Politične odločitve, zgodovinski dogodki in sile narave imajo na življenja malih ljudi velikokrat usoden vpliv. Življenje se lahko spremeni z danes na jutri in zaznamuje generacije družin. Nema priča takšnih dogodkov je turška vas Kajaköy, ki jo turistični vodniki pogosto opisujejo kot "vas duhov".

Na hribovitem območju, streljaj od mamljivih plaž ob Sredozemskem morju, še vedno stojijo majhne kamnite hiške. Zob časa jim je odnesel strehe, lesena okna in vrata. Trava zarašča dvorišča in usahle vodnjake. Edini stalni prebivalci so črede ovac. A ko razvaline s pogledom zaobjameš iz vznožja vasi, lahko še vedno začutiš duh nekdaj živahnega naselja.

Prelomni dogodki 20. let prejšnjega stoletja
Kajaköy je ostanek prelomnih dogodkov z začetka 20. stoletja. Dolga in naporna 1. svetovna vojna je izčrpala države, tudi Osmansko cesarstvo. Po zmagi turškega nacionalnega gibanja in razpustu sultanata je nova turška oblast pod vodstvom Mustafe Kemala Atatürka sodelovala pri urejanju razpada cesarstva in določitvi novih meja. Z Grčijo so podpisali sporazum o izmenjavi prebivalstva – Grki, ki so živeli na turškem ozemlju, so odšli v Grčijo, Turki z grškega ozemlja pa v Turčijo.

Tako je 2.000 grških prebivalcev vasi Karmylassos, kot se je imenovala po grško, pobralo svoje najvrednejše premoženje in iz bližnjega pristanišča Fethiye za zmeraj odplulo. Čeprav so se v drugih podobnih primerih v zapuščene domove naselili Turki iz Grčije, pa je Kajaköy doletela drugačna usoda.

Novi prebivalci, ki so vse življenje živeli v severnih predelih Grčije, na vroče podnebje in življenjske razmere v tem delu Turčije niso bili navajeni. Prav tako jih ni privabila odročna lega vasice. Tako je tukaj ostalo le nekaj družin, pa še te so se po potresu leta 1957 odločile najti primernejše bivališče.

Kamnitim hiškam čas ni prizanesel
Vas je ostala zapuščena. Kamnitim domovanjem čas in narava nista prizanesla. Zevajoče odprtine, kjer so bila nekoč okna, dajejo rahlo tesnoben občutek skrivnostnosti, ostanki ognjišč, ki jih razkrivajo, pa obiskovalca postavijo v trenutek, ko se je čas ustavil. To je Kajaköyu dalo povsem novo privlačnost in začelo privabljati turiste. Lokalne oblasti so hotele iztržiti zaslužek in so v bližini postavile turistične komplekse, a so se turški umetniki in zgodovinarji uprli ter dosegli, da so vasico zaščitili takšno, kot je.

Nekdanji prebivalci, ki so bili po večini rokodelci, so svoje majhne hiške postavili kot šop razprtih kart – drug drugemu niso zastirali pogleda v dolino. Prepletene poti med njimi vodijo do osrednjega prostora z večjo cerkvijo in šolo, nad vasico pa je še ena manjša cerkvica. Ob njej se razprostre pogled nad celotno pokrajino, v daljavi se že slišijo morski valovi.

Obiskovalce preveva mir. Vas Kajaköy je vsekakor vredna obiska.