Še pred petdesetimi leti menda tu niso uporabljali denarja, elektriko so dobili pa kakšnih deset let nazaj, ko so wind in kite surferji odkrili tukajšnje vetrove in s sabo prinesli še nočno življenje, nekaj restavracij in okrog 100 hostlov.

Zasidranje na plažah severa
Ena zanimivejših reči v Jeriju je pohajkovanje po okoliških sipinah in lagunah, za kar je najbolje najeti 'buggy' in šoferja. Buggy je zanimiva žverca. Nekakšen mini kabrio jeep, in ko sem ga videl, sem se prav po otroško razveselil ob misli, kako fletno bo sedeti zadaj in gledati čez šoferja, drveč čez sipine, z vetrom v laseh. Vendar je šofer poskrbel, da je v praksi stvar izgledala nekaj med vožnjo z vlakcem smrti in tistim centrifugalnim treningom za astronavte, ko jih posadijo na konec dolge ročice in nato veselo vrtijo naokrog. Trije smo tako sedeli zadaj, in ko smo se želeli pogovarjati pri kakšnih 70 kilometrih na uro, smo izgledali kot šprinterji na 100 metrov v počasnem posnetku, ko so nam ustnice plapolale do ušes. (Hitrost sem ocenil zgolj po občutku, saj je bil števec ves čas na nuli. Mojster je sicer trdil, da je pokvarjen, toda meni se je zdelo verjetneje, da je kazalec že prišel enkrat naokrog.)

Po par ovinkih smo prišli do rokava, v katerem se iz nekega razloga radi smukajo morski konjički. Mogoče sem kot otrok preveč gledal Snorkce, ki so te živalce uporabljali kot dirkalno sredstvo, tako da me je res zanimalo, kako ga bomo zvabili blizu, in dvomil, da je naš vodič dovolj gavča, da bo ukrotil mrcino. Izkaže se, da bi se bitjeca najbrž bolje počutila na reggae festivalu kot na dirkališču. Povsem zadeto namreč blodijo okrog korenin, ne meneč se za okolico te gledajo s steklenimi očmi in stavim, da se ne bi odrekli kosu čokoladne torte. S posodico smo tako izbrali enega konjička za foto seanso in ga nato izredno pazljivo vrnili v vodo. Ako bi si namreč pri tem zlomil nogo, bi ga bili primorani ustrelit.

Nekaj napornih dni poležavanja na severnih plažah me je prisililo v nadaljevanje poti. Čez kup peščenih sipin in raznih lagun sem se prebil do Sao Luisa, od koder sem odletel tri ure južneje do Oura Preta. Tukajšnja hribovja so v osemnajstem stoletju napajala špansko državno blagajno z zlatom, danes pa pod okoliškimi grički gnezdi simpatično mesto in terasa mojega hostla je vsako popoldne ležerno bdela nad njim. Česa hudo pametnega tu ni početi in navadno ljudje odvržejo nahrbtnik, nekajkrat očarano zavzdihnejo ob pogledu na mesto, se mogoče odpravijo še v izsušen rudnik zlata in nato nahrbtnik odpeljejo nazaj na avtobus, ne da bi vzeli ven zobno ščetko.

Ponoči ohladitve do nižin
V državi, ki je le nekoliko manjša od Združenih držav Amerike (brez Aljaske), premik od enega kraja do drugega hitro pomeni vsaj dvanajsturno vožnjo z avtobusom. Najugodneje je seveda ujeti nočnega in tako privarčevati pri prenočišču. Sploh glede na to, da so avtobusi moderni, sedeži pa včasih udobnejši od kakšne luknje, ki si pravi hostel.

Politike hlajenja na nočnih avtobusih najbrž ne bom nikoli doumel. Razumem, da ni najbolj simpatično, če pride človek s petnajsturne vožnje popolnoma preznojen, ampak ali se je res treba tako bahati s tem klimatskim čudom tehnike, da se na šipah naredijo ledene rože in v zraku vidi izdihana sapa? Domačini si prinesejo s sabo povštre in koce, za kar je moj rukzak na žalost nekoliko premajhen. Tako sem se ponovno celo noč v fetusnem položaju stiskal ob sedež in šklepetal z zobmi. Zaspati si niti nisem upal, ker sem v filmih videl, da ponesrečenci v gorah tudi prečujejo noč, če morajo do jutra čakati na reševalno ekipo, saj bi sicer lahko zmrznili. Sam sem jo na srečo odnesel zgolj s špikanjem v ledvicah in vnetim grlom, možakar poleg mene je dobil pa hujše ozebline, dasiravno je imel obute snežke, tako da so mu morali na cilju amputirati prste na nogah. To je pač tveganje, ki ga človek zavestno sprejme, ko se odpravi plezat v Himalajo, ali pa na nočno vožnjo z avtobusom v tropskih deželah.

Marko Večko

Se nadaljuje ...