Pogled na Gunkandžimo z morja. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Pogled na Gunkandžimo z morja. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Dostop do otoka imajo pravzaprav le ribiči, ki občasno koga 'na črno' prepeljejo nanj. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Pristanišče v Nagasakiju, od koder vozijo ladje do Hashime. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Navdušenci nad japonsko filmografijo ste otok morda opazili v kultnem 'slasherju' Battle Royale. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Gunkandžima, kot je njegov vzdevek zaradi oblike bojne ladje, leži 19 kilometrov od pristanišča v Nagasakiju, "romantičnega in melanholičnega mesta", kot opisujejo to tarčo ameriškega jedrskega bombardiranja številni vodniki.
Nagasaki zaradi nekega neznanega razloga kljub vsej svoji tragični zgodovinski fami in danes odličnemu vzdušju ni ravno zvezda stalnica popotniških itinerarijev. Turisti raje romajo v Hirošimo. Morda zato, ker je bila prva. Morda je njen spomenik žrtvam bolj prepoznaven. Verjetno pa zato, ker je preprosto bližje Tokiu.

Kar je škoda, ker Nagasaki ima značaj, ima "dušo", če želite. Je bolj južnjaško sproščen od osrednjega Honšuja, ima privlačno nizozemsko četrt, pa tramvaj in slovi po svojih japonskih rezancih z morskimi sadeži. Ima tudi živahno rdečo četrt, v kateri je eden bolj priljubljenih barov, ironično, ameriški bar, imenovan Kendall's (težko ga je spregledati, ker ga zunaj "krasi" orjaška ameriška zastava), ki ga precej kolonialistično vodi glasni Američan Kendall, ob katerem neka japonska gostja lokala očitno zavija z očmi, ko ji ta laska s komplimenti.
Simbol industrializacije
Nagasaki ima še nekaj, česar Hirošima nima – Gunkandžimo, otok, ki ga boste v klasičnih vodnikih zaman iskali, vedo pa zanj japonski turisti, ki ga obiskujejo v organiziranih turah. Zgodba Gunkandžime se začenja leta 1810, ko tam odkrijejo premog. Potem ko je leta 1890, v času velike industrializacije Japonske, otok kupil Mitsubishi, je začel kopati premog iz podmorskih rudnikov. V ta namen je družba na otok pripeljala delavce z njihovimi družinami, zanje zgradila celo malo mesto, utesnjeno betonsko džunglo s prvim betonskim stanovanjskim blokom na Japonskem (1916).
Vodnik ture po otoku v japonščini šaljivo opisuje, kako je imela Hašima več televizijskih anten kot Tokio, kako so delavci gojili svoje vrtičke na strehah blokov in kako so delavcem s celine dostavljali filmske kolute za njihov mali kino. Pove, da so otroci tu imeli šolo, telovadnico in igrišče, na otoku so bili tudi bolnišnica, pošta, knjižnica, tenis igrišče, brivnica, igralnica in celo bar z edinim telefonom na otoku.
Pekel na Zemlji
Ob tem asistentke dvigujejo v zrak stare fotografije, ki pričajo o "zabavnem" življenju na otoku. Kar je precej manj izpostavljeno, je, da je bil ta za nas fascinantni otok za nesrečne delavce pravzaprav pekel. Mnogi delavci so bili prisilno pobrani iz drugih delov Azije, med drugo svetovno vojno so bili to zlasti Kitajci in Južni Korejci, naroda, na katere Japonci še danes gledajo zviška. Če Japonca vprašajo, ali prihaja iz Južne Koreje, je to zanj največja žalitev. Oboji, Kitajci in Južni Korejci, so živeli še v precej hujših razmerah kot japonski rudarji.
Delavnik je bil ubijalski: dvigalo je može spustilo v jašek kilometer pod površjem, tam pa so se osem ur (v treh izmenah, tako da je delo dejansko potekalo 24 ur dnevno) potili v ubijalskih razmerah pri 36 stopinjah Celzija in 95-odstotni vlagi. Ob tem so jim grozile še redne eksplozije plina in udori, ki so skupaj zahtevali 200 življenj rudarjev. Trenutek, ko so bili spet na površju – pa čeprav tako črni od saj, da jih lastne družine niso spoznale - je bil za njih najsrečnejši. Delavci so lahko uporabljali le javne kopalnice, saj je bilo treba z vodo varčevati, zato so imeli zasebne kopalnice - statusni simbol - le v "stavbi številka 3", kjer je živela elita družbe Mitsubishi.
Najgosteje naseljen kraj na svetu?
Ironično je, da so imeli na Hašimi še največ sreče leta 1945, ko je ameriška atomska bomba izbrisala četrtino prebivalcev Nagasakija, rudarji na otoku pa so lahko le osuplo opazovali gobasti oblak na obzorju. Vrhunec populacije je Hašima dosegla leta 1959, ko je na tem 60.000 kvadratnih metrov velikem otoku živelo kar 5.259 ljudi ali, povedano drugače, 83.500 ljudi na kvadratni kilometer. Za primerjavo: v Manili, najgosteje naseljenem mestu na svetu, živi 43.000 ljudi na kvadratni kilometer.

Ko je v 60. letih na Japonskem nafta počasi začela izpodrivati premog, so začeli po vsej državi rudnike zapirati. Hašima je prišla na vrsto leta 1974 in od takrat je otok povsem neposeljen, zgradbe neprecenljive zgodovinske in sociološke vrednosti se počasi rušijo (siloviti tajfuni, ki butajo v japonsko obalo, so odnesli že cele stavbe) ali pa jih prerašča plevel, balkoni so polomljeni, rudniške naprave rjavijo, fotografi, ki na črno zaidejo med ruševine, pa fotografirajo zlovešče zapuščene predmete, od igrač do televizorjev.

"Na črno" oziroma nezakonito je praktično edin način, da lahko svobodno pohajkuješ med ruševinami. Otok je postal širši javnosti znan šele leta 2005, ko so omogočili dostop ekipi novinarjev, nato je History Chanel predvajal dokumentarec o Gunkanžimi, mehiška fotografa Guillaume Corpart Muller in Jan Smith pa sta imela skupaj z venezuelskim fotografom Ragnarjem Chacinom odmevno fotorazstavo.
Kandidat za Unesca
Načrt je sicer bil odpreti otok obiskovalcem, a se je to zaradi varnostnih razlogov in predrage popolne obnove izkazalo za praktično nemogoče. Hašimo so leta 2009 predlagali za Unescov seznam svetovne dediščine, s čimer bi lahko razpadajoče stavbe dodatno zaščitili, obenem pa so otok po 35 letih ponovno odprli.
A dejstvo je, da če se ne lotite ravno ambicioznega avanturističnega projekta podkupovanja lokalnih ribičev in soloplezanja med nevarno razpadajočim zidovjem (ob čemer tvegate še zaporno kazen, če vas ujamejo), vam preostanejo le vodene ture. Ta vas bo stala okoli 35 evrov, bo le v japonščini, omejena pa bo na zelo ozko zagrajeno območje.
Ladja vas sicer velikodušno popelje okoli otoka (večkrat), in to zelo blizu obale, tako da se lahko dobro nagledate zloveščih betonskih lepotic, a na samostojno raziskovanje in lov za tistimi bližnjimi posnetki zaprašenih sob in preraslih igral na otroških igriščih lahko kar pozabite. Otok duhov, ki ne dovoli srečanja s svojimi duhovi.
V spodnji galeriji je tudi nekaj starih fotografij, ki so ovekovečile življenje na Hašimi.