Oblasti so na most za preprečevanje samomorov dodelile posebne paznike, ki so pozorni na morebitne skakalce. Foto: AP
Oblasti so na most za preprečevanje samomorov dodelile posebne paznike, ki so pozorni na morebitne skakalce. Foto: AP
Gradnja mostu leta 1935. Foto: AP
Ob odprtju maja 1937 je bil Golden Gate najdaljši viseči most na svetu in čudo gradbeništva. Foto: AP
Vzdolž mosta je nameščenih več telefonov za pomoč tistim v stiski. Foto: AP
Čevlji tistih, ki so skočili v smrt. Foto: AP

A rdeči most, speljan nad sanfranciškim zalivom, da bi povezal mesto s kotalečimi grički okrožja Marin na drugi strani, je naglo pridobil tudi morbidno konotacijo. V teh avgustovskih dneh mineva namreč tudi 80 let, od kar je postal priljubljena samomorilska točka.

Kdo ve, morda je zaradi zloveščih meglic, ki se priplazijo čez zaliv in ga ovijejo, morda zaradi razgleda na brezmejno morje in mesto, ki velja za enega najlepših v ZDA, morda zaradi svoje veličine in slovesa. A obupance je most privlačil že vse, odkar so ga odprli, to čudo gradbeništva in oblikovanja, v tistem času z razponom 322 metrov najdaljši viseči most na svetu.

Pisal se je 7. avgust 1937 in iz avtobusa je stopil Harold B. Wobber, 47-letni potomec ene od družin prvih kalifornijskih naseljencev in vojni veteran, ki se je z bojišč prve svetovne vojne vrnil s posttravmatskim sindromom, o katerem takrat še nihče ni govoril ali ga resneje obravnaval. "Lep dan je za to, kar bom storil," je dejal svojemu sopotniku, profesorju Lewisu Naylorju. "Kaj pa boš storil?" ga je vprašal. "Boš videl."

"Tu izstopim"
Več kot 200.000 ljudi se je zgrnilo na slovesnost ob odprtju mosta, a kar je Wobber storil tisto soboto pred 80 leti, je za vedno spremenilo Golden Gate, ki je postal znan kot kraj tistih, ki iščejo navdih, in kraj tistih, ki jih preganja neizmerni obup, kot so zapisali v Washington Postu.

Na polovici poti čez most je Wobber Naylorju podal svoj plašč in z besedami "Tu izstopim" začel plezati čez ograjo. Lewis ga je poskusil zadržati za pas, a mu ni uspelo, in Wobber je padel 80 metrov v smrt, kot je naslednji dan zgodbo zapisal časnik Oakland Tribune.

Wobberjeva trupla niso nikdar našli, v plašču, ki ga je pred smrtjo podal Naylorju, pa je pustil poslovilno pismo, naslovljeno na 16-letno hčerko Barbaro. Američan velja za prvega, ki si je na mostu vzel življenje, a kmalu mu je sledilo na stotine drugih. Tretjina samomorilcev je domačinov, drugi prihajajo z vsega sveta, da bi svojo pot končali prav tu, in most je pridobil neslavni sloves druge najbolj priljubljene samomorilske točke na svetu, za mostom Nanking Jangce na Kitajskem.

Smrtnost 98-odstotna
Lokalni mediji so skušali zapisati vsako žrtev, še posebej slavne in tiste bolj tragične primere. Oče s petletno hčerko, sin Kennedyjevega tiskovnega predstavnika Pierra Salingerja, Roy Raymond, ustanovitelj Victoria's Secret ... Ko se je številka leta 2012 ustavilo pri 1.600, so mnogi nehali šteti. 98 odstotkov tistih, ki so skočili, je umrlo, okoli 30 pa jih je skok, ki traja samo štiri sekunde in pri katerem se razvije hitrost 120 kilometrov na uro, preživelo. Večina jih umre v hipu, za druge bo zaradi kota, pod katerim priletijo, smrt daljša in bolj mučna.

Eden od peščice preživelih, Kevin Hines, je leta 2006 spregovoril za izjemno sporni dokumentarni film Most (The Bridge), v katerem je režiser Eric Steele na platno prenesel pretresljive zgodbe šestih nesrečnikov, ki so leto dni predtem skočili v smrt. Javnost je razburil predvsem posnetek samomora, ki ga je Steele ujel na trak, je pa film imel tudi pozitivne posledice, saj je oblasti spodbudil k sponzoriranju raziskave, kako narediti most varnejši in tako otežiti delo samomorilcem.

Končno prihaja ograja
Močno je bilo tudi pričanje Hinesa, ki je - tako kot še nekateri drugi, ki so skok preživeli - dejal, da je v trenutku, ko se je spustil z ograje, zavedal, da je vsaka njegova težava rešljiva, samo to dejanje ne. Očitno enako ni razmišljala neka nesrečna ženska, ki je leta 1988 skok preživela, nato pa še istega leta skočila še enkrat.

Čeprav je most že leta opremljen z opozorilnimi tablami in telefoni za klic v sili, posebni pazniki pa skrbijo za prepoznavanje in odvračanje potencialnih samomorilcev, so mnogi mestnim oblastem očitali, zakaj na most ne namesti učinkovite, visoke ograje oz. mreže.

Razlogov je bilo več, od nasprotovanja domačinov do večjega upora vetra v višjo ograjo in vrtoglavih stroškov, a nazadnje so popustili in pomladi letos začeli graditi jekleno mrežo. Štiri leta pa naj bi trajala gradnja posebne, 20 milijonov drage ograje, ki naj bi preprečila skoke in ki naj bi bila zgrajena leta 2021.