Uredniški izbor

Poudarki

  • Pogovor s sociologinjo Giovanno Campani o populizmu, migracijah, neenakem razvoju, neenakostih in prihodnosti EU.
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.6 od 94 glasov Ocenite to novico!
Giovanna Campani
Giovanna Campani poudarja, da mora populizem, če želi biti uspešen, poleg identitetnega naslavljanja vključiti tudi komponento protekcionizma in ponovne vzpostavitve nadzora nad državo. Foto: Dani Modrej
       Trump in Berlusconi sta se predstavljala kot posameznika, ki jima je kljub nasprotovanju dominantnih sil uspelo. To je naracija osebnega uspeha, ki pa mora biti dosežen brez pomoči obstoječega "establišmenta", ki se ga dojema kot skupino koruptivnih ljudi, ki podpirajo drug drugega. Posameznik, ki je individualno uspel v takem okolju, se dojema kot nekdo, ki bo lahko to, kar je storil zase, storil tudi za druge.       
Giovanna Campani
Giovanna Campani poudarja, da ima vsakdo pravico tudi do domovine, na katero se lahko obrne, ko drugi načrti spodletijo. Foto: Dani Modrej
       Ne živimo več v demokraciji, temveč v postdemokraciji, saj se odločitve ne sprejemajo več v okviru politike ampak v okolju tega poslovnega okolja, kjer so poslovneži skupaj s politiki. Veliko odločitev pa sprejmejo kar banke in korporacije same, politika pa jim zgolj sledi. V tem kontekstu stranke niso več prostor, kjer ljudje lahko izrazijo svoja stališča, šibki pa so tudi sindikati, zato je potreben vodja.       
Giovanna Campani
Giovanna Campani ni optimistična glede prihodnosti EU-ja. Foto: Dani Modrej
       Že Baroso ni bil močan, Juncker pa tudi ni, saj ne poznamo njegovega ozadja. Komisija je tako samo birokratska institucija, po drugi strani pa je oligarhična elita s tem zadovoljna, saj se ji v času krize ni bilo treba vselej ukloniti demokratični izbiri. Francoski industrialci so bili zelo zadovoljni, da se je ob pomoči EU-ja uničilo sindikate.       
Giovanna Campani
Vladajoče elite si ne želijo demokratične Evrope, poudarja Giovanna Campani. Foto: Dani Modrej
       Nemčija ne more zagotavljati sredstev za celotno Evropo, da bi se na ta račun krepila šibkejša gospodarstva, kot recimo Bolgarija in Romunija. Nemčija dela tisto, kar je v njenem interesu, sicer na brutalen način, ampak obenem nima dovolj moči, da bi poganjala Združene države Evrope.       
Giovanna Campani
Raziskovalno se je poleg populizma ukvarjala tudi z migracijami. Foto: Dani Modrej
       V preteklosti je sicer obstajala ideja, da bo nekdo šel v tujino in pošiljal denar domov, kar naj bi prispevalo tudi k gospodarstvu matične države, ampak te nove migracije mladih ljudi niso take. Mladi Italijani in Španci, ki recimo gredo v London in tam delajo v gostilni ali restavraciji, ne pošiljajo denarja domov, temveč ga porabijo za svoje življenje v Londonu, obenem pa jih doma ne čaka nič, k čemur bi se vrnili.       
Giovanna Campani
Opozarja, da je večina delovnih migracij znotraj EU-ja povezana z nekvalificiranim delom. Foto: Dani Modrej
       Prej bi rekla, da smo se vrnili v čas francoske revolucije, ko ste imeli na eni strani aristokracijo in na drugi strani preostanek države. Vrnili smo se v to situacijo, kjer imate na eni strani veliko prebivalstva, kjer mogoče ni v celoti enotnega skupnega interesa, ki stoji proti oligarhiji. Neenoten interes v velikem delu prebivalstva pa je tisti, ki krepi populizem.       
Giovanna Campani
Giovanna Campani poudarja, da so tradicionalne politične stranke izgubile stik z ljudmi. Foto: Dani Modrej
       Ne verjamem, da lahko manjše države kaj storijo, razen če so izolirana Islandija (smeh). Spremembe morajo priti v središčih moči. V Veliki Britaniji ali Franciji, saj je jasno, da manjše države, ki so po možnosti tudi pod bremenom dolga, ostajajo ujetnice in ne morejo narediti veliko.       
Giovanna Campani
Nemčija ne more biti gospodarska gonilna sila, ki bi za seboj potegnila celo Evropo poudarja Giovanna Campani. Foto: Dani Modrej
       Več let sem tudi sama zagovarjala multikulturalizem in odprte meje. Ampak sama mislim, da moramo sedaj res analizirati vzroke za množične migracije. Ne le v Siriji, kjer je vojna, ampak v drugih državah. Katastrofa nekaterih afriških držav je povezana z neoliberalno politiko in politikami korporacij in njihovo grabežljivostjo. Moramo reči, da je ta prisilna migracija del razvoja, ki ga vsiljuje neoliberalna agenda. To bi morali premisliti tudi z vidika odpiranja meja. Bomo odprli meje zato, da bi dovolili multinacionalkam pokupiti celotna ozemlja držav, ki jih ti ljudje zapuščajo?       
Giovanna Campani
Prepričana je, da do širših sprememb ne more priti v manjših državah. Foto: Dani Modrej
       Tudi zagovarjanje odprtih meja je smiselno premisliti. Konec koncev vidimo tudi znotraj EU-ja rezultat odpiranja mej. Romunija in Bolgarija sta še vedno revni državi, čeprav so delavci iz teh držav izkoriščani v gradbeniških delih v bogatejših državah. To so dejstva.       

Dodaj v

"Ne moremo več vztrajati pri ideji, da so populisti preprosto zgolj rasisti."

Pogovor s sociologinjo Giovanno Campani
3. januar 2017 ob 06:52
Ljubljana - MMC RTV SLO

Celotna slika populizma je precej bolj kompleksna od poenostavljenih odgovorov, da gre zgolj za nestrpneže, poudarja italijanska sociologinja Giovanna Campani in dodaja, da mora populizem, da bi bil uspešen, vključevati tudi zaščito državljanov.

Prostor za vzpon populizma se je na stežaj odprl po tem, ko je neenakomeren razvoj, ki sta ga sprožila globalizacija in neoliberalizem, nacionalne države oropal njihovega pomena z vidika gospodarstva in blaginje. Táko, prazno označbo nacionalne države pa lahko populizem napolni z novimi pomeni. Gre za pojav, ki je poleg EU-ja prisoten še v ZDA in ne nazadnje tudi v Latinski Ameriki.

Docentka medkulturne pedagogike na Univerzi v Firencah je po diplomi iz filozofije in sociologije doktorirala iz etnologije na Univerzi v Nici. Poleg populizma se je raziskovalno ukvarjala tudi z migracijami in težavami, s katerimi so se srečevali njeni rojaki na poti v boljše življenje. Migracije ostajajo pomembna tema tudi danes, a Giovanna Campani poudarja, da so razlike med migracijami iz petdesetih ali šestdesetih let prejšnjega stoletja temeljile na želji po vzdrževanju družine v matični državi, medtem ko današnji mladostniki večino denarja porabijo za preživetje.

S Slovenijo ima delovne stike, saj je prav na temo populizma sodelovala z Mirovnim inštitutom. Nazadnje je Slovenijo obiskala na povabilo Slovenskega sociološkega društva, kjer je na sociološkem srečanju v svojem predavanju poudarila nekatere vidike množičnih migracij, s katerimi se srečuje Evropa. Čeprav je bila dolgo časa zagovornica odprtih meja, pa je sedaj prepričana, da je potreben širši premislek o tej temi, saj ne nazadnje odpiranje meja, kot lahko vidimo znotraj EU-ja, ne deluje. "Romunija in Bolgarija kljub naporom njunih delavcev ostajata revni," poudarja.


V svojih delih se precej ukvarjate s populizmom, temo, ki je zlasti po brexitu in zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah v ospredju javnih razprav. V enem izmed svojih del skupaj s soavtorico Mojco Pajnik trdita, da je v sodobnem času globalizacija pod vprašaj postavila vlogo nacionalne države z vidika gospodarstva in blaginje, kar je prekinilo pogodbo med državo in državljani in v tem kontekstu populizmu omogočilo zapolnjevati izpraznjen pomen nacionalne države. Je torej populizem posledica vzpona neoliberalizma?

Gospodarski vidik je le en vidik populizma. V tem delu sva s kolegico opravili ideološko analizo populizma s pogledom na identitetno razsežnostjo populizma. Med pogovori smo ugotovili, da je bila slika precej bolj kompleksna in da je zavračanje globalizacije in še zlasti neoliberalne globalizacije pomembna prvina. Slednje je bilo prisotno ne le pri fašističnih, neofašističnih in skrajno desničarskih gibanjih, temveč tudi skupinam, ki ne sodijo v tradicionalni koncept fašizma, denimo pri Niglu Farageu ali Donaldu Trumpu. Nisem sicer prepričana, da bodo ZDA opustile neoliberalno globalizacijo, ki so jo same v veliki meri sprožile v času Ronalda Regana in Billa Clintona. Je pa gospodarski protekcionizem postal pomembna prvina populizma pri nagovarjanju t. i. »poražencev globalizacije«, čeprav ne maram tega izraza. Ta ideja gospodarskega protekcionizma se pojavlja tako pri nasprotovanju migracijam kot tudi pri brexitu, kjer je bil slogan "povrnimo si nadzor" (back in control), kar v prvi vrsti pomeni nadzor meja. To pa je tudi napad na globalizacijo, ki pomeni uvoz kitajskih izdelkov, ta pa jemljejo delovna mesta v Evropi. Pogosto je prisotna tudi kritika bank. Veliko populistov kritizira prav banke, se pravi, jih poganja gospodarski pragmatizem.

Torej mora sodobni populizem, če želi biti uspešen, vključiti tudi gospodarski pragmatizem?
Prepričana sem, da gotovo. Ne moremo razumeti uspešnosti populizma brez prepoznavanja in razumevanja gospodarskega pragmatizma. Ne moremo več vztrajati pri ideji, da so populisti preprosto rasisti. To sicer je stališče, ki je v določenih skupinah lahko močnejše, ni pa edino. Drži tudi, da se lahko protekcionistična ideja včasih zdi protislovna, saj so nekateri populisti na svojem začetku zagovarjali neoliberalizem ali pa so se dojemali kot libertarni, a danes je vidik protekcionizma zelo pomemben. Viktor Orban, na primer, je izvedel nekatere ukrepe, ki so protekcionistični, kot je denimo prevzem nadzora nad madžarsko banko. Tudi v Italiji se pri nekaterih strankah, ki izhajajo iz neofašizma, pojavlja socialni diskurz, se pravi neka oblika socialnega neofašizma (la destra sociale). Na Poljskem je vladajoča populistična stranka znižala upokojitveno starost, s čimer je nasprotovala direktivam EU-ja. Ta vidik pa je prispeval tudi k uspehu Donalda Trumpa na ameriških volitvah, ki je obljubljal, da bo ustvarjal nova delovna mesta in jih zaščitil pred Kitajsko ter da se bo boril proti družbam, ki delovna mesta izvažajo v tujino. Tudi napoved, da bo določena delovna mesta ustvarjal skozi infrastrukturne projekte, je v nasprotju z idejo varčevanja in varčevalno politiko, čeprav še ni znano, kaj od napovedanega bo dejansko tudi uresničil, ampak take napovedi se prepletajo z identitetno politiko. Po drugi strani pa je Sarkozy v svoji kampanji tudi ciljal na identitetni diskurz kot nasprotovanje Marine Le Pen, a vendar imel varčevalni program. Uspešen populist pa mora vključiti oboje, tako identitetni diskurz kot tudi protekcionizem. Se pravi zaprtje meja ob nadzoru nad domačim gospodarstvom.

Pa vendar, če ostaneva pri Trumpu, mar ni paradoksalno, da je identitetni diskurz v tem primeru uspel oziroma da so »poraženci globalizacije« svoje upe položili v milijarderja?
V Italiji smo imeli izkušnjo Berlusconija (smeh). Ni prvič, da ljudje delavskega razreda polagajo svoje upe v milijarderja. Berlusconi je bil sicer drugačen v smislu izjemnega nadzora nad mediji, Trumpu pa je večina medijev nasprotovala. Tukaj moramo biti pozorni na naracije, zlasti po uničenju levice - živimo pač v neoliberalnem svetu. V sedemdesetih so bile hegemonske naracije levo usmerjene, se pravi, je bila enakost obravnavana kot nekaj dobrega. V taki naraciji si lahko postal bogat, ampak si moral skrbeti tudi za skupno dobro. Potem pa je prišla neoliberalna hegemonija, ki se je takrat začela skozi Margaret Thatcher in Ronalda Regana. Thatcherjeva je trdila, da družba ne obstaja, temveč da obstajajo samo posamezniki. Ideologija je torej postal individualizem in osebni uspeh. Tako sta se tudi Trump in Berlusconi predstavljala kot posameznika, ki jima je kljub nasprotovanju dominantnih sil uspelo. To je naracija osebnega uspeha, ki pa mora biti dosežen brez pomoči obstoječega "establišmenta", ki se ga dojema kot skupino koruptivnih ljudi, ki podpirajo drug drugega. Posameznik, ki je individualno uspel v takem okolju, se dojemo kot nekdo, ki bo lahko to, kar je storil zase, storil tudi za druge. V primeru Berlusconija je bil glavni diskurz usmerjen v to, da je postal bogat, ker je inteligenten in zato ne bo potreboval javnega denarja, torej da bo protiutež politikom, katerih glavni cilj je kraja javnega denarja. V primeru Hilary Clinton pa se je zdelo, da je bogata, ker je profitirala skozi svoj položaj v politiki.

Zakaj pa se poraženci globalizacije sploh zatečejo k neoliberalnim naracijam, če je prav neoliberalizem prispeval k njihovemu položaju?
To je odgovornost socialnih demokratov in vladajočih levic, ki so v celoti sprejele neoliberalno naracijo in niso predstavile alternative. Tisti, ki pa predstavljajo alternative, nimajo več hegemonije, temveč so stisnjeni v kot. Smo v obdobju, ko ne verjamemo več v reprezentativno demokracijo, saj so stranke kot poslovne enote, politika pa oblika poslovanja, v kateri so politiki povezani z velikimi korporacijami. Ne živimo več v demokraciji, temveč v postdemokraciji, saj se odločitve ne sprejemajo več v okviru politike, ampak v okolju tega poslovnega okolja, kjer so poslovneži skupaj s politiki. Veliko odločitev pa sprejmejo kar banke in korporacije same, politika pa jim zgolj sledi. V tem kontekstu stranke niso več prostor, kjer ljudje lahko izrazijo svoja stališča, šibki pa so tudi sindikati, zato je potreben vodja. Zato se išče nekoga, ki mu vsaj lahko zaupamo. Koncept vodje je ponovno postal pomemben, čeprav vsaj v Evropi v petdesetih in šestdesetih letih ni bil. V ZDA je sicer predsednik vselej moral biti tudi karizmatičen, v Evropi pa smo se nasprotno bali preveč karizmatičnih vodij, ki bi iskali neposreden stik z ljudmi. Stranke so bile v vlogi mediatorjev, sedaj pa je tega konec in ljudje iščejo vodjo.

Torej je populizem tudi alternativa tradicionalnim strankam, ki so izgubile stik z ljudmi in posledično legitimnost? Imajo tradicionalne stranke v tem okolju še kaj potenciala za ponoven vzpon?
Obstajajo sicer stranke, ki delujejo kot tradicionalne populistične stranke, denimo peronisti v Argentini. Sicer pa je tudi argentinski politolog Ernesto Laclau izpostavil, da je posledica krize reprezentativne demokracije populizem, ki skuša vključiti prvine neposredne demokracije. To velja tako za levi kot tudi za desni populizem. V Evropi tako najdemo Podemos in Gibanje petih zvezd. Podemos se dojema kot leva sila, kot združena levica, ki je postkomunistična, poskušali pa so rekonstruirati progresivno levico, saj so socialni demokrati popolnoma odpovedali. Tudi Gibanje petih zvezd Beppeta Grilla je zanimivo, saj ne želi biti ne levo ne desno, temveč poskušajo pripraviti program z neposredno demokracijo preko spleta in tako odgovoriti na potrebe državljanov, pri čemer gibanje zavrača idejo gradnje tradicionalne stranke. Seveda so deležni tudi kritik, saj gre v osnovi resda za fluidno gibanje, a na koncu o vsem vedno odloča Grillo. A v Italiji so zelo močno gibanje in resna konkurenca Demokratski stranki.

Kako to, da Gibanje petih zvezd ostaja, kljub kritikam, resna konkurenca v italijanski politiki?
Vzpon tega gibanja je neposredna posledica katastrofe Demokratske stranke. Ta je postopoma opustili vse levičarske ideje, podobno kot se je zgodilo v Grčiji in kot se bo, vse tako kaže, tudi v Španiji. Demokratska stranka je bila tako deležna številnih kritik, ne le od levice, ampak tudi od državljanov, ki so ji očitali neučinkovitost v vlogi Berlusconijeve opozicije. Ko je bil Berlusconi, tudi zaradi pritiskov EU-ja, prisiljen zapustiti svoj položaj, pa je sledila obupna vlada z Mariem Montijem, ki je vsilila varčevalne ukrepe, za katere je glasovala tudi Demokratska stranka. V nekaj mesecih so upokojitveno starost dvignili z 61 na 67 let, kar je povzročilo milijon brezposelnih.

Italija pa je tudi pod nenehnim pritiskom migracij. Se skozi migracije odpira možnost populističnim strankam ali gibanjem, ki bi svoj uspeh gradili na protimigrantski retoriki?
Ne vem, ali so te migracije tako politično pomembne. Lega nord je sicer vpeljala rasistični diskurz do ilegalnih migracij, pa tudi v času Berlusconija so se kazali zametki tega, a Lega nord ni nikoli prejela več kot 15 odstotkov podpore, torej ne moremo reči, da je ta problem prešel v ospredje, kot v kaki drugi državi, kjer je to vprašanje združeno z identitetnim vprašanjem. V Italiji je mogoče na lokalni ravni ponekod tak diskurz uspešen, na nacionalni pa ne. Deloma tudi zato, ker veliko manjših poslovnežev izkorišča priložnost s poceni delovno silo.

Kar nas ponovno pripelje do gospodarskega pragmatizma ...
Seveda. So pa tu tudi druge sile, ki ne dopuščajo vzpona rasizmu. Tudi papež Frančišek, ki je zelo priljubljen, v ospredje postavlja solidarnost, s čimer je tudi utrdil ugled Cerkve. Potem pa je tu tudi vlada, ki skuša vpeljati diskurz zagovornika migrantov, saj poskuša ves zaradi migracij zapravljen denar pridobiti nazaj v pogajanjih z Evropsko unijo. Veliko nevladnih organizacij pa je s prihodom beguncev odprlo tudi veliko novih, sicer prekarnih služb za mlade tudi z evropskimi sredstvi. Veliko je torej razlogov, da protimigrantski populizem še ni prevzel Italije. Ni pa še jasno, ali bo tako tudi v prihodnje, saj je bila Italija do sedaj le prehodna država, a zaradi zapiranja francoskih in švicarskih meja ti ljudje sedaj ostajajo v Italiji. Ni še jasno, kaj bo z njimi, a Italija ima že tako visoko stopnjo brezposelnosti, ti ljudje pa bodo to težavo, če bodo preveč podvrženi izkoriščanju, še poglobili. Potem moramo upoštevati tudi vse kriminalne združbe v Italiji, ki potrebujejo nove ljudi, kar lahko še postane težava, saj že obstajajo povezave med Camorro in nigerijsko kriminalno združbo. Položaj je, skratka, zelo nepredvidljiv.

Politični odnos do migracij je povezan tudi z neenotno politiko EU-ja, ki je že tako ali tako deležna številnih očitkov odtujenosti od državljanov in posledično demokratičnega deficita. Na tem področju se ni veliko spremenilo?
To je po mojem mnenju prava tragedija.

Zakaj po vašem mnenju ne pride do sprememb?
En vidik demokratičnega deficita je položaj državljanov, a tu je tudi demokratični deficit v razmerju moči med novimi in starimi članicami. Tudi to je del težave, saj je bila celotna EU zgrajena okoli sprave med Francijo in Nemčijo. Francija je tu sama oblikovala politiko, četudi mogoče ni bila vselej v njenem interesu. Potem so tu protislovja med nacionalnim interesom in interesom EU-ja, o katerem ne razmišlja nobena država. To je tudi razlog, zakaj so se odločili za tako grozne predsednike komisij, ki so bili zelo ranljivi. Že Baroso ni bil močan, Juncker pa tudi ni, saj ne poznamo njegovega ozadja. Komisija je tako samo birokratska institucija, po drugi strani pa je oligarhična elita s tem zadovoljna, saj se ji v času krize ni bilo vselej treba ukloniti demokratični izbiri. Francoski industrialci so bili zelo zadovoljni, da se je ob pomoči EU-ja uničilo sindikate. Margaret Thatcher jih je uničila neposredno, Francija pa skozi direktive EU-ja, podoben proces pa poteka tudi v Italiji. Nihče v vladajočem razredu si ne želi demokratičnega EU-ja, temveč zgolj upravljanje obstoječega na protisloven način.

Protislovje pa gotovo ne bo trajalo večno ...
Gotovo ne. Slej ko prej bo to tudi prekipelo.

Je bil brexit znak za premislek o prihodnosti EU-ja?
Nisem sicer prepričana, a upam si trditi, da ima večina prebivalcev Italije negativno mnenje o EU-ju. Italija je sicer bila del evropske skupnosti, zato je prisotna tudi nostalgija do te oblike povezovanja, ki je omogočala prost pretok in trgovino, a brez vsiljenih ekonomskih ukrepov. Ne verjamem, da bi vsi glasovali za izstop iz EU-ja, saj je tu tudi prisoten strah pred prihodnostjo ob lastni valuti, a večina Italijanov ima negativno mnenje o EU-ju.

Pa je kljub temu videti, da tudi tak okrnjen ugled EU-ja ni obravnavan kot svarilo pred prihodnostjo EU-ja ...
Težava je v tem, da elite, vsaj tako mislim, ne želijo drugačne Evrope. Skušajo preživeti, kakor pač lahko. Nihče ne želi demokratične Evrope - in to je težava, ki bo trajala do ločitve. Nemčiji in Franciji ni v interesu demokratična Evropa. Lahko je denimo Malti ali pa Portugalski, a tu spet pride do izraza neenakomerna moč med članicami. Francija še vedno želi igrati pomembno mednarodno vlogo, čeprav so se že opekli, ker se njihove intervencije v Siriji in Libiji ne bodo dobro končale. Skušajo pa ostati v varnostnem svetu in se ne bodo odrekli svoji mednarodni vlogi na račun EU-ja. Obenem pa si želijo tudi EU, ki bi jo vodili, saj je Nemčija močna gospodarsko, ne pa tudi politično. Francija meni, da z vplačevanjem v proračun EU-ja naredi dovolj, a na primeru Grčije smo videli posledice tega.

Vsiljeni varčevalni ukrepi pa tlakujejo pot nacionalizmu in želji po močnejših nacionalnih državah ...
Absolutno. To je zelo jasno. V začetku varčevanja sem tudi sama zagovarjala protinemški diskurz, vendar to ni tako enostavno, to poudarja tudi ekonomist Jacques Sapir. Nemčija bi bila uničena, če bi prevzela vlogo financiranja šibkejših gospodarstev, kot ga je leta prevzemala severna Italija za Sicilijo ali jug in ni deloval. Ko imaš skupaj dve drugačni gospodarstvi, se tok premakne k močnejšemu. Nemčija ne more zagotavljati sredstev za celotno Evropo, da bi se na ta račun krepile šibkejše ekonomije, kot recimo Bolgarija in Romunija. Nemčija dela tisto, kar je v njenem interesu, sicer na brutalen način, ampak obenem nima dovolj moči, da bi poganjala Združene države Evrope.

Veliko ste se ukvarjali tudi s pretokom delovne sile, ki naj bi po oceni mednarodne organizacije dela (ILO) pripomogel h krepitvi šibkejših gospodarstev. Je to v resnici učinkovito?
Drži sicer, da obstaja evropska elita mladih ljudi, ki se počutijo Evropejce in lahko potujejo in je to zanje zanimivo, ampak vedeti moramo, da je veliko notranjih migracij povezanih z nekvalificiranim delom. Za Italijo veliko težavo predstavlja prav večje število izseljencev kot priseljencev, s čimer se je treba spopasti. Kljub prihodu 170 tisoč priseljencev se je več kot 200 tisoč Italijanov odselilo. V preteklosti je sicer obstajala ideja, da bo nekdo šel v tujino in pošiljal denar domov, kar naj bi prispevalo tudi k gospodarstvu matične države, ampak te nove migracije mladih ljudi niso take. Mladi Italijani in Španci, ki recimo gredo v London in tam delajo v gostilni ali restavraciji, ne pošiljajo denarja domov, temveč ga porabijo za svoje življenje v Londonu, obenem pa jih doma ne čaka nič, k čemur bi se vrnili. Tukaj je potreben premislek, ali bomo te migracije zajezili ali pa bomo poskušali odhode nadomestiti s priseljenci in recimo spodbudili Senegalce k revitalizaciji vasi v Kalabriji. Osebno temu ne nasprotujem, a je vendarle potreben premislek in načrtovanje, ne pa zgolj vse prepustiti silam trga. Dejstvo je, da so ljudje podvrženi miselnosti, da zanje v državi ni prihodnosti, kar je precej drugače od migracij iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Ali to mogoče odpira vrata tudi populizmu, ki bi bil zazrt v preteklost. Ne nazadnje je Trump nastopil s sloganom "Naredimo Ameriko spet veliko", je kaj takega možno tudi v Italiji?
Zadnji, ki je to poskušal, je bil Mussolini (smeh). Renzi sicer vpeljuje tovrsten diskurz, a v Italiji so možnosti za kaj takega le v nekaterih pokrajinah. Italija je država, ki je bila že dolgo zelo razdeljena, zlasti po neuspešni reunifikaciji, saj imamo področja, ki so bogata, na eni in področja, ki so revna, na drugi strani. Del italijanskega gospodarstva je popolnoma vključen v EU, saj ga poganjajo močna podjetja, ki sodelujejo z Nemčijo, na drugi strani pa imate predele Neaplja, kjer je 60 odstotkov brezposelnih. To je tudi del težav neoliberalizma, saj povzroča razvoj nekaterih centrov na račun območij, ki stagnirajo. V Neaplju so nedavno sicer postavili tehnološki center, a to lahko zagotovi zaposlitev 5.000 ljudem, kar ni dovolj, da bi se razvilo celotno območje. To je težava neoliberalne strukture, ki bi jo morali bolje razumeti.

Neenakost v razvoju in globok prepad med recimo temu zmagovalci in poraženci globalizacije sicer ponuja podlago za sprožanje sprememb, a med poraženci ni videti enotnosti, ki bi jih povezala v skupen boj. Bi se strinjali s tezo, da je identitetni boj nadomestil razrednega?
Deloma da. Zavedanje mehanizmov postdemokratičnih sistemov lahko predstavlja nekakšno skupno zavest, ampak ne bi rekla, da je to razredna identiteta. Zavedanje, da si izključen iz sistemov odločanja, ki so zelo pomembni, obstaja. Tu je Beppe Grillo zelo uspešen, saj govori o državljanih, a to pomeni državljane, ki se tega zavedajo. Tudi ideja skupnega dobrega še ni povsem izginila, obstajajo družbena gibanja, ki se ukvarjajo z idejo skupnosti, delitve, a ta skupna identiteta ni nujno tudi etnična. To, kar populisti počnejo, je, da se zatekajo nazaj k ideji nacionalizma in suverenosti. Slednja je pomembna, a bi morala biti povsem ločena od stare ideje nacionalne države kot etnične enotnosti. Se res nameravamo vrniti tja? Ne bi smeli opustiti ideje multikulturalizma, ampak bi morala skupnost temeljiti na skupnem interesu pred močmi, ki nam jemljejo prihodnost.

Ampak to vendarle predstavlja razredni boj.
Na neki način da, le da ne gre več za proletariat oziroma delavski razred. Prej bi rekla, da smo se vrnili v čas francoske revolucije, ko ste imeli na eni strani aristokracijo in na drugi strani preostanek države. Vrnili smo se v to situacijo, kjer imate na eni strani veliko prebivalstva, kjer mogoče ni v celoti enotnega skupnega interesa, ki stoji proti oligarhiji. Neenoten interes v velikem delu prebivalstva pa je tisti, ki krepi populizem. V Latinski Ameriki je bil populizem uspešen na podlagi zavezništva med majhnim delavskim razredom in preostalimi kategorijami, kot so majhna podjetja, samozaposleni in podobno. Majhna podjetja so namreč danes tudi žrtve procesov globalizacije. Populisti, kot so Peron in Vargas, so spodbudili zavezništva proti oligarhom, ki so bili veliki lastniki zemljišč, povezani z mednarodnim kapitalom.

Je v tovrstnih zavezništvih moč iskati prihodnost za levico?
Do neke mere bi rekla, da se levica vrača v bolj pristni obliki. Laburisti v Veliki Britaniji so za vodjo izbrali Corbina ter opustili večji del Blairovih idej ter se postopoma vračajo k razrednemu interesu. To je znak, da se tudi v tradicionalnih socialističnih strankah lahko pojavi vračanje v jedro levice. Na Portugalskem je tudi velik potencial za to. Tudi Bernie Sanders je skušal predstaviti nekaj levičarskih idej. Ampak to je odvisno od vsake države posebej.

V Grčiji pa je bila izkušnja s Syrizo vendarle drugačna?
Syriza je bila katastrofa. Lahko se samo strinjam s tistimi, ki pravijo, da so skušali le izkoristiti razmere za preboj na položaj in v določenem trenutku niso zbrali dovolj moči, da se zoperstavijo močnejšim silam. Ne verjamem, da lahko manjše države kaj storijo, razen če so izolirana Islandija (smeh). Spremembe morajo priti v središčih moči. V Veliki Britaniji ali Franciji, saj je jasno, da manjše države, ki so po možnosti tudi pod bremenom dolga, ostajajo ujetnice in ne morejo narediti veliko. Težava pa je, da tudi Sanders in Corbin v tem trenutku nimata alternative. Vsi se strinjamo, da so neenakosti prehude, tudi Pikety in ekonomisti se sedaj s tem spopadajo, a sistem ostaja tak, kot je, s popolnoma prostim pretokom kapitala. Tega ne bo spremenil niti Donald Trump. Po svoje je tudi žalostno, da so se nekateri nekdaj bolj levo usmerjeni, obrnili k avtoritarnim izkušnjam kot nekaj pozitivnega.

To pa ni edini premik v levici. Sami ste izpostavili tudi spremembo diskurza pri levičarskih mislecih o množičnih migrantih. Ne nazadnje je tudi Žižek v svoji kritiki dejal, da je zgolj izpostavljanje humanitarnega vidika prebežnikov problematično. Tovrstni pomisleki pa vselej naletijo na oster odpor. Se je levica z omejevanjem premisleka o določenih vprašanjihzatekla k dogmatizmu?

Ta premislek sem izpostavila, ker menim, da je v tem trenutku zelo pomembno, da o tem razpravljamo. Več let sem tudi sama zagovarjala multikulturalizem in odprte meje. Ampak sama mislim, da moramo sedaj res analizirati vzroke za množične migracije. Ne le v Siriji, kjer je vojna, ampak v drugih državah. Katastrofa nekaterih afriških držav je povezana z neoliberalno politiko in politikami korporacij in njihovo grabežljivostjo. Moramo reči, da je ta prisilna migracija del razvoja, ki ga vsiljuje neoliberalna agenda. To bi morali premisliti tudi z vidika odpiranja mej. Bomo odprli meje zato, da bi dovolili multinacionalkam pokupiti celotna ozemlja držav, ki jih ti ljudje zapuščajo? Konec koncev: kdo pa je ustvaril vse te vojne, ki destabilizirajo območja, v katerih korporacije kupujejo zemljišča, ko jih ljudje zapustijo. Te težave moramo obravnavati neodvisno od politike do migracij. Potem pa je tu težava tudi z odgovorom na vprašanje, kaj bodo ti ljudje počeli v recimo Grčiji? Seveda je treba upoštevati človeško stisko, a kaj bodo ti ljudje počeli na Lesbosu? Upanje na službo za vse je v Grčiji nerealno.

Nedvomno temu sledi tudi izkoriščanje ...

Nekaj jih lahko izkoriščajo v kmetijstvu, a za večino tudi te možnosti ni, konec koncev pa tudi sami niso srečni, da so obtičali tam. Sicer moramo obdržati solidarnostni diskurz, saj sama nisem naklonjena diskurzu razlik med kulturami, treba pa je pogledati tudi, kaj se tam trenutno dogaja. Pomembno je obravnavati celotno sliko in se vprašati tudi, ali bi lahko sredstva, ki jih namenimo zaščiti meja, namenili naložbam, ki bi tem ljudem zagotovile delovna mesta. Drži sicer da veliko teh priseljencev ne more ostati v svojih državah, a brez upoštevanja širše slike obstaja tveganje, da bodo vsi ti priseljenci postali in ostali družbeno dno.

Kljub tem pomislekom pa je videti, da je diskurz razpet zgolj med populističnima tezama o odprtju oziroma zaprtju meja. Je sploh čutiti pripravljenost na premislek o širšem kontekstu teh težav?
Ta skrajnost ne koristi nikomur. Tudi zagovarjanje odprtih meja je smiselno premisliti. Konec koncev vidimo, tudi znotraj EU-a, rezultat odpiranja meja. Romunija in Bolgarija sta še vedno revni državi, čeprav so delavci iz teh držav izkoriščani v gradbeniških delih v bogatejših državah. To so dejstva. Tudi vlaganje v zbirne centre za begunce ni odgovor, saj so ti centri grozni. Mislite, da bo zdravnik iz Sirije zadovoljen s tem? Vprašanje pa je tudi, koliko teh ljudi bo sploh imelo enake možnosti tu. Sama sem se ukvarjala z migranti iz Italije sredi sedemdesetih, ki so pri selitvah naleteli na številne prepreke, ampak so imeli vsaj nekaj opore tudi v dejstvu, da se lahko vrnejo. Ti ljudje, ki pa takoj ob prihodu zažgejo svoje dokumente, ker se bojijo deportacije, pa tega nimajo. Konec koncev pa ima vsak pravico tudi do svoje domovine, pa s tem ne mislim domovine v smislu tradicionalnih nacionalnih držav, temveč države, na katero se lahko obrne, če selitev spodleti. Če Trump res zapre mejo za Mehičane, imajo ti še vedno na voljo svojo državo, medtem ko te možnosti migranti iz kriznih držav nimajo.

Luka Lukič
Prijavi napako
Komentarji
xes
# 03.01.2017 ob 07:26
Populizem je kot orodje dovoljen le, če ga uporablja taprava politična opcija. Sicer predstavlja grožnjo.
penzl
# 03.01.2017 ob 07:08
Populizem želi ugoditi čim večji množici ljudi. Njegovo nasprotje je elitizem. Zdaj se pa sami odločite, kaj je bolje.
Celt
# 03.01.2017 ob 07:25
A ste se končno zbudili MMC?
Etiketiranje ljudi nikoli ni dobro, raje jih ocenjujte po dejanjih.....
mpslo
# 03.01.2017 ob 06:57
Zakaj je populizem sploh postal umazana beseda? Seveda, ker se elite bojijo oblasti ljudi.
patriot1970
# 03.01.2017 ob 08:29
Meni pa ta članek deluje kot posipanje s pepelom...in odkrivanje novih obzorij oziroma duševnih globin, ki se kasneje odslikujejo na politično prizorišče Evrope in sveta .......iskanje človečnosti v populistih in s tem posledično delitev na rasistične in nerasistične populiste.........

Čeprav je bila dolgo časa zagovornica odprtih mej, pa je sedaj prepričana, da je potreben širši premislek o tej temi,
....ups...to zveni kot da smo ga malce lomili v preteklosti....pa nanaša se na Bolgarijo in Romunijo.............kako na veliko ste ga lomili pa z "refugees wilcomen"?????? - ni potreben nikakršen širši premislek.....le naslovnice medijev prebereš!

......da ne izgubljamo besed o medijskem posiljevanju s kulturnimi obogatitvami katere prinašajo migracije!
Če ne ceniš svoje kulture in navad........te v kratkem ne bo več!!!
Neue Ekspres
# 03.01.2017 ob 07:44
Če pustimo ob strani razne nalepke, kot so "populisti", gospa kar razume situacijo in načenja prava vprašanja...
heron
# 03.01.2017 ob 08:36
hja,zanimivo. Nad tem člankom sem pa presenečen. Ko smo javno govorili o ilegalcih kaj se bo dogajalo smo bili označeni za ksenofobe in populiste. V večini primerov tudi vsi redki politiki, ki so bili istega mnenja. Ko se Mirko in Borko odločita, da bosta na populističen način pričela pridobivat glasove,pa ni nikjer take oznake niti slišat niti brat. Zanimivo je sploh, kdaj te kdo označi za populista.
luckyss
# 03.01.2017 ob 09:26
No, če malo razmislimo, ga ni večjega populizma kot "Refugees wilcomen"..
biberkopf
# 03.01.2017 ob 08:34
Naša levica ki zagovarja prihod emigrantov,bi pripeljala emigrante sem,brez kakršnega koli razmisleka kje bodo ti ljudje dobili službe za preživetje,verjetno bi jih prevalili na pleča delavskega razreda da bi jim emigranti odžirali službe,noben levičar niti v sanjah ne bi podaril svoje lepe in dobro plačane službe,na kakšni družboslovni fakulteti kakšnemu emigrantu,kvečjemu bi podarjal službe slovenskih proletarcev,naša levica je en navaden lopovski cirkus.
biberkopf
# 03.01.2017 ob 08:43
lahko je Hanžku,Mescu in podobnim levičarskim populistom govorit o sprejemu 100.000 emigrantov,ko imajo pa zagotovljene lepe službe,hkrati pa še podpirajo velekapital ki si želi poceni delovno silo.Levičarji so samo plačani klovni kapitalistov.
pašeresje
# 03.01.2017 ob 08:22
populizem se uporablja z negativno konotacijo vedno ko se opisuje desne politike, s strani levih medijev

to je to, v sloveniji skoraj 100%

imamo pa tudi politično korektnost, ko se s strani taistih medijev v bistvu propagira laž recimo da so vsi ilegalni imigranti prebežniki, čeprav jih velika večina namerno zavrže potne liste, so mladi moški iz nevojnih območij in jim je cilj črpati neupravičene socialne prispevke iz držav gostiteljic ali pa se znajti kako drugače (beri kriminal ali udinjanje arabskim terorističnim sponzorjem).
in to gre v tako masovni meri, da je ogrožena prihodnost Evrope - skupaj z organizirano ignoranco taistih medijev in politikov do izumiranja Evropejcev skozi promovirano potrošnitvo in življenski stil popularne kulture uživaštva in nedogovornosti...

pač naši mediji in politiki ne delujejo v dobro svojih državljanov, vse drugo se pa označi za populizem in rasizem in posledično izumiramo in je grozno pomisliti v kakšni Evropi bodo živeli naši maloštevilni otroci...
Nikec3
# 03.01.2017 ob 07:57
Populizem želi ugoditi čim večji množici ljudi. Njegovo nasprotje je elitizem. Zdaj se pa sami odločite, kaj je bolje.

Populizem pomeni tudi "površinsko rešitev", ki je dobra predvsem na kratki rok, učinki ukrepa na dolgi rok pa so marsikdaj manj pozitivni za večino ljudi.
genniuuss
# 03.01.2017 ob 08:36
Vloga medijev je da vsiljujejo svojo resnico množici,
resnica pa je odvisna od oblastnikov,
zato gredo uradnim medijem tako na živce novejši mediji,
kateri niso pod nadzorom oblastnikov,
ker tako ljudje spremljajo več resnic in se sami odločajo
kateri intervju je pravi in kateri ne.
Druga Švica
# 03.01.2017 ob 08:47
Kar nekaj populistov nam je v 90. obljubljalo drugo Švico ..... danes pa sedijo v Buslju skupaj z elitami.
Mimobeznik
# 03.01.2017 ob 08:01
Konec koncev pa ima vsak pravico tudi do svoje domovine, s tem ne mislim v smislu tradicionalnih nacionalnih držav, temveč države na katero se lahko obrne, če selitev spodleti.

Mene zanima, kam se lahko obrnemo, če npr. multikulturnost v Evropi spodleti?
zamudnik
# 03.01.2017 ob 08:58
je bila dolgo časa zagovornica odprtih meja, pa je sedaj prepričana, da je potreben širši premislek o tej temi

Ko se začne salonskemu aktivistu od daleč svetlikati lučka treznega razuma ...
Druga Švica
# 03.01.2017 ob 08:40
Kateri politik pa ni populist? LOL
brain2k
# 03.01.2017 ob 09:45
"Ne moremo več vztrajati pri ideji, da so populisti preprosto zgolj rasisti."

Zakaj pa ne, če ste do sedaj vztrajali pri tej ideji dajte še naprej in tiščite glavo v pesek, ko pa bo prišel čas pa boste seveda odgovarjali za svoja dejanja. Aja pa namesto besede "populist" raje uporabljajte besedo "realist".
amigo
# 03.01.2017 ob 07:50
Tukaj je potreben premislek ali bomo te migracije zajezili, ali pa bomo poskušali odhode nadomestiti z imigranti in recimo spodbudili Senegalce k revitalizaciji vasi v Kalabriji.

Res lepa napoved multikulti prihodnosti. Afrika se bo začela pri Rimu, če že ne pri Firencah.
beciri-brajdic
# 03.01.2017 ob 10:29
V začetku varčevanja sem tudi sama zagovarjala protinemški diskurz, vendar to ni tako enostavno, to poudarja tudi ekonomist Jacques Sapir.

Več let sem tudi sama zagovarjala multikulturalizem in odprte meje

Z drugimi besedami, gospa je spremenila mnenje, a le po tehtnem razmisleku in branju npr. Sapirjeve analize. Ker prej zgolj in samo zaradi lastne radikalizacije, ni bila sposobna uvidet vseh pomembnih aplikacij lastnega stališča v realnem življenju.

Pač se je zmotila. Zdaj pa razume...je dejala med plačanim bivanjem v hotelu.
vnk
# 03.01.2017 ob 10:16
S Slovenijo ima delovne stike, saj je prav na temo populizma sodelovala z Mirovnim inštitutom.

Isti Mirovni Inštitut, katerega predstavnica je v RTVjevem programskem svetu.
luckyss
# 03.01.2017 ob 09:16
Populizem je tudi beseda, ki je poleg "demokracije" ena bolj zlorabljenih..
Manjka kmečke logike, ki so jo posedovali naši predniki, ki so svoj čas kurili kresove, ko so opazili "ekstremiste" - sedaj pa jih uvažamo, čeprav so le-ti ostali na isti ravni (ali so celo nazadovali) Evropa pa je šla naprej..
Torej gre za krute igrice v imenu kapitala, ker celo evropski politiki ne morejo biti tako skrajno butasti..
FrenkMate
# 03.01.2017 ob 14:38
Protestiram, ker ste izbrisali komentar Kekec99, objavljen ob cca 9.23. Bilo je njegovo mnenje, ni bil sovražni govor. Na ta način se ustvarja javno mnenje. Protestiram!
JANEZ BLOND
# 03.01.2017 ob 10:17
V Nemčiji za novo leto spet en kup spolnih napadov z strani migrantov tega ne boste nič pisali? Aja to je v Nemčiji že vsakdan in sploh ni več pomembno LOL
@twwwter
# 03.01.2017 ob 09:58
Bolj kot populizem bi bil danšnjemu trenutku primeren izraz površinskost. Nihče ne bi stanja danes analiziral globje, nihče zaoral v globino stvari. Nihče več ne premore svežih idej, vsi pa bi vrtičkali na površju in obljubljali obilno letino na iztrošeni zemlji.
gkrosl
# 03.01.2017 ob 09:43
Prav nacionalizem je razlog za konflikte...


Ne ni, je pa, poleg vere, glavno orodje za mobilizacijo topovske hrane.
Kekec99
# 03.01.2017 ob 09:22
Novinar ki se podpiše z polnim imenom in priimkom se ne sramuje svojega dela. Vse pohvale za objavljen članek.
zamudnik
# 03.01.2017 ob 09:13
Ljudskost je seveda fuj, elitizmu pa ploskamo, tudi če ne vemo, kam nas pelje. Mi, progresivci!
Druga Švica
# 03.01.2017 ob 09:04
rabelj
# 03.01.2017 ob 09:00
"Populizem je sistem laži, katerih namen je pridobiti čimvečjo podporo (ko pa so populisti enkrat na oblasti, na svoje floskule in obljube pozabijo)."

A poznaš kakšnega politika, ki deluje drugače kot si opisal?
nevem
# 03.01.2017 ob 10:47
Zelo dober večplasten intervju o trenutnih razmerah v EU in svetu. Pri čemer pa pogrešam nekaj bistvenega. Ko je govora o populizmu, fašizmu...
Namreč, da je velik del populacije, ki se zgrinja v Evropo, še veliko bolj populistično in radikalno islamistično (beri fašistično) naravnan, kot vsi najhujši (levi in desni) skrajneži v Evropi.
Kar je že zdavnaj ugotovila in predstavila v svoji knjigi Bes in ponos, njena rojakinja, preverjena antifašistka in antikomunistka... Oriana Fallaci.
ffffff
# 03.01.2017 ob 10:42
Vedno sem si nacionalni medij (katerega tudi pridno plačujem vsak mesec) predstavljal kot neodvisen, nepristranski medij. Deluje pa kot neka protiutež Nova24 TV. Mislim WTF no. Vsak mesec nam "servirate" nekega levičarskega sociologa, filozofa... Kot da bi bili samo oni na tem svetu. Dragi uredniki in novinarji obstajajo tudi zelo razumni ljudje z drugačnimi pogledi. Zanima me, zakaj so na javnem servisu ignorirani. Predvsem na MMC, ki deluje kot spletni Studio City.
biberkopf
# 03.01.2017 ob 14:06
zna bit da je ta gospa,pred enim letom vsakega ki je izrazil dvom nad wilkomen refugees,označila za desničarskega rasista,sedaj pa posipanje s pepelom.Dejstvo je da je velik del navadnih ljudi tudi zaradi svobode interneta, spoznal kam pes taco moli, in da za vsem skupaj stojijo multinacionalke ki s pridom izkoriščajo levičarje kot svoje hlapce za propagando multi-kulti uničevanja socialne države v evropi.
piagolo
# 03.01.2017 ob 10:18
Mimobeznik
# 03.01.2017 ob 08:01

Mene zanima, kam se lahko obrnemo, če npr. multikulturnost v Evropi spodleti?
Obrnemo se lahko v lastnem grobu.
zzob
# 03.01.2017 ob 10:06
Multikulti v EU bi lahko deloval, če bi šlo za počasen proces in bi bilo število vsakoletnih priseljencev majhno. Zdaj se pa vse dogaja prehitro in preveč množično.
el CARTEL
# 03.01.2017 ob 10:17
seveda so vse zahodne inštitucije postavljene za promoviranje te globalne ideologije (IMF, World Bank, v tudi EU - recimo ECB je glavna naloga da poskrbi, da se vse centralne banke držijo te ideologije [ter seveda njihovih usmeritev o infalciji], kot tudi vse mednarodne pogobe tipa CETA izrecno govorijo da države ne bodo preprečevale prostega trga)
lordstandish
# 03.01.2017 ob 06:56
Trump ni noben populist. Njegove besedo so bile le trojanski konj da pride v belo hiso.. sedaj bo tak kot ostali republikanci. Dvojno prevaro je izvedel vendar to narod enostavno ne dojame, podobno kot pri nas ze 25 let volijo ene in iste (smc=lds in sd) in se potem praskajo po glavi zakaj je vse skozi isto
karambo
# 03.01.2017 ob 20:56
Ko doktorica sociologije govori o tem, da brezpogojno odpiranje meja morda le ni bila najboljša ideja, potem je jasno, da se socialni ekspiremnt ni izšel in bo potrebno razmisliti o drugačnem načinu razmišljanja.

Lepo, vendar mi ni jasno, zakaj to ni bilo jasno že pred letom in pol. Očitno določeni doktorati niso zadosten pogoj za sposobnost kritičnega razmišljanja. Ampak recimo, da lahko rečemo bolje pozno kot nikoli.

Zelo lepo je tudi opisan osebni interes progresivcev za podporo ilegalnim migracijam preko novih služb, ki jih plačajo EU razpisi.

Kljub vsemu upam, da lahko na ta članek gledamo kot na začetek obrata javnega mnenja, ki ga napajajo masovni mediji.
beciri-brajdic
# 03.01.2017 ob 11:11
@zenga.zenga
Prosti trg dobrin in kapitala je dogma , ki je postal stereotip in ki omogoča prelivanje novo ustvarjene vrednosti iz enega konca sveta na drugi konec ob ogromni porabi energije

O moj bog, kakšno posploševanje, podobno kot diskurz gospe iz članka, a v starih časih, pred tehtnim razmislekom! Bo enako uspelo tudi vam? Tehtno razmisliti namreč? Poskusiva z analogijo:

Če je nekaj narejeno v Vladivostoku (file lososa npr.), in to potrebuje nekdo v Moskvi, je potrebno vložiti ogromno energije v prevoz, ne glede na gospodarski sistem. Vložek energije v transport je neodvisen od gospodarskega sistema! Če bi imel popolno plansko gospodarstvo, bi bila količina džulov energije, vložena v prevoz enaka količni džulov, vloženih v prevoz v prostem trgu.

Dejanski izvorni problem je torej lahko zgolj in samo potreba po dobrini, ki ni lokalno razpoložljiva. Razen, če trdite, da v planskem gospodarstvu v Moskvi niso jedli lososa?
heron
# 03.01.2017 ob 10:55
Kaj je merilo za populizem, kdaj in kdo lahko nekaj označi za populizem? Od kje medijem dovoljenje da nekoga označijo za populista, če se recimo izkaže kasneje da je imel prav?
juk
# 03.01.2017 ob 10:53
Je pa dejstvo da nadaljujete za antidesno agendo in posiljujete z levičarstvom. To se ne bo dobro končalo, ker bodo ljudje začeli se obračat k drugim medijem.
COP
# 03.01.2017 ob 10:39
Katastrofa nekaterih afriških držav je povezana z neoliberalno politiko in politikami korporacij in njihovo grabežljivostjo.

Katastrofa nekaterih afriških držav je povezana z nesposobnostjo lastnih elit, ki vodenje države jemljejo kot nagrado ter možnost za plenjenje in bogatenje.
Ivo Lola
# 03.01.2017 ob 10:26
Vsak politik je pred volitvami populist.
cairns
# 03.01.2017 ob 09:49
"Ne moremo več vztrajati pri ideji, da so populisti preprosto zgolj rasisti."

Na RTV pa še kar vztrajajo pri tem. Videno danes zjutraj pri poročilih ko so opisovali Geerta Wildersa, kateremu se obeta zmaga na volitvah na Nizozemskem.
rabelj
# 03.01.2017 ob 09:00
Populizem je sistem laži, katerih namen je pridobiti čimvečjo podporo (ko pa so populisti enkrat na oblasti, na svoje floskule in obljube pozabijo). Tako da populizem ni nikoli dober.

In če upoštevamo tisto staro modrost, da se samo preko trnjev pride do zvezd, potem nam prej ali slej postane jasno, da do resnice pridemo le s težkim razmišljanjem in ne s cenenim populizmom.
Mnogi žal ne zmorejo te težke poti, kar pa je žalostno je to, da se je premnogi sploh ne lotijo (zaradi lenobe).
tyhobrahe
# 03.01.2017 ob 08:30
Ne morem mimo tega, da na podlagi članka, ki sem ga prebral v celoti še nekaj še sam napišem, vsaj osebno mnenje, če ne kaj drugega. Ja.Danes imamo pojav populizma, zaradi nemoči države, tako ekonomske, kot politične. Imamo tudi globalizacijo in neoliberalizem. Ne bom se podrobneje spuščal v stanje v katerem se je znašla Evropa v času tranzicije in razpadu vzhodnoevropskih komunističnih sistemov, ker ni to namen, da podam mnenje o tem. Vsi živimo v svetu materije, pa če nam je to všeč ali ne, s tem se pač moremo sprijazniti ali pa biti spričo tega lahko celo navdušeni. Torej ne živimo v svetu duš, ker smo živi in ne pokojni. Torej, mnenja sem, da v življenju ogromno ali vsaj veliko šteje LJUBEZEN, ZNANJE in MATERIJA. Ko sem sam dojel, da je to dovolj za življenje in uspeh ter osebno rast, mi je resnici na ljubo odleglo. Ne morem mimo dejstva, da me obdaja materija, ki jo lahko vidim, doživim, lahko nekaj te vsebine kupim ali morda proizvedem ali prodam, nečesa pač sam ne morem kupiti in sicer ljubezni, ki me vodi skozi življenje. Brez znanja ne bi prišel nikamor, v to ni všteta izobrazba temveč tudi izkušnje in izkustva. Tu ni nobenih nekih norih idej, kaj je bolje za bodočnost Evrope , bolje za kapitalizem. Ampak moram priznat, da mi v življenju na primanjkuje ničesar, ne potrebujem nikakršne ideologije za lepše življenje, ne populizma, ker v mojem življenju šteje le ljubezen, znanje in materija. Od vseh teh treh "substanc" , če jih tako poimenujem, sem le pri ljubezni šele začetnik, čeprav jo morda bolje razumem, kot nekdo drug. Znanja mi ne primanjkuje na vseh področjih znanosti in posledično zaradi tega, kar dobro shajam v materiji. Sistem pa, ki ga imamo danes, tako v ekonomiji, kot v politiki in državi in nenazadnje predvsem in predvsem v znanosti pa je že zdavnaj izgubil kompas , ki kaže pravo smer, pa srečno.
sirus
# 03.01.2017 ob 07:34
Po letu in pol imajo desničarji za seboj statistike vseh možnih državnih uradov, progresivci pa doktorje, inženirje, kulturno obogatitev, penzije, ženske in otroke, demografsko obnovo, religijo miru in kar je še podobnih laži.
Krimsky
# 03.01.2017 ob 07:28
Razgradnja nacionalnih držav je opisana že v Protokolih sionskih starešin, ki so bili prvič objavljeni v začetku 20. stoletja v Rusiji. Ne glede na to, da dokument velja za spornega, kontroverznega [hoax] ... je fascinantno naslednje vprašanje:

Kako je lahko nekdo že takrat tako dobro poznal 'zgodovino za naprej', kako je lahko tako dobro opisal stanje, ki ga živimo danes?
~
Kakršnekoli so že bile nacionalne države, so namreč vsaj zagotavljale red.
In ker so šle suverene države Imperiju v nos (lokalna zakonodaja, lokalna samooskrba ...) jih je po zgornjem receptu – kar razgradil.
In mi smo ob tem še ploskali in brundali Odo radosti.
Neljuba resnica
# 03.01.2017 ob 11:26
Populisti, so tisti ljudje, katere doma starši niso imeli kaj dosti radi. Takorekoč Parents issues.
Lasisti so pa tisti, ki sklepajo ljudi na podlagi kože. Pozitivni lasizem je po svoje sprejemljiv, vendar vodi posledično v negativnega. Smo pač ljudje.

Če kaj moti v tem zglancanem svetu je to politična korektnost in všečnost. To je le orodje kontrole, pri čemer subjektu striže svobodo govora in javnega izražanja na podlagi ideje, ki je zelo blizu krščanstvu: spodobnost.

Všečnost je pa tista hipsterska reč, ko se knjige sklepa po platnicah in besede po težavnosti razumevanja.

Raje sem nespodoben, nekorekten in prav nič všečen pesjan, kot pa to, kar ima večina rada.
Oranžni
# 03.01.2017 ob 11:18
Dober intervju.
zenga.zenga
# 03.01.2017 ob 10:38
quendi
.....populzem je način razmišljanja, ki ne preseže meja fare.- skupen je čredni nagon
-----
mogoče bi bil lahko manj manj ,, pameten ,, .... Največji kmet na vasi je po razmišljanju bolj produktiven od najbolj diplomsko obteženega doktorja ali magistra . Čredni nagon je nasprotje samostojnega razmišljanja - črednost torej posameznika postavi v službo črede, ko svoje individualno svobodo prepusti ,, skupnosti ,, za skupno dobro , samostojno razmišljujoči pa zanika čredo in je samostojen kakor le more biti pod določenimi okoliščinami ... Populizem je reakcija tistih , ki se zavedajo manjšanja moči držav ali narodov v korist globalizma - globalizem pa sistem , ki bi želel svetu vsiliti čredno razmišljanje , da smo vsi skupaj samo majhna vas , ki nujno potrebuje le nekaj sistemov moči da vlada in skupno,, čredno,, razmišljanje .
Kazalo