen članek, HVALA in srečno!
Šubidu
# 03.12.2018 ob 10:56
Haha, Lion's head. Ker nisem kakšen ljubitelj klinov in podobnih zadev, sem vse preklel, ko smo se vzpenjali na vrh. Najprej lep širok makedam, kot da bi hodil na Šmarno po položni prašni cesti, potem pa veliki finale s klini in skalami. Ampak je bilo vse poplačano, ko prideš gor. No, na Triglav, pa me še vedno nihče ne spravi;)
Kazalo