Rabeljske špice z zahodne strani (poleti) Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Rabeljske špice z zahodne strani (poleti) Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Breitkoflova skupina iz Malih Rovt
Breitkoflova skupina iz Malih Rovt Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Parkirišče
Parkirišče Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Osrednji del Remšendola, zadaj Dobrač
Osrednji del Remšendola, zadaj Dobrač Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Mogočno prodišče
Mogočno prodišče Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Veliki Bucher
Veliki Bucher Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek

Ko sva se lansko poletje vračala iz nama tako drage Soške doline na Gorenjsko, sva za spremembo izbrala pot s kratkim skokom čez Italijo. Se pravi, da sva na Predelu (Predilu) zapustila Slovenijo in se pri Ratečah vrnila vanjo. Med komaj dobrih 20 km dolgo vožnjo po italijanskem ozemlju nama je malo za Rabeljskim jezerom (Lagom del Predil) pogled ušel desno navzgor. Od presenečenja kar nisva mogla zapreti ust in sva morala avto nujno ustaviti. Nad cesto je štrlel proti nebu nažagan greben kamnitih rogljev. Hiter pogled na zemljevid nama je razkril, da so to Rabeljske špice (Cinque Punte, Fünfspitz, 1909 m).

Ko sva za prvi konec tedna v novem letu, se pravi malo pred letošnjo najbogatejšo pošiljko snega, razmišljala, kam v hribe, mi je prišlo na misel, da bi šla Rabeljske špice pogledat še z druge strani. Iz tega, kar sva o njih prebrala, sva domnevala, da nanje nisva sposobna zlesti, še posebej pozimi ne, lahko pa se z vzhoda povzpneva čisto podnje. Mojci takih stvari ni treba dvakrat reči.

Na sončno nedeljo sva se v Italijo tokrat pripeljala z rateške strani. Tik pred Trbižem (Tarvisiom) se cesta s kratkim predorom križa z železnico, takoj za njim pa je treba skreniti ostro levo za kažipotoma Ortigara in Rutte Piccolo. Že sredi Malih Rovt (Rutte Piccolo) so najino pozornost pritegnili slikoviti skalni vršaci pred nama, a sva hitro ugotovila, da to niso Rabeljske špice, ampak Breitkoflova skupinica. Julius Kugy je v knjigi Iz življenja gornika Trbižane obtožil, da lahkovernim pohodnikom prav te vrhove radi »prodajajo« za Rabeljske špice. Po strašansko ozki cesti, na kateri se ni mogoče povsod srečati, sva nadaljevala proti Koprivniku (Ortigara in Valromana). Malo preden cesta prečka Beli potok (Rio Bianco), sva sredi gozda zagledala veliko nakladališče za les in parkirišče. Edina sva si bila, da bo tu najin avto varno spravljen.

Mraz je pritiskal, tako da sva pohitela z oblačenjem in preobuvanjem. Smerne tablice so naju napotile na za motorni promet zaprto gozdno cesto v desno, označeno s 511. Ta vodi po vsej dolini Remšendol (Valromana, Römertal), po kateri teče omenjeni Beli potok. Morda beseda teče ni najbolj prava, saj se sicer poskočna voda kmalu izgubi v produ. Razsežnostim prodišča pa se kar nisva mogla načuditi. Menda je to največje prodišče v vseh Julijskih Alpah.

V meni je glodal črv zvedavosti, od kod, hudiča, ime Remšendol. Po vrnitvi domov sem moral kar pošteno prebrskati splet in literaturo, da sem se dokopal do verjetne razlage. Na tem koščku sveta vlada precejšnja jezikovna zmeda. Nič čudnega. Od 6. st. je namreč tu prevladoval slovanski živelj in z njim Slovenci, pod bamberškimi škofi so po 15. st. postali večinsko prebivalstvo nemški kolonisti, po 1. in še posebej 2. svetovni vojni pa so iz znanih razlogov prevladali Italijani in Furlani. Po razlagi, ki sem jo našel v Planinskem vestniku št. 7/1957, naj bi dolino poimenovali Nemci. Ker so v njej videli nenavadno veliko vranov, so ji menda rekli Remmertal (?). Iz tega naj bi Slovenci naredili svoj Remšendol, Nemci ime pozneje spridili v Römertal, Italijani pa slednjega prevedli v Valromano. Kar se tiče zmede, pa ni le jezikovna. Različni viri tudi precej različno identificirajo nekatere vrhove in navajajo še bolj različne podatke o njihovih višinah.

Že po nekaj minutah koračenja po dolini se je začel pred nama kazati najprej ozek vršič, potem pa vse mogočnejša konica, ki na južnem koncu zapira dolino. To je Pucher, kot piše na zemljevidu PZS, ali po italijanskem Tabaccovem zemljevidu Monte Bucher. Zemljevida tudi različno navajata, kateri vrh je Mali in kateri Veliki Pucher/Bucher ter njuni višini. A zdi se, da v novejši literaturi za goro vendarle prevlada ime Veliki Bucher in višina 2023 m. Posebej zaljubljeno je o njej pisal Kugy, češ da »je s svojo elegantno, sloko postavico stopila za nekaj korakov pred glavni greben in jasno ter izzivalno govori: 'Zelo majhna, a prav res zelo zala.' In prav ima. Zatrdno je najbolj nežna od vseh skalnih ostric v Julijskih Alpah. Kakšna ljubka, mikavna stvarca! Domala vsakomur obstanejo oči na njej.« Žal je za nealpiniste že od daleč videti nedostopna. Nanjo ne vodi nobena označena pot in tudi planinski vodniki dostopov nanjo ne omenjajo. A menda se je mogoče povzpeti na njen vrh že z nekaj izpostavljenega plezanja 2. težavnostne stopnje. Kako, je v Planinskem vestniku št. 5/2002 popisal Marko Podrekar.

Gozdna cesta je speljana po orografsko levem bregu Belega potoka. Že po četrt ure lahko na desni opazimo prvo stezo, ki se odcepi proti Rabeljskim špicam, označeno s 520. Ker sva imela midva drugačne načrte, sva nadaljevala po cesti. Kmalu se je spustila na suho prodišče in ga prečkala. Če bi ji sledila, bi se čez čas znašla ob vznožju najprej spodnjega in potem še zgornjega plezališča Valromana. Vendar se zanju nisva menila. Četudi ni prav jasno označeno, je treba ostati na istem bregu, kjer nekaj sto metrov više ob robu prodišča naletimo na še drugo pot pod Rabeljske špice – 518. Ta je bila najina izbira.

Začetek vzpona je bil prijazno blag in lepo razgleden. Kmalu je glavno vlogo na panoramski sliki prevzel mogočni Mangart (2679 m) in je ni več prepustil nobeni od kamnitih spogledljivk. Prelepo, da bi dolgo trajalo. Pred nama je zazijala divje razbita grapa, domala do vrha napolnjena z gruščem in večjimi skalami. Markacije so se izgubile, a prehod čeznjo sta nama nakazala možic ali dva. Onstran grape sva vstopila v redek gozd in začela strmo cikcakati proti previsni steni. Steza je bila silno ozka, zemlja kopna, a trdo pomrznjena. Malo me je skrbelo, da bi komu zdrsnilo, a Mojce raje nisem vprašal, kako ji gre. Ob steni je bilo treba celo preplezati nekaj neizrazitih poličk. Po dobre pol ure previdnega vzpenjanja se je pobočje prelomilo v novo grapo, po kateri so bile nametane ogromne skale. Izkazale so se za prav zahrbtno spolzke, saj so bile okovane v ledene ostanke potoka Šober (Ria Sciober).

Onstran vode naju je čakala nova ura strmega vzpona, ki se je bolj ali manj držal smeri potoka. Više gori je strmina sicer popustila, a se je bilo treba spoprijeti z nekaj več snega. No, hudega nama ni bilo. Ko se je Šobrova struga že čisto zožila, sva ponovno prestopila na drugi breg. Tam nekje sva v snegu opazila prve človeške stopinje. Čeprav sem že davno pozabil nauke iz Vinetouja, sem stezosledsko presodil, da ne morejo biti stare več kot dan. Prišle so nama kar prav, saj je bilo skromno označeni stezi v snegu težko slediti. Hitreje naju je gnalo naprej tudi to, da se je začel svet zlagoma odpirati, kar je napovedovalo, da bova končno le deležna nekaj sončnih žarkov, ki sva jih ves čas željno gledala onkraj doline.

Po slabih treh urah poštenega grizenja kolen sva malo čez poldne stopila iz gozda na opuščeno planino Kolja jama (Alpe di Rutte, Greuteraibl, 1520 m). Prekrivala jo je do kolen debela snežna odeja, ki je njeno tihotnost še poudarjala. A nama je bil nebeški mir v čisti užitek. Tega so še stopnjevali resnično navdihujoči pogledi. Planina je namreč kot majhen amfiteater, nad katerega zahodnim robom štrlijo drzne konice Rabeljskih špic.

Rabeljske špice so najbolj znana in daleč najbolje obiskana gora nad Remšendolom. Kot rečeno, je špic pet: Prima (1909 m), Seconda (1907 m), Terza (1882 m), Quarta (1889 m) in Quinta (1844 m). Seveda se tudi glede teh podatkov literatura in zemljevidi ne morejo zediniti. Vsi pa so si enotni, da je za nevešče alpinističnega plezanja dostopna le najbolj severna, t. j. Prima, ki je – za mnoge na srečo – tudi najvišja. Ni pa pot nanjo označena. Za enega od boljših opisov je poskrbel Podrekar v članku, že omenjenem pri Velikem Bucherju. Tudi ta vzpon vključuje plezanje do 2. težavnostne stopnje. Kar nekaj posnetkov vzpona si je mogoče ogledati na portalu YouTube. Seveda pa mora vsak sam presoditi, ali je to zanj primeren cilj ali ne. A tudi brez vzpona na vrh je tura do Kolje jame vredna sleherne kaplje potu.

Na Kolji jami je tudi neoskrbovano leseno zavetišče Capanna Cinque Punti. Del prostorov je zaklenjenih, sobica z dvema posteljama in kuhinja s štedilnikom na drva pa sta na voljo vsem, ki ju potrebujejo. Seveda sva pokukala vanju in presodila, da sta zmerno (!) zanemarjeni.

S planine sva se namenila sestopiti po najdaljši poti čez Sello Alpel (1676 m), tako da bi opravila s celotno krožno potjo 518. Vendar nama je v snegu »uspelo« zgrešiti njeno nadaljevanje. Ko sva ugotovila, da v resnici hodiva po poti 520, se nama ni več ljubilo vračati, saj sva si tudi tu obetala dovolj zanimiv sestop. Kmalu so naju obšli dvomi o pravilnosti odločitve, saj so se nama zdele nekatere markacije prebarvane z belo. Pa ne, da je s potjo kaj narobe? Strah je bil odveč. Spust nama je šel gladko od nog, le pazljivost je bila potrebna, saj je tudi tu breg zelo strm. V mokrem si nikakor ne bi želel hoditi tod.

Po približno uri in četrt sestopanja naju je steza pripeljala na manjše razgledišče. Z njega je bila Breitkoflova skupina onstran doline kot na dlani. Kugyja je divji masiv s celo vrsto vrhov spominjal na petelinji greben. Mnogi med njimi nimajo imena, med tistimi, ki ga imajo, pa prevladujejo nemška. Najbolj zveneče je seveda najvišji Breitkofel (1988 m). Čeprav le streljaj od slovenske meje je edino slovensko – Šenuk ali Šenek (Schönek, Montebello, 1844 m) – žal bolj ali manj pozabljeno. Pravzaprav velja to kar za vso skupino. Ti vrhovi so namreč izredno težko dostopni, tako da je vprašanje, ali je na vseh sploh že stala človeška noga. Tako meni tudi Andrej Stritar, ki se je dvakrat neuspešno poskušal prebiti na vrh Breitkogla in svoje izkušnje popisal v Planinskem vestniku št. 10/2011.

Do avta sva nato hodila še poldrugo uro. Nad turo sva bila navdušena in trdno odločena, da se v te kraje še vrneva. Najbolj naju mika Poldnik ali Kopa (Picco di Mezzodì, Mittagskogel, 2063 m), ki se je nameravava poleti lotiti z lažje strani – iz Mangartske doline.