Koh Rong Samloem - eksotika v pravem pomenu besede. Foto: Arhiv avtorjev
Koh Rong Samloem - eksotika v pravem pomenu besede. Foto: Arhiv avtorjev
Koh Rong Samloem
Vaška 'ulica'. Foto: Arhiv avtorjev

Uršula Pajk in Jure Nikolič sta se odločila, da bosta odšla novim izkušnjam naproti in eno leto potovala po jugovzhodni Aziji. Spoznala sta že Tajsko, Laos, Kambodžo in Mjanmar, trenutno sta v Vietnamu, čakajo pa ju še Malezija, Indonezija in Indija, če bo priložnost, pa tudi Bangladeš in Nepal.

Koh Rong Samloem
Pogled na pomol. Foto: Arhiv avtorjev
Koh Rong Samloem
Sprehod po obalni plitvini. Foto: Arhiv avtorjev
Koh Rong Samloem
Del plaže. Foto: Arhiv avtorjev
Koh Rong Samloem
Kontrast pristanišča v Sihanoukvillu. Foto: Arhiv avtorjev

O kamboški obali sva slišala marsikaj, od navdušenih opisov še vedno razmeroma divjih otokov do razočaranj nad skomercializiranimi letovišči, namenjenimi predvsem zabavam dolgo v noč. Ni bilo druge, kot da se še sama prepričava.

Država se pobira po grozotah režima Rdečih Kmerov in postaja pomembna turistična točka v jugovzhodni Aziji. V večjih mestih, predvsem pa v Phnom Penhu, se blešči obilo novih trgovskih in poslovnih centrov, luksuznih hotelov in novih stanovanjskih sosesk. Denar priteka iz sosednjih držav, predvsem Vietnama in Tajske, pa tudi Kitajske ter seveda "Zahoda". Naravni viri so razprodani, gozdovi skoraj do konca posekani, tovarne neutrudno delajo, navadnim ljudem pa od tega ne ostane kaj dosti. Vse niti države ima v rokah vladajoča CPP stranka (Cambodia's People's Party), katere korenine so tesno povezane z režimom nekdanjih Rdečih Kmerov. Korupcija je vseprisotna, kar pomeni, da revnejši sloj tako rekoč nima dostopa do javnih storitev, dobre zaposlitve in enakovredne obravnave v javnem prostoru.

Kamboška obala, kot se za turistično razvit predel spodobi, kaže vesel in sproščen obraz. Najina pot ob obali se je začela v obmorskem mestu Sihanoukville, nekje šest ur oddaljenem od prestolnice. Mesto se je začelo razvijati z gradnjo pristanišča, kmalu po razpadu francoske Indokine v 50. letih prejšnjega stoletja. Kambodža je potrebovala pomorsko okno v svet. Danes se je mesto z nekaj povprečnimi peščenimi plažami usmerilo še na turizem, namenjen predvsem zabave željnim gostom. Kazinoji, karaoke restavracije, množica barov, masažni saloni ter dodatna ponudba v obliki prostitucije in prepovedanih opojnih substanc so močan magnet za pisano paleto obiskovalcev. Na ulicah lahko opazujete tako zahodnjaške upokojence, ki cel dan preživijo z vrčkom piva v barski senčki, zmedeno žurersko mladino na "romarski" poti po jugovzhodni Aziji, poslovneže vseh sort, domače vikendturiste kot tudi ostarele hipije.

Sihanoukville je glavno izhodišče za obisk kamboških otokov, kjer je morje še razmeroma čisto, džungla pa gosta. Največja bližnja otoka sta Koh Rong in Koh Rong Samloem. Prvi je dokaj turistično razvit, z obilico nastanitvenih zmogljivosti in celo povsem zasebnimi plažami. Koh Rong Samloem ima dosti manj postelj, zato pa krasne plaže brez gneče. Na celem otoku je za zdaj na voljo od pet do šest resortov s po nekaj bungalovi.

Namenila sva se na severovzhodno stran otoka, kjer leži tudi edina tamkajšna vas. Ladjica naju je po dveh urah vožnje iz Sihanoukvilla dostavila na glavni pomol M'pai Bai-a. Če ne bi bil na pomolu tudi potapljaški center, bi bila slika idilične ribiške vasice popolna. Pozdravijo nas modro in zeleno prebarvani čolni, hiške na pilotih in v ozadju prava džungla. Vas je majhna, le nekaj deset hiš, trije lokalčki s hrano in pijačo, ki so obenem še mini trgovine. Na koncu vasi stoji še gruča bungalovov, pripadajoča morskemu konzervatorskemu centru, ki že nekaj let raziskuje morsko dno in skuša izobraževati domačine kako z vzdržnim ribolovom ohraniti podvodno življenje. M'pai Bai oziroma, če enostavno prevedemo, "23", je ime dobila po vojaški bazi nedaleč stran. Vas je zelo "mlada", nastala je šele pred okoli desetimi leti, ko je vlada ponudila območje v uporabo ribiškim družinam s celine. Kot so nama povedali prostovoljci morskega konzervatorskega centra, je poudarek na uporabi, saj je otok drugače v dolgoročnem najemu večje družbe. Otoku je tako zagotovljena "lepa" prihodnost, bodisi turistična ali pa kot gozdna rezerva.

Utrjene ceste ni, ampak to pomeni, da tudi ni hrupa motorčkov ali avtomobilov. Po mivki se sprehodiva do nekaj minut oddaljenih bungalovov, ki naj bi jih upravljali domačini. Luksuza ni pričakovati, preprosta lesena hiška, elektrika je na voljo štiri ure na dan, voda za umivanje pa se vsak dan natoči v za to namenjem sod v kopalnici. Na terasi viseča mreža, za hiško senca palm, do turkiznega morja le nekaj korakov in kilometrska plaža skoraj samo za naju. Možgani samodejno začno delovati v nižji prestavi.

Otok je tropski sladkorček za vse miru željne užitkarje. Dolge peščene plaže, bujna vegetacija, čisto morje, prelepi sončni vzhodi ... Džungla je zelo gosta, urejenih poti po otoku pa skoraj ni. Če želite z ene plaže na drugo, zlasti v bolj znan Saracenski zaliv, morate najeti čoln, razen če si želite plazenja po goščavi ali pa plezanja po ostrih skalah. Z M'Pai Bai plažo sva bila več kot zadovoljna, bližnji koralni greben naju je vse dni zaposloval s snorklanjem, prostora za poležavnje pa tudi ne manjka. Občasno naju je kakšna rakovica popraskala po podplatu. Za malo spremembe sva se odpravila še na pohod po džungli, ki je na nama pustil obilo prask, modric in pikov insektov kljub dolgim oblačilom. Lokalni vodič je utiral pot z mačeto, ampak to še ne pomeni, da je pot prosto prehodna. Treba se je bilo plaziti pod grmičjem, skakati čez hlode, sploščiti se za hojo med drevesi in paziti na ovijalke. Stoodstotna vlaga in vročina sta poskrbeli, da sva bila že po nekaj minutah hoje popolnoma premočena od potu. Ptiči in nekaj opic so z glasovi dali slutiti svojo bližino, vendar jih je bilo v zeleni goščavi zelo težko opaziti. Izkušnja posebne vrste, po kateri spoznaš, da tropska džungla ni noben "hec".

Morje brez morske hrane ni pravo morje. Sprva ni kazalo najbolje, saj je ponudba treh vaških gostilnic zelo omejena ter temelji na juhi, rezancih in rižu. Midva se nisva dala in uspelo se nama je dogovoriti za večerni aranžma pri vietnamski "gazdarici" največjega lokala v vasi. Hua, kot ji je ime, naju je vsak večer razvajala z ribami, lignji, rakci in zelenjavo. Hua se je lomila z angleščino, midva sva se lomila po kamboško, ampak k sreči je bila prevajalka, Huina 13-letna hči Sofia, vedno v bližini. Za boljšo prebavo smo vsak večer gratis pili domač rižev viski. Kot nama je razložila: "Whisky Cambodia 1, 2, 3, ok, 4 dance, 5 sleep". (V prostem prevodu: Trije viskiji so v redu, pri četrtem boste začeli plesati, pri petem zaspali, op. MMC). No, midva pri št. 5 še nisva spala, sva pa plesala na popularne kamboške viže in nasmejala domačine.

Najbolj živahni del dneva je jutro, ko se ribiči vračajo z ulovom in je cela vas na nogah. Za prodajo v Sihanoukville se ločijo lignji in kozice, medtem ko ribe ostanejo bolj ali manj za domačo uporabo. S prvo dopoldansko pripeko se ritem umiri, moški izginejo v viseče mreže, le ženske še vztrajno nadaljujejo svoje delo, bodisi se lotijo krpanja mrež ali se z mačeto odpravijo v džunglo. Presenetljivo (ali pa tudi ne) domačini zelo neradi zaplavajo v morju, otroci pa pri tem niso nobena izjema. Kanuji, sestavljeni iz ostankov stiropora, se uporabljajo za vsak manjši premik po plitvi vodi. Zvečer se ozračje povsem sprosti, otroci se igrajo na plaži, lokalčki se napolnijo, sosedje kramljajo med sabo, hrup generatorjev pa že napoveduje vklop TV-sprejemnikov. Najprej malo novic, zatem pridejo na vrsto glasbeni videospoti, če je pravo ozračje, pa celo karaoke.

Otok ima lasten vir sladke vode in dovolj dobro zemljo za gojenje osnovne zelenjave, vendar vaščani tega žal ne znajo izkoristiti in jo kupujejo v Sihanoukvillu. Prostovoljci konzervatorskega centra zato skušajo vaščane navdušiti za projekt skupnega vaškega vrta. Gredice so že narejene, čaka se še prava volja. Konzervatorski center je močno povezan z vasjo že od samega prihoda na otok in skuša vaščanom čim bolj razširiti obzorje. Obnovili so šolo, učijo angleščino in pomagajo pri vzdrževanju osnovne zdravstvene oskrbe. Prostovoljci so z vsega sveta, večinoma mladi, nekateri komaj 18 let, kot malo manj mladi, nekateri štejejo preko 60 let.

Vaščani se turistom ne pustijo motiti, niti ne kažejo pretirane ambicije, da bi na ta račun kaj dodatno zaslužili. Zdi se, da svojega načina življenja na rajskem otoku ne želijo spreminjati. Ampak kako dolgo jim bo to še uspevalo? Veliki turistični projekti so pripravljeni tako za Sihanoukville kot za okoliške otoke in samo vprašanje časa je, kdaj bo gradbeni val oplazil tudi Koh Rong Samloem. Če si želite turistično nepokvarjeno kamboško obalo, spokojne plaže s priokusom divjine in prijaznih ljudi, potem je zadnji čas za obisk Koh Rong Samloema.

Uršula Pajk in Jure Nikolič sta se odločila, da bosta odšla novim izkušnjam naproti in eno leto potovala po jugovzhodni Aziji. Spoznala sta že Tajsko, Laos, Kambodžo in Mjanmar, trenutno sta v Vietnamu, čakajo pa ju še Malezija, Indonezija in Indija, če bo priložnost, pa tudi Bangladeš in Nepal.