Uredniški izbor
(7)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.3 od 36 glasov Ocenite to novico!
false
Smrt republikanskega borca na kordovski fronti, začetek septembra 1936. Foto: Robert Capa International Center of Photography Magnum Photos
Robert Capa skozi objektiv Ruth Orkin, Pariz 1951. Foto: Ruth Orkin z dovoljenjem Magnum Photos
Capova zapuščina šteje več kot 70.000 negativov, ki jih hrani Mednarodni fotografski center (ICP – International center of photography) v New Yorku. Foto: AP
Dwight D. Eisenhower je leta 1947 Robertu Capi za delo na področju vojnega dopisništva podelil medaljo svobode. Foto: AP
Pablo Picasso in Francoise Gilot v Golfe-Juanu v Franciji avgusta 1948. Foto: Robert Capa International Center of Photography Magnum Photos
V Nemčiji rojena Andréa Holzherr živi in deluje v Parizu kot vodja razstav, publicistka in kustosinja. Študirala je na pariških Ecole du Louvre in Sorboni. Od leta 2003 je vodja razstav in kustosinja pariške agencije Magnum Photos ter odgovorna strokovnjakinja za promocijo arhiva Magnum ob dejavnem razstavnem programu v sodelovanju z mednarodnimi muzeji in kulturnimi ustanovami Evrope. Foto: Kari Pykkonenen
Otroci med igro v snegu v Hankovu na Kitajskem leta 1938. Foto: Robert Capa International Center of Photography Magnum Photos
Izkrcanje ameriških čet na odseku obale s kodnim imenom Omaha, Normandija, Francija, 6. junij 1944. Foto: Robert Capa International Center of Photography Magnum Photos
Ljudje na ulici, obdani s porušenimi stavbami, Belin, avgust 1945. Foto: Robert Capa International Center of Photography Magnum Photos
Motoristi in ženska na cesti med Nam Dinhom in Thai Binhom v Vietnamu 25. maja 1954, na dan Capove smrti. Foto: Robert Capa International Center of Photography Magnum Photos
Ingrid Bergman v dramatičnem prizoru iz filma Slavolok zmage, Hollywood, 1946. Foto: Robert Capa International Center of Photography Magnum Photos

Dodaj v

"Ko gredo fotografi na vojna območja, ne prirejajo poslovilnih zabav"

Ob razstavi fotografa Roberta Cape v Cankarjevem domu
5. april 2017 ob 07:46
Ljubljana - MMC RTV SLO

Robert Capa velja za enega ključnih vojnih fotografov. V Budimpešti rojeni fotograf je bil v samem središču vseh velikih vojn 20. stoletja - ovekovečil je izkrcanje v Normandiji, v španski državljanski vojni je izgubil dekle, sam pa je umrl, ko je v Vietnamu stopil na protipehotno mino.

"Če tvoje fotografije niso dovolj dobre, nisi dovolj blizu," je bil njegov znan stavek. In Capa, rojen leta 1913 kot Endre Ernö Friedmann, je bil blizu. Zelo blizu. Tako vojakom, ki jih je ovekovečil v smrtnih mukah, kot svojim boemskim zvezdniškim prijateljem, ki jih je v svojih portretih ujel v najbolj intimnih trenutkih. Pablo Picasso na plaži s soprogo, Ernest Hemingway, ki povit okreva po avtomobilski nesreči, avtoportret z Johnom Steinbeckom ...

V svoji kratki karieri (ob smrti je bil star 41 let) je Capa sproduciral izredno bogat opus, v katerem najdemo nekatere najbolj ikonične vojne fotografije vseh časov, od tiste španskega vojaka v trenutku, ko ga je zadela krogla, do smrti mladega vojaka v Leipzigu, ki je postal znan kot "zadnji padli mož" v drugi svetovni vojni.


70 let Magnuma

Agencija Magnum Photos je bila ustanovljena leta 1947, svoj obstoj pa dolguje štirim fotografom, Henriju Cartierju - Bressonu, Robertu Capi, Georgeu Rodgerju in Davidu Seymourju. Magnum se je s sedežema v Parizu in New Yorku (danes uredništvi še v Londonu in Tokiu) radikalno odmaknil od konvencionalne medijske prakse svojega časa: najprej s svojo sestavo združenja v lasti članov fotografov in zatem z zahtevo, da z avtorskimi pravicami v celoti razpolagajo fotografi sami. Magnum Photos je fotografom podelil neodvisnost, ključni pogoj za sprejetje naročila. Izbor in dolžina reportaže, selekcija fotografij, lastništvo negativov, avtorske pravice in nadzor nad distribucijo - te odločitve ob uveljavljanju avtorstva dela sprejemajo sami.


70 let agencije bodo zaznamovali tudi v Ljubljani
- od 4. aprila do 27. avgusta bo v Cankarjevem domu na ogled Capova retrospektiva, 5. junija bo podelitev nagrad natečaja Slovenia Press Photo, med 4. aprilom in 7. majem se predstavlja fotoreporter Jure Eržen, med 7. aprilom in 19. majem bo v Galeriji Photon razstava 60 izbranih del iz zgodovine Magnuma z naslovom Close Enough?, od 6. aprila do 2. junija pa si lahko v KC-ju madžarskega veleposlaništva ogledate fotografije madžarskih vojnih fotografov pred stotimi leti in danes.


97 njegovih del bo zdaj prvič na ogled na retrospektivni razstavi v Cankarjevem domu, ki bo odprta od 5. aprila do 27. avgusta, v njenem sklopu pa bo v avditoriju Galerije CD na ogled tudi dokumentarni film Robert Capa: V ljubezni in vojni (Robert Capa: In Love and War).

Capa je bil poleg Henrija Cartierja - Bressona eden najslavnejših ustanoviteljev pariškega Magnuma leta 1947. Ob Capovi razstavi v Ljubljani (in 70-letnici Magnuma) smo se o vojni fotografiji in njegovem delu pogovarjali z Andreo Holzherr, direktorico svetovnega razstavnega programa Magnum Photos, vodjo razstav, publicistko in kustosinjo.


Robert Capa velja za enega najpomembnejših vojnih fotografov. V času, ko se včasih zdi, da smo poplavljeni z vojno fotografijo, ko smo postali že skorajda ravnodušni do grozot, ki jih ovekovečujejo, kaj to pravzaprav pomeni? Biti eden ključnih vojnih fotografov?
Capa je živel v drugačnih časih, takrat ni bilo take "poplave informacij", kot pravite. Informacije so bile redka dobrina. Ljudje pa so bili res lačni informacij, kar je bilo zelo novo. Mislim, da so bili ljudje tako prevzeti nad Capo, ker so videli, koliko je ogrožal svoje lastno življenje, da bi jim zagotovil te informacije.

Kako vi osebno doživljate vojno motiviko, vojne podobe, glede na to, da morate kot direktorica svetovnega razstavnega programa Magnum Photos pregledati na tisoče vojnih fotografij? Se vas kdaj loteva prej omenjeni občutek otopelosti?
Ne, nikdar se me ne loti otopelost. Prav s pomočjo Magnumovega arhiva se namreč informiram, z našim gradivom pa skušam informirati tudi druge, ker kar ne morem verjeti, da si vse več ljudi zatiska oči pred zgodovinskimi dokazi ter uporablja enako nacionalistično in fašistično propagando, od katere ne mineva niti sto let ....

Ne moreva govoriti o Capi in ne omeniti njegove fotografije padlega vojaka - fotografije, ki je postala sporna zaradi obtožb (zlasti Špancev), da gre za zrežiran posnetek. Kaj menite o tem?
Spornost te fotografije je dejstvo, še celo sam Capa je prilil olja na ogenj, a dokazov, ki bi podpirali eno ali drugo stran, ni. Je pa ena resnica na tej sliki in prav zaradi te je tako močna - vojna pomeni smrt. To je simbolizirano v padajočem vojaku, in ljudje to sporočilo nemudoma razumejo.

Vojna fotografija je sama po sebi kontroverzna v smislu, da lahko fetišizira ali pa vsaj estetizira nasilje in smrt. Do katere mere, bi rekli, da te fotografije pošiljajo močno sporočilo in do katere se jih ima lahko za eksploativno umetnost?

Capa samega sebe ni videl kot umetnika, ampak kot dokumentarnega fotografa. Poročal je tisto, kar je videl, s svojimi lastnimi izraznimi sredstvi - fotografijo. In to je počel dobro, tako da kje je kaka škoda? Mislim, da svojih podob ni pretirano estetiziral, vsaj sama ne zaznam ničesar takega v njegovem delu. Mislim, da imajo vsi vojni fotografi, ki jih poznam, isto željo in cilj. In kar mi, javnost, umetnostni zgodovinarji in kritiki interpretiramo v njihovih delih, ni nujno njihov namen, ampak interpretacija nekoga drugega.

James Nachtwey pravi: "Fotografija, ki razkriva pravo naravo vojne, je protivojna fotografija." Ali vi gledate na vojne fotografe kot na nesebične človekoljube, ki usmerjajo pozornost na trpljenje po svetu, ali kot na umetnike v iskanju najboljše fotografije? In - ali je to navsezadnje pomembno?
Ne in ne.

Capa je plačal najvišjo ceno svojega poklica. Svoje mantre "Če tvoje fotografije niso dovolj dobre, nisi dovolj blizu". Obstajajo vojne fotografije, ki dokumentirajo posledice vojne, fotografije, posnete iz "varnejše" razdalje, a Capa je bil v samem središču vojne vihre, od izkrcanja na plaži Omaha do vojne v Vietnamu, ki je bila zanj nazadnje usodna. Kako se ta bližina, to nenehno stanje lastne ogroženosti kaže in prenaša na fotografije?
Mislim, da je Capa s svojim znamenitim stavkom želel povedati, da če se ne spraviš v središče, ne zajameš in ne dojameš vse resničnosti vojne. Lahko pošlješ brezpilotno letalo, in to nalogo opravi, je precej manj nevarno, ampak ali nam to res daje vpogled v vojno ali nas pusti samo z nekakšnim osnovnim pregledom? In kaj nam ta osnovni pregled koristi? Henri Cartier-Bresson je dobro rekel: "Pogosto fotografiramo dogodke, ki so imenovani "novice", ampak nekateri podajajo novice korak za korakom, z najmanjšimi podrobnostmi, kot da bi podajali računovodsko poročilo. Taki fotografi, na žalost, pristopajo do dogodka na najbolj suhoparen mogoč način. Kot da bi vam kak zgodovinar bral podrobnosti bitke pri Waterlooju: toliko in toliko topov je bilo tam, toliko in toliko mož ranjenih - poročilo se bere kot kak seznam. Po drugi strani, če berete Stendhalovo Parmsko kartuzijo, vas avtor umesti v samo bitko in sami doživite vse najmanjše, pomembne podrobnosti ... Življenje ni sestavljeno iz zgodb, ki jih razrežete na kose kot jabolčno pito. Ne obstaja standardni način pristopanja do zgodbe. Vzbuditi moramo situacijo, resnico. To je poezija življenjske resničnosti."

Capov biograf Richard Whelan je zapisal, da Capa nikdar ni fotodokumentiral nobene vojne, v kateri ni ljubil ene strani in sovražil drugo. Za nekoga, ki naj bi podajal "informacije", to ni ravno zaželeno ...
Tega ne morem komentirati. Whelan je strokovnjak, ki je vedel o Capi več kot jaz. Ampak mislim pa, da ko se lotiš nečesa takega, kot je vojna fotografija, imaš svoje razloge, sicer bi počel kaj drugega, ker vojna fotografija ni zabavna.

"Capov poseben talent je bil, da se je na terenu naredil nevidnega, hkrati pa postal vidno večji od življenja," je zapisala revija Vanity Fair v članku o Capovem delu na "dan D". Bi rekli, da je to nekako splošno vodilo za vojne fotografe dandanes? Je to tisto, kar iščete v vojnih fotografijah?
Iščem zanimive vojne reportaže. Dokumente, zgodbe, ki pripovedujejo zgodbo, ki je večja od tistih, ki jih običajno vidim ali slišim v medijih.

Brala sem tudi, da ko je Capa tisti dan odšel v Normandijo, da bi posnel vso norijo in kaos ameriškega izkrcanja, ga ni kaj dosti težilo, ker se ni dostojno poslovil od svojih prijateljev in svojega dekleta, ideja stanovitnosti pa ga je odbijala. Bi rekli, da je ta značajska lastnost značilna za vojne fotografe in vojne poročevalce nasploh?
Glede Cape težko govorim, lahko pa vam povem, da ko naši fotografi odhajajo na vojna območja, ne prirejajo poslovilnih zabav, ampak samo gredo na delo.

Nekateri bi to obsedenost, ki sta jo imela Capa in njegovo dekle, fotografinja Gerda Taro, ki je bila ubita v španski državljanski vojni, označili za noro, blazno. Poslednje besede Tarove so bile vprašanje, ali so poskrbeli za njen fotoaparat. Capa je umrl, ko je stopil na mino. Naj vas vprašam takole - menite, da moraš biti kot fotograf res na strelski liniji, da posnameš dobro fotografijo?
V bistvu bi si želela, da sploh ne bi bilo vojnih fotografij! Si predstavljate, da ne bi bilo več vojn za dokumentiranje? Mar ne bi bil to največji dosežek? In prepričana sem, da je moj odgovor v skladu s Capovim mišljenjem. Menil je, da je njegovo delo nujno potrebno, bi bil pa nadvse srečen, če bi ostal brez dela!

V Boston Reviewju je bila pred desetimi leti objavljena zanimiva primerjava med Nachtweyem in Capo - kako je Capa v svojih vojnih fotografijah iskal solidarnost, pogum, upanje, čustva, medtem ko Nachtweyevo delo izraža nihilizem, kar da tudi izpostavlja premik v vojnah in svetovnih spopadih. Bi se strinjali s tem?
Brez komentarja.

Dotakniva se na kratko še Capovih intimnih portretov slavnih prijateljev, ki jih tudi lahko vidimo na ogled na razstavi v Ljubljani. Zdi se, da čeprav je bil Capa nedvomno z dušo in telesom vojni fotograf, je bil sposoben prav tako v kamero ujeti človečnost, toplino in intimo svojih subjektov v teh portretih.
Capa je bil zelo družaben človek. Užival je v družbi, ustanovil agencijo, ki je temeljila na bratstvu in mu dajala družino. Mislim, da so njegovi portreti tako dobri, ker je bil zelo blizu svojim subjektom - in ne samo v prenesenem pomenu. In tega se moramo zavedati, ko gledamo njegove fotografije.

Kaja Sajovic
Prijavi napako
Komentarji
anze82
# 05.04.2017 ob 08:59
bravo kaja. končno članek, da ni o ga. kuharici
frozen pingvin 2
# 05.04.2017 ob 10:18
@SF0100

če bi malo spremljal sceno, no, pa tudi na tem portalu je marsikaj, bi lahko zasledil veliko razstav, predavanj, itd o slovenskih fotografih, novinarjih, itd.

ampak četudi rtvslo nebi nikoli nič objavil o fotografiji, si robert capa zasluži svoj članek in razstavo. ne samo da je eden izmed ustanoviteljev agencije magnum, je tudi fotograf, ki je čisto spremenil pogled na reportažno oz vojno fotografijo. in pa ko vidiš, kaj vse je pokrival, kako blizu je bil in kake mojstrovine je ustvaril, te to pač ne pusti ravnodušnega.

ti pa pač tipično zate zmeraj nekaj tarnaš v komentarjih. lej, če bi bil kateri slovenski fotograf v prvem valu izkrcanja v normandiji in fotografiral vso dogajanje, če bi kak slovenski fotograf pokrival vojne od španije do indokine, itd itd, bi pa pač brali o slovenskem fotografu. tako pa pač ne moremo, ker takega fotografa nimamo.
NightHawk
# 05.04.2017 ob 11:13
Zanimivo, da je Capa dejansko posnel 106 fotografij kaosa med izkrcanjem na Normandiji. Po vrnitvi v London je reviji Life izročil 4 role fotografij, a je žal neki zaposleni v darkroom-u nastavil sušilec previsoko in stopil emulzijo v negativih v kar treh rolah, in še v več kot polovici četrte. Tako se je ohranilo le 11 slik, 95 pa je izgubljenih. Ena največjih fotografskih tragedij.
obriobri
# 05.04.2017 ob 09:31
Nisem vedu da so bile protipehotne mine v Vietnamu ze leta 1954.
Misko69
# 05.04.2017 ob 21:21
Hehe, brez komentarja. Novinar se je verjetno prevec dobro pripravil za gospo direktorico.
jackm8
# 09.04.2017 ob 20:49
Nekje bral, da je zgornji posnetek zrežiran, kaj ne?
SF0100
# 08.04.2017 ob 15:23
zbrisali so me....

pa mislim, da je bil komentar na mestu..... da si slovenski fotografi zaslužijo omembo na MMC... zmeraj je tuje boljše...

@zmrznjen pingvin ... le čevlje sodi naj kopitar...
Kazalo