Vaša ocena: 
Ocena 4,7 od 47 glasov
Ocenite to novico!
Svete Višarje so gora z imenom v treh jezikih. Svete Višarje ali Monte Santo di Lusarri ali Luschariberg.
Je dovolj blizu za hiter obisk Slovencev, Italijanov, Furlanov in Avstrijcev, kar se je pri vzpenjanju po deviški gazi novozapadlega snega prijazno in srčno slišalo na vsakem koraku: Boun Giorno, Servus, Živjo, Dober dan ali Guten Tag ...
Pisano druščino narodov, ki smo družno gazili in spuščali naprej številne hitre in neutrudne turne smučarje, je dokazovalo tudi polno parkirišče avtomobilov. Italijansko mestece Trbiž (Tarvisio) in izhodišče za vzpon, vasica Žabnice (Camporosso), sta mimo Kranjske Gore in Rateč Slovencem lahko in hitro dostopna.
Romarjev, ki obiskujejo Svete Višarje že od 14. stoletja dalje, pozimi običajno ni veliko. Romarska sezona je v kopnih mesecih. In to vse od davnih časov, ko je po legendi pastir iz Žabnic na vrhu Višarij v brinovem grmu našel lesen kipec Marije. Po odobritvi božje poti in Marijinega čaščenja, ki ga je dovolil oglejski patriarh, so verniki najprej postavili skromno kapelico, pozneje cerkev. Po požaru v 19. stoletju in večjih poškodbah cerkvene stavbe med 1. svetovno vojno so cerkev obnovili in razširili. Leta 1930 je notranjost cerkve s freskami iz Marijinega življenja poslikal slovenski kipar in slikar Tone Kralj.
Z vsakim korakom med zasneženimi smrekami in macesni, ki smo ga naredili proti vrhu, se je redčila in počasi razblinjala gosta dolinska megla. Dve uri in pol hoje do jasnine, do modrega neba in toplega sonca, ki nas je pričakalo na vrhu, v majhni gorski vasici, skoraj 1800 m visoko, med kupčkom hišic z eno samo uličico, udobno zleknjenimi pod cerkvijo. Ozka uličica, z odmetanimi kupi snega ob strani in odloženimi rdečimi lopatami za sneg je bila kot iz pravljice, kot iz nekega davnega časa. Razgled na vrhu po Kanalski dolini in proti vrhovom Julijcev je vsakomur nagrada, ki jemlje dih in omogoča sanje ... Vsakokrat znova in v vsakem letnem času je drugačen. Nagrada je pogled na vse strani neba do visokih in mogočnih sosednjih gora, ki se nam zazdijo tako blizu, da bi se jih lahko dotaknili; ničesar ni, kar bi skalilo oko. Še zaslužen čaj in malica med klepetavimi zimskimi pohodniki in turnimi smučarji. Babilon jezikov. Vsi smo odložili svoje pripomočke za lažjo hojo, palice, smuči, krplje, nekateri celo dereze, ki pa v novozapadlem snegu niso bile potrebne.
Oglasilo se je zvonenje iz cerkvice Matere božje, iz cilja mnogih romarjev, ki je tiho opomnilo, da še ne smemo oditi. Vsak obiskovalec hrama je po svoje okušal mir in spokojnost v prostoru: ali v občudovanju oltarjev in barvitih in svojskih stenskih poslikavah Toneta Kralja ali v molitvi ali preprosto v tišini visoko na gori. Dobrodošli smo vsi.
Tanja Vamberger
Da se je tjakaj hodil sončit nekdanji nadškof Uran, med brati, ni neka skrivnost. Da mu je tam delala družbo še kaka deklina, pa tudi ne. Še zdaleč ni bil edini iz svojega ceha, ki se je na Višarjah počutil varno in osebno jim to štejem v dobro.
Vsem vernikom se globoko opravičujem za prizadejane duševne muke in blatenje njihovih čustev ter jim želim še mnogo neomadeževanega veselja ob romanjih na tako svete kraje kot so denimo Višarje.
Koga briga kaj je pravilno po italijansko, do leta 1918 ni bilo Italijanov nikjer v Kanalski dolini, tako, da so njihova imena povsem nepomembna - šteje kot prvo slovensko ime, lahko pa se uporablja tudi nemško, glede na to, da je v Kanalski dolini živelo tudi precej nemško govorečih.
Če se bo novinarjem dalo, lahko ugotove, da Višarje niso prav nič Svete, so pa morda radioaktivne... :)
Zakaj se morjo vedno eni bebci oglašat...
Če se bo novinarjem dalo, lahko ugotove, da Višarje niso prav nič Svete, so pa morda radioaktivne... :)