Vaša ocena: 
Ocena 4,5 od 19 glasov
Ocenite to novico!
So ljudje, ki gredo na Havaje in ležijo na plaži. Spet drugi se ravno tako za vzorec sprehodijo par kilometrov nad oceanom. In potem so tu tisti, ki so prehodili Kalalau.
Gre za skorajda mitični, 11 milj (18 kilometrov) dolg trek na vzhodni strani otoka Kauai, ki vodi od turističnega srca tega sicer še precej neokrnjenega otoka do rajske doline Kalalau, da pridete do te resnično obljubljene dežele na sloviti obali Na Pali, morate prehoditi približno osem ur Havajev v malem: s plaže Hana, ki velja za nekakšen bazni tabor Kalalaua, se najprej nad plažo Lumaha'i (kjer so snemali, denimo, film Južni Pacifik in Modri Havaji z Elvisom) povzpnete na s koreninami prepredeno vijugasto pešpot pod palmami.
Prvi dve milji sta tisti, ki se jih navadno loti večina tistih, ki bi radi izkusili Kalalau, a za to ne nameravajo žrtvovati več kot en dan peščene plaže, koktejlov mai tai in civilizacije. Kajti Kalalau je najdlje, kar na Havajih, pa tudi deloma v zahodnem svetu, lahko prideš od civilizacije.
Ne za tiste, ki se bojijo višine
Blatna pot pelje mimo vitic marakuje, orjaških fikusov, zrelih papaj in divjih orhidej do plaže Hanakapi'ai, kjer pot prečka potok. Pozimi, ko je tu deževno obdobje, potok naraste v besnečo zver in domačini ti bodo povedali, da so narasle vode vzele že precej več pohodnikov kot pa vrtoglava ožina 100 metrov nad oceanom, ki sledi, in pred katero pohodniki najbolj trepetajo.
Na Kalalauu ni redko, da med potjo srečate vse od ameriških srednješolcev, za katere se vse skupaj zdi kot nekakšen iniciacijski obred pred fakulteto, do takih, ki so preplezali Mt. Everest. In potem smo bili tu še drugi, ki se nam slovenskih dvatisočakov vajeni sam pohod niti ni zdel tako težak, kot se govori, smo pa višine boječi vsakega mimoidočega paranoično zasliševali točno, kako grozljiv je "tisti" del.
"Tisti" sta približno dva adrenalin zbujajoča kilometra po osmi milji, ko si že tako daleč, da veš, da se ne boš obrnil, pogled pred tabo pa je tako neprijeten, da se ti v glavi že skorajda začne odvijati tvoje življenje.
Desno pečine in Pacifik
Najprej odprto melišče, in to navzdol, potem pa slabih 10 centimetrov zerodirana pot, vrezana v pečino. Brez varnostne mreže, brez ograje, brez klinov, brez varljive zaščite nizkega grmičevja. Desno od tebe, 100 metrov spodaj samo Tihi ocean.
To pot so pred nekaj sto leti uporabljali že stari Havajci, danes pa hodi po njej le peščica adrenalinskih odvisnikov. Občutek ni prijeten - nehote preideš v obrambno držo, od katere je le korak stran plazenje po vseh štirih, kolena se spremenijo v žolico, grlo se posuši in malodane si želiš, da bi poslušal staro mamo, ki te je prepričevala, da je Češka "prav čudovit kraj za dopust". A če preživiš do 10. milje, se že počutiš kot zmagovalec (pustimo to, da bo treba še nazaj po isti poti).
Nadaljevanje, v katerem bomo pisali o prihodu v Kalalau in rajski dolini, sledi v prihodnjih dneh ...
Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si
to je celo še spodobno
aha, diplomirana novinarka..
no ti tu in tam kar sama kaj napiši, samo glasbo pusti pri miru
ker je vse več kot 15 člankov na koncert Seke Aleksić
Edino ena pripomba mogoče: s Havajev je bilo že res veliko materiala... Imaš na zalogi še kakšno drugo destinacijo? Sicer pa čestitke za vse napisano.
Stephen Glass?