Uredniški izbor

Poudarki

  • MMC-jev pregled Dirke po Franciji iz leta 1998 in presek kariere legendarnega Marca Pantanija
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 96 glasov Ocenite to novico!
Marco Pantani, legenda italijanskega (in svetovnega) kolesarstva. Foto: AP
       Zaradi strahu pred policijo je bila ta dirka gotovo najčistejša do zdaj. Ta Tour je bil najtežji prav zaradi dogajanja okrog dopinga.       
 Marco Pantani po koncu Toura, 2. avgusta 1998
'Il Pirata' Marco Pantani med 16. etapo Dirke po Franciji od Vizilla do Albertvilla v Francoskih Alpah z največjim tekmecem, Nemcem Janom Ullrichom. Foto: AP
17. etapa je bila ena najbolj škandaloznih v zgodovini Toura. Kolesarji zaradi policijskega nasilja ob izbruhu dopinške afere niso želeli kolesariti, peloton je prav Pantanija imenoval za njihovega predstavnika. Foto: AP
Pantani je v karieri dobil veliko poškodb, zagotovo pa najhujšo 20. oktobra 1995, ko je na dirki od Milana do Torina pri spustu s hitrostjo 80 km/h trčil v nasproti vozeče vozilo, ki ga organizatorjem dirke ni uspelo ustaviti ob zapiranju ceste. Italijan je dobil večkratni odprti zlom noge in številne druge poškodbe. Zdravniki so bili celo prepričani, da ne bo mogel več hoditi, a je z naporno rehabilitacijo dosegel svojevrstni čudež. Ne le da je lahko znova shodil, takoj je sedel na kolo in se ekspresno vrnil v sam vrh svetovnega kolesarstva. Foto: AP
Pantani med epskim napadom na Galibierju, ko je tedaj vodilnega v skupnem seštevku Toura Jana Ullricha pustil krepko za seboj. Foto: AP
       Zakaj sem tako dober v gorah? Ljubim prelaze, a sovražim bolečino. Zato pa sem tako hiter, ker hočem čim prej končati trpljenje.       
 Marco Pantani
Tour 1998 (z leve proti desni): Erik Zabel, najboljši šprinter, Marco Pantani, zmagovalec dirke, in Christophe Rinero, najboljši hribolazec dirke. V čast izjemnega dosežka so si njegovi moštveni kolegi v ekipi Mercatone Uno lase obarvali rumeno. Ker Pantani las ni imel, si je v barvo majice zmagovalca Toura pobarval brado. Foto: AP
Pantani je bil na vrhuncu svoje kariere izjemno popularen na Apeninskem polotoku in širše. Takole je obnorel polfinalistke na izboru za mis Italije 1997. V zasebnem življenju se je vrsto let videval s Christino Jonsson, ki jo številni krivijo za njegovo odvisnost od kokaina. Foto: AP
       Ljudi je zasvojil s kolesarstvom. Mogoče so kolesarji, ki so dosegli več od njega, a nikoli jim ni uspelo pritegniti toliko navijačev kot on.       
 Miguel Indurain, petkratni zmagovalec Toura
Izključitev z Gira 1999 zaradi povišane vrednosti hematokrita v krvi in 15-dnevna prepoved kolesarjenja sta Pantanija psihično uničila. Sledila so naporna leta zaslišanj in obiskovanj sodišč, kjer se je moral braniti pred različnimi obtožbami. Na koncu so zaradi zastarele oziroma nepopolne zakonodaje vse obtožbe ovrgli, a škoda je bila že storjena, imena mu ni uspelo več oprati. Foto: Reuters
Pantanijeve pogrebne slovesnosti se je v Cesenaticu udeležila nepregledna množica navijačev. Foto: AP
       Pantani je ljudem pomenil veliko. Bil je grdi raček, ki je postal bog. Postal je najboljši kolesar na svetu in najboljši hribolazec vseh časov. Dogodke iz Madonne di Campiglio je vzel zelo osebno. Po vsem, kar je dal kolesarstvu, je zlahka postal žrtev zasvojenosti. Mislim, da moramo skrbno razmisliti, kako občudujemo in idealiziramo naše šampione. Vse skupaj je lahko zelo nevarno. Upam, da nikoli ne bomo izgubili športnika na takšen način, kot smo Marca.       
 Alessandra de Stefano, dolgoletna italijanska športna novinarka
"Zbogom, pirat!" Foto: Reuters

Dodaj v

Foto: 20 let od Pantanijeve velike zmage na Touru

Tour du dopage ali "najčistejša dirka" v zgodovini
2. avgust 2018 ob 08:34
Ljubljana - MMC RTV SLO

Danes mineva natanko 20 let od zgodovinske zmage na Dirki po Franciji ene najvznemirljivejših osebnosti v zgodovini kolesarstva – Marca Pantanija.

Pantani je zadnji, ki mu je v istem koledarskem letu uspelo osvojiti najtežji kolesarski dirki na svetu – Dirko po Franciji (Le Tour de France) in Dirko po Italiji (Giro d'Italia).

"Il Pirata" iz Cesenatica je z zmago na francoski pentlji uresničil dolgoletni sen in v kolesarski zgodovini postal nesmrten. A pot do prestola še zdaleč ni bila lahka. Na MMC-ju se spominjamo dirke izpred 20 let, ki so jo zaradi številnih zapletov in dopinških škandalov imenovali tudi Tour du Dopage oziroma Dirka dopinga.

Ullrich (neupravičeno) favorit
Glavni favorit za končno zmago na Touru tistega leta je bil nemški as Jan Ullrich, zmagovalec prejšnje izvedbe francoske pentlje. Trasa mu je bila tako rekoč pisana na kožo: po irski avanturi se je nadaljevala na severu Francije, kmalu zatem zavila v Pireneje in na koncu še v Alpe. Toda Ullrich je bil, kot je pozneje priznal v svoji avtobiografiji Ganz oder gar Nicht, v slabi formi. Po zmagi na Touru 1997 se mu je življenje popolnoma spremenilo. Podpisal je kopico pokroviteljskih pogodb, znatno je obogatel, čez zimo je zaradi lenobe in čezmernega uživanja sladkarij pridobil (pre)več kilogramov. Tudi ostre besede osebnega trenerja Petra Beckerja niso zalegle, kolesar je med treningi na dan premagal samo 50 kilometrov ali manj. Posledica so bili nezavidljivi rezultati na spomladanskih dirkah. Toda v moštvu Team Telekom je imel odlične pomočnike, med drugim tudi Bjarneja Riisa, Uda Böltsa in Georga Totschniga.

Pantani glavni izzivalec
Ullrich je leta 1997 v Pariz v rumeni majici prispel z več kot devetimi minutami naskoka pred najbližjim zasledovalcem v skupnem seštevku, Francozom Richardom Virenquejem. Leto dni pozneje je dobil glavnega tekmeca v Pantaniju, ki je Tour 1997 sklenil na tretjem mestu (+14:03). Italijanski up je bil v sijajni formi, na Dirki po Italiji, ki je potekala med 16. majem in 7. junijem, je strl favorita Ivana Gottija (ta sicer dirke ni končal) in Pavla Tonkova, ključna je bila 19. etapa s ciljem na Montecampionu, kjer je z izjemnim napadom še povečal prednost pred najbližjimi zasledovalci v skupnem seštevku. Kako dobro je bil pripravljen kolesar v rožnati majici, pa dokazuje tudi podatek, da je na predzadnji etapi – kronometru med Mendrisiom in Luganom v Švici – za specialistom, Ukrajincem Sergejem Gončarjem, zaostal zgolj za 30 sekund. Vse je bilo pripravljeno za spektakel.

Dopinški škandal umazal dirko
A črnilo se je v časopisih pred začetkom Toura prelivalo zaradi povsem drugih reči - uživanja poživil. Marca tistega leta so pri nizozemski ekipi TVM našli zajetne količine nedovoljenih poživil, le nekaj dni pred začetkom Dirke po Franciji pa je za glavno zgodbo poskrbela francoska ekipa Festina. Člana ekipe Willyja Voeta so francoski cariniki ustavili na meji z Belgijo in odkrili 234 odmerkov eritropoetina (EPO), testosteron, amfetamine in druga nedovoljena poživila, ki so bila namenjena kolesarjem francoskega kolektiva. Sledilo je več policijskih preiskav in zaslišanj, preiskovalci so želeli dokazati sistemski doping, vrhunec pa je afera dosegla po 16. etapi v Albertvillu. Policija je tedaj najboljšega hribolazca na dirki, Italijana Rodolfa Massija, prislila, da zapusti dirko, potem ko je v njegovi hotelski sobi našla nedovoljene kortikosteroide.

Massi je tako postal prvi kolesar v zgodovini dirke, ki je bil aretiran zaradi kršenja protidopinških pravil, za nameček je po Voetovem pričevanju z nedovoljenimi poživili oskrboval tudi druge kolesarje v pelotonu. Pozneje so vse obtožbe zoper njega sicer ovrgli, italijanski olimpijski komite pa mu je vseeno za šest mesecev prepovedal nastopati.

Policijske racije in – protest
Kolesarjem je prekipelo. V žarišču dopinškega škandala so se znašli pod plazom kritik, novinarji so jih 'nadlegovali' na vsakem koraku, policijske racije so bile nasilne in vse pogostejše, ob progi so gledalci žvižgali in jih žalili. "Kdor koli bo zmagal na letošnjem Touru, bo ožigosan za kralja dopinga," je bil razjarjen Laurent Jalabert, zmagovalec Vuelte 1995, preden je dirko predčasno tudi zapustil. "Policisti se vedejo kot nacisti," so bentili v ekipi TVM, ki je začela protest v 17. etapi. Kolesarji so s svojih dresov strgali številke, se usedli na tla in niso želeli več poganjati svojih koles. Sčasoma so vstali in se odpravili proti cilju v Aix-les-Bainsu, a zaradi počasnega tempa oziroma turistične vožnje je preizkušnja postala prava farsa. Na vrhu vzpona na Semnoz so jezni gledalci pljuvali, žalili kolesarje in jih znova ustavili. Tekmovalci so v skupini naposled le privozili do cilja. Epilog: etapa ni imela zmagovalca, Tour pa je zapustilo pet ekip - štiri španske in ena italijanska.

Prva gorska etapa s ciljem v Luchonu
Prav dopinški škandal je v spominu večine ljubiteljev kolesarstva najbolj zaznamoval Tour leta 1998. Po športni strani pa smo bili priča nekaj izjemnim etapam, silovitim napadom in neverjetnim vožnjam na čas. Gledalci so komaj čakali prvo gorsko etapo 21. julija od Pauja do Luchona, na kateri so morali tekmovalci premagati štiri strme prelaze – dva prve kategorije (Aspin in Peyresourde) in dva ekstra kategorije (Aubisque in Tourmalet). Šlo je tudi za prvi neposredni obračun Ullricha in Pantanija, ki ga je z uspešnim napadom za 23 sekund sicer dobil Pantani, a je za rumeno Ullrichovo majico v skupnem seštevku vseeno še vedno zaostajal za debele štiri minute in 41 sekund. V naslednjih dneh je uspelo Italijanu zaostanek še nekoliko stopiti, pred začetkom 15. etape je ta znašal tri minute in sekundo.

Pantanijev epski napad v Alpah
Vse je kazalo, da bo Ullrich ubranil zmago iz leta 1997, prednost pred najbližjimi zasledovalci je bila dovolj velika, da bi se v rumenem relativno mirno pripeljal do slavoloka zmage v francoski prestolnici. A Pantani je imel drugačne načrte. Na deževni 15. etapi od Grenobla do Les Deux Alpesa je počakal vse do začetka vzpenjanja na Galibier, nato pa je napadel na vso moč. Nihče mu ni mogel slediti. Hitro je ujel ubežnike, v pičlih štirih kilometrih je stopil zaostanek za Ullrichom v skupnem seštevku. Prvi je prišel na vrh Galibierja, z ledenohladnim vratolomnim spustom na spolzki cesti je začel pridobivati prednost, na cilj je prišel neverjetnih devet minut (8:57) pred Nemcem. Rumena majica je bila njegova, imel je tri minute in 53 sekund prednosti pred najbližjim zasledovalcem v skupnem seštevku, Američanom Bobbyjem Julichem. Povsem izmučeni Ullrich je padel na četrto mesto (+5:56).

Ullrichovo 'vstajenje' od mrtvih premalo
Dan pozneje je bila na sporedu 16. in zadnja 'resna' gorska etapa s petimi zahtevnimi vzponi, vključno z vzponom ekstra kategorije na Madeleine (20,8 km s 7,6-odstotnim povprečnim naklonom). Čeprav je Ullrich v 15. etapi popolnoma pogorel na Galibierju in pozneje še na Les Deux Alpesu, je v 16. etapi kolesaril kot prerojen, napadel je Pantanija, a je imel ta odgovor na vse njegove poskuse. Ciljno črto v Albertvillu sta po 204 kilometrih prečkala v istem času. Sledila je škandalozna 17. etapa, nato pa je kolesarje čakal le še sklepni del dirke do Pariza. Na kronometru od Montceau-les-Minesa do Le Creusota je Ullrich dosegel najboljši čas, Pantani je na tretjem mestu zaostal za dve minuti in 35 sekund in tudi uradno potrdil rumeno majico.

Pantani dobil "najčistejšo dirko"
"Najverjetneje sem zmagovalec najčistejše Dirke po Franciji v zgodovini," je po največji zmagi v svoji karieri novinarjem na Elizejskih poljanah dejal Pantani in nadaljeval: "Zaradi strahu pred policijo je bila ta dirka gotovo najčistejša do zdaj. Ta Tour je bil najtežji prav zaradi dogajanja okrog dopinga. Ukvarjali smo se s številnimi težavami psihološke narave, ves čas smo bili živčni. Nič ni težjega od tritedenskega poganjanja pedal." 28-letni kolesar ekipe Mercatone Uno je priznal, da je presenečen nad tem, da je osvojil obe veliki dirki, Giro in Tour, v istem letu. "Odločil sem se, da bom nastopil na obeh, cilj pa je bil zmagati na eni. Nikoli si ne bi mislil, da bom dobil obe. Na Giru sem potrošil veliko energije, a na Tour sem prišel povsem neobremenjen in kolesaril sem precej pametneje," je še pojasnil Pantani, ki je postal prvi Italijan z zmago na Touru po 33 letih (Felice Gimondi, Tour 1965). Posvetil jo je predsedniku svoje ekipe Lucianu Pezziju, ki je v Bologni umrl dva tedna pred začetkom dirke v Dublinu.

Na dnu že slabo leto po veliki zmagi
Pantani je bil na vrhuncu svoje moči, postal je izjemno priljubljen v kolesarskem svetu, a že slabo leto pozneje je padel na dno, potem ko so po 20. etapi Gira z gorskim ciljem na Madonni di Campiglio v njegovi krvi našli povečano količino rdečih krvnih telesc, kar je privedlo do suma uživanja nedovoljenega poživila EPO. 'Pirat', krepko vodilni v skupnem seštevku Gira 1999, je bil izključen z dirke, njegova izključitev pa je pravzaprav zavita v tančico skrivnosti. Z njegovim vzorcem krvi naj bi bilo v večernih urah vse v redu, nato pa so v jutranjih urah količine rdečih krvnih telesc poskočile. Precej glasne so bile tudi govorice, da je postal žrtev kriminalne združbe, ki je pred začetkom Gira stavila, da dirke ne bo končal, in je tudi sama poskrbela, da so ga izključili tik pred ciljem v Milanu. V aferi je bilo po Pantanijevih besedah nekaj "zelo čudnega", v zvezi z nadaljevanjem kariere je dodal, da je po številnih poškodbah in nevšečnostih v preteklosti vedno zbral dovolj moči in volje za vrnitev, da pa je bila tokrat njegova morala povsem na dnu. Čeprav jim jemanja nedovoljenih poživil zaradi zastarele zakonodaje ni uspelo dokazati, je postal grešni kozel za vse nečistosti v svetu kolesarstva.

Huda depresija, kokain in smrt
15-dnevna prepoved kolesarjenja ga je popolnoma dotolkla. Resda se je leta 2000 vrnil na Tour – zapustil ga je zaradi bolečin v trebušnem predelu – in da je v naslednjih letih nastopil na Dirki po Italiji, a po dogodku 4. junija 1999 v Madonni di Campiglio ni bil več isti. Razšel se je z dolgoletno spremljevalko, zabredel je v hudo depresijo, zredil se je za več kilogramov, začel je uživati kokain, zaradi katerega je v kombinaciji z antidepresivi in drugimi substancami po dolgih letih žalosti in brezupa na valentinovo leta 2004 v hotelu v Riminiju njegovo srce udarilo še zadnjič. V profesionalni karieri je zmagal na 36 etapah, prvič na Giru (Merano 1994), zadnjič pa na Touru (Courchevel 2000). Skupno je zmagal na osmih etapah Gira in osmih Toura. 14-krat je nosil rožnato majico, šestkrat pa rumeno. Leta 1995 je dobil bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v Duitami v Kolumbiji.

V spodnji infografiki in galeriji smo naredili presek Pantanijevega življenja, od začetka kolesarske kariere do smrti leta 2004.



Mitja Lisjak
Prijavi napako
Komentarji
rokers
# 02.08.2018 ob 08:50
Pohvale za članek..Lepo, da se bere tudi nekaj zgodovine. Ker sedaj nimam časa le na kratko. Pantani je bil en tistih kolesarjev, ki so te navdušili, narediil je evforijo, podobno kot sedaj dela rogla pri nas, a moramo vedet, da je v Italiji kolesarjenje še bolj priljubljeno in s prihodom Marca na sceno je Italija znorela - ja grdi raček, ki premaga vse, tudi nesreče, poškodbe.. In ja začetek njegove bleščeče kariere je povezan tudi s Slovenijo - takrat so se peljali mimo Gorice 1994 v etapi gira - kako smo bili veseli ko smo kot mulci vidli njega (in ostale Induraina, Berzina,...)..
Ku rečejo naši Z sosedje: Marco e vivo!! Čeprav je npr Nibali veliko bolj uspešen, ne bo nikoli prekosil Pantanija..Obstajajo lepi dokumentarci, kjer ti gre prav na jok, ko gledaš kakšno kariero/življenje je imel..Vai Pirata!
Belphegor
# 02.08.2018 ob 09:08
temu se reče prispevek. bravo.

spomnim se tiste izključitve na giru. tako sem bil jezen in razočaran, da "protestno" sploh nisem hotel gledati dirke do konca, pa je bil giro prva stvar v maju, ko sem prišel iz šole. :)

po njegovi smrti so posneli tudi film, super stvar, pred več kot 10 leti ste ga na rtv že predvajali, lahko bi ponovno.
mbmbmb
# 02.08.2018 ob 08:55
Končno en odličen članek na rtv Sloveniji.
_runis_
# 02.08.2018 ob 08:48
Legenda, žal žrtev takratnih razmer, ki jih je 'nadgradil' US Postal z Armstrongom. Rad bi verjel, da od takrat takega dopinga ni več v kolesarstvu, a v to upravičeno lahko dvomimo.
brehme
# 02.08.2018 ob 08:42
Tisto obdobje so bili Touri res super napeti. Pantani je bil moj junak, res pravi napadi v klanec, med favoriti. Tega že nekaj časa ni, mogoče Schleck-contador, pred leti v tistem izjemnem Touru.
Ja, Ulrich pa potem večno blizu, a nikoli več zmagal, zmaga je pa bila, nverjetna skroaj za 10minut pred kraljem gora Virenqkom...od te generacije dalje najraje gledam kolesarstvo, poleg nogometa seveda. Hvala izjemni generaciji, kljub dopingu.
mstrgar1
# 02.08.2018 ob 09:01
Ob tistih predstavah sem lebdel nad tlemi. Tako močno sem navijal za Pantanija in si želel njegovega uspeha, da se je zame svet ustavil.
Radio
# 02.08.2018 ob 08:56
Počivaj v miru Elefantino.
angelmanuel
# 02.08.2018 ob 10:02
Kakšen kralj je bil takrat Pantani to je neverjetno. On je bil elita. Kot Jordan, Senna, Ronaldo. Ena najbolj karizmatičnih pojav v športov vseh časov. Doma imam Bianchija kot je bil njegov. Turkizno rumenega, bolj kot ne mi stoji v bajti, za spomin na njega. Vsake toliko pa se zapeljem za gušt.
Kapitan Kljuka
# 02.08.2018 ob 09:09
Dobri stari kolesarski časi, pravi kolesarski derbiji...

Forza Marco, nikoli te ne bomo pozabili!
Le Katz
# 02.08.2018 ob 13:46
No, da še jaz dodam svojih nekaj centov k debati, predvsem v odgovori uporabniku veza.

Ne vem ali je bil to neuspešen poskus trollanja ali preprosta nevednost.

Primerjati Armstronga in Pantanija enostavno ne gre. Najprej naj povem, da so testi za odkrivanje EPO prišli šele po letu 2000, do tedaj so lahko kontrolorji le sumili na uporabljanje te substance. To pa so nadzirali s takoimenovanimi zdravniškimi testi, v katerih so merili raven krvnih telesc v krvi. Če je bila preko 50 % je bil sum na uporabljanje EPO in sledila je 15 dnevna prepoved kolesarjenja. To je bilo vse. Kakšen Damiano Cunego bi bil takrat pravi revež, ker je njegovo telo že samo od sebe proizvedlo več kot 50% eritrocitov in bi bi najbrž že v štartu izključen iz vseh dirk. Smešno.

Kakor koli že. Armstrong je zgodba zase. Gre za kolesarja, ki je prebolel raka na testisih, nato pa začel neverjetno zgodbo na TdF. Sedem zaporednih zmag. Na vsakem Touru je bil dominanten. On in njegova ekipa. Opravil je nešteto testov, na nobenem mu niso odkrili čezmernih vrednosti, to pa zato, ker so razvijalci dopinga bili vselej korak pred kontrolerji. Glavni akter v tej zgodbi seveda dr. Michele Ferrari. Imeli so tudi insajderje, ki so jim govorili, kdaj bo kontrola, kje ipd. Vedno so se lahko pripravili. Ko je bilo jasno, da se da EPO po letu 2000 dokazati, so začeli izvajati takoimenovani krvni doping, kjer so se dopingirali z lastno krvjo. Postopek, zaradi katerega bi lahko v Španiji Lancov nekdanji moštveni kolega Tyler Hamilton skoraj umrl, saj mu je zdravnik vbrizgal kri drugega kolesarja.

Zdaj pa k bistvu: osebnost. Lance Armstrong. Poden od človeka. Pred seboj je zmlel vsakega, ki mu je prekrižal pot oziroma stal na poti do zadanega cilja. Ne govorimo samo profesionalno, tip je ljudem uničeval življenja. Žena moštvenega kolega Andreuja, pa maserka, celo nekdanjemu zmagovalcu Toura Američani Gregu Lemondu je uničil življenje, ker si je v nekem članku novinarja Walsha drznil podvomiti v čistost Lancovih zmag. Ne smemo pozabiti, da je bil Lance zelo vpliven, družil se je v visokih krogih, bil je dober prijatelj s predsednikom Georgeom W. Bushem ipd. Skratka, napad na Lanca je javnost jemala skoraj kot napad na ZDA. Tisti, ki si je drznil spregovoriti kaj slabega o njemu, je bil državni sovražnik št. 1.

Novinarji, tu gre omeniti predvsem Walsha, so ves čas sumili na čistost njegovih zmag, z raziskovanjem so marsikaj našli in razkrili, pa se je Armstrong vedno izmuznil zaradi vez, poznanstev in renomeja. Vse dokler nista ust odprla nekdanja moštvena kolega Floyd Landis in Tyler Hamilton. Takrat so se pa začele sesuvati domine in na koncu je to privedlo do odvzema vseh 7 zmag na Touru. Reakcija Lanca? Še naprej je lagal, da je bilo vse čisto, potem še objavil na twitterju fotko, na kateri leži na kavču in gleda vseh 7 rumenih majic.

Skratka, ološ od ljudi. Tudi na tisti slavni oddaji z Oprah je trosil laži, kar so razkrili tisti novinarji, ki ga spremljajo že vso kariero. Cel kup zavajanj in tako dalje. In ne, nikoli ne bi priznal, če ga ne bi moštvena kolega potunkala v drek.

Na drugi strani imaš pa Pantanija, ki je dobil zgolj 15-dnevno kazen nastopanja, in ga je to tako prizadelo, da je začel razmišljati o koncu kariere, ni več našel smisla, v naslednjih letih se je moral otepati številnih obtožb (vse so na sodiščih padle mimogrede). Na koncu je podlegel zasvojenosti in tudi umrl.

Torej, Armstrong je samo še en primer nadutega Američana, ki misli, da lahko počne kar koli, kjer koli, kadar koli in mu noben ne more nič. Še en primer nadutega Američana, ki misli, da so vsi okoli njega idioti, sam pa največji genij. Zgodovina je najboljša učiteljica pravijo .. in lanca je zgodovina poslala v kloako.
Hlada
# 02.08.2018 ob 09:56
top shit članek! Ja Pirat je bil extra klasa kolesarja.
rdečinavijač
# 02.08.2018 ob 10:37
Očitno smo kolesarski navdušenci tu že krapko v srednjih letih, ko berem da se skoraj vsi tu spomnimo ko smo gledali tiste legandrne etape in dirke izpred 20 let. Takrat seveda na Eurosportu. Moji sprvi pomini na kolesarstvo po TV so bili legendarni boji Induraina in Chiappuccia na Tour de France tam okoli 93, 94.
happy schimetzky
# 02.08.2018 ob 12:19
@veza
na giru 98 mu niso nič dokazali, zato mu tudi, če bi mu hoteli posthumno karkoli vzeti ne morejo, ker ni prav nobene podlage za to
na touru 98 prav tako ne. Neodvisna raziskava, ki je 2013 pregledovala na sumljiv način vzete in shranjene vzorce izpred 15 let, pa ne more biti merodajna in tudi ni, kar so sami priznali. Tako, da mu nobene posthumne usluge niso naredili s tem, ko mu niso vzeli zmag.

Leta 1999 se je na giru dogajalo marsikaj čudnega. Že dejstvo, da mu je ekipa ukazala, da ne sme zmagati prav na tej etapi na madonni, je dovolj sumljiva. Potem je še bolj sumljivo z vzorci, ki so tisti dan sprva uradno bili čisti, naslednje jutro ob 7h pa kar naenkrat ne več in za povrh še vse to s stavami in mafijo... Vse kaže na to, da je nekim pomembnežem tista njegova zmaga precej šla v nos.
Saj ne rečem, da je bil nedolžen, ker to ve le on sam oz. je vedel. Ampak tako hud dopingaš, kot so ga nekateri hoteli prikazati pa tudi ni bil. Vedno je poudarjal, da je proti tem dopingom, proti nedovoljenim sredstvom, da ima rad kolesarstvo itd... zdi se skoraj nemogoče, da je človek, ki je res bil srčno proti goljufijam (bil je v neštetih oddajah na ita TV, ko sem ga spremljal in vsaj zdel se je iskren, pravi vzor), v trenutkih teh izjav bil na nedovoljenih poživlih.

Se je pa treba tudi zavedat, da takrat ni bilo antidopinga, ni bili nekih resnih pravil kaj ja in kaj ne. V teh letih se je nekako začel moderni doping in s tem tudi antidoping. Gledano skozi prizmo današnjih časov, so to takrat vsi bili nadopingirani, ker veliko stvari takrat ni bilo prepovedanih, zato je nepošteno danes kazati s prstom na posameznike v tistem obdobju. Če bo čez 50 let na listi prepovednih sredstev kofein, kako se bo počutil nekdo od komentatorjev tu, ki je danes (2018) spil kavico pred maratonom franja? A bo, samoiniciativno pri svojih 80 letih šel na policijo in se samoprijavil, ker je 50 let nazaj goljufal in se zaprl v zapor?

Na te dogodke v zgodovini je treba gledati z neko objektivno distanco...
alberta
# 02.08.2018 ob 11:14
Gospod Mitja Lisjak bi moral biti vzor vsem novinarjem, kako se naredi športni prispevek!
Sicer pa, žalostna zgodba Marco Pantani, ujetnik tistega časa v " zapackanem" kolesarstvu.
Italijani njegovo ime še vedno izgovarjajo s spoštovanjem.
Sem ga videl " v živo" ko ga je kot maglia rosa na Giru, peloton peljal skozi naše kraje.
mihamiha23
# 02.08.2018 ob 09:15
se še vedno spomnim tiste legendarne etape, ko je šel v hrib kot na motorju
NinoZ
# 02.08.2018 ob 14:23
Če začnem zelo fotrovsko, dobri stari časi kolesarstva. Pokojne ekipe kot so Kelme, Once, Mercatone uno, Mapei, Vlak Fasse Bortolo, Deutsche Telekom, Saeco... Ko so bile čelade še opcijske, boji pa pravi mož na moža, kolesarji pa karizmatični bojevniki. Nič damskega in poženščenega ni bilo. Cipollini je bil jebač extra kategorije, Ulirch je trenal kronometer, Zabel (oiginalni) šprinte, Virenque in Jalbert sta pobirala gorske cilje, Pantani pa je bil nekaj mitskega. Že zven imena je bil tak, da je nakazoval nekaj posebnega. Majhen, gologlav, štrlečih ušes a velikanske karizme. Kako je dedec pohodil v klanec in pojedel konkurente, napadi, ki jih je kasneje uprizarjal le še Contador. Nobene bistvene pomoči ekipe, vedelo se je da ko pride klanec bo Marco zlomil vse. Še zdaj se spomnim kako mi je šlo na jok, ko so ga "dobili", ustavili sredi dirke in poteptali predstave o idolu. Dejstvo je, da mu dopinga nikoli niso zares dokazali, a so ga pribili na križ, za mehko dušo kakršna je bil, pa je bilo to preveč. Zame je Pantani vse kar je (bilo) lepega v kolesarstvu, moč, navdih, strast, boj. Tega ni več, doping pa je še vedno tu...
ZRC
# 02.08.2018 ob 09:28
Spomnim se tega Marcovega toura pred dvajsetimi leti. Good times, good times.
Sicer pa pohvale za dober prispevek.
bob
# 02.08.2018 ob 10:22
To! To so prispevki. Tako se piše. BRAVO. Tudi sam sem imel vedno občutek da so Pantanija naredili grešnega kozla za vse packarije v kolesarstvu. Upan da smo po Armstrongu zopet v čistih vodah, a nikoli ne veš. Kolesarstvo je lep, garaški in neusmiljen šport.
jaz jaz
# 02.08.2018 ob 11:06
Tudi meni se zdi clanek sila zanimiv. Sicer sem iz mlajse generacije tako da so mi te casi tuji, a je zanimivo prebrati kaj (zame) bolj zgodovinskega. Ocitno je bilo kolesatrstvo nekdaj se bolj na noz kot danes.
Omenjali ste en filem o njem... bi nekdo prosim povedal kako je naslov?
redwinger
# 02.08.2018 ob 09:20
Vse pohvala za članek.Res čas beži,spominjam se teh njegovih bojev kot da bi bili včeraj.
Jaz osebno ga nisem ravno maral,ampak imam kolega,ki ga je po božje častil in kadar sva šla na kolo je nosil rutko kot on,ampak to so lastnosti samo največjih ali jih ljubiš ali sovražiš vmesne poti ni.In Pantani je bil med največjimi in tudi meni je bilo hudo,ko je preminil.
Je pa dejansko škoda,da je tako lep šport kot je kolesarstvo tako zaznamovan s tem madežem dopinga.Upam,da ga kdaj izperejo ,da nebi več brali tako žalostnih zgodb kot je Marcova.
BAČO
# 02.08.2018 ob 14:29
Eh Pantani, Pantani tako ali drugače legenda kolesarstva. Nisem specialist za kolesarstvo toda za me vsekakor največji borec. Po tisti nesreči, da se človek vrne in zmaga tako na Giru in Touru je res nekaj veličastno in neponovljivo. Marco Pantani vsaj zame nejvečji med največjimi.
mstrgar1
# 02.08.2018 ob 12:00
veza
Pejt se mal na zrak preluftat... boš videl, da pomaga.
mstrgar1
# 02.08.2018 ob 11:38
Marco je imel Božansko karizmo. Ko je pod zadnjim klancem odvrgel rutko in očala, smo padali v trans!!!
Ejsi/Disi
# 02.08.2018 ob 11:19
Super članek!
Se pa lahko pohvalim, da sem bil leta '94 na štartu Gira v Kranju in videl takratne zvezdnike.
apollo11
# 02.08.2018 ob 09:44
V bistvu paradoks. To so bili legendarni in zlati časi za kolesarstvo, po drugi strani pa neverjeten črni madež zaradi dopinga. Moramo pa vedeti, da v dopingu niso bili samo vodilni, ampak več kot polovico celotnega pelatona. Bili so takšni časi.
rokers
# 03.08.2018 ob 07:42
Koliko lepega ste napisali: Happy Schimetzky, Le Katz še posebno..Se spomnim tistega valentinovega, ki ga ne praznujem, bil je prekrasen zimski dan in sem šel nad Razor planino: sneg se ni prevč udiral, nebo brez oblačka, skoraj nič ljudi in za dol me je čakal divji spust po ta zadnji po snegu.. In sredi vzpona me je zadelo kot strela z jasnega, ko me je ex punca poklicala (kolesarjenje je niti malo ni zanimalo, a o Pantaniju je toliko slišala od mene) in sporočila to žalostno novico. Sploh nisem vedel, ali bi šel še naprej, skoraj kot da bi mi umrl prijatelj. Vedel sem, da ima probleme, a ta dečko, dokler ga DRUGI niso zlomili, je bil vedno optimističen, pozitiven kljub vsem nezgodam, prigodam, ki so mu zaznamovali kariero. Ne samo da ga je 1995 povozil avto, 1997 ko je veljal za glavnega favorita na giru mu je cesto na začetni etapi prečkal maček in Marco je tako padel, da je moral odstopit..
1996 ko je moral počivat je nastopal na oddaji od gira in zapel to siglo in je kljub vsem težavam kazal tisto svojo energijo: https://www.youtube.com/watch?v=Hqlal0R7
IGw
par filmčkov: https://www.youtube.com/watch?v=cwVJNGHM
JcM
https://www.youtube.com/watch?v=4gzrcq2V
vFU
https://www.youtube.com/watch?v=HT5CqnoN
zr0

Še enkrat fantastičen članek..Da bodo vedeli, da kolesarjenje niso Wati, Wami in ne vem še kaj. Kolesarjenje je pogum, boj, čustva,. fantazija in piše najbolj epske zgodbe. Pa še ena njegova cvetka: kar nekaj let je vozil brez kolesarskih hlač, ker je rekel, da je to za pič..
E24
# 02.08.2018 ob 11:41
Resnično lepo napisan članek. Tekst tako slikovito opiše epske boje tistega časa, vso borbo in hrabrost, hkrati pa oriše kruto realnost dopinga in pri tem ne zaznamuje ali žali nikogar. Bili so pač drugačni časi.
Emmure
# 02.08.2018 ob 11:02
Dober in strokovni članek.Bravo!!
Sicer pa Pantani,moj najljubši.Ni kaj druga za dodat.Roglič malo spominja nanj,glede jajc in napadov.
Pjanc
# 02.08.2018 ob 10:57
Izjemen članek!!!
rdečinavijač
# 02.08.2018 ob 10:34
Pa zanimiva je primerjava koles takrat in danes. Kako okvirji, kaki obroči. Ko sedaj gledam moje Pinarello iz leta 1997, vidim ta je bilo top kolo. Zelo podobno tem na sliki. Dnes pa kot muzejski primerek.
Conchis
# 02.08.2018 ob 10:12
Bravo Lisjak in RTV!
Slovenceljček
# 02.08.2018 ob 14:59
Tole pa je novinarska mojstrovina. Hvala za takšen članek.
DnB
# 02.08.2018 ob 12:56
Super Članek, sem gledal njegov dokumentarec par dni nazaj in v tule sem prebral vse kar sem vedel , ter še kaj več. Pantani je bil legenda, pa ne bluzite z dopingom, najuickani so usi profesionalci na touru, to je dejstvo. Pač industrija je kruta in dokler se ne bodo spremenili gnili temelji ne bo drugače.
muzejčanka
# 02.08.2018 ob 12:15
Tudi jaz se spominjam Pantanija. V bistvu me je njegova pojava in karizma nekako 'prisilila', da sem začela spremljati kolesarstvo. Tako kot je letos Roglič 'kriv', da je veliko ludi začelo spremljato kolesarstvo lahko definitivno rečem, da je pri meni krivec, da me je kolesarstvo začelo zanimati, Pantani! Tudi jaz sem navijala zanj in šokirana sem bila ob novici, da je umrl. Tisti dan je bil tudi zame en bolj žalostnih. Res je bil neverjeten v klanec. Potem je pa prišla era Armstronga in tam sem pa dokončno "padla' noter. Ja, definitivno je Marco krivec, da zdaj vsako leto komaj čakam začetka sezone. Zelo mi ga je žal. In ko sem zdajle tole pisala sem komaj zadrževala solze. Marco grazie!
Driv3n
# 02.08.2018 ob 10:59
Super članek, hvala!
19utd3
# 02.08.2018 ob 15:52
Armstrongova napaka je bila da je pač bil najboljši v dobi ko nihče ni bil čist. Če ne bi zmagoval bi ga pustili pri miru, tako je bil pa stalno pod drobnogledom.
Le Katz
# 02.08.2018 ob 14:13
sicer pa fantastičen članek res vse pohvale
prav užitek je bilo brati za vse nas kolesarske navdušence!

Mitja Lisjak kapo dol!
happy schimetzky
# 02.08.2018 ob 13:59
@veza
pantani je bil zgled takrat do te afere in to upravičen zgled zaradi izjav, obnašanja, športnih rezultatov, skromnosti in osebnosti na sploh.
To kar se je kasneje dogajalo je seveda druga zgodba. Ampak spet, ne moreš danes izrazati zgražanja nad ljudmi, ki jim je takrat (do afere) bil zgled.

Jaz priznam, da sem ga kot mladenič idoliziral in sprva nisem hotel verjeti, da je res goljufal. Potem sem na kolesarstvo na sploh začel gledati z neko rezervo in tudi na njegovo zgodbo. Pri njemu ni nikoli bilo tako črno-belo določeno ali je, ali ni bil dopingiran. Ne moreš primerjati z armstrongom, ki so ga točno dobili in takrat ni imel druge kot da prizna, ker je cel svet videl rezultate neštetih pozitivnih vzorcev in še moštveni kolegi so izdajali kaj se je dogajalo.
Pri pantaniju je uradna preiskava (sploh glede okoliščin smrti) potekala še do par let nazaj in še vedno ni jasno ali je 99' bila vmes mafija, ali ne, ali je bil čist, ali ne.

To, da so bili vsi tako ali drugače na nekih poživilih je jasno vsakomur. Tudi rekreativec vzame proteinski gel, ko gre na nedeljsko turo in tudi ta gel bo mogoče čez 10 let prepovedan, ker se bo ugotovilo, da so not neke strupene substance, pa zato vsi ti rekreativci ne bodo postali posthumni dopingiranci, ali pač?

Glede takrat prepovedanih substanc, ja jih je bilo že kar nekaj in doping je jasno že obstajal. Ampak ni bilo sistemskega protidopinga, ni bilo postavljenih standardov... Dobili so te na meji z dvema injekcijama v kufru in si bil dopingiranec. In prav je, da so jih ustavili in jih diskvalificirali, ampak tega površnega in kavbojskega boja proti dopingu ne moreš primerjati z današnjim. In ravno zato ne moreš obtoževati nikogar iz tistih časov, ker je vse slonelo bolj ali manj na govoricah in interpretaciji ter dnevnega počutja nekega carinika, ki je imel boljši ali slabši dan, ker je prejšni dan stavil na napačnega.
novi_xy
# 02.08.2018 ob 13:15
Kakorkoli, od vseh ostalih, ki so verjetno tudi jemali nedovoljena poživila, je bil boljši, v danem okviru. Če nihče ne bi jemal poživil, bi torej tudi bil boljši. Nikakor ne podpiram dopinga, a od vseh je bil takrat najboljši. Sem pa prepričan, da je bilo v ozadju zmag in porazov še veliko drugega. Verjetno ni storil samomora iz veselja, ampak zaradi stisk, ki jih je doživljal.
taprauslovenc
# 02.08.2018 ob 16:11
Če ga leta 1999 ne bi zdrmali bi gledali epske dvoboje še naslednjih 5 let z Armstrongom. Pantani je bil človek, Lance pa baraba
pantani
# 02.08.2018 ob 13:48
Res vrhunski članek, kakšne dirke so bile to, takšnih mogoče ne bo nikoli več...to je bilo užitek gledati, kakšne borbe...
Mislim, da če ga ne bi leta 1999 odstranili iz Gira, Armstrong verjetno ne bi nikoli zmagal Toura...ampak to ne bomo nikoli vedeli :)
Sta mi pa v spominu ostali dve njegovi izjavi:
"Žal mi je za ljudi, ki so me prej kovali v zvezde, zdaj pa so me vrgli v pekel."
"Želje po zmagi in sposobnosti, da lahko daš vse od sebe, se ne da kupiti v trgovini. Ali jo imaš ali pa je nimaš. Nekdo ima lahko najboljšo plačo in najboljšega trenerja, toda če nima te želje in volje, da lahko da res vse od sebe, ko je to najbolj potrebno, potem ne more zmagati."

Legenda počivaj v miru
boy123
# 02.08.2018 ob 11:06
Hvala za članek, super.
pinkobalinko
# 02.08.2018 ob 10:10
Če bi se Armstrong npr. 2007 overdoziral in umrl, bi bil danes legenda?
ms18
# 02.08.2018 ob 09:10
Čez 20 let tak članek o #aferapumpica?

Ker ko je športnik pripravljen tako močno tvegat svoje zdravje za uspeh, mu je vseeno za šport, vseeno za navijače. Takrat je vse brezveze, pa je lahko še tako vznemerljivo.

Ja, tudi jaz sem bil takrat otrok in sem z velikimi očmi gledal te boje, ko mi je oče razlagal, kaj je rumena majica, kako se to vse skupaj sešteva in vse ostalo. Seveda sem bil še naiven, da gre za poštene boje med pravimi športniki. Žal so nas le-ti oropali za to vero.

Škoda, izgubili smo veliko.
kok
# 08.08.2018 ob 10:01
Pantani je bil najvecji. Ko je bil hrib je on sel in pustil ostale dalec zadaj. Vsakic
Kekec27
# 03.08.2018 ob 22:46
Pantani, najboljši hribolazec vseh časov. Tako kot je Marco zmagoval dirke, dvomim da še bo kdo v prihodnosti. Žalostno, da se je njegova zgodba tako končala. Legende so v vseh športih, vendar je Pantani z ubijalskimi napadi v gorah dal nek nov mejnik kolesarstvu in tudi njegova pojava Pirata je bila edinstvena. Lahko še vedno vidimo kako je popularen v Italiji in po svetu, tudi na dirkah se še vedno pojavljajo transparenti Marca.
Belphegor
# 02.08.2018 ob 17:01
@jaz jaz

film je "Il pirata: Marco Pantani" iz leta 2007.

@Mitja Lesjak
Imate kakšno besedo pri programu, da bi film (ponovno) predvajali?
slovenec30
# 02.08.2018 ob 14:01
@La Katz

Odlično si zapisal. Podpišem!
Forza il pirata!
Kapitan Kljuka
# 02.08.2018 ob 12:23
Mi pa smo ga videli l. 1994, ko je etapa Gira Kranj-Lienz karavano peljala tudi skozi naš kraj.
slovenec30
# 02.08.2018 ob 13:55
Giro in Tour gledam od 1990 dalje in Pantani je bil klasa nad vsemi! Najboljši hribolazec in super poba, najbolj eksploziven na hrib, najboljši in legendarni so bili njegovi napadi in menjave ritma, ko so kot hruške odpadali konkurenti. Potem pa se je odpeljal sam.

Primerjat njega z Armstrongom je sramotno in pod nivojem. Marco nikoli ni bil pozitiven na dopingu. Nikoli.
Na Touru je imel 1999 povišano število rdečih kevnih celic, malo nad normalnim stanjem. To je sum na uporabo EPO dopinga. Toda niso mu ga nikoli dokazali, ostalo je pri sumu in obtožbah, ki pa so vse padle zaradi pomanjkanja dokazov. Sam pa je zaradi pritiskov tisto leto iz Toura odstopil.
Nato pa 2000 zmagal za slovo dve etapi na Touru!

Vsi so vozili in vozijo še danes na meji regularnega. Kar ni prepovedano, je dovoljeno, dokler ne spremenijo pravil. Marco je ravnal enako.

Lance je druga zgodba. Dokazano ves čas pod dopingom, kar je tudi priznal.
Kazalo