Podobe Slovenije
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 10 glasov Ocenite to novico!
Umetnost, vinogradi in kmetijstvo z roko v roki. Foto: Staša Lepej Bašelj
Peter Špiler pred rumenimi vrati. Foto: Staša Lepej Bašelj
Pogovor ob mizi prijateljstva. Foto: Staša Lepej Bašelj
Umetniško poslikani stoli - na posestvu jih je razstavljenih kar 20. Foto: Staša Lepej Bašelj
Vidovo rdeče in modra frankinja. Foto: Staša Lepej Bašelj
Provokativni seksi stol - le kaj je hotel umetnik Aleksander Brezlan povedati? Foto: Staša Lepej Bašelj
Kozjanska jabolka. Foto: Staša Lepej Bašelj
Domače kosilo - domač kruh, klobasa iz krškopoljca in zelenjavna juha. Foto: Staša Lepej Bašelj
Bogata arhivska vinoteka. Foto: Staša Lepej Bašelj
Odprtje razstave stolov junija letos. Foto: Staša Lepej Bašelj
Dan brez vina je dan brez sonca - napis nad vrati Špilerjevega hrama. Foto: Staša Lepej Bašelj
Galerija. Foto: Staša Lepej Bašelj
Peter Špiler - kmetovalec, vinogradnik, kuhar, galerist. Foto: Staša Lepej Bašelj
Stoli pred Špilerjevo galerijo. Foto: Staša Lepej Bašelj
Panoramski razgled s Špilerjeve kmetije. Foto: Staša Lepej Bašelj
Umetniška galerija je v koči, kriti s slamo. Foto: Staša Lepej Bašelj
Stoli na mizi prijateljstva. Foto: Staša Lepej Bašelj
Špiler na svojem posestvu. Foto: Staša Lepej Bašelj
Stare trte postopoma nadomešča z novimi. Foto: Staša Lepej Bašelj

Dodaj v

EtnoArt Špiler - umetnost, kmetijstvo in kulinarika z roko v roki

Idilično posestvo pri Krškem
17. september 2016 ob 07:38
Krško - MMC RTV SLO

Kostanjek, kraj z manj kot 130 dušami, spada pod Zdole, v občino Krško in leži ob bizeljsko-sremiški vinski turistični cesti in na meji občin Krško, Sevnica in Kozje.

Reka Sava se tukaj že izvije iz objema tesnih in ozkih zasavskih sotesk, bregova se razmakneta in Sava se široko razlije po Krškem polju. Pokrajina se zaobli v mehko gričevje, ki ga marsikje pokrivajo vinogradi.

V te kraje se mora človek načrtno odpraviti. Kar tako naključno in mimogrede skoraj ne more zaiti vanje. Pogumno je oditi iz Ljubljane in začeti novo življenje nekje bogu za hrbtom, skoraj bi rekli zunaj civilizacije, v Posavskem hribovju.

Sredi Kostanjeka dominira baročna cerkev sv. Vida z začetka 18. stol. Vas v svojih nedrih skriva domačijo Petra Špilerja, obdano z vinskimi trtami in starimi sortami jablan. Umetniško ime domačije je EtnoArt turizem Špiler. A če preprosto povprašate po Špilerjevih, vam bo vsak domačin znal pokazati pot do tja. Častitljiva Špilerjeva domačija pripoveduje številne zgodbe. Zgodbe o stari, skoraj propadli, a ponovno oživeli kmetiji, zgodbe o vinogradih in sadovnjakih, zgodbe o kulinariki, o umetnosti in kulturi, zgodbe o poslikanih stolih in umetniških slikah, zgodbe o poti duš in prijateljstva ter o mizi prijateljstva. Tu obiskovalec začuti prijaznost, preprostost in gostoljubnost gostitelja in ve, da je pristna in neponarejena.

Peter Špiler, ustanovitelj zadruge Etnoart, je čisto poseben človek. Ob prvem stiku ti krepko stisne roko, te močno objame in na široko odpre vrata svoje domačije in svojega srca. Njegovo življenje je niz vratolomnih dogodkov, čeprav zatrjuje, da so se spremembe zgodile spontano, ko je bil pač čas zanje. In ne nujno v tem vrstnem redu in prioritetah, kot bodo naštete.

Naključni obiskovalec, ki zaide na Petrovo posest, osuplo obstane ob lesenih vratih, ki sredi ničesar stojijo na travniku. Rumena vrata so vkopana med lesene stebre na travniku, z zelenim podbojem in kljuko, ki vrata odpira in zapira. "To so zelena vrata," pojasni Špiler. "Kako zelena, če pa so rumene barve?" je obiskovalec začuden. "Domišljija je brezmejna, umetnost tudi, obema je treba pustiti prosto pot in videti več od tistega, kar se ponuja na prvi pogled," obrazloži Peter. Prav. Vrata, pobarvana z rumeno, so torej zelena. Ko zagledaš naslednja vrata z rdečo ploskvijo, že veš, da to niso rdeča vrata, najbrž so bela, kot so beli okvirji iz breze, ki vrata držijo pokonci.

Odraščanje, šolanje, službovanje in pot v svobodo
Kmetija v Kostanjeku je Špilerjev rojstni kraj. Mami Vidi in očetu Jožetu se je rodilo pet otrok - trije sinovi (Jože, Peter in Danijel) in dve hčerki (Vida in Mojca). Peter je letnik 1958 in tretji od otrok. Njegovo otroštvo je precej zaznamovala zgodnja smrt najstarejšega brata Jožeta, ki je leta 1970, star komaj 16 let, umrl za levkemijo. Žalost ob sinovi smrti je povsem strla mamo Vido. Težko garanje na kmetiji, otroci in nikoli prebolela bolečina ob izgubi otroka so jo verjetno odnesli v prerani grob, umrla je v starosti 56 let. Zaspala od srčne kapi. Oče je odšel za njo nekaj let pozneje.

Peter je že pri 14 letih odšel od doma v kadetsko šolo in internat v Tacen. Izšolal se je za miličnika, nato pa ob delu doštudiral pravo. Napredoval je v komandirja, bil štiri leta sekretar v rudniku kaolina in kalcita v Kamniku, bil je direktor Prevozništva Celje, nato ga je poklicna pot zanesla v literarne kroge. Pri Državni založbi Slovenije je bil direktor založništva in direktor več slovenskih lokalnih radijskih postaj ter prokurist pri dnevniku Oslobođenje v Sarajevu. V propadlem projektu trgovsko-remontnega centra v Slovenski vasi mu je uspelo od države iztožiti svoj investicijski vložek in z izkupičkom iztoženega denarja začel prenavljati in razvijati kmetijo.

Privatizacija družbene lastnine, propadanje socializma, razmah kapitalizma, tajkunizacija in propadanje moralnih vrednot so Špilerja kljub pestri, zanimivi in poslovno uspešni karieri vedno bolj dušili, ni se več videl v vlogi pravnika in gospodarstvenika. Ni več hotel podpisovati dokumentov, ki so se pisali samo zato, da so napisani in da so prikrili pranje denarja. Njegov slog življenja ni bilo ustvarjanje namišljenih velikih poslov brez denarja, obračanje vrednostnih papirjev, ki jih dejansko ni bilo, in sklepanje navideznih poslov. V takšne načine dela in poslovanja preprosto ni verjel, niso mu bili blizu in mu jih niso dopuščali njegovi moralni nazori.

Kmetovanje in vinogradništvo tet - svoboda
V 90. letih se je Špiler odločil, da luksuzni avtomobil z voznikom, neomejeno kreditno kartico podjetja in status direktorja zamenja za - svobodo. Pot v nov način življenja seveda ni bila lahka. Peter je že od najstniških let, ko je kot dijak - kadet odšel od doma v internat, živel v Ljubljani, domov se je vračal le ob praznikih. Izgubil je stik z zemljo, kmetijstvom in naravo. Brat in sestra sta se osamosvojila in odšla z domače kmetije, na njej so garali le še starši. Mama je govorila, da bo kmetija po njeni smrti propadla in prešla v tuje roke. A to se k sreči ni zgodilo.

Še ko je bil v službi, se je začel Peter vedno pogosteje vračati na družinsko posestvo in ljubiteljsko kmetovati. Potem so prišla prelomna 90. leta, ko je pustil redno službo in se popolnoma posvetil kmetovanju. Začel je z ničelnim znanjem, a z veliko vztrajnostjo, pridnostjo in strastjo in potrdil rek, da človek vse zmore, če nekaj hoče. Postopoma in počasi je osvojil vse skrivnosti vinogradništva in vinarstva. V obnovo posestva je vložil veliko denarja, še več pa fizičnega dela. Posestvo Špiler je danes vzorčni primer urejene ekološke in samooskrbne kmetije.

"Odkar živim in delam na tem posestvu, se počutim psihično mnogo bolje kot prej, preživljam se z lastnimi rokami in delom, delam nekaj dobrega, predvsem pa ne počnem lumparij. Zdravo kuham in se prehranjujem, pri kuhanju uporabljam zdrave domače pridelke, za katere vem, od kod prihajajo in kako so nastali. Drugim, tudi mladim, bi rad s svojim zgledom pokazal, da se da živeti od kmetijstva, da je v ekološkem kmetovanju prihodnost in možnost preživetja, predvsem pa vidi možnost zdravega življenja. Umirjen sem in pomirjen. Verjamem, da gredo kmetijstvo, turizem in umetnost lahko z roko v roki in da je v njih prihodnost," pravi Peter.

Čeprav daje kmetija videz idiličnega miru in navidezne odmaknjenosti od vsakdanjega kaosa, prometne gneče, tekanja sem in tja in pehanja za denarjem in statusnimi simboli, pa življenje na vasi še zdaleč ni dolgočasno in ležerno. Na kmetiji sicer ne redijo živine, vseeno pa je Peter ob petih zjutraj že pokonci. Ko se dan šele prebuja in so trte ovite v jutranje megle, že dela v vinogradu: obrezuje trte, jim postavlja opore, odstranjuje odmrle trte, zasaja nove, laksa, okopava ... dela na kmetiji nikoli ne zmanjka.

Del vinogradov je še iz časov Petrovih staršev, nekatera pobočja okrog domačije pa so zasajena z novimi sortami trt, ki imajo za te kraje in vremenske razmere odpornejše podlage. Precej starega vinograda je Peter že obnovil, posekal je 500 trt in jih nadomestil z novimi. "Čeprav so te stare trte sadile mamine in očetove roke, ne morem biti sentimentalen in usmiljen do spominov, od tega se žal ne da živeti."

Postopoma namerava vse stare trte nadomestiti z novimi. Iz njih prideluje ekološka sortna vina z zaščitenim geografskim poreklom (modri pinot, modra frankinja …) in zvrsti. Večina vin je nežveplanih in brez kemičnih primesi. Posestvo ima lastno blagovno znamko vin Vidovo rdeče, Vidovo belo, Oranžno vino … "Vino, vino, zlato vino. Rdeče kakor kri. Ti mehčaš in širiš žile, ki jih stvarnost otrdi." Tako piše na vsaki steklenici vina, ki jo obiskovalec odnese s kmetije Špiler. Vina je z vsem spoštovanjem in ljubeznijo poimenoval po materi Vidi. Neizmerno ponosna bi bila. Kot je ponosen tudi Peter, da mu ta vina uspevajo.

Kmetija obsega približno pet hektarjev, od tega je en hektar vinogradov, en hektar pa sadovnjakov s kozjanskimi jablanami. K posestvu spada staro gospodarsko poslopje, ki se ponaša s častitljivo letnico nastanka 1857. Spoštovanje do stare kmečke dediščine je Špiler pokazal tako, da je pri obnovi skušal čim bolj upoštevati takratni slog gradnje in arhitekture. V tej stavbi, imenovani Špilerjev hram, Špiler hrani dragoceno arhivsko vinoteko, v njej stoji stara kmečka peč, v kateri redno peče domači kruh. Prekrasen ambient krasijo stari predmeti kmečke dediščine: lončene posode, latvice in drugi uporabni predmeti, na stenah pa so številne umetniške slike. Sredi osrednjega prostora kmečke izbe je velika lesena kmečka miza, okrog nje pa klopi in stoli. To je prostor za druženje in predajanje kulinaričnim užitkom, v katerem obiskovalec začuti pridih preteklosti in starih časov. Špilerjev hram s svojo podobo ohranja izročilo starih kmečkih hiš in objektov na vasi, vanj so vgrajeni številni predmeti etnološke dediščine.

Kulinarika
Peter rad in dobro kuha. Slovi po odličnih kolinah in salamah in prisega na krškopoljskega prašiča. Kmetija ponuja tradicionalne slovenske in posavske jedi, jedi iz krušne peči, domače koline, domač kruh, štruklje, zavitek in vse, kar ponuja tukajšnja narava. Še posebej se pohvali s korejevcem, avtohtono kozjansko enolončnico, ki jo je kuhala že Petrova mama in katere osnovne sestavine so belo, rumeno in rdeče korenje in fižol.

Včasih ko je Peter še služboval v Bosni, je tam prideloval med, imel je kar 250 panjev s čebelami, ki pa so v času zadnje vojne ostale v razpadli Jugoslaviji, saj jih ni mogel prepeljati v Slovenijo. Njegova kmetija tako trenutno nima lastnega medu, pač pa dobiva med od bližjih kmetov. V Kostanjeku je obilo kostanja, po katerem je vas dobila ime in je bogata paša za čebele. Slivovi cmoki, obliti z medom, so ena izmed Petrovih vrhunskih specialitet.

Peter pa ne kuha samo doma, temveč je reden gost v gradu Podvin, kjer enkrat mesečno kuha in predstavlja pristne posavsko-kozjanske jedi in Vidova vina s svoje kmetije. Sodeluje na različnih turističnih prireditvah in sejmih, letos se bo prvič udeležil festivala Okusi Radol'ce.

Galerija Art Šp'l
Špiler pa ni le kmetovalec, vinogradnik in kulinarični mojster. Je tudi galerist. Zase pravi, da nima daru za umetniško ustvarjanje, sam se ni nikoli preizkušal v slikanju. Njegove oči z dolgoletno kilometrino galerista pa vendarle vidijo drugače. Peter zna iz narave potegniti določene stvari, jih umestiti v drug prostor in jim dati drug pomen. Meni, da je pri sodobni umetnosti ideja pomembnejša od same izvedbe. Nenavadno rogovilo, prepleteno drevo ali kamen zna spremeniti v zanimivo skulpturo in narediti iz njih predmete, ki pripovedujejo zgodbe. Kar nekaj takšnih naravnih skulptur stoji na posestvu Špiler.

Špilerjeva galerija Art Šp'l je v stari, s slamo kriti koči na obronku njegovega posestva. V njej so stalne in občasne razstave umetniških slik, kipov in rokodelskih izdelkov. Nekajkrat se je galerija spremenila že v poročno dvorano. Trenutno so v galeriji razstavljena dela slovenske slikarke Vide Pfeifer, živeče v Nemčiji. Špilerjevo posestvo praznuje 40-letnico slikarskih delavnic. Leta 1999 je tukaj potekalo srečanje slikarjev in umetnikov z območja celotne nekdanje Jugoslavije. Sicer pa je Art Šp'l registrirano kot umetniško in rokodelsko društvo, ki redno prireja razstave umetniških in rokodelskih del, ki jih na kmetiji Špiler ustvarjajo domači in tuji umetniki. Osnovno poslanstvo društva je varstvo naravne in kulturne dediščine.

Razstava stolov
Ideja za razstavo stolov se je porodila ob srečanju z akademskim kiparjem in akademikom Hrvaške akademije znanosti in umetnosti Ivanom Kožarićem iz Zagreba, ki je enega izmed stolov na Petrovi kmetiji pobarval z rumeno barvo in se nanj podpisal. Ideja je zorela in dozorela 12. junija letos z odprtjem razstave stolov - 20 lesenih stolov različnih oblik so poslikali in jim dali umetniški podpis znani umetniki, kot so Boni Čeh, Vasko Četković, Erna Ferjanič, Dušan Fišer, Vida Pfeifer, Inja Zalta, Ifigenija Zagoričnik Simonović in drugi. Stoli so zažareli v pisanih barvah in motivih in dobili zanimiva imena: stol življenja, cvetlični stol, stol neskončnosti, seksi stol, stol vinske trte … Vsak stol ima svojo zgodbo. Stol kot uporabni predmet je s poslikavo dobil nov pomen, novo uporabnost in umetniško vrednost. Ob odprtju razstave je Peter postavil stole po vsem posestvu, sredi vinskih trt, na travnike in med rože, zdaj pa stoli potujejo po različnih razstavah po Sloveniji.

28. oktobra bodo stoli razstavljeni v Radovljici na festivalu Okusi Radol'ce. Na dražbi bo na prodaj stol, ki ga je poslikala mlada slovenska igralka Inja Zalta, izkupiček od prodaje pa bo šel kranjski Fundaciji Vincenca Drakslerja, ustanovi za zdravljenje odvisnikov in za spodbujanje filantropije in prostovoljnega dela. Razstava stolov bo potovala po vsej Sloveniji z namenom povezovanja umetnosti, kulinarike in turizma. Petrova vizija povezovanja vseh slovenskih regij se opira na misel, ki jo je nekoč izrekel Rihard Jakopič, da je umetnost eno najpomembnejših sredstev za duševno zbliževanje in medsebojno razumevanje posameznikov.

Špiler želi v prihodnje k sodelovanju povabiti še nekatere druge znane umetnike, ki bodo poslikali še več stolov. Dosedanjim 20 poslikanim stolom se bodo tako pridružili še novi in odprli pot dodatnim razstavam umetniško poslikanih stolov po Sloveniji.

Pot duš in prijateljstva
Pot duš in prijateljstva ni klasična pohodniška pot, temveč je pot "z dušo". Je pot, ki se začne pri Špilerjevem hramu v Kostanjeku in vodi mimo galerije Art Šp'l, mimo kraških jam in plezalnih sten ter po obronkih gričev, od koder se spusti navzdol do izvira potoka Porodnika, nato se krožna pot obrne nazaj proti Špilerjevi domačiji. To so kraji bolečih spominov na čas po koncu druge svetovne vojne, povojnih obračunov in spominov, o katerih se med domačini le šepeče. O dušah, ki niso stale na pravi strani, a so bile žrtvovane za svobodo in domovino.

Idejni avtor te poti je seveda Peter Špiler. Pot je lahka in dolga le štiri kilometre, višinske razlike je 150 metrov, prehoditi se jo da v uri in pol, organiziran pohod pa je vsako leto v mesecu juniju. Erna Ferjanič, slikarka, pesnica in vsestranska umetnica, je o Poti duš in prijateljstva zapisala:

"V zeleni gmajni, kjer Porodnik teče,
se med domačini Kraj tihega spomina reče.
Bil čas je, ko večerna zarja je v noč temnila
in po teh zelenih grapah puška je morila.
Zdaj tod je rajski mir in razcvetela je narava vsa,
po travnikih, vinogradih in gozdu pelje Pot duš in prijateljstva.
Kjer nekoč hodilo duš je sedem,
danes s prijatelji na pisano poslikan stol v naravo sedem."

Miza prijateljstva
Ko obiskovalec misli, da je na posestvu Špiler videl že vse, kar je vredno videti, ga popolnoma osupne miza prijateljstva. Leseno mizo dimenzij 8 x 3 metre sta Špiler in njegov sosed Bogdan Dular z domačije in gostišča Dular postavila točno na mejo obeh posesti in je namenjena skupnemu druženju sosedov in povezovanju skupnih interesov. Na zgornji ploskvi mize je vgraviran zemljevid Slovenije s poudarkom na Kostanjeku. Z mize se širi prekrasen panoramski pogled na mehko gričevnato pokrajino, vinograde in na cerkev sv. Vida.

"Ljudje se premalo povezujemo in delamo skupaj. Ni povezovanja med kmeti, med ljudmi istih interesov, niti na širši ravni Slovenije. Vsak dela zase, sebično, za svojo korist in se ne zanima za druge. Pa vendar vsak izmed nas počne nekaj takega, s čimer bi se lahko povezal s sosedom, s kom drugim in bi obema šlo bolje. Pa se ne! Ljudje so šokirani, če kdo naredi kaj skupnega. Ta miza je skupen projekt dveh, ki se oba ukvarjava s kmetovanjem in turizmom, obenem pa sva soseda, najini posestvi mejita druga na drugo. Ta miza povezuje naju, najini družini, najine prijatelje in najine goste. Za mizo se bomo družili, veselili, gostili, prepevali ali pa samo pogovarjali," pravi Peter.

Čudovita kmetija gostoljubnega Petra Špilerja je sožitje umetnosti, kulinarike in narave. Njegova kulinarika je harmonija okusov in preplet domačih in naravnih sestavin, ki zadene naravnost v želodec in v srce. Razstava umetniško poslikanih stolov, stalna galerija, bogata vinoteka, Pot spominov in prijateljstva, miza prijateljstva, simbol povezanosti in dobrih sosedskih odnosov. Spoštljiv spomin na prednike in tradicijo. Zoreče grozdje. Idila v naravi, a trdo delo in pridne roke. Na tej domačiji boste zadovoljili brbončice in našli košček duhovnega miru in spokojnosti.

Od nekod se priplazi v spomin odmev na pesem Vlada Kreslina: "Okna na stežaj, vrata na stežaj, srca na stežaj …" Kajti na posestvu Špiler so vrata, okna in srca res odprta na stežaj. Odprta kmetijstvu, kulinariki, umetnosti in povezovanju ljudi.

Besedilo in fotografije: Staša Lepej Bašelj

Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo