Vaša ocena: 
Ocena 4,3 od 23 glasov
Ocenite to novico!
Že prvi koraki po Glastonburyju ne puščajo nobenega dvoma o tem, da si padel v kraj največjega festivala na svetu – in v časovni stroj, nazaj v obdobje "flower powerja".
Letošnji Glastonbury Festival of Contemporary Performing Arts, kot je polno ime najbolj znanega in največjega glasbenega festivala na svetu, popularno skrajšanega kar na Glastonbury ali Glasto, je tik pred vrati.
Okoli 800 nastopajočih se bo na prek 80 odrih predstavilo okoli 180.000-glavemu občinstvu med 23. in 27. junijem. Ne trudite se z brskanjem za vstopnicami. Glastonbury je razprodan v hipu. Vsi od blizu in daleč hočejo prisostvovati množični prireditvi, ki poleg največjega draža, glasbe vseh največjih "in" izvajalcev ta hip (poudarek je na rocku in alternativi), ponuja še ples, komedijo, gledališče, cirkus, kabaret in vrsto drugih dogodkov.
Kraj, prepreden z legendami
Na 40 let star festival je močno vplivalo hipijevsko gibanje – kar je zelo jasno videti še danes. Mestece na jugozahodu Anglije je namreč bizarno-prikupna newagevska luknja (ob pomanjkanju boljšega izraza).
V šarasti izložbi knjigarne na vogalu je na najpomembnejšem mestu razstavljena knjiga Grow Your Own Drugs (Vzgojite lastne droge). Ob njej je zaprašen, z mavričnimi barvami prepleskan butik, kjer vam ponujajo branje prihodnosti iz kristalov. "The Legends of Glastonbury" je nekakšna izposojevalnica srednjeveških kostumov – prevladujejo seveda tisti iz legende o kralju Arturju in Merlinu – in stare literature o krajevnih legendah. In teh ni malo.
Gre le za staro poseljeno območje, ki sega nazaj vse v čas mezolitika. V skorajda 10.000-letni zgodovini Glastonburyja se je nabralo cel kup pripovedk, legend in ljudskih prepričanj. Po različici zgodbe o svetem gralu iz 13. stoletja naj bi se ta nahajal prav tu.
V 12. stoletju so menihi tamkajšnje opatije trdili, da so našli grobova kralja Arturja in njegove kraljice Guinevere. Posmrtni ostanki so se izgubili med reformacijo. V nekateri arturijanski literaturi se sicer Glastonbury omenja v povezavi z legendarnim otokom Avalonom (Glastonbury je bil nekoč otok sredi poplavljene somersetske ravnice, op. a.).
"Originalno" božje drevce
Tu je tudi Chalice Well, sveti vodni izvir, ki je v rabi že vsaj dve tisočletji. Voda naj bi imela zdravilne moči, izvir pa pogosto portretirajo kot simbol ženskega vidika božanstva (moško plat simbolizira glastonburski grič ob mestu). Kot tak je izvir priljubljena romarska točka za vse veroizpovedi, predvsem pa za tiste, ki iščejo žensko božanstvo, zlasti za moderne pogane.
V Glastonbury naj bi tudi priplul Jožef, ki je ob izkrcanju zapičil svojo palico v tla, in ta je čudežno zacvetela v božje drevce. To naj bi bila razlaga hibridnega grma, ki raste le par kilometrov okoli Glastonburyja, zaradi katerega je kraj v srednjem veku postal romarsko središče in ki ga še danes enkrat na leto obrežejo in pošljejo kraljici. Tamkajšnji samostan se reklamira kot "tradicionalno najstarejša krščanska cerkev nad zemljo na svetu" in naj bi ga po legendi zgradili 65 let po Jezusovi smrti, da bi Jožef tu shranil sveti gral.
Nenadejano sožitje
V Glastonburyju ni nič čudnega, če ob veličastnem božjem hramu srednjeveškega samostana stoji na eni strani "kraljestvo kanabisa", na drugi veganska pekarna, na cerkveni klopci pa posedata in puhata dim star, v pirata oblečen hipi in ciganka s podlasico na vrvici.
Gre le za kraj, ki velja za stičišče številnih energetskih točk in ki se je leta 1999 znašel na naslovnicah britanskih časnikov, ko so v cvetličnih loncih sredi mesta odkrili – zelenečo marihuano. Tu eni poleg drugih živijo v sožitju različne veje misticizma in poganstva ter nasledniki katoliške dediščine. Nad Glastonbury se v enaki meri zgrinjajo verski turisti in romarji ter alternativci vseh vrst.
