Kolone so lahko dolge tudi do 130 kilometrov. Foto: Reuters
Kolone so lahko dolge tudi do 130 kilometrov. Foto: Reuters
Na obeh straneh meje je zraslo cel kup prodajaln, kjer mešetarijo z vsem, od mesa do cigaret. Foto: Reuters
Vozniki tovornjakov se zavedajo, da izbire, kot da čakajo tudi po več dni na prečkanje meje, nimajo. Foto: Reuters
Najnevarnejše so noči na neosvetljeni cesti. Foto: Reuters

Tovornjakarji kuhajo, jedo in spijo v prašnih vozilih, pri čemer številni posegajo kar po enaki mesni juhi, s kakršno so se pred več kot 800 leti prehranjevale karavane Džingiskana.

Vzdolž avtoceste se je razvilo živahno mikrogospodarstvo malih prodajalcev, ki mešetarijo z vsem, od cigaret do vode in goriva, medtem ko vozniki v koloni, dolgi tudi do 130 kilometrov, čakajo na prečkanje kitajske meje. Letošnji dvig cene premoga in porast izvoza na Kitajsko pomenita pravo terno za mongolske rudarje in ključni vir zaslužka za Mongolijo, ki je morala po krizi valute in dolžniški krizi poseči po posojilu Mednarodnega denarnega sklada (IMF). A dolgo čakanje in zamude na mejnem prehodu Gašun Sukait Gants Mod, glavni tranzitni točki med državama, bi lahko vodili k temu, da vse dobro izničijo.

Za dolge zamude krivijo porast prometa, ki ga poganja cvetoče meddržavno kupčevanje s premogom. A vlogo igra tudi nezmožnost Mongolije, da bi ustavila razmahnjeno tihotapljenje čez mejo, saj je Kitajska v zadnjih mesecih uvedla strožji nadzor na meji nad prihajajočim tovorom. Po navedbah tamkajšnje policije je letošnji porast cen premoga podvojil promet na meji, s tem pa postavil oblasti in obmejne organe na obeh straneh pod velik pritisk.

Drugo leto še huje?
Za prihodnje leto se pričakuje, da bodo rudarji iz puščave Gobi svojo proizvodnjo še povečali in tako izkoristili visoke cene na Kitajskem, s tem pa se bodo prometni zamaški še zgostili. Na Kitajskem so medtem zaradi okoljevarstvenih prizadevanj zaprli na stotine rudnikov in uvedli omejitve pri še delujočih, zaradi česar so cene poskočile. Zaradi mednarodnih sankcij proti Severni Koreji se je močno omejil tudi uvoz severnokorejskega premoga, od česar je imela največ koristi Mongolija. Ta je tako v prvi polovici leta kar za štirikrat povečala izvoz premoga na Kitajsko, a je rast zaradi zamud na meji v drugi polovici leta zastala.

Bataa Davaasuren, direktor mongolske carinske službe v Gašun Sukaitu, je za Reuters povedal, da carinarnicama na obeh straneh meje primanjkuje osebja, stanje pa so še poslabšali izredni dogodki, kot je bil oktobrski kongres kitajske komunistične partije. Z mongolskega zunanjega ministrstva so sporočili, da je težavo julija sprva povzročil poletni festival Naadam, ko si veliko Mongolcev vzame dolge počitnice.

Poleg tega si mongolska carina jemlje več časa za pregled tovora, potem ko so se njihovi kitajski kolegi potožili, da v tovorih premoga iz Mongolije tihotapijo surovo meso in celo orožje. Imeli so celo en primer, ko je voznik skušal čez mejo pretihotapiti živega volka, razlaga Davaasuren. "Seveda si nihče ne želi dolgih kolon. To je slabo tako za voznike kot za državo, zato si prizadevamo zadevo rešiti," je povedal in dodal, da bi se težava lahko naglo rešila, če bi mongolska carina lahko dvignila kapaciteto s 700 tovornjakov na dan na 3.000.

Vratolomna vožnja po enopasovni cesti
A tudi brez prometnih zamaškov je vožnja po enopasovni cesti proti Kitajski prava nočna mora - vozila divjajo po popolnoma neosvetljeni cesti, konstantna težava pa je tudi vožnja pod vplivom alkohola. "Zelo tvegano je. Vsak dan vidimo ob cesti prevrnjene avtomobile," je povedal za Reuters eden izmed voznikov. Drugi mu je pritrdil: "Vidimo neverjetne stvari. Tisti, ki vozijo po tej cesti prvič, si bodo mislili, da česa hujšega še niso videli, a za nas je to stvar vsakdana. Otopeli smo že ob takih prizorih."

Rudarji pravijo, da je dolgoročna rešitev za prometne zamaške na meji nova železniška povezava, ki bi povezala rudnike z mejnim prehodom. Mongolija je zgradila več kot 200 kilometrov tračnic za železnico, a je bil projekt zaradi finančne krize postavljen na stranski tir. Lokalne oblasti menijo, da bodo morali delo najverjetneje začeti od začetka, saj so bili položeni temelji predolgo prepuščeni na milost in nemilost ostrih okoljskih razmer.

Kakršna koli že bo usoda železnice, tisti, ki se po polžje pomikajo iz Gobija proti Kitajski, nimajo veliko druge izbire, kot da še naprej vozijo glede na pomanjkanje priložnosti v državi, ki so jo pogoji IMF-jevega posojila pognali v ostre varčevalne ukrepe. "Ta služba je zelo tvegana in včasih tudi smrtonosna, a nimamo druge izbire. Ničesar drugega nimamo za delati," je povedal tovornjakar Čoijiljav Ganbold.