Pantani je zadnji, ki mu je v istem koledarskem letu uspelo osvojiti najtežji kolesarski dirki na svetu – Dirko po Franciji (Le Tour de France) in Dirko po Italiji (Giro d'Italia).

"Il Pirata" iz Cesenatica je z zmago na francoski pentlji uresničil dolgoletni sen in v kolesarski zgodovini postal nesmrten. A pot do prestola še zdaleč ni bila lahka. Na MMC-ju se spominjamo dirke izpred 20 let, ki so jo zaradi številnih zapletov in dopinških škandalov imenovali tudi Tour du Dopage oziroma Dirka dopinga.

Ullrich (neupravičeno) favorit
Glavni favorit za končno zmago na Touru tistega leta je bil nemški as Jan Ullrich, zmagovalec prejšnje izvedbe francoske pentlje. Trasa mu je bila tako rekoč pisana na kožo: po irski avanturi se je nadaljevala na severu Francije, kmalu zatem zavila v Pireneje in na koncu še v Alpe. Toda Ullrich je bil, kot je pozneje priznal v svoji avtobiografiji Ganz oder gar Nicht, v slabi formi. Po zmagi na Touru 1997 se mu je življenje popolnoma spremenilo. Podpisal je kopico pokroviteljskih pogodb, znatno je obogatel, čez zimo je zaradi lenobe in čezmernega uživanja sladkarij pridobil (pre)več kilogramov. Tudi ostre besede osebnega trenerja Petra Beckerja niso zalegle, kolesar je med treningi na dan premagal samo 50 kilometrov ali manj. Posledica so bili nezavidljivi rezultati na spomladanskih dirkah. Toda v moštvu Team Telekom je imel odlične pomočnike, med drugim tudi Bjarneja Riisa, Uda Böltsa in Georga Totschniga.

Pantani glavni izzivalec
Ullrich je leta 1997 v Pariz v rumeni majici prispel z več kot devetimi minutami naskoka pred najbližjim zasledovalcem v skupnem seštevku, Francozom Richardom Virenquejem. Leto dni pozneje je dobil glavnega tekmeca v Pantaniju, ki je Tour 1997 sklenil na tretjem mestu (+14:03). Italijanski up je bil v sijajni formi, na Dirki po Italiji, ki je potekala med 16. majem in 7. junijem, je strl favorita Ivana Gottija (ta sicer dirke ni končal) in Pavla Tonkova, ključna je bila 19. etapa s ciljem na Montecampionu, kjer je z izjemnim napadom še povečal prednost pred najbližjimi zasledovalci v skupnem seštevku. Kako dobro je bil pripravljen kolesar v rožnati majici, pa dokazuje tudi podatek, da je na predzadnji etapi – kronometru med Mendrisiom in Luganom v Švici – za specialistom, Ukrajincem Sergejem Gončarjem, zaostal zgolj za 30 sekund. Vse je bilo pripravljeno za spektakel.

Dopinški škandal umazal dirko
A črnilo se je v časopisih pred začetkom Toura prelivalo zaradi povsem drugih reči - uživanja poživil. Marca tistega leta so pri nizozemski ekipi TVM našli zajetne količine nedovoljenih poživil, le nekaj dni pred začetkom Dirke po Franciji pa je za glavno zgodbo poskrbela francoska ekipa Festina. Člana ekipe Willyja Voeta so francoski cariniki ustavili na meji z Belgijo in odkrili 234 odmerkov eritropoetina (EPO), testosteron, amfetamine in druga nedovoljena poživila, ki so bila namenjena kolesarjem francoskega kolektiva. Sledilo je več policijskih preiskav in zaslišanj, preiskovalci so želeli dokazati sistemski doping, vrhunec pa je afera dosegla po 16. etapi v Albertvillu. Policija je tedaj najboljšega hribolazca na dirki, Italijana Rodolfa Massija, prislila, da zapusti dirko, potem ko je v njegovi hotelski sobi našla nedovoljene kortikosteroide.

Massi je tako postal prvi kolesar v zgodovini dirke, ki je bil aretiran zaradi kršenja protidopinških pravil, za nameček je po Voetovem pričevanju z nedovoljenimi poživili oskrboval tudi druge kolesarje v pelotonu. Pozneje so vse obtožbe zoper njega sicer ovrgli, italijanski olimpijski komite pa mu je vseeno za šest mesecev prepovedal nastopati.

Policijske racije in – protest
Kolesarjem je prekipelo. V žarišču dopinškega škandala so se znašli pod plazom kritik, novinarji so jih 'nadlegovali' na vsakem koraku, policijske racije so bile nasilne in vse pogostejše, ob progi so gledalci žvižgali in jih žalili. "Kdor koli bo zmagal na letošnjem Touru, bo ožigosan za kralja dopinga," je bil razjarjen Laurent Jalabert, zmagovalec Vuelte 1995, preden je dirko predčasno tudi zapustil. "Policisti se vedejo kot nacisti," so bentili v ekipi TVM, ki je začela protest v 17. etapi. Kolesarji so s svojih dresov strgali številke, se usedli na tla in niso želeli več poganjati svojih koles. Sčasoma so vstali in se odpravili proti cilju v Aix-les-Bainsu, a zaradi počasnega tempa oziroma turistične vožnje je preizkušnja postala prava farsa. Na vrhu vzpona na Semnoz so jezni gledalci pljuvali, žalili kolesarje in jih znova ustavili. Tekmovalci so v skupini naposled le privozili do cilja. Epilog: etapa ni imela zmagovalca, Tour pa je zapustilo pet ekip - štiri španske in ena italijanska.

Prva gorska etapa s ciljem v Luchonu
Prav dopinški škandal je v spominu večine ljubiteljev kolesarstva najbolj zaznamoval Tour leta 1998. Po športni strani pa smo bili priča nekaj izjemnim etapam, silovitim napadom in neverjetnim vožnjam na čas. Gledalci so komaj čakali prvo gorsko etapo 21. julija od Pauja do Luchona, na kateri so morali tekmovalci premagati štiri strme prelaze – dva prve kategorije (Aspin in Peyresourde) in dva ekstra kategorije (Aubisque in Tourmalet). Šlo je tudi za prvi neposredni obračun Ullricha in Pantanija, ki ga je z uspešnim napadom za 23 sekund sicer dobil Pantani, a je za rumeno Ullrichovo majico v skupnem seštevku vseeno še vedno zaostajal za debele štiri minute in 41 sekund. V naslednjih dneh je uspelo Italijanu zaostanek še nekoliko stopiti, pred začetkom 15. etape je ta znašal tri minute in sekundo.

Pantanijev epski napad v Alpah
Vse je kazalo, da bo Ullrich ubranil zmago iz leta 1997, prednost pred najbližjimi zasledovalci je bila dovolj velika, da bi se v rumenem relativno mirno pripeljal do slavoloka zmage v francoski prestolnici. A Pantani je imel drugačne načrte. Na deževni 15. etapi od Grenobla do Les Deux Alpesa je počakal vse do začetka vzpenjanja na Galibier, nato pa je napadel na vso moč. Nihče mu ni mogel slediti. Hitro je ujel ubežnike, v pičlih štirih kilometrih je stopil zaostanek za Ullrichom v skupnem seštevku. Prvi je prišel na vrh Galibierja, z ledenohladnim vratolomnim spustom na spolzki cesti je začel pridobivati prednost, na cilj je prišel neverjetnih devet minut (8:57) pred Nemcem. Rumena majica je bila njegova, imel je tri minute in 53 sekund prednosti pred najbližjim zasledovalcem v skupnem seštevku, Američanom Bobbyjem Julichem. Povsem izmučeni Ullrich je padel na četrto mesto (+5:56).

Ullrichovo 'vstajenje' od mrtvih premalo
Dan pozneje je bila na sporedu 16. in zadnja 'resna' gorska etapa s petimi zahtevnimi vzponi, vključno z vzponom ekstra kategorije na Madeleine (20,8 km s 7,6-odstotnim povprečnim naklonom). Čeprav je Ullrich v 15. etapi popolnoma pogorel na Galibierju in pozneje še na Les Deux Alpesu, je v 16. etapi kolesaril kot prerojen, napadel je Pantanija, a je imel ta odgovor na vse njegove poskuse. Ciljno črto v Albertvillu sta po 204 kilometrih prečkala v istem času. Sledila je škandalozna 17. etapa, nato pa je kolesarje čakal le še sklepni del dirke do Pariza. Na kronometru od Montceau-les-Minesa do Le Creusota je Ullrich dosegel najboljši čas, Pantani je na tretjem mestu zaostal za dve minuti in 35 sekund in tudi uradno potrdil rumeno majico.

Pantani dobil "najčistejšo dirko"
"Najverjetneje sem zmagovalec najčistejše Dirke po Franciji v zgodovini," je po največji zmagi v svoji karieri novinarjem na Elizejskih poljanah dejal Pantani in nadaljeval: "Zaradi strahu pred policijo je bila ta dirka gotovo najčistejša do zdaj. Ta Tour je bil najtežji prav zaradi dogajanja okrog dopinga. Ukvarjali smo se s številnimi težavami psihološke narave, ves čas smo bili živčni. Nič ni težjega od tritedenskega poganjanja pedal." 28-letni kolesar ekipe Mercatone Uno je priznal, da je presenečen nad tem, da je osvojil obe veliki dirki, Giro in Tour, v istem letu. "Odločil sem se, da bom nastopil na obeh, cilj pa je bil zmagati na eni. Nikoli si ne bi mislil, da bom dobil obe. Na Giru sem potrošil veliko energije, a na Tour sem prišel povsem neobremenjen in kolesaril sem precej pametneje," je še pojasnil Pantani, ki je postal prvi Italijan z zmago na Touru po 33 letih (Felice Gimondi, Tour 1965). Posvetil jo je predsedniku svoje ekipe Lucianu Pezziju, ki je v Bologni umrl dva tedna pred začetkom dirke v Dublinu.

Na dnu že slabo leto po veliki zmagi
Pantani je bil na vrhuncu svoje moči, postal je izjemno priljubljen v kolesarskem svetu, a že slabo leto pozneje je padel na dno, potem ko so po 20. etapi Gira z gorskim ciljem na Madonni di Campiglio v njegovi krvi našli povečano količino rdečih krvnih telesc, kar je privedlo do suma uživanja nedovoljenega poživila EPO. 'Pirat', krepko vodilni v skupnem seštevku Gira 1999, je bil izključen z dirke, njegova izključitev pa je pravzaprav zavita v tančico skrivnosti. Z njegovim vzorcem krvi naj bi bilo v večernih urah vse v redu, nato pa so v jutranjih urah količine rdečih krvnih telesc poskočile. Precej glasne so bile tudi govorice, da je postal žrtev kriminalne združbe, ki je pred začetkom Gira stavila, da dirke ne bo končal, in je tudi sama poskrbela, da so ga izključili tik pred ciljem v Milanu. V aferi je bilo po Pantanijevih besedah nekaj "zelo čudnega", v zvezi z nadaljevanjem kariere je dodal, da je po številnih poškodbah in nevšečnostih v preteklosti vedno zbral dovolj moči in volje za vrnitev, da pa je bila tokrat njegova morala povsem na dnu. Čeprav jim jemanja nedovoljenih poživil zaradi zastarele zakonodaje ni uspelo dokazati, je postal grešni kozel za vse nečistosti v svetu kolesarstva.

Huda depresija, kokain in smrt
15-dnevna prepoved kolesarjenja ga je popolnoma dotolkla. Resda se je leta 2000 vrnil na Tour – zapustil ga je zaradi bolečin v trebušnem predelu – in da je v naslednjih letih nastopil na Dirki po Italiji, a po dogodku 4. junija 1999 v Madonni di Campiglio ni bil več isti. Razšel se je z dolgoletno spremljevalko, zabredel je v hudo depresijo, zredil se je za več kilogramov, začel je uživati kokain, zaradi katerega je v kombinaciji z antidepresivi in drugimi substancami po dolgih letih žalosti in brezupa na valentinovo leta 2004 v hotelu v Riminiju njegovo srce udarilo še zadnjič. V profesionalni karieri je zmagal na 36 etapah, prvič na Giru (Merano 1994), zadnjič pa na Touru (Courchevel 2000). Skupno je zmagal na osmih etapah Gira in osmih Toura. 14-krat je nosil rožnato majico, šestkrat pa rumeno. Leta 1995 je dobil bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v Duitami v Kolumbiji.

V spodnji infografiki in galeriji smo naredili presek Pantanijevega življenja, od začetka kolesarske kariere do smrti leta 2004.