Pushpa v velemestu Ciudad de Mexico, ki je zadnja leta njen dom. V Mursko Soboto pride le še enkrat letno. Foto: Osebni arhiv Pushpe Devi
Pushpa v velemestu Ciudad de Mexico, ki je zadnja leta njen dom. V Mursko Soboto pride le še enkrat letno. Foto: Osebni arhiv Pushpe Devi

Naenkrat me je prešinilo, da v Mehiki praktično ni centra joge v vsakdanjem življenju, čeprav so tovrstne vadbe razširjene po vsem svetu. Takrat se je v meni prebudil notranji občutek, ki me je gnal v Mehiko. Ta občutek sem poznala in preprosto sem vedela, da mu moram slediti in poskusiti.

Pushpa Devi
Med koncertom v Murski Soboti. Foto: Osebni arhiv Pushpe Devi
Joga
Joga v mehiški prestolnici. Foto: Osebni arhiv Pushpe Devi

Pri mojem načinu poučevanja joge gre za nekomercialne prostovoljne in brezplačne vadbe, namenjene duhovni rasti, ne zaslužkarstvu. To zadnje je v svetu sicer moderno, a to ni to. Zato nenehno iščem druge vire dohodka, da bi lahko jogo poučevala brezplačno.

Če bi se mi zelo tožilo po domu, bi se vrnila. Zdaj prihajam v Mursko Soboto povprečno enkrat na leto, moram pa priznati, da se odhoda domov vselej neizmerno veselim.

Sicer pa je bolj ali manj znan murskosoboški obraz. Marsikdo jo pozna kot nekdanjo profesorico matematike, nekdanjo strokovno sodelavko za področje matematike na zavodu za šolstvo ali pa še vedno aktualno učiteljico joge, le da so njene učne ure precej daleč od Murske Sobote, kamor se zdaj vrača v povprečju enkrat na leto. Pravi, da takrat skuša kar se da najbolje izkoristiti čas z najbližjimi, prijatelji in znanci. Ideja za odhod v Mehiko je nastala v srcu, nam razloži, odločitev za dokončni odhod pa je v njej zorela širi leta.

Zakaj ravno Mehika?
Kot rečeno, ideja je nastala v srcu med kongresom matematikov v Montrealu leta 2004, na katerem je bilo precej udeležencev iz Južne Amerike. Naenkrat me je prešinilo, da tam praktično ni centra joge v vsakdanjem življenju, čeprav so tovrstne vadbe razširjene po vsem svetu. Takrat se je v meni prebudil notranji občutek, ki me je gnal v Mehiko. Ta občutek sem poznala in preprosto sem vedela, da mu moram slediti in poskusiti. Sicer v Mehiki razen enega matematika nisem poznala nikogar. Odločitev za odhod je v meni zorela štiri leta, preden sem res odšla. To je bilo leta 2008.

Kakšen je bil odziv vaših najbližjih, ko ste jim povedali, da odhajate?
Takrat sem bila že ločena, otroka pa sta že napol odrasla. Hčerka je že študirala, sin pa je končeval srednjo šolo. Čutila sem, da počasi želita zaživeti samostojno. Hčerka se je moje odločitve razveselila, sin pa je bil sprva nekoliko presenečen. Še najtežje je bilo morda staršem. A so se navadili. Ampak ko narediš nekaj drugačnega, si očitno čuden. (smeh)

Ampak kaj se je premaknilo v vas, da ste poučevanje matematike zamenjali z jogo?
Preprosto je šlo za napredek, ki sem ga doživela, in sicer v tem smislu, da sem izbrala jogo za nadaljnji način življenja. Rada bi poudarila, da ni šlo za to, da bi bila v Murski Soboti nezadovoljna, sploh ne. Pač pa sem le sledila svojim notranjim občutkom. Tega ne znam drugače razložiti.

A kaj pogrešate dijake? Poučevanje?
Ne. Vse, kar sem počela v obdobju poučevanja, sem počela z vsem srcem in bilo mi je všeč. Toda enkrat se nekako vse konča. Tako sem iz razreda odšla na zavod za šolstvo, kjer sem se ukvarjala predvsem z načinom poučevanja matematike. Joga pa je bila del mojega vsakdana od študentskih let. Takrat je bila za marsikoga morda nenavaden hobi. Sama sem jo začela poučevati leta 1996 in Pomurci so še kar zgledno prihajali na vadbe. (Smeh)

Najbrž se v begu pred naglico sodobnega časa veliko ljudi odloči za sprostitev z jogo. Toda veliko jih tudi odneha? Zakaj?
Menim, da je največja težava v tem, da se vse več ljudi v tem sodobnem času, prepredenim s številnimi normami - formalnimi in neformalnimi -, želi počutiti bolj svobodnega. Dejansko pa se podrejajo številnim pravilom, ki jim ne prinašajo nič dobrega. Na primer modnim trendom. Oblačijo se v oblačila, ki jim delajo škodo, bodisi zaradi nekakovostnega materiala ali zato, ker niso udobna. Podrejajo se nekim družbenim pravilom, saj se od njih pričakuje, da poznajo ''pomembne'' ljudi na vseh področjih in da so na tekočem z bolj ali manj bombastičnimi novicami. Če tega ne veš, si v tem svetu ''malo čuden'', ali ne? Jaz pa preprosto ne vem, zakaj bi morali vse to vedeti, da bi bili zdravi, zadovoljni in srečni? Menim, da bi bilo za vse veliko bolje, če bi malce odgovorneje spoštovali ''pravila narave'', mimo katerih res ne moremo. Torej, da cenimo in varujemo pitno vodo, zemljo, zrak, celoten planet in da ne počnemo stvari, za katere ne želimo, da bi jih drugi počeli nam. To je marsikdo čisto pozabil. In joga nas na neki način uči postati boljši. Gre preprosto za to, da začneš razmišljati. Tudi o tem, kaj ješ, kaj tvoje telo potrebuje in kako to, kar poješ, vpliva na tvoje telo, ožilje, organe, um in zavest. In ko se tega zavemo, smo na dobri poti. Jaz se v bistvu ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje bolna.

Večina ljudi je tudi zelo nagnjenih k negativnemu razmišljanju bodisi iz navade ali pa preprosto zaradi vzorcev razmišljanja. Ob tem pa je treba vedeti, da imamo v vsakem trenutku možnost izbire. Toda tega se pogosto ne zavedamo ali pa se nam to zdi pretežko. Velikokrat mi namreč kdo reče: ''Saj ... ampak to je težko.'' Pa vendar je zaradi nas samih treba včasih sprejeti tudi težke odločitve. Pri tem nas najbolj ovira strah pred neznanim. Toda če ne zmoremo premagati strahu, ne bomo izvedeli, kako bi lahko bilo drugače. Strah pa lahko premagamo le z mislimi in dejanji, ki nas osrečujejo. Prepričana sem, da pozitivne misli pritegnejo dobre stvari in žal, seveda obratno. Druga težava pa je, da smo precej obremenjeni s slabimi izkušnjami, dogodki iz preteklosti in nenehno v skrbi za prihodnost, skoraj nikoli pa tako intenzivno ne čutimo sedanjosti. To je naš ključni problem.

Poleg novega življenja imate tudi novo ime ...
Da. Pushpa Devi je moje duhovno ime, ki mi ga je dal moj duhovni učitelj. Pushpa pomeni roža, kar je podobno kot Cvetka (smeh). Devi pa pomeni boginja. Moje duhovno ime je od kratkim tudi moje uradno ime.

Kakšen je vaš običajni dan v Mehiki?
Po navadi se začne, nadaljuje in konča z vadbo joge. Vmes je treba kaj pojesti. Ukvarjam se tudi z glasbo, predvsem pa rada spoznavam ljudi, ki živijo z jogo ali pa bi se je radi naučili.

Pa se od joge da živeti?
Hm. (premislek) Težko. Pri mojem načinu poučevanja joge gre za nekomercialne prostovoljne in brezplačne vadbe, namenjene duhovni rasti, ne zaslužkarstvu. To zadnje je v svetu sicer moderno, a to ni to. Zato nenehno iščem druge vire dohodka, da bi lahko jogo poučevala brezplačno.

Oprostite, ampak kako potem plačate položnice, si kupite hrano?
V bistvu se tudi jaz sprašujem, kako mi uspeva. Sprva sem imela nekaj prihrankov, nato sem se ukvarjala z mrežnim marketingom, nekaj časa so mi pomagali v društvu Joga v vsakdanjem življenju, potem sem bila nekaj časa bila zaposlena v lokalni skupnosti. Vedno se kaj najde. (smeh) Sicer pa so socialne stiske v Mehiki precej očitne, med ljudmi so ogromne razlike in marsikdo se znajde po svoje. Tudi tako, da se mi na primer na črno ''obesi'' na električni kabel, kot rečemo. Zaradi množičnosti takega početja jih je nemogoče nadzorovati, zato se veliko prebivalcev pač izogne kazni. Eden večjih problemov v Ciudad de Mexicu je izjemno gost promet. Vse se premika po polžje, zato je najbolje uporabljati javni prevoz. Čeprav tudi ta ni hiter, vseeno prispeš na cilj brez nerganja v gneči ali pa zato, ker nisi našel parkirnega prostora. Namesto tega lahko na primer bereš ali poslušaš glasbo.

Tudi sami se poleg joge ukvarjate tudi z glasbo, ne?
Da. S partnerjem sva ustanovila Duo Ananda in izdala zgoščenko. Lani sva se med drugim predstavila v Ljubljani in seveda v Murski Soboti. Odziv občinstva je bil presenetljivo dober, tako da že ustvarjava nove skladbe.

Imate kaj domotožja?
Ne preveč. Če bi se mi zelo tožilo po domu, bi se vrnila. Zdaj prihajam v Mursko Soboto povprečno enkrat na leto, moram pa priznati, da se odhoda domov vselej neizmerno veselim.

Naenkrat me je prešinilo, da v Mehiki praktično ni centra joge v vsakdanjem življenju, čeprav so tovrstne vadbe razširjene po vsem svetu. Takrat se je v meni prebudil notranji občutek, ki me je gnal v Mehiko. Ta občutek sem poznala in preprosto sem vedela, da mu moram slediti in poskusiti.

Pri mojem načinu poučevanja joge gre za nekomercialne prostovoljne in brezplačne vadbe, namenjene duhovni rasti, ne zaslužkarstvu. To zadnje je v svetu sicer moderno, a to ni to. Zato nenehno iščem druge vire dohodka, da bi lahko jogo poučevala brezplačno.

Če bi se mi zelo tožilo po domu, bi se vrnila. Zdaj prihajam v Mursko Soboto povprečno enkrat na leto, moram pa priznati, da se odhoda domov vselej neizmerno veselim.