Nekateri Albanci namreč ob sporu za zemljo, prevari, žaljivki ali burnem prepiru ne zamahnejo z roko in pustijo, da čas opravi svoje, niti se ne odpravijo pravice iskat na sodišče. Vzamejo jo v svoje roke. V osrednjem in severnem delu države so še kako živa določila iz srednjeveškega zakonika o pravilih obnašanja, imenovanega Kanun. V 15. stoletju je zakonik spisal albanski uglednež Leke Dukagjini, o katerem ni veliko znanega, ta pravila pa so se v zavesti Albancev ohranila vse do danes. Kanun sestavlja 12 knjig in 1.262 členov, med katerimi se je v zavest ljudi najbolj zapisal člen, ki govori o krvnem maščevanju.

Pravilo je popolnoma jasno: vsako prelivanje krvi je treba maščevati s prelivanjem krvi. Gre torej za navado, da mora moški član neke družinske skupnosti ubiti človeka, ki je umoril člana njegove družine, ali njegovega potomca. Obračun se torej lahko zgodi tudi nekaj generacij pozneje med članoma sprtih družin oziroma dinastij, ki sta tako mlada, da nista bila priči sporu oziroma sploh natančno ne vesta, zakaj je sovraštvo med družinama izbruhnilo. Kanun še pravi, da se ženskam in otrokom, mlajšim od 16 let, ne smejo maščevati, poleg tega pa človeka zaradi njegove časti ne smejo umoriti v njegovi hiši.

Kanun navaja tri načine za maščevanje smrti - plačilo denarja družini umrlega, zagotovilo cerkvenega odpuščanja ali umor morilca. Ta tekst je bil napisan, da bi omejil spore med različnimi plemeni, ki so v 15. stoletju živela na severu Albanije. Ustno izročilo o gjakmarrja oziroma krvnem maščevanju, ki nalaga, da je treba ubiti morilca sorodnika, da se s tem popravi krivica in ohrani čast družine, po poročanju Telegrapha izvira že iz bronaste dobe, s Kanunom pa se je prelilo še na papir. Kanun je tako postal neločljivi del življenja albanske družbe, nekakšen vzporedni sistem državnemu, a v različnih obdobjih je doživljal različno usodo.

Komunisti so Kanun preganjali
Vodje Otomanskega cesarstva, ki so osvojili ozemlje Albanije, so Kanun preganjali. Med letoma 1945 in 1991, ko so bili na oblasti komunisti, so načela Kanuna preganjali tudi oni, saj so skušali Kanun odvreči na smetišče zgodovine. Vsi, ki so morili iz krvnega maščevanja, so bili v tem obdobju zaprti ali pa jih je oblast poslala v delovna taborišča. Leta 1997 pa je sledil nov mejnik v zgodovini Albanije, saj so se porušile gospodarske piramidne sheme, ki so mnogo prebivalstva pahnile v revščino. Socialni sistem je propadel, kaos pa je povzročil tudi sesutje zaupanja v državne institucije in sodstvo. V tistih kriznih časih so se ljudje znova obrnili h Kanunu in število primerov krvnega maščevanja je naraslo. Danes oblast znova preganja tovrstno obračunavanje med družinami, saj se morajo storilci zagovarjati na sodiščih, policija pa pogosto izvaja aretacije vpletenih.

Zaradi strahu življenje za štirimi zidovi
Podatki in poročila kažejo, da krvno maščevanje v Albaniji še zdaleč ni izkoreninjeno. V reportaži BBC-ja je bilo navedeno, da trenutno v regiji okoli mesta Skadar, ki leži ob istoimenskem jezeru na severu države, živi okoli 70 družin, ki si iz strahu pred maščevanjem sosedov ali znancev zaradi zločina njihovega prednika, ki je bil morda storjen že pred več generacijami, ne upajo iz svojih domov. Ker Kanun ženske ščiti pred krvnim maščevanjem, čeprav so lahko tudi dekleta in žene včasih tarče izsiljevanja in groženj, dečkov pa ne, se mnogi med njimi ne upajo zapustiti domače hiše, saj se bojijo, da bi jim takoj, ko bi prišli ven, stregli po življenju. Tako ne morejo obiskovati niti javne šole, saj se iz strahu pred maščevanjem za zločin, s katerim nimajo – razen sorodstvene – nobene povezave, skrivajo v hišnem priporu, ki so si ga sami izbrali.

Ker takšnih otrok ni malo, se je učiteljica Liljana Luani usmerila prav v poučevanje takih primerov. Vsakih nekaj dni tako na domu obišče otroka, ki si zaradi morebitnega maščevanja druge družine ne upa iz hiše. "Ti otroci o sporu, zaradi katerega se morajo leta in leta skrivati doma, vejo zelo malo in nič, saj lahko spor izvira iz generacij, ki so živele pred njihovim rojstvom. Slišijo le govorice, sami pa morajo ostati tiho. Vedo le, da jim zaradi družinskih vezi grozi nevarnost in da morajo biti previdni," je v pogovoru za BBC dejala Luanijeva in dodala, da se veliko pogovarja tudi s starši teh otrok. "Predvsem matere so tiste, ki morajo na svoje otroke prenesti pomen strpnosti in odpuščanja. S tem se bo ta začarani krog maščevanje lahko kdaj prekinil."

Vodja policije v pokrajini okoli Skadra Gjovalin Loka je dejal, da policija dela vse, kar je v njeni moči, da bi raziskala spore med družinami in preprečila umore, ter da si ljudje različno interpretirajo zapise iz Kanuna, tako da jim kar najbolj ustrezajo. "Kanun bi moral že zdavnaj postati del zgodovine, saj so danes v veljavi zakoni moderne Albanije, ki so tudi v skladu z evropskim pravnim redom," je dodal Loka.

Več kot sto umorov iz krvnega maščevanja letno
Res je težko verjeti, da krvno maščevanje še vedno obstaja v državi, ki ima telefonsko omrežje 4G, ki je od leta 2009 polnopravna članica zveze Nato in od leta 2014 kandidatka za članstvo v Evropski uniji. A to je albanska resničnost. "V letu 2016 smo obravnavali več kot sto umorov iz maščevanja. Koliko smrti je bilo v resnici povzročenih iz tega vzgiba, pa ne bomo nikoli izvedeli," je za Telegraph dejal Gjin Marku, ki deluje kot mediator v družinskih sporih. Uradna državna institucija, ki bi se ukvarjala s tem vprašanjem, ne obstaja. Marku je navedel primer kmeta, ki je bil ubit, ker je posekal sosedovo drevo, moškega, ki je ustrelil dva brata svojega dekleta, ker se to ni želelo poročiti z njim, in migrantskega delavca, ki je ob vrnitvi v domačo vas po več desetletjih padel pod streli kot žrtev krvnega maščevanja.

"Nihče nam ne more pomagati. Vsi nam pravijo: 'Saj veste, to je Albanija. Če ste v krvnem sporu, poznate njegova pravila,'" je dejal Gjon Mhili, eden od tistih, ki se boji za svoje življenje, zato se z dvema sinovoma že nekaj let skriva v odmaknjeni vasici okoli Skadra. Leta 1992 se je s petimi člani neke družine zapletel v spor zaradi zemlje, zato so ga zabodli v trebuh. Rešil ga je starejši brat, ki je enega izmed peterice do smrti povozil s plugom. S tem je zanetil krvni spor, ki traja še danes. "Vem, da sem živi mrtvec. Sovražnike sem prosil, naj iz spora izključijo moja otroka, da bosta lahko vsaj obiskovala šolo, a so mojo prošnjo zavrnili. Zahtevajo maščevanje, zahtevajo mojo smrt." Mhili je dodal, da so jim nedavno ustrelili psa in da pogosto dobivajo telefonske grožnje, da bodo zažgali njihovo hišo. Čeprav je njegova zdajšnja žena Valentina vedela, kakšno prekletstvo visi nad njegovo glavo, se je vseeno poročila z njim. "To je zelo redko, da možje, ki jim grozi krvno maščevanje, najdejo ženo. Tudi moja družina se s tem ni strinjala, oče in mama sta mi zagrozila, da se mi bosta odpovedala. A ljubim Gjona in ne mislim se mu odpovedati. Seveda je naša družina omejena na stike z nekaj sorodniki, vse dneve smo zaprti v hiši, a vsaj živi smo," je dejala.

Krvno maščevanje kot izgovor za azil
A tu je še druga plat zgodbe. Čeprav je dejstvo, da kodeks Kanuna ostaja zapisan v DNK-ju Albancev, pa mnogo Albancev prav strah pred krvnim maščevanjem navaja kot vzrok, zaradi katerega zaprosijo za azil v kakšni zahodni evropski državi. Telegraph tako navaja, da so Albanci "preplavili" evropski azilni sistem s posebnimi potrdili, s katerimi dokazujejo, da jim v lastni državi grozita smrt in preganjanje, ta pa jim omogočajo, da dobijo status prosilca za azil. Nekatera podjetja naj bi iz pisanja teh potrdil naredila celo velik posel. "Prav noben Albanec nima nikakršnega razloga, da bi zaprosil za azil v kateri koli državi članici Evropske unije. Za to ne obstajajo ne politični ne varnostni razlogi," odgovarja albanski notranji minister Saimir Tahiri.

Velika Britanija je leta 2016 priznala azil 366 izmed 1.982 albanskih prosilcev za azil.

V prostovoljnem priporu okoli 400 družin
Koliko ljudi iz strahu pred maščevanjem v Albaniji živi v izolaciji, je težko oceniti. Kot je lani poročala televizijska postaja Al Džazira, albanske nevladne organizacije trdijo, da v prostovoljnem hišnem priporu živi več kot 400 družin po vsej državi, kar je nekaj tisoč posameznikov. Zaradi krvnega maščevanja je bilo od leta 1991 do danes ubitih okoli 12.000 ljudi. Uradni podatki albanske vlade, ki se sklicujejo na policijske zapisnike, navajajo nižje številke.

Leta 2015 je albanska vlada razglasila, da je Albanija varna država, in zatrdila, da ne obstajajo razlogi, da bi kateri koli državljan Albanije zaprosil za azil v tujini. Leto pozneje, v času begunske krize, je tudi Evropska komisija Albanijo uvrstila na seznam varnih držav, kar pomeni, da Albanci v državah Evropske unije mnogo težje dobijo ugodno rešeno prošnjo za azil. Albanija je leta 2014 postala kandidatka za članstvo v Evropski uniji, a dva izmed glavnih pogojev za vstop v Unijo sta tudi delujoči sodni sistem in vladavina prava, zato se bo morala država resneje in odločneje lotiti izkoreninjenja Kanuna. Bruselj je sicer Tirani za infrastrukturne in razvojne projekte v državi namenil že 650 milijonov evrov.

Leta 1997 "pištole bolj zaželene kot moka"
Težava, ki je v Albaniji močno prisotna, je tudi poplava nezakonito pridobljenega orožja. Portal Politico je v članku z naslovom Evropska kultura orožja, ki je smrtonosnejša od ameriške, opisal, kako se je to zgodilo. Leta 1997 se je sesul piramidni sistem, na katerega se je zanašala množica Albancev, s tem pa je dobesedno čez noč izginila kar polovica albanskega bruto družbenega proizvoda. Gospodarstvo je bilo v razsulu, socialne razmere zaostrene, država se je znašla na robu državljanske vojne. Ljudje so odšli na ulice, protestirali, razgrajali in ropali trgovine. Ena najbolj zaželenih nakradenih stvari je bilo prav orožje. Koliko orožja so Albanci iz vojaških skladišč ukradli v tistih kaotičnih mesecih, ne ve nihče, po nekaterih ocenah naj bi šlo za 650.000 do milijon kosov. Nekaj pa je jasno: do konca leta 1997 je to nakradeno orožje povzročilo več kot 1.000 smrti, saj so se ljudje v brezpravnem stanju znova zatekli k srednjeveškemu nauku Kanuna, ki je bil pod komunistično vladavino preganjan. "Orožje je bilo najbolj zaželeno. Najprej smo želeli doma imeti pištole, šele nato moko za kruh," se takratnega stanja spominja lokalni politik iz Skadarja Aleksander Marleci.

Leta 1997 je bilo orožje v Albaniji dobesedno povsod. Kalašnikovke je bilo na ulicah Skadarja mogoče dobiti za borih pet ameriških dolarjev. Marleci je imel takrat 11 let: "Spominjam sem, da sem jokal kot dež in bil močno jezen na očeta, ker nikoli ni prinesel kalašnikovke v hišo. Vse družine mojih prijateljev so namreč doma imele več kosov orožja."

Primerjalno več umorov z orožjem kot v ZDA
V letih, ki so sledila, so pod pokroviteljstvom Združenih narodov v državi izvedli več amnestij za orožje, a v Albaniji, državi z nekaj manj kot tremi milijoni prebivalcev, naj bi bilo danes še vedno najmanj 210.000 kosov nezakonitega orožja. Povedano drugače, na vsakih 13 prebivalcev en nezakoniti kos orožja, s čimer lahko pojasnimo visok odstotek ubojev v državi. V Albaniji je bilo leta 2013 namreč 5,86 smrti na 100.000 prebivalcev, povzročenih s streljanjem. Za primerjavo, v ZDA, kjer je pravica do nošenja orožja zapisana v ustavo, pa je isto leto pod streli padlo 3,55 ljudi na 100.000 prebivalcev.

"Albanska vlada nima jasne politike glede boja proti zločinom, storjenim z orožjem. Bolj je usmerjena na boj proti organiziranemu kriminalu in preprodaji drog, tudi Bruselj na Tirano bolj pritiska zaradi teh dveh vprašanj," je za Politico dejal raziskovalec na univerzi v Warwicku v Veliki Britaniji Andi Hoxhaj. "Nisem prepričan, da bo kos orožja, ki ga imaš skritega doma, kogar koli rešil," pa je dejal nekdanji namestnik notranjega ministra Gent Strazimiri, danes velik kritik vlade. Dodal je: "Ampak seveda ne morem kriviti ljudi, ker imajo doma orožje. Le kako bi lahko imel običajen državljan Albanije zaupanje v pravosodje in policijo? Kako bi ga lahko prepričali, da ne potrebuje pištole? V teh razmerah ga ne moremo."

Močno koruptivna so po poročanju Politica tudi albanska sodišča. "Kdor ima denar, je vedno oproščen," je stanje pojasnil Strazimiri.

Z marihuano zalagali Amsterdam
Simbol nedelujoče oblasti v Albaniji je vasica Lazarat, ki jo je pisatelj Ismail Kadare pred leti opisal kot "najbolj uporno in najbolj pokvarjeno vas, kar si jo lahko predstavljamo". V kaosu leta 1997 so se njeni prebivalci zatekli k donosnemu poslu - ogromnim nasadom konoplje, iz katere so pridelovali marihuano, s katero so nato zalagali mnoge coffee shope v Amsterdamu. Na vrhuncu proizvodnje je vasica proizvedla kar 900 ton marihuane letno, kar je bilo na ulici vredno 6,1 milijarde ameriških dolarjev. Za primerjavo - leta 1999 je BDP Albanije znašal znašal 3,3 milijarde. Da so v Lazaratu lahko varovali nasade, ki so jim prinašali denar, so se oborožili do zob. In delovalo je. Policija je večkrat izvedla preiskave, na katere so prebivalci vedno odgovorili z ognjem, zato so nad Lazaratom dvignili roke in ga prepustili usodi. V nezakonite posle se policija ni več vmešavala do leta 2014, ko so na italijanski jadranski obali zasegli več sto ton albanske marihuane. Junija istega leta, ko je Albanija lobirala tudi za status kandidatke za članstvo v Evropski uniji, je 800 albanskih policistov v veliki raciji vpadlo v Lazarat. Domačini so se odzvali z granatami in topovi, a po dveh tednih bojev so oblasti zmagale in uničile ogromne nasade. Operacijo so takrat mnogi videli kot nujen pogoj za korak naprej k članstvu v Evropski uniji, a kmalu zatem so se na ulicah Lazarata znova pojavili dečki, ki so vsakemu obiskovalcu ponujali travo. "To je bila le predstava za javnost," je akcijo označil Strazimiri.

Najbolj optimistični menijo, da bi lahko Albanija članica Evropske unije postala leta 2020.