Popotni dnevnik
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 31 glasov Ocenite to novico!
Je tale pastir ušel iz filma Ko to tamo pjeva? Foto: Staša Lepej Bašelj
Jezero Kraljevac sredi Deliblatske peščare. Foto: Staša Lepej Bašelj
Pešpoti v Deliblatski peščari. Foto: Staša Lepej Bašelj
Pozdravi iz Vojvodine. Foto: Staša Lepej Bašelj
prizor kot iz Ko to tamo pjeva. Foto: Staša Lepej Bašelj
V jesenskih dneh se pustinja odene v škrlatne barve ruja. Foto: Staša Lepej Bašelj
Še ena jesenska. Foto: Staša Lepej Bašelj
V teh peščenih sipinah gnezdijo ptice. Foto: Staša Lepej Bašelj
Dobro markirane pešpoti v Deliblatski peščari. Foto: Staša Lepej Bašelj
Dobro markirane poti. Foto: Staša Lepej Bašelj
Pastir. Foto: Staša Lepej Bašelj

Dodaj v

Kdo to tam zdaj poje v Deliblatski peščari?

Reportaža iz Vojvodine
27. marec 2014 ob 06:12,
zadnji poseg: 27. marec 2014 ob 08:42
Novi Sad - MMC RTV SLO

Le kdo ne pozna kultnega srbskega filma režiserja Slobodana Šijana Ko to tamo peva (Kdo tam poje) iz leta 1980, ki smo ga gledali po takratni celi Jugoslaviji?

Današnji generaciji zrelih let še zdaj odzvanja po ušesih refren: "Čekaju da sunce sine, čekaju da sunce sine. Joj ojoj, joj ojoj …". "Vozi, Miško!" pa je ponarodela prispodoba za priganjanje voznikov vseh vrst prevoznih sredstev. Črna komedija z legendarnima Pavlom Vujisićem in Draganom Nikolićem je bila posneta v Deliblatski peščari, prav tako film Jesen stiže, Dunjo moja (Jesen prihaja, Dunja moja).

Deliblatska peščara je dragulj vojvodinskih ravnic in je kontrast vsemu drugemu, kar je mogoče videti in doživeti v Vojvodini. To ime si je prislužila s svojo preprosto lepoto in bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Vojvodina je navdihovala Slovencem zelo poznanega pevca Đorđa Balaševića – Đoleta, panonskega mornarja, ki je doma v teh krajih in jih čutno opeva v svojih otožnih baladah.

Deliblatsko peščaro oglašujejo kot največjo in edino evropsko celinsko puščavo. V resnici pa Deliblatska peščara ni puščava, bolj pravilen izraz zanjo je pustinja. Ime je dobila po pesku. Gre torej za zemljepisno ime območja, ki bi ga najbolj pravilno prevedli kot Deliblatsko peščeno območje.

Zelena krajina pod zaščito Unesca
Deliblatska peščara je oddaljena od Beograda okrog 80 km. Leži v nekdaj bratski Vojvodini, sredi najbolj rodovitnega območja v Evropi, v žitnici Evrope. Še natančneje: v južnem Banatu, med Donavo in ob vznožju Karpatov. Večji del jo spada pod občino Kovin, deloma pa pod Belo Crkvo. "Tu si lačen le, če pozabiš zasaditi seme v zemljo," pravijo domačini. Ozeleni in rodi vsaka bilka.

Deliblatska peščara je naravni spomenik Panonske nižine in največja oaza peska, gozdov in močvirskega rastlinja v Panonski nižini. Obsega preko 33.000 hektarjev, dolga je 35 km, široka 11 kilometrov in dosega 70 do 200 metrov nadmorske višine. Nanosi peska so oblikovali visoke sipine, ki so danes seveda poraščene. Le kolovozne poti, vsekane v pesek, dajo slutiti, da smo na območju nekdanje puščave. Posamezne peščene sipine so dolge do 750 m in visoke od 30 do 60 metrov. Sipine na obrobju pustinje prehajajo v rodovitno prst. Deliblatska peščara, nenavadna kombinacijo peska in gozdov, je uvrščena na še ne potrjen seznam svetovne naravne dediščine pod zaščito UNESCA in razglašena za posebni naravni rezervat.

Dolina redkih cvetlic
V njenih nedrih gnezdijo številne redke in ogrožene ptice, kot so banatski sokol, kraljevi orel, pegasti orel, v gozdovih se potikajo volkovi, jeleni, srne in divji prašiči, jezera pa so polna rib. Tudi botaniki in občudovalci rož pridejo tukaj na svoj račun. Pravijo, da je Deliblatska peščara najlepša spomladi, ko zacvetijo potonike in se tamkajšnja Dolina potonik in njena nepregledna peščena polja odenejo v rumeno barvo. Te vrste potonik so edinstvene v Evropi in rastejo le še na Altaju. Livade so polne več vrst orhidej, žafranov, perunik, zvončkov, vijolic in številna zdravilna zelišča.

Nekdaj je to območje dejansko prekrival živ pesek. Ko je po vojvodinskih poljih zapihala z vso svojo orkansko močjo košava, je veter odnašal pesek po vsej Panonski ravnini, oblake prahu je nosilo vse do Dunaja in Bukarešte. Košava divja v zimskem času tudi do 180 km na uro. Živi pesek je zasipaval kulturne površine in povzročal škodo na rodovitnih poljih, zato je bilo treba živi pesek nekako omrtviti, ga "ubiti", omejiti in ujeti na določeno območje.

Živi pesek se spremeni v mrtvega tako, da se na peščenih površinah posadi drevje z dolgimi koreninami, ki vežejo pesek, onemogoča njegovo premikanje in raznašanje po okolici. Reševanja tega vprašanja se je na začetku 19. stoletja lotila Marija Terezija, ki je ukazala pogozdovanje tega območja. Posadili so akacijo, topole, lipe, hraste in borovce, pod njihovimi krošnjami pa je pesek povezalo travnato rastlinstvo in grmičevje. Živi pesek iz Deliblatske peščare je bogat z minerali in hranljivimi snovmi, zato je pogozdovanje izjemno uspelo. Danes pokrivajo gozdovi kar 61 odstotkov pustinjske površine.

Breskve iz peska
V preteklosti je bila Deliblatska peščara popolnoma nenaseljena in pusta, danes pa jo obkrožajo vinogradi in breskovi nasadi, v katerih uspevajo t. i. "breskve iz peska". V času Marije Terezije so Nemci na obrobje pustinje vzgajali vinsko trto in zasadili vinograde, pozneje pa so na pesku sejali koruzo, sončnice in pšenico.

Nekaj domačinov se še vedno ukvarja z ovčerejo. Stari pastir nas sprva opazuje le od daleč, nato pa se plašno približa. Še nikoli ni prestopil meja Deliblatske peščare. Drugega sveta, kot je ta pustinja, ne pozna. Tudi brati in pisati ne zna.

Deliblatska peščara nima površinskih rek in potokov, pač pa ima veliko podzemnih voda in vodnjakov, ki segajo od 100 do 400 m v globino in od tam črpajo vodo na površje. V pustinji je od 14 do 18 še delujočih vodnjakov, ki oskrbujejo z vodo gospodinjstva, z vodo se iz njih napaja živina, zalivajo se vinogradi in polja.

Sredi murvinih dreves
Vas Šušara, ki leži v osrčju Deliblatske peščare, je svoje ime dobila po pesku. Sprva se je imenovala nemško Sanddorf (peščena vas), madžarsko Szusara Puszta, srbsko Šušara. Šušara je znana po slikarski koloniji, pravijo ji tudi vas satelitskih anten, vinogradov in svile. Vsaka hiša v vasi je morala imeti v preteklosti svoj lastni vodnjak, na dvorišču pa posajeno murvo.

Vse poti v vasi Šušaro so vodile skozi aleje murvovih dreves, okrog vasi pa so bile plantaže murv. Z listi murve se namreč hranijo sviloprejke. Izdelovanje svile je bilo nekdaj eno glavnih virov preživetja v tej vasi. Po zakonu so morali vsi vaščani posaditi okrog svojih hiš murv, še posebej mladoporočenci, ki so lahko vstopili v zakonsko zvezo, le če so prej posadili določeno število murv. S tem so svoji družini zagotovili vir preživetja.

Srbski Pariz
Šušara je srce Deliblatske peščare. Vse hiše so, tako kot je značilno za panonske vasi, nanizane vzdolž ene same ulice. Domačini so večinoma madžarskega rodu, drugi so vikendaši, ki prihajajo le ob koncu tedna in med počitnicami. Cela vas šteje kakšnih 50 hiš in 300 prebivalcev, ki se radi primerjajo s Parižani. Zakaj ravno z njimi?

Šušara se ponaša z enim od prvih vodovodov v Evropi. Globoko v zemljo so izvrtali vrtino in iz nje črpali vodo, sprva s pomočjo vetrnice, pozneje pa s pomočjo petrolejskega in dizelskega motorja. Vetrnico in 10 km vodovoda so zgradili že leta 1900 z donacijami avstro-ogrskega cesarstva. Šušara, mala zakotna vojvodinska vas sredi pustinje, je imela svoj lastni vodovod eno leto prej kot svetovljanski Pariz! Projekt zanj je izdelal sam Gustave Eiffel (1832–1923), sloviti francoski arhitekt še bolj znamenitega in vsem poznanega Eifflovega stolpa. Vetrnica v svoji prvobitni obliki, seveda obnovljena, še vedno stoji sredi Šušare in priča o nekdanjem napredku te vasi.

Domačini se radi pošalijo, da nima vsak dvajseti Parižan prenosnega telefona, v Šušari pa ga ima! Pariz tudi nima toliko satelitskih anten na hišo kot Šušara. Dolga leta je obstajal v vasi en sam stacionarni telefon – na krajevnem uradu. Vaščani so prosili za dodatne telefonske linije. Zakotna lega vasi in vrtinčenje peska sta onemogočala gradnjo sodobnih komunikacijskih sredstev, do njihove luknje v pustinji niso segali telefonski in tudi ne radijski signali. Domačini, naveličani prosjačenja, so na svoje hiše montirali velike satelitske antene, vzpostavili radijske zveze, kupili prenosne telefone in navezali stik s svetom.

Če domačine vprašaš, kaj pa ima Pariz, česar Šušara nima, hudomušno odvrnejo: "V Šušari ni navadnih telefonov, ni elektrike, ni tržnice. Zdravnik prihaja sem enkrat tedensko, za dve uri." Kaj pa ima Šušara, česar Pariz nima? Domačini so si enotni: "Štimung", čarobno vzdušje, mir, tišino, spokojnost, čist zrak, odmik od mestnega vrveža. Dobri komšija (sosed) je vreden več kot vsa tehnika in napredek skupaj."

Šušara se danes šteje za etnovas, saj so zgradili in še gradijo več etnohišic. V njih so prodajalne lokalnih spominkov, prodajalne zdrave hrane, ekoproizvodov in etnorestavracija z lokalno kulinarično ponudbo.

Poleti vroči kotel
V bližini Šušare je še ena turistična znamenitost, povezana z vodnjaki - Devojački bunar (= Dekliški vodnjak). Ime izhaja še iz časov Marije Terezije, ko so po pustinji kopali vodnjake. Mlada dekleta so k vodnjaku po vodo, ob tem pa so se srečevale z mladeniči. Vodnjak je bil kraj ljubezenskih vzdihljajev, hrepenenj, obljub in pričakovanj, od tod njegovo ime. V kraju se splača ogledati novozgrajeno cerkev, zgrajeno iz lesenih brun in posvečeno Ognjeni Mariji, zavetnici pred požari.

V poletnih mesecih se Deliblatska peščara spremeni v vroči kotel. Nanosi peska se ogrejejo podnevi krepko preko +40 stopinj Celzija, nekateri pravijo, da celo do +70 stopinj, ponoči pa se temperature drastično znižajo. Pozimi padejo temperature do –20 stopinj. Življenjske razmere v tej pustinji so surovi.

Sredi Deliblatske peščare leži umetno akumulacijsko jezero Kraljevac, ki se razprostira na 160 hektarjih in je poseben naravni rezervat pod zaščito države. Njegova znamenitost so plavajoči otočki, ki jih valovi in močan veter nosijo sem in tja po vodi. Jezero ne zamrzne niti v najhujših zimah, zato je to domovanje močvirskih ptic, vider in drugih živali. Jezero obdaja trsje in ločje, v toplejših mesecih pa pokrije njegovo površino vodna praprot in lokvanji.

V širši okolici jezera je prepovedana uporaba kemičnih sredstev za poljedelstvo. V jezeru je, pravijo domačini, rib kot plevela. Primerki rib, ki "merijo meter med očmi", privabljajo trume ribičev z vseh koncev Evrope. Največji ulovljeni amur je imel kar 34 kg, ščuka 12 kg, krapi, težko 20 kg, so pa že čisto običajni ulov. Legenda govori o 200-kilogramskem somu, ki ga je zanesljivo videlo več ribičev, verjetno podprtih z rakijo, ujel pa ga ni nihče. Ob jezeru so za ribiče uredili lesene pomole, nadstreške in lesene klopce in strogo preverjajo veljavnost ribolovnih dovolilnic.

Prihodnost je zelena
Le manjši del Deliblatske peščare je v zasebni lasti, 97 odstotkov pa je je v državni lasti. Država vidi prihodnost te pokrajine v ekološkem, športnem in rekreativnem turizmu, ribolovu, lovu, opazovanju ptic ter dobri kulinarični in vinski ponudbi. Obiskovali naj bi jo predvsem ljubitelji neokrnjene narave.

Sredi Deliblatske peščare so zato zgradili Izobraževalni center Čardak z veliko restavracijo, športnimi objekti in bungalovi za nastanitev. Celo naselje ima pridih socialističnih časov. Hiške in oprema v njih dišijo po šestdesetih letih prejšnjega stoletja, uniforme natakarjev so iz prejšnjih časov, čistilke pa nosijo nepozabne ortopedske čevlje borosanke. Strežba teče počasi, "lagano", kot se reče, nasmeški na obrazih pa so pristni in prijaznosti ni konca in kraja.

Okrog Čardaka so dobro markirane pešpoti. Pohodniki lahko izbirajo med krajšimi sprehajalnimi potmi ali pa se odločijo za dolge, celo večdnevne ture. Tri najkrajše poti so dolge 3,5 km: ekopot, pot zdravja in krožna pot. Nekaj označenih krožnih pešpoti je dolgih, 5, 7, 12 in 15 km in so primerne tudi za kolesarje. Za kondicijsko in telesno bolj pripravljene pohodnike pa so primerne tri poti: pot po severnem delu Deliblatske peščare – mali krog v dolžini 27 km in veliki krog v dolžini 42 km ter pešpot po osrednjem delu pustinje v dolžini 64 km. Za vsako od poti, četudi najkrajšo, si je treba vzeti dosti čas, saj se pohodnikov korak kar naprej ustavlja, da izvleče fotoaparat in poškljoca čarobno lepe naravne pejsaže, prepoznavne iz filma Ko to tamo pjeva.

Jesenski maraton
V jesenskih in zgodnjih zimskih dneh ravnica zažari od škrlatnega ruja, ki s svojo osupljivo preprosto lepoto jemlje dih. Pohodnik, ki ga noge zanesejo v vas Grebenac, pa se mora obvezno ustaviti pri vaškem vodnjaku in se okrepčati z najčistejšo vodo na svetu, filtrirano skozi stotine metrov čistega puščavska peska.

Ljubitelji teka bodo vsakega septembra v letu uživali v Peščarskem maratonu, festivalu športa in narave. Čeprav je bil leta 2013 organiziran šele drugič, organizatorji upajo, da bo postal tradicionalen. Maraton oglašujejo z geslom Zemlja, narava, gibanje, človek. Ne človek, ki sedi pred televizijskim in računalniškim zaslonom in po pametnih telefonih komunicira s svetom. Ne človek, ki se ne giblje in se druži zgolj virtualno. Temveč človek, ki se vrača k naravi in samemu sebi, ki ga veseli druženje s soljudmi, akcija, gibanje.

Ugasnite svoje elektronske naprave in odidite v Deliblatsko peščaro. Spokojnost te oaze, oddaljene od civilizacije, vas bo napolnila z mirom, tišino in s popolnoma novimi energijami. Vozi, Miško!

Besedilo in fotografije: Staša Lepej Bašelj

Prijavi napako
Komentarji
bakasliskovic
# 27.03.2014 ob 09:37
fascinantno je, da je to film brez stranskih vlog, neponovljivo...gledal x krat
Freesytler
# 27.03.2014 ob 09:14
mogoče je film za nekatere primitiven, staromoden ipd, ampak dejstvo je, da se še danes lahko nasmejimo, predvsem pa dobimo nek pouk...ko gledam današnje filme, se velikokrat vprašam "kaj so želeli sploh povedati"...
bakasliskovic
# 27.03.2014 ob 09:04
deco, deco!!!buši gume...
Hladilnik
# 27.03.2014 ob 07:38
super članek!
iluvatar
# 27.03.2014 ob 07:27
".. nečeš se ti najest hleba od pjevanja.."
gusztav
# 27.03.2014 ob 13:51
Včeraj je nekdo pod članek v Ukrajini napisal a ni čudno, da je Timošenkova kar naenkrat vstala iz vozička, pred enim mesecem pa so ji lahko samo nemški zdravniki pomagali...

Sem odgovoril v hecu: Nemačka medicina je najbolja na svetu.

Komentar je preveč vnet FDVjevski administratorski mladec zbrisal. Upam, da je tukaj malo srbščine dovoljene.
ubuntu
# 27.03.2014 ob 08:29
Zašto bismo tražili dalje, kad se ZNA, ko ovde voli da krade
bakasliskovic
# 27.03.2014 ob 07:49
može on vezanih očiju....pohvale za članek
jurica
# 27.03.2014 ob 10:08
@bakasliskovic
Glede, da si ga gledal večkrat, pa bi moral upazitu ,da se nekaj časa na avtobuso vozi tudi ženska oblečena v črno.
Baje, da naj bi predstavljala smrt .
Ampak zaradi fenomenalnih glavnih likov, jo skoraj nihče ne opazi :)

http://www.ravnododna.com/sto-predstavlja-misteriozna-baba-u-crnom-u-klasiku-ko-to-tamo-peva/
ubuntu
# 27.03.2014 ob 12:48
čiča, daj kartu!
kakvu kartu...?
AVIONSKU!!!...budalo jedna
bakasliskovic
# 27.03.2014 ob 10:16
zanimivo...nekdo je mogo pujseke mirit
pipsonite
# 27.03.2014 ob 10:03
"I tata bi sine" :)
brancin
# 27.03.2014 ob 09:24
Filmu se po srbsko reče Ko to tamo peva, ne pjeva. Pjeva je hrvaška oblika, Hrvati nimajo s filmom nič oziroma toliko kot mi - so samo gledalci.
Kekec99
# 27.03.2014 ob 11:52
Fajn članek in odličen film vreden oskarja.
Stanislav Sivec
# 27.03.2014 ob 17:26
Krasen zapis. V bližini sem služil vojaški rok in tako smo z vojaškimi kamioni nekajkrat prevozili puščavo. In to ravno mimo tiste hiške, ki je nastopala v omenjenem filmu. res so lepi prizori v puščavi.

Dodajam pa še to, da imamo puščavo tudi v Sloveniji, kjer bomo naredili SiPark, Slovenski park turizma. Prilagam sliko....
cuc
# 27.03.2014 ob 10:49
Hoču pet karata!!!
bakasliskovic
# 27.03.2014 ob 11:02
ne može pet, samo jedna
NSSS
# 27.03.2014 ob 14:41
Ekavščina...peva in ne pjeva, kot je napisano pod slikami!
ubuntu
# 27.03.2014 ob 13:59
Nemačka medicina je najbolja na svetu.

T.i. 'Dijebeste'
veger
# 27.03.2014 ob 12:20
Kad te ja propustim kroz šake plakat češ znaš kako...
iluvatar
# 28.03.2014 ob 23:00
@nikhrast,

in Slovenija je pa danes.. kaj?
pici.poki
# 28.03.2014 ob 08:52
Ja bi vozio prek ovog mosta...
Secerko
# 27.03.2014 ob 21:48
Dobrodošli na 3. Peščarski maraton! http://www.pescarskimaraton.com/
jaskelainen
# 27.03.2014 ob 14:43
@brancin - res je film Ko to tamo pove, kar pa še ne pomeni, da če rečeš Pjeva, da ima to kakršne koli veze s Hrvati... Tudi Srbi govorjo ijakavsko... in ne samo ekavsko..
SF010
# 28.03.2014 ob 13:01
Tata, ja bi to radio.
I tata bi to radio.
klacom
# 27.03.2014 ob 18:39
Bravo Stane
Krepki
# 27.03.2014 ob 09:24
super članek!

le ena opazka - akacija je sigurno robinija (Robinia pseudoaccacia) :)
jaskelainen
# 01.04.2015 ob 09:17
@brancin - a si že bil kdaj v Srbiji, da toliko veš? Vidim pa da nimaš pojma! Kot prvo, Srbi v Srbiji govorijo TUDI ijekavsko, poleg tega pa imaš še Srbe v BiH in HRV, kjer pa tudi govorijo ijekavsko. Torej, če potegnem črto - NIMAŠ POJMA.
Šprinca Marogla
# 27.03.2014 ob 11:38
važn da se primerjajo s Parizom in ugotovijo, da so v vsemu boljši!
mirze
# 05.06.2016 ob 18:46
V kraju Devojački bunar na robu Deliblatske peščare lahko obiščete zelo zanimivo osebo, ki ustvarja še bolj zanimive skulpture ... ;-)
pfc
# 01.04.2015 ob 09:21
Napiše se peva in ne pjeva kot je pod slikami.
Zeeroo
# 27.03.2014 ob 22:40
Šprinca Marogla 27.03.2014 ob 11:38

Se vsaj majo s cem primerjat in ja so boljsi...dosti boljsi!!!
jaskelainen
# 27.03.2014 ob 14:47
*peva
brancin
# 29.03.2014 ob 01:04
@jaskelainen

Srbi v Srbiji goovrijo ekavsko, Prečani in Črnogorci tudi ijekavsko.
Volcano
# 27.03.2014 ob 13:42
Slika 5 - le da takrat še ni bilo chemtrail-ov
nikhrast
# 28.03.2014 ob 18:23
Dober film, se vidi kakšna ciganija je bila Jugoslavija.
Kazalo