Civita di Bagnoregio - slikovita vasica z 10 stalnimi prebivalci, ki ji je dolgo časa grozilo, da se preprosto zvali v dolino. Foto: AP
Civita di Bagnoregio - slikovita vasica z 10 stalnimi prebivalci, ki ji je dolgo časa grozilo, da se preprosto zvali v dolino. Foto: AP
Julija se je na protestu proti turistom v Benetkah zbralo 2.000 domačinov. Foto: Reuters
"Dobrodošlica" turistom v Palma de Mallorci - "Turisti, vi ste teroristi". Foto: Reuters
Španci so poleg Benečanov morda najbolj razkačeni zaradi turistov. Prizor je z ene od plaž pri Barceloni. Foto: Reuters

Francesco Bigiotti se je namreč odločil za rešitev, ki se mnogim zdi pretvegana, prekonfliktna. Uvedel je namreč vstopnino za prečkanje mostu do te slikovite srednjeveške vasi na vrhu vzpetine v pokrajini Lazio. Nad izkupičkom je navdušen.

Civita di Bagnoregio, vasico z desetimi stalnimi prebivalci, ki je 120 kilometrov oddaljena od Rima, so pred več kot 2.500 leti ustanovili Etruščani, nato je že praktično izumrla, danes pa je edino mesto v Italiji, ki zaračunava vstopnino. To so uvedli že leta 2013, ko je znašala še poldrugi evro, letos pa so jo z avgustom krepko podražili - vsak obiskovalec mora ob delovnikih za obisk odšteti tri evre, ob nedeljah in praznikih pa pet. Za še nekaj evrov več pa lahko dobite tudi zasebno vodenje po vasi.

O vstopnini v mesto ali pa vsaj za na najbolj oblegani Trg svetega Marka že dolgo razmišljajo mestne oblasti v Benetkah, ki nikakor ne morejo najti rešitve za poplavo turistov, ki se zgrinjajo nad romantično mesto na laguni, s tem pa načenjajo tradicionalni način življenja in višajo cene najemnin, da je postalo življenje v mestu za domačine neznosno. Protesti so tako stalnica v mestu, katerega prebivalstvo je upadlo na pičlih 55.000, kar je trikrat manj kot po drugi svetovni vojni. Julija je proti množičnemu turizmu - najbolj jim gredo v nos dnevni, nezapravljivi obiskovalci s križark - protestiralo 2.000 ljudi, kljub temu pa se vstopnina mnogim zdi preradikalna zamisel.

Vedno več obiskovalcev
Bigiotti se ne strinja. Kljub vstopnini vas privablja vse več obiskovalcev - letos naj bi jih kar 850.000. Za primerjavo: leta 2010 so jih našteli 40.000. "Cena vstopnice jih sploh ni odvrnila. Pravzaprav je izboljšala kakovost turizma. V nekih pogledih kraj s tem pridobi vrednost. Celo turisti so pozornejši, zadržijo se dalj časa in so spoštljivejši," za Guardianov Observer razlaga prednosti vstopnine Bigiotti.

Župan s sistemom vstopnin lahko nadzira tok turistov, hkrati pa je zaradi njih lahko ukinil občinski davek, tako v Civitaju kot tudi v večjem kraju pod njegovo pristojnostjo Bagnoregiu s 3.650 prebivalci. Ob tem se ponaša še z ničelno brezposelnostjo, zahvaljujoč 400 delovnim mestom, ki jih je ustvaril v turizmu in s turizmom povezanimi malimi podjetji, ki so vzniknila v zadnjih letih. "Bagnoregio je edino italijansko mesto, kjer prebivalci ne plačujejo več občinskega davka. Uspelo nam je izboljšati lokalne storitve – zdravstvo je boljše, uvedli smo prevozna sredstva za invalide ... Uspeva nam živeti avtonomno, zahvaljujoč turizmu in kulturi. Resnično, pravi čudež," pravi Bigiotti.

"Umirajoče mesto"
Res bi lahko govorili o čudežu, še zlasti zato, ker je bil kraj Civita znan kot "umirajoče mesto" zaradi vseh plazov, potresov in poplav, ki so ga ogrožali vse od 17. stoletja. Namesto da bi oznaka vas ugonobila, so jo izkoristili za spretno tržno kampanjo in zdaj boste napis "umirajoče mesto" našli celo na smerokazih. Pri tem pa ne gre za lažno oglaševanje – leta 2014 in 2015 je v vrsti zemeljskih plazov del vasi zgrmel v dolino, geologi pa položaj vasi in njeno ogroženost primerjajo s taljenjem sladoleda.

A dogodek je spodbudil nekaj največjih italijanskih kulturnikov, od skladatelja Ennia Morriconeja do režiserja Bernarda Bertoluccija, da so podprli peticijo za uvrstitev Civitaja na Unescov seznam svetovne dediščine, dodatna sredstva pa je za ohranitev vasi, vse bolj prepoznavne kot kulturni in zgodovinski biser, prispevala še regionalna vlada. Tudi del vstopnine gre neposredno v sklad za ohranitev vasi, do katere lahko pridete zgolj peš (ali z mopedom), po mostu, ki so ga delno uničili Nemci med drugo svetovno vojno.

Vsi turisti seveda niso zadovoljni z vstopninami, še zlasti Italijani, a se tudi njihovo nezadovoljstvo naglo razkadi, ko vstopijo čez stari vhod po ozkih tlakovanih uličicah na glavni trg z zvonikom in cerkvijo iz 13. stoletja. V vasi je tudi nekaj penzionov, kjer lahko prespite, večina starih hiš pa je danes preurejenih v počitniške apartmaje. Kot piše Observer, sicer kaj veliko v vasi ni početi - razen občudovanja zgodovine in ležernega posedanja ob kozarcu italijanskega vina.

Aristokrati prišli in odšli
V 60. in 70. letih je nekaj časa kazalo, da se bodo prišleki, očarani nad pravljično pokrajino in odmaknjenostjo Civitaja, v kraju za stalno naselili – italijanski aristokrati so pokupili na pol podirajoče se stavbe, ki so jih želeli preurediti v luksuzna podeželska domovanja, a so obupali, ko so ugotovili, da ni infrastrukture in ponudbe za življenjski slog, ki so ju bili vajeni. "Ko so uredili hiše in z njimi impresionirali vse svoje prijatelje, so odšli. Kaj več se jim je zdel prevelik napor," pravi Anthony Costa Heywood, ameriški arhitekt, ki je tudi sam vas odkril v 60. letih, od leta 2003 pa je eden redkih, ki v kraju živijo stalno. Vas še vedno nima ne pošte ne trgovine, kaj šele bolnišnice ali šole, živi pa izključno od turizma.

Na to panogo se bo Bigiotti še naprej osredotočal, a z veliko mero opreznosti. Še vedno mu gre v nos izjava Giulia Tremontija, gospodarskega ministra v vladi Silvia Berlusconija, ki je leta 2010 sredi finančne krize korenite reze v umetnost in kulturo utemeljil z besedami: "Kultura te ne nahrani." "Dokazali smo mu, da se moti in storili točno obratno. Kraj Civita je bil označen za umirajoče mesto. Danes Civita ni samo živ, ampak ohranja pri življenju tudi celotno območje."