Uredniški izbor
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 15 glasov Ocenite to novico!
Emil Šarkanj
Emil Šarkanj opazuje, da je zanimanja med obiskovalci galerij vse manj. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Zoran Mušič, Konjički, 1948, olje na platnu, zasebna last, Trst.
Med slovenskimi umetniki najvišjo ceno dosega Zoran Mušič. Ob nesporni kakovosti pa na to vpliva tudi njegova vpetost v italijanski in francoski kulturni prostor. Foto: Pilonova galerija
       To so zelo drage slike, ki si jih lahko privošči le nekaj promilov najbogatejših ljudi. To je prestiž. Nedvomno so ta likovna dela zelo kakovostna, avtorji so vrhunski, končno ceno pa naredi predvsem prestiž v tekmovanju določenih ljudi, ki to kupujejo. To je trg, ki je pri nas popolnoma neznan.       
 O najdražjih delih
Emil Šarkanj
Šarkanj ima v domačem domovanju izobešenih več kot 100 umetniških del. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Mona Lisa
Navdih Mone Lise je opaziti marsikje. Foto: EPA
       Okrog nje se je napletlo toliko zgodb, v drugih muzejih imate njegove replike, ki so stare že več stoletij. Vse to jo je promoviralo. Verjamem, da bi se našla kakšna arabska dežela, ki bi to sliko kupila zgolj zaradi prestiža. Tudi naša Kofetarica je vrhunska slika, a zaradi vse zgodbe, pri čemer je svoje naredila tudi Narodna galerija, je to gotovo pomagalo pri ceni. Institucije za promocijo likovnih del lahko naredijo marsikaj.       
 O vlogi institucij
Emil Šarkanj
V mladosti je bolj cenil realistične upodobitve, danes pa bolj abstraktne. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Emil Šarkanj
Kliknite na sliko za ogled v višji ločljivosti. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Najdražja prodana likovna dela so rezultat prestižnega boja

Podkast Številke (96)
7. april 2017 ob 06:46
Ljubljana - MMC RTV SLO

Najdražje umetnine na platnu so brez dvoma kakovostne, a na njihove izjemne cene vplivajo tudi osebne zgodbe avtorjev, ki spodbudijo prestižni boj bogatih naložbenikov.

Ta teden na podkastu Številke govorimo o dejavnikih, ki vplivajo na cene likovnih del. Na pogovor smo povabili Emila Šarkanja, lastnika galerije Hest. Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.


Včasih so si družine privoščile redni nakup

Čas za prodajo slik ta hip ni najbolj ugoden, Šarkanj se spominja časov, ko je imel galerijo le v Mariboru: "Takrat so bili boljši časi, v tistih letih smo več likovnih del prodali zgolj na 50 kvadratih v Mariboru, kot danes prodamo na 300 kvadratih v Mariboru in Ljubljani, čeprav je Ljubljana večji in močnejši trg. Tisto so bili drugačni časi. Takrat je bilo v Mariboru 10, 15 mladih družin, ki so si skoraj vsak mesec lahko privoščile likovno delo v rangu takratnih 1.000 nemških mark. Danes je skoraj nepredstavljivo, da bi si mlada zakonca lahko odtrgala tisoč evrov in kupila vsak mesec likovno delo."

Likovno delo je treba potipati z očmi
Za padec niso krivi le ekonomski razlogi, ampak tudi splošno zanimanje. "Denarja je danes še vedno veliko, interes ljudi za umetnost pa je manjši. Kupcev je približno toliko kot pred dvema letoma. A obiskovalcev, ki pridejo le pogledat, je manj. Včasih je v ljubljansko galerijo prišlo tudi po 100 obiskovalcev na dan, danes je to krepko manj," meni Šarkanj. Med te vzroke po njegovem mnenju sodi tudi prenasičenost z informacijami in dostopnost po svetovnem spletu: "Danes na medmrežju lahko vidiš marsikaj, a sam nisem privrženec tega, saj na zaslonu ne moreš videti likovnega dela v celoti. Ko fotografiramo likovno delo, so lahko te fotografije celo bolj fotogenične od originala - in obratno. Ampak fotografija lahko vara. Likovno delo moraš potipati z očmi."

Nekaterim ne bi pomagalo niti 300 let
Začetne cene za likovna dela so že pri 30 evrih. "Za ta denar se prodajajo manjše grafike in neznani avtorji. Ko avtor raste, raste tudi njegova cena. Avtor z višjo ceno ima za seboj leta vloženega dela. Če je to delo kakovostno, je s tem višja tudi cena. Včasih imamo avtorje, ki bi lahko živeli 300 let in vmes petkrat umrli, a njihova cena ne bi nikoli zrasla," opozarja Šarkanj.

Nasvet začetnikom: začnite z nizko ceno
Mladi potrebujejo priložnost, lastnik galerije Hest jim je pred leti ponudil priložnost z akcijo Hest35. Vsako leto je imel od pet do sedem razstav avtorjev, mlajših od 35 let. "Svetoval sem jim, naj začnejo z nizko ceno. Ne glede na to, kako dober si, je najboljša reklama, da je tvoja slika v nekem domu, kjer jo ljudje lahko vidijo. Če delaš zgolj zase, to ne pomeni nič. Likovno delo mora iti med ljudi, da ga lahko uživajo. Tako se odpira trg, nato moraš rasti postopoma. Noben kupec ne mara videti likovnega dela, ki ga je danes kupil za 100 enot, naslednji dan pa se prodaja za polovično ceno. To se danes morda dogaja zaradi finančne krize," je prepričan galerist.

Najdražja dela so rezultat prestiža
Seznam najdražjih del kaže, da gredo rekordne cene krepko čez 100 milijonov evrov. A Šarkanj opozarja, da gre za izjemno majhen delež celotnega trga, ki je izjemno velik: "To so zelo drage slike, ki si jih lahko privošči le nekaj promilov najbogatejših ljudi. To je prestiž. Nedvomno so ta likovna dela zelo kakovostna, avtorji so vrhunski, končno ceno pa naredi predvsem prestiž v tekmovanju določenih ljudi, ki to kupujejo. To je trg, ki je pri nas popolnoma neznan."

Slamnati možje umetno dvigujejo cene
Osnova pri vrednotenju so torej kakovost, ime avtorja in trg, poznavalec likovnih del pa izpostavlja še specifične zgodbe, ki ustvarjajo avtorja. Najdražje delo Paula Gauguina (Kdaj se boš poročila?) je bilo prodano za 300 milijonov dolarjev, a Francoz sam je bil pri prodaji neuspešen. Slikar je postal širše priljubljen šele po smrti, tudi po zaslugi trgovca z umetninami Ambroisa Vollarda. "Trgovec je tudi v današnjem merilu izjemno pomemben. Včasih prihaja do čudnih stvari, da nekateri avtorji dobijo ime. Knjiga Velike in male skrivnosti v umetnosti razkriva zanimive zgodbe, med drugim kaj dražbene hiše naredijo, da promovirajo avtorja. Nečesa takega pri nas ne moremo storiti. Vse dražbe tudi niso realne. Danes je najlepše, če imaš živečega avtorja, daš na dražbo tri njegova dela, imaš dva slamnata moža, ki dvigneta ceno umetnika za faktor deset, nato pa gredo prodana dela v bunker za deset let, njemu pa naredijo ime. Ni vse tako čisto, kot si morda mislimo," opozarja sogovornik.

Abstrakcija ima za seboj premislek
Laiki pogosto bolj cenijo realistično upodobitev in so prepričani, da bi vsak otrok lahko znal ustvariti abstraktne čečkarije. Šarkanj se ob tem spominja: "Dvakrat smo imeli razstavo Hrvata Eda Murtića. Pri njegovih delih vidiš štiri, pet črt čez sliko. Vsak mi reče, da bi lahko to tudi sam naredil. Jaz pa mu odgovorim, naj le poskusi. Naredil jih bo tisoč, a se temu tudi v sanjah ne bo približal. Kljub le nekaj potezam vidiš, da slika stoji. Vsakokrat si navdušen, ko pogledaš. To je ogromno minulega dela. Večina avtorjev vrhunskih abstraktnih slik zna v nulo narediti realistično sliko, kar obratno nujno ne velja."

Slovenski rekord ima Zoran Mušič
Če se v tujini pogovarjajo o desetinah milijonov, je pri nas zgornja meja za živečega avtorja po mnenju sogovornika 10.000 evrov. "Slovenski rekorder je bil na začetku 90. let Zoran Mušič, njegovo delo je bilo prodano za 880.000 evrov, skupaj z vsemi stroški je bila končna cena prek milijon. To je ena slika, ki je izstopala, njegove preostale slike so bile ovrednotene na 200, 300 tisoč evrov. Danes so te cene krepko padle. Tudi na Zahodu je "navadni" trg padel. Izjema je le peščica slik, ki podirajo izredne vrednosti."

Milijarda za Mono Lizo?
Najbrž najbolj znana slika je Mona Liza, ki jo je na začetku 16. stoletja ustvaril Leonardo da Vinci. Umetnina danes visi v Louvru v Parizu. Pred nekaj leti se je v razmahu finančne krize govorilo, da bi sliko nemara lahko celo prodali, cena pa bi lahko presegla celo milijardo evrov. "Vprašanje, ali je ta slika vredna več od Pollocka. Je fina, stara, dobrega avtorja. Okrog nje se je napletlo toliko zgodb, v drugih muzejih imate njegove replike, ki so stare že več stoletij. Vse to jo je promoviralo. Verjamem, da bi se našla kakšna arabska dežela, ki bi to sliko kupila zgolj zaradi prestiža. Tudi naša Kofetarica je vrhunska slika, a zaradi vse zgodbe, pri čemer je svoje naredila tudi Narodna galerija, je to gotovo pomagalo pri ceni. Institucije za promocijo likovnih del lahko naredijo marsikaj," je pogovor končal Šarkanj.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Emil Šarkanj še podrobneje govori o trgu likovnih del, osebnem okusu, ponaredkih, optičnih pripomočkih pri ustvarjanju del ...

VIDEO
Številke: Slamnati možje slikam dvigujejo cene

Glasbeni izbor Emila Šarkanja: Ana Gabriel - Quien como tu

Slavko Jerič
Prijavi napako
Komentarji
esspero
# 07.04.2017 ob 07:33
Dober in zanimiv komentar. Tega manjka , ljudje , zanima jih le denar , umetnost pa...? G.Emil Šarkanja pa zanimiv sogovorec.
dare326
# 07.04.2017 ob 11:48
Kot je rekel galerist, sliki določi ceno zgodba. Slednja prodaja dela. Tudi Mušič ni kar tako imenovan za francoskega avtorja. Kot veliki "je t'aime" je obvladoval žensko sceno v Parizu in od tod njegova cena.
Recimo Srb Oliver Tihi je živel v Veroni in bil znan kot Mr. Scandaloso in prav ta ekscentričnost in zgodbe, so mu naredile ceno.
Ciuhi je vrednost naredila žena. Brez nje bi bil samo podpornik propadlega režima.
Krimsky
# 07.04.2017 ob 08:56
Zamislimo si nekoga, ki je bogat.

Kako je do tega bogastva prišel, je dokaj nepomembno. Lahko da se je pač že rodil z zlato žlico, medtem ko se silni milijoni rodijo brez kakršnekoli žlice.
~
Borza in podobne 'aktivne' naložbe zahtevajo znanje, veliko znanja. Še boljše so notranje informacije, ki so [kao] prepovedane. A (prepovedano) presežno vedenje prinaša (prepovedan) presežen donos, ... in kdo bi se še ukvarjal s prepovedmi ...
~
Umetniška dela izpred stotih let nazaj so redka, čas jih je izkristaliziral in razredčil tveganja. Ena od možnosti tistih bogatih, ki nimajo aktivnega borznega znanja, so umetnine. Redke, unikatne, ... kupiš sliko, ki jo nima nihče, jutri bo vredna več!!
~
Zakaj pa ne?
»Bogu je že zdavnaj všeč tvoje dejanje« ... je citat iz biblije, iz Koheleta.

... in bogati ob tem še vedno domnevajo, da so res bogati ...
tuintam
# 11.04.2017 ob 10:59
Mogoče ideja za članek (ne izvirna):

Od kod in zakaj človekova potreba posedovati original?

Želja po resnici?
grinta
# 07.04.2017 ob 17:43
Nič niso to hruške in pomaranče. Prej hruške in kladivo. Eno ne spada med sadje.
staggerlee
# 07.04.2017 ob 14:05
Vredno kolikor je nekdo pripravljen plačati. Basta.
Pollock je vreden 200 mio, tako pač je. Če bi jaz imel 200 miljonov viška, ga sigurno kupim. Prej, kot vse ostalo, Pollock je džekson.
virus99
# 07.04.2017 ob 09:06
Krimsky, ne gre le za manupilacije najbogatejših, gre tudi za ideologijo in pranje možganov na akademskem nivoju. Kritika in filozofija umetnosti je skozi zadnje stoletje omogočila teoretsko podlago za norost, da lahko danes nek Pollock sploh pokuka iz anonimnosti lastne garaže. Svet umetnosti je prežet z ničvrednimi traparijami, ki imajo akademsko legitimnost. Afnanje bogatašev je zadnji problem.
tuintam
# 11.04.2017 ob 15:07
@dare326

Pa ne da bi jaz kaj o tem vedel. Ne. Domišljija mi dela in poslikano platno mi govori samo od sebe ...
Javorovina
# 11.04.2017 ob 12:01
Prej hruške in kladivo. Eno ne spada med sadje.
Fontana torej spada med navadno kopalniško opremo ... not.
tuintam
# 11.04.2017 ob 11:40
Glasbeni izbor tudi kot ideja, da se ga pod članek doda, mislim. Mogoče bi bilo potem manj neljubih komnentarjev (glasbe jaz nisem pravočasno opazil).

(Gledam tole svojo salvo. Mogoče si bo kdo, ki mu gredo na živce moji dolgi posti, po tem vseeno zaželel, da strnem misel v en sam dolg komentar. Ma, saj bi kot komentar tudi kaj narisal, če bi se dalo. :) )
tuintam
# 11.04.2017 ob 11:26
Glasbeni izbor pod člankom. Enkratno. Hvala.
tuintam
# 11.04.2017 ob 11:21
Aja, še to sem želel reči, da manjši obisk obiskovalcev, ki bi v prodajni galeriji uživakli, je verjetno bolj posledica upadlega upanja. Brezup, z drugo besedo. Na žalost.

Redno pišite v parlament in Pahorju. Mogoče bo kaj zaleglo...
tuintam
# 11.04.2017 ob 11:19
Aja, še to sem želel reči, da manjši obisk obiskovalcev, ki bi v prodajni galeriji uživakli, je verjetno bolj posledica upadlega upanja. Brezup, z drugo besedo. Na žalost.
tuintam
# 11.04.2017 ob 11:16
Zakaj ne bi pisali tudi o pranju denarja v trgovini z umetninami? Mogoče tole vprašanje pod temle člankom niti ni umestno. Čeprav ga je že Šarkanja sam odprl, kar je pravilno.

To, zakaj prazno platno (nič umetnikovega dela) velja več, kakor kakšna Mona Lisa, ki jo je Da Vinci risal vsaj deset let...

Saj zakaj pa ima denar vedno manjšo vrednost, ko ga nažira inflacija? Ker se natisne (ni nujno da), pri čemer se ga da tistim, ki niso nič delali, tistim, ki so delali, pa ne. S tem se stroške dela prenese na druge. Cena delu pade, nedelu naraste...

Po drugi strani pa tudi ni prav, da nedelo v denarju ohranja vrednost - se pravi da spet ni čisto prav, če denar ohranja vrednost itd.

Oz. bi morali res skrbeti za to, da se ceni delo, ne pa nedelo. Pri čemer je pomembno kaj narediti, ne pa delati. Tudi ni vseeno, če si vzajemni kapital politično monopolno prilasti upravitelj, ko si prilasti ideniteto celote, podturi sebe v last, kapital pa izmakne.

Tudi se meni zdi, da konkurenca ni vedno tisto, kar sili cene navzdol, kot nasplošno mislimo. Če zapre galerijo sosed, ni nujno da se bodo ostalim dvgnile cene.
tuintam
# 11.04.2017 ob 10:56
@dare326
Kot je rekel galerist, sliki določi ceno zgodba. Slednja prodaja dela. Tudi Mušič ni kar tako imenovan za francoskega avtorja. Kot veliki "je t'aime" je obvladoval žensko sceno v Parizu in od tod njegova cena.
Recimo Srb Oliver Tihi je živel v Veroni in bil znan kot Mr. Scandaloso in prav ta ekscentričnost in zgodbe, so mu naredile ceno.
Ciuhi je vrednost naredila žena. Brez nje bi bil samo podpornik propadlega režima.


Ali hočeš reči, da velikega moškega naredijo ženske? Po mojem v tem primeru res kaj bolj zemljskega.
tuintam
# 11.04.2017 ob 10:51
Pač, že dolgo me je zanimalo, od kod ime Hest, podobno, kot bi me zanimalo, če bi naši imeli enako ceno, če bi jih naši kupovali doma.
tuintam
# 11.04.2017 ob 10:49
Mušičeva slika iz članka je tudi motiv s konji, mimogrede.
tuintam
# 11.04.2017 ob 10:41
häst - švedsko - konj, equrna, equs - konj
oziris.va
# 07.04.2017 ob 14:05
virus99
# 07.04.2017 ob 08:52

Ali je Emil izjavil to: " Vprašanje, ali je ta slika vredna več od Pollocka."? Ali se tip res sprašuje ali je DaVinci več vreden od Pollockovih packarij? Naj gre burek prodajat.


Hja, primerjaš hruško in pomarančo.
tuintam
# 11.04.2017 ob 15:04
@dare326

PS
Ali hočeš reči, da velikega moškega naredijo ženske? Po mojem v tem primeru res kaj bolj zemljskega.

Ko so na Gradu počastili Ciuho, ki si ga omenil, se je ta tudi malo pospominjal. Kako so trije prišli skupaj iz hoste, si sposodili pri nekem kmetu voz in konja (nič ni povedal, če so to kmetu vrnili), in se odpeljali na zmagoslavje v Ljubljano. Kdo sta bila ostala dva? Mogoče je imel kdo od slednjih kasneje edini ključek do kakšnega srca ... mislim, do kakšnega skritega 'skupnega' fonda? Ma ja, umetnost in umetnost se tu nekje dotikata ...
virus99
# 07.04.2017 ob 08:52
Ali je Emil izjavil to: " Vprašanje, ali je ta slika vredna več od Pollocka."? Ali se tip res sprašuje ali je DaVinci več vreden od Pollockovih packarij? Naj gre burek prodajat.
Kazalo