V začetku 20. stoletja je v Namibiji vladala prava diamantna mrzlica. Drage kamne so najdevali dobesedno na površini peska.
Vse to je sprožil železničarski delavec Lewala, ki je svoj diamant našel povsem po naključju, ga pokazal svojemu šefu Augustu Stauchu, ta je kamen testiral in potrdil, da gre za diamant. Sledil je pravi pogrom Nemcev nad puščavo, vsi so hoteli delček bogastva.

Na svojem vrhuncu v 20. letih 20. stoletja je bil Kolmanskop dom 300 nemških rudarjev, ki so obupano iskali srečo v puščavi Namib, poleg tega pa še 40 otrok in 800 domorodcev iz plemena Ovambo.
Kolonialni razcvet
Mestece, ki leži nekaj kilometrov v notranjost od pristaniškega mesta Lüderitz, je raslo in kmalu je s svojo arhitekturo začelo spominjati na pravo nemško mesto. Premožni prebivalci so zgradili bolnišnico, plesno dvorano, elektrarno, šole, kegljišče, gledališče in športno dvorano. Mesto je imelo celo prvi rentgen na južni polobli in prvi tramvaj v Afriki.

Ali kot so zapisali pri namibijski turistični zvezi: "Kljub izolaciji in puščobnosti okolice ali pa morda prav zaradi njiju se je Kolmanskop razvil v živahen mali center nemške kulture, ki je ponujal zabavo in rekreacijo, ki sta zadovoljili potrebe premožnih kolonialistov."

Danes muzej
A ko je cena diamantov po prvi svetovni vojni začela padati, na jugu pa so začeli odkrivati vrednejše diamante, je mesto začelo propadati, bogati prebivalci pa so se preselili na jug. Popolnoma zapuščen je od leta 1954 in več kot sto let po ustanovitvi to oazo ponovno požira pesek, iz katerega je zrasel.
Kar še ne pomeni, da Kolmanskop (v afrikanščini: Colemanov hrib, op. a.) ni slikovit in fotogeničen - to so že kmalu odkrili tudi turisti in fotografi, ki zdaj drvijo v mesto duhov, da bi še ujeli zapuščene in na pol porušene stavbe, preden jih pesek dokončno požre.
Čeprav je večji del hiš že pod mivko, je rudarska družba De Beers leta 1980 odprla muzej, da bi ohranila vsaj delček zgodovine Kolmankskopa.
Mestece so uporabili kot kuliso v številnih južnoafriških serijah in TV-filmih.