Jerebica s poti na Rombon. Foto:
Jerebica s poti na Rombon. Foto:
Rabeljsko jezero z Jerebico.
Parkirišče nad Koritnico.
Korita potoka Možnica.
Dom Možnica.
Konec ceste.
Suho prodišče Možnice.
Ruševine v bukovem gozdu.
Čez steno ob jeklenicah.
Kdo ni pometel stopnic?
Greben med Rombonom in Vrhom Ribeznov.

Drugo polovico junija imava zadnjih sedem let rezervirano za kratke počitnice v prečudoviti Zgornji Soški dolini. Običajno se nastaniva v Kobaridu ali Bovcu in potem raziskujeva okoliške vrhove, odvisno od muhastega vremena na tem koncu Slovenije pač. Začela sva s krožno turo na Matajur (1642 m), nadaljevala z dvema vzponoma po različnih poteh in v različnih vremenskih razmerah na (Kobariški) Stol (1673 m), po dveletnem prelaganju v enem zamahu »osvojila« Krn (2244 m) in Batognico (2164 m), v siloviti nevihti obtičala malo pod vrhom Javorščka (1557 m) in lani ponosno stopila še na teme Rombona (2208 m).

Ko sva se vzpenjala na slednjega od trdnjave Kluže, se nama je v spodnjem delu poti na desni skozi drevje večkrat pokazala mogočna gora, ki je dotlej nisva poznala. Po zemljevidu sem sklepal, da mora biti Jerebica. Vabljiva, nadvse vabljiva. Dokončno sem se zanjo ogrel, ko sva se na poti domov čez prelaz Predel (Passo del Predil) na kratko ustavila ob idiličnem Rabeljskem jezeru (Lagu del Predil). Prav severna stena Jerebice namreč tvori ozadje slikovitega pogleda čez jezersko modrino.

Jasno, da sva si torej za letošnji cilj izbrala Jerebico (2126 m). Je mejna gora med Slovenijo in Italijo. Njeno italijansko ime je mnogo bolj dolgočasno – Cima del Lago. Kot je zabeležil naš znameniti zbiralec gorskih imen Henrik Tuma (1858–1935), so ji italijanski divji lovci pravili tudi Carbonaria. Ker je onstran meje na tem območju veliko nemško govorečega življa, ima še nemško ime – Raibler Seekopf. Pri Tinetu Miheliču me je presenetil podatek, da ji loški domačini rečejo Jérebca. Saj je ime z naglasom na prvem e namesto na i v zborni slovenščini težko že izgovoriti. Zato me je še bolj presenetila ugotovitev, da Tuma ime gore res dosledno piše Jérebica.

Jerebica je v smeri proti vzhodu zadnji veliki vrh Kaninove skupine, torej je že del Zahodnih Julijcev. Kljub temu spada tudi v Triglavski narodni park. Na prvi pogled je videti povsem nedostopna. Tako proti Možnici kot proti Koritnici in v Jezersko dolino (Val Rio del Lago) pada z odsekanimi, gladkimi stenami, tako da tod pripusti k sebi le vešče plezalce. A v resnici vodita nanjo tudi dve markirani poti. Za nekoliko krajšo in lažjo velja tista, ki se vzpne z italijanske strani in ima oznako 653, vsi, ki poznajo obe, pa trdijo, da je lepša, čeprav zahtevnejša, slovenska.

Ker sva imela še nekaj opravkov v Ljubljani, sva se nameravala v Posočje odpeljati čez Idrijo. A zastoji na primorski avtocesti že na razcepu Kozarje so naju odvrnili od te misli. Obrnila sva nazaj na Gorenjsko, saj sva se raje odločila za še vedno najkrajšo pot čez Vršič. A tudi to je bil račun brez krčmarja. Pred Hrušico sva spet obtičala v dolgi koloni, ki je čakala na zeleno luč za karavanški predor. Le kaj nam koristijo vse te naše drage avtoceste, če povsod stojimo? Vsem oviram navkljub sva v Bovec prispela še dovolj zgodaj za ogled terena pred pohodom v hrib naslednji dan.

Zapeljala sva se slabe 4 km naprej od Kluž in takoj za mostom čez Koritnico, kjer zdaj ravno popravljajo cesto, zavila levo na gozdno v dolino Možnico ali Moženco. Pravzaprav sva takoj na odcepu ustavila in parkirala, saj je vožnja po vegasti cesti dovoljena le lastnikom zemljišč. Četrt ure kasneje se je izkazalo, da daleč tako in tako ne bi prišla, saj tam motorni promet ustavi zaklenjena zapornica. Prav, pa si izhodišče oglejva peš.

Ime je dolini dal precej divji potok Možnica ali po starem Nemčlja. Kdor ima voljo, lahko razišče njegovo na mnogih mestih več kot zanimivo strugo. Ko se voda v spodnjem toku bučeče prebija skozi skalne tesni, se mora namreč ponekod spustiti v globino v prav spodobnih slapovih (Veliki slap je visok skoraj 20 m in se konča pod kamnitim naravnim mostom) ter s svojo močjo izdolbe vrsto globokih korit, ponvic in podobnih pojavov. Tudi nad njegovim izvirom so tisti, ki so ga imeli priložnost videti po večjem deževju, navdušeni, saj voda menda dobesedno bruha iz strme skale, porasle s temno zelenim mahom.

A mene je zanimalo predvsem, kakšen je videti Dom Možnica (793 m). Sklenila sva, da se bova ves čas držala ceste. Prej kot v tri četrt ure sva prispela do ostrega desnega ovinka, s katerega se v levo odcepi slabša cesta proti zatrepu Možnice in Jerebici. Midva sva vztrajala na glavni cesti in čez pet minut – uf, kakšno presenečenje: sredi prikupne jase se je bohotil skorajda gradič. To naj bi bila nekdanja obmejna stražnica? Kot sem kasneje izvedel od njegovega sedanjega »oskrbnika« Gregorja Lozeja, so nenavadno razkošno poslopje z dvema okroglima stolpičema sredi ničesar zgradili v začetku 60. let prejšnjega stoletja. Dokumentacija je baje izgubljena, zato točnih podatkov ni. Prvotno je bilo resda namenjeno vojski, ki pa se v njem nikoli ni nastanila. Vmes so namreč zgradili še vojašnico v bližnjem Logu pod Mangartom in vojaki so raje ostali v civilizaciji. Tako je zgradba kako desetletje propadala, dokler je ni najel novogoriški Gostol in je ni preuredil za sindikalno počitnikovanje svojih delavcev. No, zdaj tudi Gostola v tedanji obliki ni več. Objekt je formalno še v lasti vojske, vendar lahko vsakdo katero izmed 22 ležišč v njem najame za oddih, če le pokliče »oskrbnika«.

Dan sva končala pri Ani Roš, saj sva sklenila, da si najine brbončice pred napornim pohodom zaslužijo malo nadpovprečnega razvajanja. Dolg meni je sestavljal tudi krožnik s prepelico, pripravljeno v lahki omaki iz gosjih jeter ter umetelno obogateno s kančki kolerabe, surove rdeče pese in »zažganega« jabolka. Ob razkošju okusov v ustih so vse do teme uživale tudi najine oči, saj se z vrta Hiše Franko prečudovito vidi navihani vršič Krna.

Naslednji dan sva bila ob 7. uri že na parkirišču ob Koritnici (599 m). Vremenoslovci so za večer žugali z možnostjo krajevnih neviht, planinska tablica pa je napovedovala, da naju čaka 5 ur vročega vzpona. Tokrat sva se ceste pod strašljivimi plazišči Male Jerebice (1811 m) držala le 20 minut, do jase z lovsko prežo in ograjeno, a neobdelano njivico. Pet domačinov je tam kosilo. Že od prejšnjega dneva sva vedela, da se vrh jase odcepi v desno sicer lepo markirana bližnjica, a kdor zanjo ne ve, njenega začetka ne bo opazil. Bližnjica prvič cesto prečka, drugič pa je treba zaviti levo nanjo. V nadaljnjih 10 minutah sva že stala na mestu (810 m), kjer se glavna cesta nadaljuje k domu, midva pa sva tokrat seveda zavila proti Jerebici. Po komaj kakih 400 m se je nenadoma končala, kam naprej pa ni bilo videti.

Z nekaj sreče sva hitro ugotovila, da je treba prečkati suho prodišče Mostnice. Više ko greš po njem, bolj divje je zasuto z balvani. Kmalu se pot vrne na severno stran prodišča in zavije v bukov gozd. Na drugi strani je pred 2. svetovno vojno delovala ovčja in kozja planina Možnica (877 m), vendar od nje ni ostalo nič. Pač pa sva ostanke temeljev kamnite zgradbe opazila v gozdu tik ob poti. Najbrž se ne bom zmotil, če bom ugibal, da je tod stal vojaški objekt iz 1. svetovne vojne, saj je frontna črta tekla le nekaj sto metrov više pod strmalmi Rombona in Vrha Ribežnov. Malo za ruševinami se pot razcepi: naravnost gre nemarkirana na sedlo Čez Brežič (Sella Mogenza), desno pa markirana na Jerebico. Slednja se v nekaj ključih čez kratko melišče vzpne do stene.

Tako sva prispela do dela, ki me je najbolj skrbel, predvsem zato, ker nisem vedel, v kakšnem stanju so varovala. A bojazen je bila popolnoma odveč. Pot je speljana lepo, dobro je nadelana, na najbolj problematičnih mestih je v pomoč nekaj klinov in večinoma nove jeklenice. S tem tehnično najzahtevnejšim delom sva opravila v 20 minutah. Plezanje so nama popestrili pogledi nazaj na gosto nasekljano pečevje Ribežnov in nekaj poslednjih še cvetočih perunik.

Vrh stene se pot v gozdu za kratek čas položi. Ko se drevje zredči v ozek travnat jezik, za katerega je težko reči, ali je izkrčen gozd ali zaraščen pašnik, se strmina ponovno poveča. Jezik postaja vse širši, dokler se na travnati Planji pogled do konca ne razpre. Na levi nam svoja kamnita rebra pokaže priljubljeni cilj plezalcev Veliki Snežni vrh (Cima Mogenza Grande, 1973 m), naravnost pred nami stoji pohlevnejši Mali Snežni vrh, desno pa še čokata glava Srednjega Vogla (Cima Inese, 1850 m). Mihelič piše, da tu nekje »opazimo na veliki skali napis, ki opozarja na odcep k bližnji lovski koči«, Andrej Stritar pa celo, da »nekoliko višje v desnem bregu v gozdu opazimo lovsko kočo«. Ker je to edino zavetišče daleč naokrog, sva napenjala oči v to smer, a našla nisva ne napisa, kaj šele koče. V upanju, da je ne bova potrebovala, sva se spet pognala navkreber.

Deloma travnata, deloma gruščnata huda strmina, ves dan izpostavljena vročemu soncu, se nama je zdela najbolj naporni del poti. Kombinacije dveh korakov naprej in enega nazaj kar ni hotelo biti konec. V senci macesna sva naredila postanek in več dolgih požirkov še vedno hladne vode. Na meliščih pod steno pot končno zavije desno in se izteče na Jezersko sedlo (Sella del Lago, 1720 m). Ura je kazala 10.40. Na sedlu sva imela kaj videti – veličastno skupino kamnitih sivih vršacev, nad katerimi je kraljeval ponosni Viš (Jôf Fuart). Hej, to so pa nama nedosegljive konice. S te strani se je pridružila omenjena italijanska pot 653 in po njej je prisopihal Italijan, že močno v letih, a izjemno poskočen. Samo kratek večjezični pozdrav in že je odbrzel dalje.

Na sedlu slovenska in italijanska pot družno zavijeta proti Jerebici, katere pa še ni bilo na spregled in do katere naj bi bilo še poldrugo uro hoda. Nadaljevanje poti je speljano po italijanskih pobočjih pod glavnim grebenom, se pravi pod rogljema Srednjega in Gorenjega Vogla (1873 m) ter tik pod vrhom Gorenjega Krivega roba (2009 m). Svet je izrazito kraški, poln škrapelj in skritih brezen, zato je obvezen previden korak. S Krivega roba sva končno zagledala cilj. A preden sva ga dosegla, se je bilo treba spustiti še na zadnje sedlo. Pri sestopu sva se morala prebiti čez nekajmetrsko skalno polico, ki je bila toliko bolj sitna, ker jo je spodaj še prekrival gnil sneg. Šlo je počasi, a sva zmogla. Sedlo označuje mejni kamen št. 10/3. Tam je steza spet zavila na slovensko ozemlje in po širokem hrbtu pripeljala na vrh Jerebice. Z vsemi postanki sva za vzpon porabila pet ur in pol.

Jerebica je imeniten razglednik. Proti severozahodu sva se naslajala nad razgibano panoramo Viševe skupine, na vzhodu sta štrlela proti nebu nepremagljivi Mangart in Jalovec, na jugu nama je črne misli, ki jih budi s krvjo prepojeni Rombon, odganjala Loška stena, na jugozahodu pa sva v oblakih bolj slutila kot videla Kaninove konice.

Kot običajno naju je Mojca vpisala v planinsko knjižico. Na vrh je tako rekoč pritekel mlad nemško govoreč par. V prijetnem sončku sva malicala, ko sva nenadoma zaslišala oddaljeno bobnenje. V daljavi so se na italijanski strani zbirali črni oblaki. Pa ne že spet! Na hitro sva pospravila stvari in odhitela proti dolini.

Med sestopanjem sva se dogovorila, da ob prvi kaplji zamenjava kratke hlače za dolge in se zaščitiva z vetrovkama; misel na pelerini sva zaradi strmine opustila. Še pred Jezerskim vrhom sva morala načrt uresničiti. V nekaj minutah se je nevihta razbesnela v divjo točo. Nisva se imela kam umakniti. Bolj ko je bolelo, bolj sva hitela. Edina tolažba je bila, da sva bila na robu nevihtnih oblakov, tako da so strele sekale daleč od naju. Vseeno je Mojca vsakič, ko se je poblisnilo, zastokala. Po Planji navzdol sem spet napenjal oči za lovsko kočo, a zaman. No, tam nekje, kjer bi morala biti, se je po slabi uri neurje uneslo. Spet je posijalo sonce in večino premočenih cunj sva pospravila v nahrbtnika. Pot so še vse do avta belile ledene kroglice. Bal sem se, kaj bo v mokrem pri jeklenicah. Odnesla sva jo le vsak z enim nedolžnim padcem.

Vremenu ni uspelo skaziti najinega navdušenja nad turo. Pot je razgibana, razgledna, a četudi dolga in naporna, jo toplo priporočava vsakomur z dovolj kondicije. Tehničnih težav se vam ni treba bati, važno je, da vzamete s seboj dovolj tekočine. Opozorila več vodnikov, da je pot slabo vzdrževana in zato orientacijsko zahtevna, ne držijo več.

Doma sva se pred računalnikom zgrozila, kako klavrne fotografije sva prinesla z gore. Jezen sem ugotovil, da je na najinem glavnem fotoaparatu nekdo po nesreči premaknil nastavitev občutljivosti. Zato opravičilo za slabše »ilustracije«.

Mojca, ki na stvari gleda bolj s srcem, me je tolažila, da bova čudovite podobe pač ohranila v spominu, jaz, ki sem bolj razumski, pa že razmišljam, ali bo vendarle treba na Jerebico še enkrat. Razumno?

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek