Popotni dnevnik
Čakanje na stranke v rdeči četrti Makatija. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Filipinci so - presenetljivo, glede na njihovo močno krščansko predanost - liberalen narod, pri katerem so na primer transvestiti drugače od nekaterih narodov, ki se imajo za progresivne, pogosti in v družbi povsem normalno sprejeti. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Močno "ožičeno" nebo nad Manilo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Moderni del Makatija, imenovan Ayala, je razdelen na več nakupovalnih središč (t. i. Greenbelt), ki so mesto v malem, za vstop v vsako izmed njih pa vas kar krepko pregledajo - tudi z rentgenom. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Gurmanske delikatese. Filipini ne slovijo ravno po najboljši kulinariki. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
V kitajski četrti se najde vse - tudi Knorr. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Ne najbolj mikavna reka Pasig. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Filipinci so globoko veren narod, kar dokazujejo stenske slikarije in božje podobice na vsakem koraku - tudi v rdeči četrti. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Dodaj v

Manila: Rdeče četrti, poceni alkohol, jeepneyji in slab sloves

Reportaža iz filipinske prestolnice
8. maj 2014 ob 06:23,
zadnji poseg: 8. maj 2014 ob 07:57
Manila - MMC RTV SLO

Do Manile ima človek precej lahko ambivalentno mnenje - ali jo sovražiš ali pa jo imaš rad. Pa še to sčasoma. Filipinska prestolnica je kot ogromen konglomerat 16 mest in 12 milijonov ljudi, ki sestavljajo Metro Manilo, v resnici preprosto prevelika in preveč raznolika, da bi ji lahko nadel eno samo oznako.

Večina popotnikov na Filipine se Manili težko ogne - če ne drugega, priletijo na tamkajšnje mednarodno letališče Ninoy Aquino, nato pa karseda hitro ujamejo prvi let za kakšno bolj atraktivno filipinsko destinacijo, kot so rajske plaže Borocaya ali Palawana, riževe terase Banaueja ali čokoladni grički Bohola.

Kdor vseeno ostane v Manili vsaj kak dan, ga zna smogasta, soparna, brezdušna betonska džungla ubiti in odvrniti od nadaljnjega raziskovanja mesta, ki so ga v najboljših časih imeli za "Pariz Orienta", "Kraljico Pacifika" in "Biser Orienta". Manilski hostli so polni popotnikov, ki naglo povedo, da čakajo na ta ali oni let "na lepše", čas pa si krajšajo z osveževanjem svojih blogov, nalaganjem fotografij s prejšnje etape in občasnim skokom v trgovino čez cesto, kjer vas bo steklenica slovitega lokalnega ruma tanduay stala - beri in piši - en evro.

Seksturizem
Absurdno poceni alkohol je za mnoge tako danes glavna atrakcija Manile - skupaj z rdečimi četrtmi, kjer pregovorno mične Filipinke hodijo z roko v roki z ostarelimi belimi zahodnjaki. Kolonialistični duh je na otočju še kako živ ob vseh prizorih teh "umetnih" parov, ki se prav nič ne skrivajo po temnih ulicah Makatija. Moški navadno dekle zakupi kar za celo potovanje, mladenka, ki bi bila lahko po letih njegova vnukinja, pa ga nato vdano spremlja na vseh postajah otočja, medtem ko njegova roka navadno posedovalno permanentno počiva na njeni zadnjici.

Čeprav je prostitucija na Filipinih nezakonita, različne organizacije ocenjujejo, da je prostitutk približno pol milijona - po nekaterih podatkih celo do 700.000. Seksturizem je, tako kot drugje po južni Aziji, dobičkonosna industrija, ki se je precej razmahnila po drugi svetovni vojni, za časa ameriških vojaških oporišč (Američani so se uradno umaknili leta 1992, a njihovega vpliva na Filipinih se ne da spregledati). Dekleta v mrežastih najlonkah postavajo pred neonskimi pročelji klubov, ki med drugim ponujajo ženski blatni ravs in blatni ravs pritlikavcev, čez cesto pa na kartonasti škatli pod stensko poslikavo Jezusa z razprtimi rokami spi brezdomni deček. Vse to s kuliso nebotičnikov Makatija in izpostavljenih žic, gosto prepredenih med eno in drugo stavbo.

Lastnike klubov in barov pa kaj dosti ne motijo reveži, ki so pospali tik ob njihovih vabah za turiste. Ob pogledu na zahodnjaka takoj utečeno vabijo na "poceni pijačo" in "lepa dekleta". Navadno jim ni treba dolgo prositi - redkokateri belopolti moški (zlasti nad 50 let) se po Makatiju sprehaja po naključju.

Španski vrhunec
In ne, Makati ni Pigalle, časi Manile kot "Pariza Azije" so že davno minili. Na vrhuncu, v času španske nadvlade, ki je trajala 300 let, do leta 1898, so Španci na Manilo (in Filipine) gledali kot na biser svojega imperija v Tihem oceanu - ulice utrjenega mesta so bile tlakovane s tlakovci, gradilo se je veličastne meščanske hiše in cerkve v španskem slogu, trgovina je cvetela, prebivalstvo pa je bila bogata multikulturna mešanica Filipincev (ti so bili zgodovinsko Malajci, potomci Arabcev, Indijcev in vzhodnih Azijcev), Evropejcev in Azijcev.

Ko so prišli Filipini po špansko-ameriški vojni v roke ZDA, se razcvet Manile ni ustavil. Za urbanistični načrt Manile so najeli ameriškega urbanista Daniela Burnhama, ki je doma zasnoval današnjo podobo Chicaga. Burnham je Manili vdihnil tako pridih "vetrovnega mesta" z veličastnim bulvarjem Roxas, veličastnost Washingtona z monumentalnimi mestnimi stavbami, hkrati pa si je ureditev zamislil tudi po vzoru Pariza. V tistem času so se starim kolonialnim stavbam pridružile sodobnejše stvaritve v slogu art decoja.

Duh kolonializma je danes najbolj živ in še vedno viden v Intramurosu, slikoviti in precej turistični četrti, po kateri vas bodo skušali med elegantnimi, romantičnimi stavbami na vsak način popeljati t. i. pedicapi (kolo z dodanim potniškim razdelkom). Podjetnost (in okus za kapitalizem) so prevzeli od Američanov, a jim je ostalo kar precej južnjaške lenobnosti - vsaj ob pogledu na šoferje pedicapov, nonšalantno zleknjenih v visečih mrežah, razpetih med tricikli in prvim oleandrom.

Najstarejša kitajska četrt na svetu
Le streljaj stran, čez most nad umazano reko Pasig, leži Binondo, najstarejša kitajska četrt na svetu, kjer so etnični Kitajci svoj dom (in posle) ustanovili že davnega leta 1594. Če si kitajske četrti po svetu navadno predstavljamo precej podobne druga drugi, z lampijoni ob vhodu in uniformiranimi uličicami kitajskih trgovinic, je Binondo nekaj povsem drugega.

To je dejansko Kitajska v malem, fascinantno mesto znotraj mesta, kjer vam filipinsko-kitajski trgovci ponujajo slastne filipinske mangote, kitajske cmočke, posušene morske kumare, marinirane ribe in zvarke, za katere nihče zares ne ve, kaj je v njih. Pred drugo svetovno vojno je tu cvetelo bančništvo, zlasti vzdolž ulice Escolta, kar ji je takrat prineslo vzdevek "Filipinski Wall Street".

Vse to je spremenila vojna. In redkokatera država je bila tako na udaru kot Filipini, prva obrambna linija Američanov in Avstralcev pred Japonci. V mesec dni dolgi bitki za Manilo je bilo mesto skoraj povsem uničeno, ubitih pa je bilo 150.000 domačinov (za primerjavo: atomska bomba nad Hirošimo je terjala okoli 140.000 življenj, čeprav so podatki precej različni).

Mesto si po tem ni nikdar zares opomoglo, čeprav njegove rasti ni mogoče zanikati - Manila se širi in raste, njena poslovna središča se dvigajo pod oblake, prebivalstvo v predmestjih dramatično narašča - preveč narašča. Še Manilčani sami menijo, da je mesto brez pravega središča shizofren konglomerat različnih mest z različnimi identitetami, ki se med seboj nikakor ne morejo povezati v koherentno celoto.

Edina skupna točka se tako zdijo vseprisotni jeepneyji, najprepoznavnejše filipinsko javno prevozno sredstvo, eno od "daril" Američanov temu narodu. Ti so nastali iz več sto ameriških vojaških džipov, ki so jih po vojni pustili za seboj Američani. Filipinci so džipe z veliko domišljije (in goreče verske predanosti) predelali v slikovite cestne atrakcije najrazličnejših barv, imen (vse od Sveta Marija in Kristus Kralj do Usoda in Pravica), dekoracij in obveznih rožnih vencev, ki visijo z vzvratnega ogledala.

Nevarna Manila?
Bog je vsekakor močno prisoten v teh krajih, a se zdi, da tudi goreča religioznost ne pomaga kaj dosti pri čiščenju slabega slovesa Manile kot enega najnevarnejših mest na svetu. Filipinska prestolnica se namreč redno uvršča na sezname, na katerih ji družbo delajo Caracas, San Pedro Sula, Karači, Mogadišu, Johannesburg, Bagdad, Ciudad Juarez ... In če tovrstne sezname radi zavržemo kot selektivne, pa smo težko zamižali ob novici leta 2009, ko so v Quezon Cityju vlomilci na njenem domu ubili mlado slovensko novinarko Niko Bohinc in njenega partnerja filipinsko-kanadskega kritika Alexisa Tioseca.

Slab glas se ne zdi povsem iz trte izvit, ko si - iz varnostnih razlogov - poiščete hostel v "najvarnejšem" predelu Manile, poslovnem središču Makatija, pa vas na vsakem koraku - še ob vhodu v Starbucks in nakupovalno središče, kaj šele v banko, pričakajo oboroženi varnostniki. In če bo vaš domet v Manili segel zgolj do zelo priljubljene Ayale ali t. i. zelenega pasu (Greenbelt), generičnega nakupovalnega središča, ki se v resnici zdi kot umetno zgrajeno mesto, nekakšen velikopoteznejši BTC brez duše in karakterja (zato pa z veliko dizajnerskimi znamkami, najboljšimi restavracijami in ogromnimi kinodvoranami), vas filipinska prestolnica res ne more navdušiti.

A za tiste, ki se jim bo po hermetično zaprtem labirintu Greenbelta še ljubilo raziskovati Manilo, je ta med ruševinami nekdanje veličine vseeno še ohranila nekaj duše.

Kaja Sajovic
Prijavi napako
Komentarji
thr0l
# 08.05.2014 ob 08:54
Temu se reče hipsterske fotke. Instagram filter čez in že je to "art". :)
Wasabi
# 08.05.2014 ob 12:47
Morda mu potegnejo filipinke.
frisk2k
# 08.05.2014 ob 09:31
Za tehnično stran fotk nisem strokovnjak, me pa moti njihova duhamornost, ki je podprta tudi v besedilu: niti enega nasmejanega ali vsaj približno zadovoljnega človeka ni na njih. Kot da že od otroštva vsi Filipinci samo odštevajo dneve do britofa.
thr0l
# 08.05.2014 ob 09:34
sajovick: Potem pa je zelo čudna kompozicija pri 40. fotki, vsaj za moj okus, ker ne vem kaj predstavlja praznina na 4/5 fotke? Katere fotke pa so bile v ožjem izboru? Ali morda serija kot celota? Ker ne vem v čem je "fora", da 20 fotk prikazuje koliko kablov je v Manili. Smo pogruntali že pri prvi in tako je tudi v večini večjih azijskih mest. Brez zamere, samo jaz bi vsaj polovico fotk iz te serije odstranil, ker so mi nezanimive.

Da pa še pohvalim nekatere fotke, všeč so mi št. 1, 23, 26, 31, 32, 38 in 58.

Popolnoma nepotrebne v tej seriji pa se mi zdijo:33, 42, 43, 45, 46, 50, 51, 54, 59, 63, 64.

Recimo fotka 19, bi bila dosti lepša, če bi kip fotografirala nekoliko bolj z desne in upoštevala pravilo tretjin, kjer bi kip zajemal na desni strani obe tretjini, zanimiva stavba v ozadju pa bi lepo zapolnila ostali del fotke.
Nha Trang
# 08.05.2014 ob 11:28
Te slike ne prikažejo ničesar. To ni Manila. Če so pa to nagrajene slike, pol je pa škoda komentirat. Jaz takšne slike takoj zbrišem kot neuspele...
Jey Key
# 08.05.2014 ob 11:23
Težke so težke te fotografije. Težke v božjo mater!

Šalo na stran. Ne rečem, da članek ni kvaliteten, vendar je skupaj s fotografijami eno brezno depresivnosti.
VanDame
# 08.05.2014 ob 11:07
Skippy, bolj je problem, da imajo zadnje čase vsi isti slog.
senca
# 08.05.2014 ob 10:45
Fotografije so preprosto duhamorne.

Gospodična S. se očitno nikoli ne bo odrekla hipsterskim filtrom.
thr0l
# 08.05.2014 ob 08:59
Če lahko malo pokritiziram fotografije: zelo monotone in nezanimive, omenjeni nepotrebni filter in obupni crop-i (primer 40 od 64). Edino Rihanna na vozičku je še kar posrečena, čeprav ima povsem po nepotrebnem odrezane noge (31 od 64).
oiradd
# 08.05.2014 ob 07:29
za to, ker je to danes moderno.
sisoruen
# 08.05.2014 ob 12:49
"Omenjene fotografije niso cropane, so pa bile uvrščene v ožji izbor in razstavljene na letošnjem izboru za Emzinovo Fotografijo leta."

kar veliko pove o sami kvaliteti Emzinove fotografije leta. :)
tgrzan
# 08.05.2014 ob 07:18
Zakaj so slike tako čudne barve? oz. pomankanja barv?
Nha Trang
# 08.05.2014 ob 15:07
kaka mentaliteta mesta?
Soba velika 3X3 m v kateri živi 6 članska družina in jim je ta soba dnevni prostor, kuhinja in spalnica. Za vseh 6. Čez okno pa lahko gledajo v drugo sobo v kateri jih je tudi 6. To je Manila.
Janx
# 08.05.2014 ob 10:34
Še moje mnenje, članek lepo berljiv in poučen, saj Manile ne poznam prav dobro.
Ker pa berem debato o fotografijah, bi rekel, da jih je mogoče preveč, predvsem žic nad cestami, saj potem postane monotono. Potrebno je narediti dober izbor.
Še to, kje so jeepneji (zanima me kako zgledajo) :)?
thr0l
# 08.05.2014 ob 09:57
Jaz vsekakor nisem hotel odvrniti Kaje od podobnih člankov v prihodnosti. Nasprotno, članek kot tak mi je bil zelo zanimiv in predstavlja videnje in občutke neke osebe, ki je mesto obiskala. To pa ne pomeni, da morate deliti z njo občutke o mestu, vsak potovanja doživlja drugače, bodisi zaradi srečnih ali nesrečnih okoliščin, ki te pripeljejo do tega. V najbolj nevarnem mestu na svetu lahko naletiš na prijazne domačine, ki ti polepšajo potovanje in v najvarnejšem mestu na svetu te lahko oropajo. Potovanja so nepredvidljiva. Je pa pomembno, da greš tja brez predsodkov in da si do neke mere odprt za nove stvari, a ne naiven, ker te bodo hitro nategnili. Mene v Manilo ni nikoli vleklo, čeprav sem že obiskal nekaj mest v Jugovzhodni Aziji, bi pa z veseljem obiskal filipinske otoke.
tgrzan
# 08.05.2014 ob 09:40
Kaja, čestitke za uvrstitev ožji izbor tekmovanja. Vendar mmc rtvslo.si ni namenjen strokovni žiriji, temveč laični javnosti, katero tvoje fotografije odvrnejo od obiska Filipinov. Manila res, da ni biser prestolnic, vendar je veliko lepša in veliko več kakor si jo ti videla in doživela. Prispevek je dober in zanimiv. Za popotniški blog. Nažalost pa neprimeren za nacionalni portal.
pjandura
# 08.05.2014 ob 16:55
Midget boxing! :D To moram pa zdaj skočit na youtube.
sonet7
# 08.05.2014 ob 12:08
@are; zakaj pa hodiš večkrat tja, če ti ne potegnejo?
etore
# 09.05.2014 ob 22:00
... slike pa so po mojem mnenju slabe, najprej sem pomislil, da so bile narejene s kakšnim zamaščenim predpotopnim telefonom...

Glede na to, kako je Azija barvita in dejansko raj za fotografijo... je to bolj tako, tako... poglejte si fotke mojstra Arna Hodaliča, pa vam bo takoj jasno, kaj je azijska fotografija...
ensoldat
# 08.05.2014 ob 16:54
Hočem cenik, kolk koštajo babe pa seveda pivo...;)
milkshake
# 08.05.2014 ob 16:38
Ravno sem želel komentirati, da se mi zdi, da ljudje s temi filtri vse barve uničite. No, pa sem videl, da nisem edini, ki ga to moti :)

Članek mi je všeč, sicer je izredno negativen, ampak tako je avtorica pač doživela mesto. Slike mi pa niso všeč. Preveč jih je in motivi se ponavljajo. Pa - nehite že s temi filtri res :D Ni več zanimivo ;)
miami-havana
# 10.05.2014 ob 09:24
Se strinjam s predhodniki. Potopisni članek je dober in daje zanimiv pogled avtorja na mesto, ki resnici na ljubo, res ni ravno kak biser. Drugo pa so slike. Absolutno preveč jih je, oziroma preveč z enako temo; stavbe, el. kabli, ipd... To, da so temačne me ne moti, ker se zlijejo s vsebino teksta, bolj me moti kvaliteta slik, katera je pa vprašljiva... Ampak o tem naj sodijo profesionalci, očitno pa nam ljubiteljskim fotografom le te niso najbolj všeč (po odzivih)...
etore
# 09.05.2014 ob 21:56
Kurbarija je v Angeles City-ju, Manila je relativno nedolžna, pa tudi ne nekaj ekstremno nevarna... dejansko je cela jugovzhodna Azija bolj na easy...

Če hoče kdo adrenalin, naj gre v El Salvador v srednji Ameriki...
are
# 08.05.2014 ob 15:10
sonet7 nekateri ljudje potujejo ne samo zaradi svojega veselja. Logika pa taka.
Crveni
# 08.05.2014 ob 14:28
Na Filipinih še nisem bil. Vsekakor so ena izmed destinacij na mojem spisku bodočih potovanj.

Rdeče četrti, poceni alkohol, jeepneyji in slab sloves - mmmhhhmm, kar kliče po dogodivščinah
Binder Dandet
# 09.05.2014 ob 10:12
Po pregledu slik pa sem se počutil depresivno.:) Mi je pa zanimiva fascinacija avtorja nad vozlišči elektro kablovja. To je vsepovsod v Aziji, kjer sem bil, enako.

Sicer od punce šef je iz Manile, ampak on vedno pravi, da je treba na Filipine treba prit plaže gledat, ker da so enkratne.
Pismeni
# 09.05.2014 ob 02:08
Ne, ni enostavno biti novinar.
Že meni je bilo nekatere komentarje kar težko brati, čeprav sploh nisem osebno vpleten. Se pa s komentarji v veliki večini strinjam. In ravno to oteži zadevo, ker jih ne moreš ignorirati v smislu "kavčarji/haterji itak nimajo pojma".
are
# 08.05.2014 ob 11:37
Meni Filipini in Filipinci nikakor ne potegnejo. Sem bil že večkrat tam in ne ne in ne.Večje umazanije še nisem videl. Dobro, v Bangladešu še nisem bil. Takšne razlike in ignorance ljudi do vsega težko najdeš kjer koli v svetu.
korotan
# 08.05.2014 ob 21:00
top komentiranje
svaka čast, tako nasmejal se nisem od hangoverja (slike na koncu)
pa še slike... se sicer kaj dost ne spoznam na fotografijo, pogrešam pa dobre babe in pa kot je že en omenil.. cenik :)

kaja, ne tolk resno vsega jemat
Peacemaker
# 08.05.2014 ob 20:54
Super članek.... O slikah so pa že predhodniki vse povedali ;)
Mene sicer bolj kot filter moti 90% motivov z žicami... Jebat ga...Azija ko Azija...
siggi
# 08.05.2014 ob 19:59
Filter proč, par istih slik proč in dobiš soliden članek. Analogci, ki original tako slikajo niti niso tako dragi... Še dobro da so digitalne slike in ni škoda filma :)
m_united
# 08.05.2014 ob 14:06
meni je bil članek všeč, lahkotno branje, ki te pri dolgem čakanju mame pred trgovino ponese v neko drugo okolje, čisto na drug konec sveta in tudi občutek sem dobil, da je naša mati danes veliko hitreje zaključila v trgovini kot ponavadi...
_miner
# 10.05.2014 ob 19:10
Bil v Manili kot tudi v nekaterih drugih azijskih mestih in NIKJER ni prisotna taka količina kaotičnega kablovja in električnih žic po zraku, tako da razumem avtoričino fascinacijo nad njimi, ker se jih enostavno ne da spregledati in to pač je Manila. Drugače pa dober članek.
Skippy
# 08.05.2014 ob 11:05
Kaj ste tako tečni - vsak ima pač svoj slog.
elmmealable
# 08.05.2014 ob 14:36
meni so pa ble fotografije zelo všeč. niso najbolj vesele in pozitivne, ampak zelo dobro prikažejo kako je avtorica mesto doživela. niso dokumentacija mesta, ampak dokumentacija mentalitete mesta.
GORILA
# 08.05.2014 ob 17:16
fotke so mi všeč!
sajovick
# 08.05.2014 ob 09:14
@thr0I: Omenjene fotografije niso cropane, so pa bile uvrščene v ožji izbor in razstavljene na letošnjem izboru za Emzinovo Fotografijo leta.

lp Kaja Sajovic
Kazalo