Uredniški izbor
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.8 od 65 glasov Ocenite to novico!
Tone Peršak
Vodenja ministrstva za kulturo je najnovejša v nizu funkcij, ki jiih je že opravljal v svoji karieri. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       Pravzaprav kultura ostaja vedno bolj edina, recimo tudi v Evropi, zlasti s tem, ko smo v EU-ju, kjer združujemo varnostno politiko, vedno bolj tudi monetarno politiko in druga področja, edino polje, kjer smo še nekako suvereni. To je pravzaprav tisto polje, kjer se še oblikuje recimo temu identiteta skupnosti, ki tu živi, in ki tudi omogoča in je sama po sebi refleksija, samorefleksija te skupnosti in hkrati je seveda kultura, kot recimo temu nacionalna kultura, pa ne v tem starem pomenu besede-, tudi neka oblika dialoga z drugimi kulturami, nacijami, skupnostmi itd.       
 Kultura kot steber suverenosti
Tone Peršak
Kot pravi, je v več kot 40-letnem udejstovanju v kulturi izoblikoval svojo vizijo, v kakšno smer naj bi slovenska kultura šla. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Tone Peršak
Minister je prepričan, da je kulturni model potreben temeljite prenove. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       Kultura kot refleksija, samorefleksija skupnosti omogoča tej skupnosti, da razmisli sama o sebi in tako pravzaprav konstituira skupnost.       
 O vlogi kulture
Tone Peršak
Kot pravi, je treba RTV čim bolj umakniti iz političnih lovk. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Tone Peršak
Minister je glede dogajanja v Slovenski filharmoniji mnenja, da mora priti do čimprejšnjih sprememb, da bo lahko nova sezona potekala nemoteno. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       Tako se znajdemo v paradoksalnem položaju, da plačujemo ljudem prispevke, ne moremo jim pa dati denarja za projekte, da bi delali.       
Tone Peršak
Po ministrovih besedah bi bilo potrebno morebitno povečanje proračuna ministrstva za kulturo v prihodnje nameniti za povečanje financiranja določenih delov kulturnih panog, ki so v krizi doživela največje znižanje financiranja. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Tone Peršak
Se pa strinjam s tem, da ima RTV pravico ob tem, kar zagotavlja s prispevkom in programskimi kvotami, pravico delati tudi tržni program, ki pa mora biti zelo jasen, meni minister. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Tone Peršak
Kot pravi, se, če je le mogoče, res vsak dan ali kontinuirano ukvarja s pisanjem, in sicer z različnimi vrstami. Zakaj? Zato, ker misli, da je to pravzaprav tako kot šport in da moraš vseskozi ohranjati kondicijo. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Dodaj v

Peršak: Kulturni sistem se je v veliki meri spremenil v socialni sistem

Intervju z ministrom za kulturo
7. februar 2017 ob 06:25
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Danes se vsiljuje koncept, ko ni več večnih ali trajnih vrednot. Tako kot v industriji delajo hladilnike le za tri leta, tako se pričakuje, da bodo tudi, recimo, knjižne uspešnice za leto, dve, potem pa pridejo že druge. Koncept pisatelja, ki bo tako kot Tolstoj ali Dostojevski pisal za večnost, je pravzaprav anomalija, " pravi minister za kulturo Tone Peršak.

Pisatelj, dolgoletni župan, tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra Pena je lani spomladi pri vodenju ministrstva za kulturo nasledil Julijano Bizjak Mlakar, pri kateri je bil predtem državni sekretar. Kot pravi, ga sprememba dela ni presenetila, priznava pa, da so številni sestanki z različnimi deležniki lahko precej naporni. A kljub temu ostaja zvest svojemu načelu, da vseskozi ohranja pisateljsko kondicijo. Vsak dan, le redki dnevi so izjema, napiše vsaj nekaj vrstic, včasih je to tudi kar na letališču, ko se odpravlja na službeno pot. Kot pravi, je bolj kot kraj pisanja zanj pomembno, da pade v jezik.

Vabljeni k branju intervjuja.

Na začetku januarja ste praznovali okrogli jubilej (70 let), na kulturnem prizorišču ste že 40 let. Lani, ob obletnici osamosvojitve, je bilo znova veliko govora o izjemno pomembni vlogi kulturnikov v tem procesu. Zdaj se pa zdi, da je tovrstnega udejstvovanja kulture veliko manj. Koliko je po vašem danes kultura še politična?
Če čisto konkretno odgovorim na vprašanje, tako kot ste ga postavili, bi rekel pravzaprav, da je vse odvisno tudi od tega, kako razumemo pojem politična in politika. Če ga razumemo v tistem prvotnem pomenu besede, recimo, tako kot se je ta pojem uveljavil z Aristotelom, da je politika ukvarjanje z javnimi zadevami in upravljanje teh javnih zadev, potem bi lahko rekel, da je mogoče kultura celo malo premalo politična v tem smislu. Če pa razumemo politiko, tako kot jo tudi pri nas v Sloveniji običajno razumejo, se pravi kot vsakodnevno polemičnost, razcepljenost države, da ne glede na teme, z izjemo zelo redkih primerov, vedno znova ven udari razdeljenost na naši-vaši, rdeči-črni, pa zamere iz pred 10, 20, 50 in celo stotih let, potem pa hvala Bogu, lahko rečemo, da kultura ni pretirano politična.

To ponazorim lahko tudi s tem, da imamo mi v Sloveniji vendarle enega redkih, sam razumem to kot dobrih kazalnikov, da se slovenska kultura ni razcepila, tako kot se je politika, vsaj ne pretirano. Pri nas ni prišlo do tega, da bi stanovska društva razpadala, tako kot se je to zgodilo na Hrvaškem, v Srbiji, praktično povsod imajo zdaj po 2, 3 pisateljska, pa likovna in druga društva.

Če malo širše pogledam, bi pa rekel naslednje. Prvič: kultura je bila eden, seveda ne edini, ključnih nosilcev, najprej prizadevanje za sploh vzpostavitev in afirmacijo naroda slovenskega in jezika ter potem seveda za osamosvojitev oz. za vzpostavitev slovenske države. Ko tujcem razlagam, da so se ob koncu 80. let nove politične stranke ustanavljale tako rekoč z asistenco društva slovenskih pisateljev, da so pisatelji v sodelovanju s sociologi, pravniki, napisali nekakšen prototip ustave, so zelo presenečeni.

Ampak potem se je pravzaprav zgodilo dvoje. S tem se zdaj, ko je v delu t. i. prenova kulturnega modela, zelo veliko ukvarjamo. Zgodilo se je najprej to, da je celo kultura sama po osamosvojitvi v glavnem rekla in pomislila, saj zdaj nas pa te politične zadeve ne zanimajo več, zdaj se bomo ukvarjali s svojim delom. Pri tem je najbrž kultura tudi malo računala na neke vrste hvaležnost države in si obetala boljše čase, tudi v finančnem pomenu besede. To se seveda ni zgodilo.

Pogoj za demokracijo je, da si sektorji ali družbeni podsistemi – in kultura je eden izmed družbenih podsistemov – drug drugemu priznajo način enakopravnost in da se v javnih vprašanjih vodi dialog, ne pa da se postavlja, tako kot se to dela tudi pri nas, kot da je en sektor družbe ali en družbeni podsistem absolutno dominanten. Nekateri pravijo, da je to gospodarstvo, z drugo besedo kapital, kajti gospodarstvo se danes enači s finančnim sektorjem, ali da je to sicer politika v navezi s kapitalom in da so vsi drugi podsistemi temu podrejeni in da so pomembni samo toliko, kolikor služijo temu. Se pravi po eni strani vsakdanji politiki in seveda koristim kapitala, zato je alfa in omega seveda rast družbenega proizvoda. Zato se je le komaj kdo upal vprašati, ali je res vse tako samo po sebi umevno, ko smo reševali banke, kajti finančni sistem je treba za vsako ceno rešiti, nihče se pa ni ali pa se je zelo malo spraševal o socialnih posledicah vsega tega, kar se je dogajalo.

Če se zdaj vrnem na izhodišče oz. strnem, kultura je nekako pravzaprav bila in celo nekako privolila v to, da jo odrinejo iz tega fokusa in iskanja konsenza na ravni celotne skupnosti.

Drug problem, vsaj meni se zdi, in to je tudi eden od motivov za govor o prenovi kulturnega modela, je pa, da je kultura nekako ostala pri starih vzorcih mišljenja. Če smo prej rekli, da je bila eden izmed nosilcev ali celo ključni nosilec osamosvajanja in osamosvojitve, pa potem, ko se je osamosvojitev zgodila, pri sebi ni naredila tega miselnega preskoka. Kultura tudi večinoma tega ni dojela in ker ni na novo vzpostavila tega razmerja, nekako tega ni zahtevala, je pravzaprav v percepciji politike in drugih delih družbe postala pravzaprav nerelevantna. Začeli so jo dojemati kot nekaj, kar je bilo zelo pomembno v preteklosti, zdaj pa ni več tako, zato se je začelo o njej razmišljati podobno kot v nekaterih izrazito neoliberalnih okoljih: da je to predvsem oblika zabave, da sicer je fino, da obstaja, a da ni tako pomembna.

Nekatere druge pomembne države v Evropi pa so dojele in gradijo na pomembnosti kulture. Pravzaprav kultura ostaja vedno bolj edina, recimo tudi v Evropi, zlasti s tem, ko smo v EU-ju, kjer združujemo varnostno politiko, vedno bolj tudi monetarno politiko in druga področja, edino polje, kjer smo še nekako suvereni. To je pravzaprav tisto polje, kjer se še oblikuje, recimo temu identiteta skupnosti, ki tu živi in ki tudi omogoča in je sama po sebi refleksija, samorefleksija te skupnosti in hkrati je seveda kultura, recimo temu nacionalna kultura, pa ne v tem starem pomenu besede, tudi neka oblika dialoga z drugimi kulturami, nacijami, skupnostmi itd.

Ampak ta razhajanja, ki ste jih zdaj omenili. En vidik je gotovo ta globalizacija kot taka, z vsem tehnološkim in drugim razvojem, predvsem pa neoliberalistični pristop, ki je zelo učinkovito prišel v vse pore stopenj odločanja. Drugi vidik pa je individualna raven. Če je včasih veljalo, da je bilo samoumevno, da bo direktor podjetja določen odstotek denarja namenil za kulturo, za podporo v lokalni skupnosti, pa smo prišli v drugačno obdobje. Nekje se je zgodila velika sprememba, ko se vsi projekti gledajo skozi Excelovo tabelo ter se računajo le finančne koristi morebitnega namenjanja denarja za kulturo. Dejansko smo tu vsi zamočili kot družba, da se je ta vidik kulturne vzgoje izgubil, to zavedanje o vlogi in pomenu kulture.
No, prej smo rekli, da se je to razumevanje o pomembnosti kulture v celotni skupnosti in znotraj celo kulture same nekako znižalo. Globalizacija je seveda proces, kjer gredo interesi, po eni strani smo včasih rekli t. i. velikih sil, tudi držav, po drugi strani pa v resnici multinacionalnega kapitala, v smer ukinitve razlik. Cilj je isti izdelek, po vsem svetu enak okus. Ukiniti hočejo kulturne razlike in kulturne identitete in zato po eni strani odrivajo kulturo v območje zabave, po drugi strani pa se tudi v kulturi uveljavljajo določeni koncepti, ki so v bistvu koncepti moderne industrije. Danes se vsiljuje koncept, da ni več večnih ali trajnih vrednot. Tako kot v industriji delajo hladilnike za tri leta, tako se pričakuje, da bodo tudi uspešnice za leto, dve, potem pa pridejo že druge. Koncept pisatelja, ki bo, tako kot Tolstoj ali Dostojevski, pisal za večnost, je pravzaprav anomalija, zato ker je tudi kultura podvržena modi. Veliko trendov, ki se pojavljajo danes v kulturi, je v bistvu moda.

Koliko pa mislite, da pri tem igra vloga individualizacije kot take? Ker če vzamemo pod drobnogled obdobje 80., 90. let, je bil ključen ta koncept kolektivizacije v smislu: združimo moči, skupaj bomo nekaj naredili, zdaj pa živimo v nekem času, ko prevladuje filozofija "jaz, jaz , jaz". Tudi v kulturi.
Kot pravi Friedman, v življenju je vse prvič tekmovanje, drugič pa izbira. In tudi umetnik si izbere svoj položaj in zato nekateri radi rečejo nekomu, če si je izbral neki način dela ali neko zvrst umetnosti, ki ni konkurenčna, da je to njegov problem. Češ izbral bi si pač tisto, kar se prodaja, in pri tem seveda hoče na neki način celo zavestno širiti to zavest. Velikokrat se sklicujem na Žižkove besede, ki je dejal, da bi bilo treba vse kulturnike zbrati v Cankarjevem domu in jih razstreliti. On je sicer te besede uporabil v nekem pomenu, slovenski kulturi je pripisoval neko regresivnost, zaostalost, potiskanje skupnosti v neke stare mišljenjske vzorce, skratka kulturo kot preživeli koncept. Kar je posredno s tem povedal, je pa, da pravzaprav kultura nekako oblikuje družbo, oblikuje jo kot skupnost. Lahko jo seveda tako, kot je on takrat rekel, regresivno, lahko pa seveda tudi konstruktivno.

Ampak bistveno je seveda to, da kultura kot refleksija, samorefleksija skupnosti omogoča tej skupnosti, da razmisli sama o sebi in tako pravzaprav konstituira skupnost. Ravno ta vloga kulture je pravzaprav v tem svetu, ki naj bi temeljil na individualizmu, na tej tekmi vseh z vsemi, in seveda na teh vsiljenih vzorcih mode in nenehnega menjavanja dobrin, trn v peti, na neki način je nezaželena. Toda človek je družbeno bitje in potrebuje občutek, da je del neke skupnosti, ker mu to daje tudi občutek varnosti, zato v principu potrebuje kulturo. Ker je vse to tako, kot smo rekli, je tudi padel pomen kulturne vzgoje in padel je ta, kot ste prej opisali, občutek družbene odgovornosti po podjetjih, razen redkih izjem.

Pri tem je pomemben še en dejavnik. Vedno več gospodarskih družb v Sloveniji je v tuji lasti in tuji lastniki seveda nimajo tega občutka, da bi morali vlagati v slovensko kulturo, ker bi s tem vlagali tudi v identiteto te skupnosti. Samo nekaj je takih družb, kot sta recimo Krka ali Riko, ki sicer delajo v globalnem svetu, toda veliko vlagajo tudi v lokalno skupnost, vlagajo v kulturo, šport, ker to daje identiteto.

Zdaj ste kulturni minister že približno osem mesecev. Eno zelo floskularno vprašanje: kakšni so občutki?
Glede na to, da sem bil na ministrstvu že prej, seveda nisem bil presenečen nad tem, da je usoda ministra pač v tem, da ima vsak dan veliko različnih obveznosti, veliko sestankov, tako tistih notranjih na ministrstvu kot zunanjih. To je sicer precej naporno. Zakaj sem jaz sploh postal minister oz. se odločil, da bom, bilo mi je namreč zastavljeno to vprašanje? 40 let in še več se ukvarjam s kulturo, tako da sem imel neko predstavo o tem, da je treba na tem področju narediti zelo veliko pomembnih sprememb, kot je to predvideval tudi koalicijski sporazum. O nujnosti sprememb je velikokrat slišati tudi znotraj kulturnih krogov. Te spremembe so potrebne zaradi tega, o čemer sem že prej govoril, kaj se je in kaj se ni zgodilo po osamosvojitvi, pa tudi zaradi posledic finančne krize. Ni dobro, da se je ta kulturni sistem v glavnem spremenil v neke vrste socialni sistem in da je veliko bolj odločilno postalo to, da moramo nekako omogočiti vsej tej množici kulturnikov neko minimalno preživetje, četudi v revščini, in malo pozabiti na merila kakovosti.

Dva pomembna trenutka sta pri tem. Vemo, da se je proračun ministrstva zmanjšal za več kot 25 odstotkov tudi v primerjavi z letoma 2008—2009, po drugi strani pa se število ljudi, ki deluje na področju kulture, zelo povečuje, narašča tudi število javnih zavodov. Zakaj? Eden izmed razlogov je pravzaprav zelo pozitiven, v zadnjem času število brezposelnih malce upada, a na globalni ravni je vendarle zaposlitvenih možnosti vedno manj, na številnih področjih se manjšajo možnosti za ustvarjalno delo, zato je po eni strani neke vrste kompliment za kulturo, da se vedno več mladih, ne glede na veliko socialno negotovost, želi udejstvovati na področju kulture oz. tudi širše gledano, kreativnega sektorja, ker očitno vidijo to kot neko zadnje področje, kjer je mogoče biti kreativen, čeprav tvegajo revščino.

Po drugi strani pa tem gibanjem financiranje države ne sledi, prav tako tudi ne kupna moč prebivalstva, ki bi lahko pomagala pri podpori umetnikov. Kot sem že povedal, se število javnih zavodov nenehno povečuje, to pa pomeni nenehno drobitev sredstev. Potem je tu položaj samozaposlenih. To je postal izrazito socialni inštitut, pa ni mišljen tako. Da si nekdo pridobi pravico do plačila prispevka, je zelo pomemben korektiv. Mi dejansko plačujemo socialne prispevke 2000 ljudem. Ampak v bistvu je bilo seveda zamišljeno kot pomoč, hkrati pa tudi kot priznanje tistim, ki so že nekaj naredili na tem področju. Danes se pa pričakuje, da bo praktično vsak, ko začne delati, takoj dobil pravico do plačila socialnih prispevkov. Seveda res vstopa v negotov položaj in ne ve, kako bo preživel, ampak pa na drugi strani, ker je plačnik tega ministrstvo za kulturo iz proračuna za ministrstvo za kulturo, to predstavlja zelo velik delež sredstev, ki naj bi bila namenjena za programe in projekte. Tako se znajdemo v paradoksalnem položaju, da plačujemo ljudem prispevke, ne moremo jim pa dati denarja za projekte, da bi delali. Recimo letos bo predvidoma teh sredstev za prispevke nekaj čez 8 milijonov evrov, za nevladni sektor pa je skupno namenjenih okoli 28—29 milijonov evrov. Torej več kot četrtino damo za socialne prispevke.

Podatki o črpanju evropskih sredstev na področju za kulturo kažejo, da jih gre več kot polovico za filmske projekte. Kaj so po vašem mnenju glavni razlogi, da tega črpanja ni več, sploh če upoštevamo, da so vedno zasebni partnerji veliko bolj angažirani pri tem. Zakaj se potem tudi v javnem sektorju ne okrepijo tovrstna prizadevanja?
V prejšnji perspektivi je bilo za kulturo namenjenih nekaj več sredstev, a bila so v glavnem usmerjena v naložbene projekte, za obnavljanje kulturne dediščine, za kulturno infrastrukturo. V tej perspektivi bo očitno sredstev manj, usmerjena pa so druge veje, recimo kreativni sektor in lahko tudi za neke oblike socialnih intervencij. Gre za t. i. nove karierne perspektive, potem štipendije, pomoč, da se lahko nekdo začasno zaposli in uspodobi za nov poklic in potem eventualno ali dobi naprej zaposlitev ali pa je vsaj usposobljen za delo. To je delno povezano s tistim, o čemer sva že prej govorila. Da so ta sredstva v nasprotju s prejšnjo perspektivo usmerjena po eni strani v blaženje socialnih težav, ki so posledica teh procesov globalizacije, pa tudi nove industrijske revolucije, ki pravzaprav z avtomatizacijo, digitalizacijo in robotizacijo počasi izrinja ljudi iz tovarn.

Kot ste že sami dejali, je prejšnja perspektiva v bistvu veliko pozornosti namenjala obnovi dediščine. Po enih podatkih imamo pri nas okoli 500 gradov in dvorcev, njihova obnova pa poteka zelo počasi. Ali ste na tem področju naredili kakšen korak naprej, potem ko ste lani prižgali rdečo luč za tovrstne projekte, ker so evalvacije nekaterih projektov pokazale, da niso bile izvedene v skladu z osnovno namembnostjo.
Problemov pri tem je več. Najprej, Slovenija je res izredno bogata, kar zahteva kulturno dediščino, kar je posledica zgodovinskih okoliščin in vseh tokov, ki so se dogajali na tem območju, kjer so številna ljudstva pustila del svoje dediščine. To je en vidik, drug vidik pa je ta, da, znova zaradi zgodovinskih razlogov, mi tega ne vidimo kot bogastvo in ne znamo promovirati te dediščine. Ali vsaj nismo znali. Za stroko je bilo pomembno, da je obnova predvsem zelo pomembna stvar, da je treba obnavljati in varovati dediščino po vseh pravilih, s to banalnostjo, kako bomo to prodajali, se pa ni želela ukvarjati. Velikokrat je paradoks v kulturi, pa ne samo v zvezi s kulturno dediščino, temveč tudi na drugih področjih, da kulturniki še vedno mislijo, da s tem ko so se odločili za kulturo, da mora država poskrbeti zanje. Pri vprašanju kulturne dediščine je pogosto veljala miselnost "Pomembno je, da grad obnovimo, to, da bi se pa notri nekaj koristnega dogajalo, kar bi proizvajalo denar, da bi se obnavljalo, je pa banalna stvar." Zato se je v zadnjem času večkrat dogajalo, da smo obnavljali stavbe, ne da bi sploh vedeli, kaj se bo potem v njih dogajalo. Potem se nam dogajajo taki ekscesi, da nekaj obnovimo in opremimo, kot recimo temu en majhen bife, potem pa pričakujemo, da bo imel nekdo notri restavracijo. Upam, da bo postopno prevladalo spoznanje, da je treba razmišljati projektno.

Eden od takih projektov, za katerega se tudi zdi, da je bil premalo premišljeno narejen, je Ksevt. Januarja je odstopil vršilec dolžnosti, marca naj bi se zdaj ustavili vsi projekti. Kaj nameravate narediti, pričakuje se, da bo država vstopila v projekt?
To je zdaj vladni projekt, ni projekt samega ministrstva za kulturo. Pri tem naj omenim dve stvari. Prva je, da mora do izteka petletne pogodbe do 30. septembra, ki je povezana s tem, da je bil Ksevt kot zgradba financiran z evropskimi sredstvi (poleg državnih), izvajati kulturni program v tem objektu, da mora biti v njem določeno število obiskovalcev in tudi zaposlenih. To je en del zgodbe, drug del je pa, kaj bo potem s samim objektom in s Ksevtom kot javnim zavodom naprej. Dejansko je razmislek, da pristopi k temu tudi država in da z nekim širšim programom omogoči, da bo ta objekt res živel, da bo prinašal, tako kot sva se prej pogovarjala, vsaj pozitiven rezultat, seveda z neko podporo države. Čeprav tega marsikdo ne razume in mi zameri in čeprav mogoče v preteklosti stvari niso bile dobro premišljene, po eni strani mislim, da je to izjemen dosežek, da se je v Sloveniji oblikoval program, kot temu rečemo, kulturalizacije vesolja. Dejstvo pa je, da je to, da se je Ksevt kot objekt lociral v Vitanju, majhni občini, po mojem mnenju do neke mere utopično. Če bi mi bili malo drugačni, da bi se vsi angažirali, med drugim naredili tudi odlično cesto do te lokacije in poskrbeli za ustrezno promocijo, bi mogoče v 5, 10 letih postalo tako znana lokacija, da bi lahko eksistirala tudi na tem področju. Drugače pa misilm, da bi ta isti objekt načeloma potreboval močnejšo lokacijo, tudi v ekonomskem smislu.

Zdaj greva pa na drugo področje, na katerem ste pa tudi doma, saj ste diplomirali iz režije. V času krize se je proračun za film močno zmanjšal, medtem ko so nekateri drugi stebri kulture, kot je gledališče, krizo občutili v veliko manjši meri. Zadnjih nekaj let se stvari znova izboljšujejo, pa vendar ko spremljamo produkcijo malo širše na Balkanu, novi val srbskega in hrvaškega filma sta izjemna, pa vemo, da sta obe državi v zahtevnem gospodarskem položaju, imamo občutek, da bi lahko bilo bolje. Kako ste zadovoljni s filmsko produkcijo in stanjem filma?
Iz mnogih razlogov so izrazita razmerja med sektorji kulture deloma pogojena najbrž s tradicijo. Področja, ki so vezana na jezik, torej gledališče in književnost, so v podzavesti nekako ocenjeni kot najpomembnejša, druge dejavnosti pa so ocenjene nižje, in od tu izvirajo določena nesorazmerja pri financiranju, ki jih je kriza še poglobila. Kot kažejo podatki, je kriza nekaterim dejavnostim odnesla občutno več: tiste dejavnosti, ki so del nevladnega sektorja, so izgubila več sredstev. Če pogledamo gibanje proračuna na državni ravni od leta 2007 naprej, vidimo, da so določeni sektorji, torej uprizoritvene dejavnosti, glasba, tudi kulturna dediščina, praktično ostali na istih odstotkih, druge dejavnosti pa so izrazito padle. Najbolj so se zmanjšale naložbe, dejavnosti, kot sta film in knjiga, pa so izgubljale, nekatere celo za polovico. Ena izmed nalog, ki jih sam vidim, upoštevaje, da neke skokovite rasti proračuna ni mogoče pričakovati, je pa realna postopna rast, je, da bi morali povišanje sredstev nameniti za te dejavnosti, ki so zdaj podhranjene in podcenjene. Opcija, da bi enim segmentom znižali sredstva in jih prelili na druga, ne pride v poštev. Težava je tudi sistem zaposlovanja. Mislim, da je sistem zaposlovanja za zavode na področju umetnosti, tak kot je, kontraproduktiven, zato ker so to ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo, s kreativnostjo, vsiljen pa jim je položaj javnih uslužbencev. To pomeni, da ni pomembno, če je dober, kajti službo ima zagotovljeno. To zaposlene pahne v položaj, da se na koncu sprijaznijo, da tako pač je, in vztrajajo pri svojih pravicah, ki so pa v bistvu neskladne z naravo tega dela.

Kako pa je z združitvijo Slovenskega filmskega centra in studia Viba film? Je ta projekt zamrl, je ustavljen?
O tem se manj govori, pri teh stvareh poslušam strokovnjake. Vprašanje je, ali je to mogoče in smiselno, če je mogoče, pa je najbrž precej zapleteno.

Jeseni ste predstavili osnutek predloga medijske strategije, ki je bil deležen številnih kritik. V kateri fazi je zdaj, kaj lahko pričakujemo v praksi od te medijske strategije.
Namen te strategije je pravzaprav prvič, da moramo izhajati iz potreb uporabnikov, iz nečesa, kar imenujemo javni interes, osnovna potreba pri tem pa je, da želimo zagotoviti prebivalcem, kar je danes sicer vedno težje, da dobijo konkretne informacije, da dobijo različne informacije, nekaj, čemur bi rekli pluralnost, zato da si lahko ustvarijo tudi lastno mnenje in da so te informacije na koncu kolikor mogoče objektivne. Tu nastopita dve težavi; prva je, da na področju medijev delujejo zelo močne interesne skupine, ki imajo diametralno nasprotne interese, da ima RTV po logiki stvari popolnoma drugačno vlogo oz. interes kot lastniki komercialnih postaj in da postaja ključnega pomena pristnost tega digitalnega okolja, ki generira vrsto platform, ki sicer niso in se ne deklarirajo kot medij, v mnogih primerih pa dejansko delujejo na zelo podoben način. Recimo,če ima nekdo na Twitterju 50.000 sledilcev, je lahko njegov vpliv močnejši od praktično velike večine slovenskih medijev, saj nagovarja več ljudi. Na teh omrežjih se pojavljajo vsebine, ki so zelo podobne medijskim vsebinam, ali pa so tudi ukradene. Danes so resni razmisleki o tem, kako pravzaprav medij opredeliti in kako opredeliti tiste pojave, ki se sicer ne opredelijo kot medij, a v resnici delajo nekaj podobnega, pa ti nimaš pravice popravka, potem je tu vprašanje sovražnega govora. V zadnjem letu je postala zelo aktualna ta postfaktičnost, ko se skozi družabna omrežja plasirajo neke vsebine, ki dejansko mogoče sploh nimajo nobene realne osnove, govori se o dogodkih, ki se mogoče sploh niso zgodili, vzbudijo pa tak odmev, da vplivajo na vedenje velikega dela prebivalstva.

V kakšni fazi pa je zakon o RTV Slovenija?
Zdaj pripravljamo delovni osnutek. Kot sem že prej rekel, že pri strategiji se je pokazalo, da se s tem, ko poskušamo zaščititi neke interese uporabnikov, postavljajo neke omejitve temu neoliberalnemu razumevanju svobode, gospodarske pobude. Ena takih zgodb je, – pa pustimo, ali je to racionalno urejeno ali ne, vprašanje glasbenih kvot. Vprašanje je, ali lahko lobiji pravzaprav vse skupaj tudi preprečijo, kar se je v preteklosti že zgodilo. Mediji naj bi imeli nekaj funkcij, naj bi imeli informativno funkcijo, izobraževalno, kulturno funkcijo, tudi razvedrilno funkcijo. Če neki medij pravzaprav vzame samo še funkcijo razvedrila, je to še pravzaprav medij, ali je to glasbena skrinjica, ki ima pač neko večje območje?

RTV je pri tem med Scilo in Karibdo. Če gledamo z vidika uporabnika, bralci in gledalci nam očitajo, da nas financirajo, pa je zanje premalo njim všečnih vsebin. Kako ta koncepta skozi zakon in dejansko izvajanje pravzaprav uresničiti, ker da bi ostali brez naročnin, si pravzaprav nihče ne predstavlja, da bi pa padli v ta primež komerciale, pa nas obvezuje zakon.
Javna RTV je zavod, ki je najbolj zavezan javnemu interesu. Javni interes je seveda lahko splošen, interes vseh, po drugi strani pa tudi interes nekih relevantnih skupin znotraj. Ključno je to, da mora RTV kar najbolj ustrezati temu, kar sem prej rekel: da mora pokrivati vsa polja pričakovanj, sam vedno pravim, da je RTV tudi največji kulturni javni zavod v Sloveniji, pomemben je tudi za popularizacijo znanosti, odgovoren pa je tudi za razvedrilo, a vprašanje za kakšno razvedrilo. Če si neki drug medij lahko dovoli, da streže najbolj povprečnemu okusu, bi javna RTV morala biti neko merilo kakovostnega razvedrila, ki seveda verjetno zadovolji manjše število poslušalcev/gledalcev, ampak hkrati postavlja neke vrste norme za to na tem področju. Zato se mi zdi zelo pomembno pri zakonu opredeliti več stvari. To, kar govorimo in kar se mi je, moram reči, potrdilo prav v zadnjem času, je, da je treba RTV, kolikor je to mogoče, osvoboditi političnih vplivov in posegov. Drugič, da je treba jasno operedeliti, kaj sodi v doseg javne službe RTV, in to že do neke mere v zakonu; toliko kulturnega programa, toliko izobraževalnega, toliko za otroke, toliko za marginalne skupine (slepi, gluhi, manjšine), zato ker je javna RTV, to je ustavna kategorija zaščita manjšin in neke vrste pozitivna diskriminacija manjšin (vseh; invalidov, ljudi s posebnimi potrebami ...) in zato morajo vsi ti segmenti najti svoj delež in mora biti tudi ustrezen delež sredstev za te programe.

Se pa strinjam s tem, da ima RTV pravico ob tem, kar zagotavlja s prispevkom in programskimi kvotami, pravico delati tudi tržni program, ki pa mora biti zelo jasen. Kaj pravzaprav spada v tržni program in kaj je del tistega, kar je seveda za RTV absolutna prednost, torej javna služba. In tudi tržni program je pomemben iz dveh razlogov, pomemben je, da RTV ohranja popularnost in s tem veže nase gledalce in poslušalce in obiskovalce na svojih spletnih platformah. In hkrati, upajmo, pridobiva tudi neki prihodek, cilj je seveda tudi neki presežek prihodka, ki ga je mogoče potem še dodatno usmeriti v javno službo in izboljševanje kakovosti javne službe.

Ne morem mimo vprašanja o trenutnem stanju Slovenske filharmonije?
Mislim, da je stanje prišlo do točke, ko v tej konstelaciji ni možnosti, da bi to trajalo do takrat, ko naj bi imel direktor mandat, torej do jeseni 2018. Ne govorim o tem, ali ima orkester v vsem prav, ali ima direktor prav, mislim pa, da ko se v nekem kolektivu zgodi to, da se posega po tako drastičnih sredstvih, da je treba takrat ugotoviti, da tako naprej ne gre. In da je treba narediti neko racionalno potezo, tudi kompromisno. Direktorju sem predlagal, da bi bilo najbolje doseči ta kompromis, da se ta sezona izteče do konca, da se vmes naredi razpis za novega direktorja, ki bi mesto nastopil 1. julija. Tako lahko orkester naslednjo sezono noralno začne svoje delo, on pa bi imel pol leta časa, da uredi vse, kar je potrebno. Zagotavljam, da sem njega razumel, da je rekel, da se mu zdi to sprejemljivo in smiselno. Zdaj on trdi drugače, da je razumel, da bo šele do 1. julija razpis. Glede na dogajanje, ni mogoče pričakovati izboljšanja, lahko da se bomo srečevali s ponovnimi stavkami orkestra ... Prvi je seveda direktor, ki mora zagotavljati normalno delovanje in če njemu to ne uspe, je najprej najbrž on tisti, ki je odgovoren.

Kot pisatelju vam je skrb za jezik prirojena. Na področju glasbe so te kvote kljub vsemu nasprotovanju vzpostavile sistem, pri skrbi za jezik nasploh se pa zdi, da ta regulacija ni zadostna. Raba jezika zelo pada; nekateri mediji v varčevanju odpuščajo lektorje, opaziti je tudi številne tržniške oglase, ki so jezikovno nepravilni. Ali na tem področju ministrstvo nima nobenih vzvodov, da bi se tudi tu uvedla neka pravila.
Obstajajo zakonsko predpisane norme, ampak to je najbrž področje, kjer je s predpisi mogoče še najmanj urediti. Zakaj? Prvi dejavnik je sploh odnos do jezika, pri vseh govorcih ali uporabnikih, in tako kot smo mi zrelativizirali celo vrsto vrednot, od ne nazadnje vedenja, recimo, do vsakdanjega, do spoštovanja nekih norm, tudi pravnih, pomembna pa je tudi izobraženost.

Pred tremi leti ste v enem od radijskih intervjujev rekli, da se kljub vsem obveznostim še vedno potrudite in vsak dan napišete vsaj nekaj vrstic. Vam to še vedno uspeva?
Ja, seveda se zgodi, da mi mogoče ne uspe čisto vsak dan, pa vendar. Imam to sposobnost, da lahko pišem ali delam kjer koli, tudi na letalšču, če imam uro časa. Zdi se mi zelo pomembno, da se, če je le mogoče, res vsak dan ali kontinuirano ukvarjam s pisanjem, in sicer z različnimi vrstami. Zakaj? Zato, ker mislim, da je to pravzaprav tako kot šport in da moraš biti v kondiciji. Če pol leta ne bi nič pisal, bi izgubil neko sposobnost. Ne vem, kako je z drugimi pisatelji, ampak pri meni je tako, da bolj kot prostor, čeprav je tudi ta pomemben, potrebujem to, da padem v jezik, in to je najpomembnejše. Če ti pol leta ne pišeš, se ti začenja ta jezik razblinjati, zato je treba ohranjati kondicijo.

Ksenja Tratnik
Prijavi napako
Komentarji
janez-pokoncni
# 07.02.2017 ob 07:51
Trubar, Prešern in Cankar so bili vsi po vrsti deležni izjemne podpore ministrstev za kulturo, vsak v svojem času seveda. Peršak "ugotavlja", da so denarji, ki nam jih pobirajo in delijo "umetnikom" socialni korektiv. Povsem točno. Značilnost socialnih prejemkov je ravno ta, da jih prejemajo tisti, ki nič ne delajo. Po tej logiki je tudi 3/4 JS prejema socialni prejemek in ne plače. Mi, ki še hodimo v službe pa vsi nasmejani z veseljem to financiramo in se zadovoljujemo z nizkimi mezdami.
Srečni Luka
# 07.02.2017 ob 07:54
Anomalija ste vi gospod in vaš kulturni sektor, Tolstoj ali Dostojevski sta preživela zgolj zaradi lastnega dela.
luckyss
# 07.02.2017 ob 07:49
Tako se znajdemo v paradoksalnem položaju, da plačujemo ljudem prispevke, ne moremo jim pa dati denarja za projekte, da bi delali.

Povsem napačen pristop...
V kulturi in umetnosti naj delujejo tisti, ki čutijo do ustvarjanja notranji poziv in nujo in ne tisti, ki bi radi na ta način ugodno živeli..
Zato pa imamo instant kulturnike, ki po sporočilnosti niso dorasli povprečnemu "kralju ulice"..
apollo11
# 07.02.2017 ob 08:11
Klasika. Kot povsod drugje v javnem sektorju, so se tudi stvari izrodile. Kaj pa lahko drugega pričakuješ od javnega sektorja, kjer deluje 95% odlično ocenjenih javnih uslužbencev. Polom na celi črti.

Da pa minister iz levega političnega prostora prizna, da se je kulturni sistem spremenil v socialni sistem, potem vemo, da je vrag odnesel šalo. Kulturniki se pač ne zavedajo, da so viri omejeni. Problem pa je spet isti, vsi kulturniki se imajo za zelo pomembne in nepogrešljive, dejansko pa njihovo dela nimajo nobenega odmeva. Ne doma, kaj šele v tujini.
luckyss
# 07.02.2017 ob 07:58
Zdi se mi zelo pomembno, da se, če je le mogoče, res vsak dan ali kontinuirano ukvarjam s pisanjem, in sicer z različnimi vrstami. Zakaj? Zato, ker mislim, da je to pravzaprav tako kot šport in da moraš biti v kondiciji. Če pol leta ne bi nič pisal, bi izgubil neko sposobnost

Tipična izjava nekoga, ki na svojo dejavnost gleda kot na obrt..Je pač treba zbiti skupaj tisto kvoto palet, da opravičiš svoj obstoj..
Da takšne "palete" lahko zbija skoraj vsak povprečen državljan ni pomembno, saj nima vsak ustreznega dovoljenja oz. statusa..
Rak
# 07.02.2017 ob 08:17
Problem ni v tem, da naj bi se kulturni sistem spreminjal v socialnega, problem je v tem, da je ta sistem že vseskozi socialen in mu je potrebno vrniti status "kulturni", seveda za kulturo v pravem pomenu besede, ne pa, da že vsak, ki otepa prazno slamo, trdi da je to kultura, potrebna javne podpore.
Frodoš
# 07.02.2017 ob 08:26
Samo nakladanje, gre pa spet samo za denar.
Ppiikkaa
# 07.02.2017 ob 08:01
Minister je tedaj, ko ni hotel (mogel, smel) urediti razmer v Filharmoniji, dokončno dokazal, da Slovenija ne potrebuje Kulturnega ministrstva. In "luckyss" ima popolnoma prav.
Frodoš
# 07.02.2017 ob 08:19
Kulturni sistem se je v veliki meri spremenil v socialni sistem

Vse v kar se država vtakne postane "socialni sistem".
Mindmaster
# 07.02.2017 ob 08:08
Zakaj minister govori v tretji osebi namesto v prvi? Ze v prejsnjem totalitarnem rezimu so prepoznali koristnost izrabe kulture za propagando, zato so po tranziciji isti obrazi s tem tudi nadaljevali. Priklopiti poslusne ljudi na drzavne jasli, v zameno pa ti skrbijo za ugodno politicno klimo. Ko je sila, pa "spontani protesti".

Slovenija ministrstva za kulturo ne rabi. V glasbenih kvotah in davku na internet ni nic kulturnega. Naj ljudje malo zadihajo za spremembo.
Chope
# 07.02.2017 ob 10:22
Slovenska kultura je preživela zaradi srčnosti slovenskega naroda, ne pa zaradi plačanih kulturnikov. Mecen Zois je materialno podpiral tudi kulturnike in to ne nemške ali italijanske, ampak slovenske. Zaradi takšnih Slovencev kultura ne bo umrla.
Chope
# 07.02.2017 ob 09:00
Kulturniki si naj najdejo svoje mecene in z njihovim denarjem zganjajo kulturo.
samogledam
# 07.02.2017 ob 10:47
g.Persak o cigavi kulturi je govora ? ko sem po dolgem casu zopet prisel v Ljubljano sem bil presenecen, kaksna zvrst kulture odmeva....po radijskih postajah ameriskaglasba, po TV postajah ameriski tretjerazredni strelski filmi, v MGL so polgoli igralci kricali se zvijali in psovali, da sem med odmorom to histerijo zapustil, zaradi mojega zdravja. V soboto zvecer sva z zeno odsla na sprehod ob Ljubljanici, pred Presernovim spomenikom je pela hrvaska pevka, na trznici so odmevali latino ritmi na Kongresnem trgu pa je bosanski moderator oz.komedijant primitivno obnavljal seks iz mladosti...
Brez zamere, nisem bil preprican da sem res v kulturnem mestu Ljubljana.Za oko lepo za uho grdo !
Chope
# 07.02.2017 ob 09:16
Pa še to, zakaj hudiča se plačujejo kulturniki, ki sodelujejo na državnih proslavah, kulturnih dogodkih, če že prejemajo državno plačo, oz. zakaj za državne kulturne dogodke najemati kulturnike, ki niso na državnih plačah. Njihova obveza je, da če že prejemajo nek dohodek iz državnega proračuna, da nekaj ustvarijo zastonj tudi za državo. Upam, da bo tole minister prebral.
janko49
# 07.02.2017 ob 09:10
Denar, ki ga davkoplačevalci dajemo za kulturo, gre dejansko za t.i. kulturnike (samostojne kulturne delavce - poglejte razvid in vas bo kap) in ne za kulturo (storitev ali izdelek).
dStroj
# 07.02.2017 ob 06:35
Tolk zaslužnih, pa tolk mal piškotkov...
Bolek
# 07.02.2017 ob 10:29
@ KLIPAN

Takšna kultura oz. kulturniki, kot je pri nas, je samo za izbrano politično elito, v glavnem levo jaro gospodo, za plebejce pa ti kulturniki ne naredijo nič!

Edini prispevek za plebs je obveza, da te kulturnike plačuje.
kromo-som
# 07.02.2017 ob 09:26
Peršak: Kulturni sistem se je v veliki meri spremenil v socialni sistem

Če Peršak ne razume, da je to bistvo politike v kulturi, potem ničesar ne razume. Tržno uspešni projekti ne potrebujejo državne pomoči. slednjo potrebujejo ljudje, ki so se predali kulturnemu ustvarjanju, od katerega ne morejo (pre)živeti. Če se vlada odreče socialni politiki v kulturi, potem tudi ministrstva za kulturo ni treba. Da bo ministrstvo le še servis za delitev privilegijev oziroma talanje javnega denarja privilegirancem, je nevzdržno.
luckyss
# 07.02.2017 ob 08:52
@frodik
To je, tako kot vsako drugo delo, "matranje".


Takšno mnenje je zanesljiv znak za zgrešen "poklic"..
Bolek
# 07.02.2017 ob 08:17
Veliko raje imam tamburaše, harmonikarje in ansamble z narodno glasbo, kot pa te tako imenovane "kulturnike", podobne ministru za kulturo.

Sicer pa bi bilo za ministra bolj primerna titula "ministrant".

Komu pa je ministriral, pa uganite sami.
janko49
# 07.02.2017 ob 10:38
Ko ni bilo Ministrstva za kulturo, smo imeli Prešerna, Cankarja ipd., sedaj pa imamo samostojne kulturne delavce, pa nimamo več kulture (čeprav za to plačujemo ogromne denarje = proračun + sponzorji + obiskovalci).

Nekaj mora biti s tem konceptom zelo narobe.
apollo11
# 07.02.2017 ob 10:06
@tuintam

Preveč filozofiraš in kompliciraš. Potrebno je definirati problem. Problem pa je, da se je sistem izjalovil. Kot vse ostalo kjer javni sektor odloča. Slovenija namenja veliko denarja za kulturo, poglej število profesionalnih gledališč, oper, orkestrov, muzejev, ...itd. Tega je ogromno. In veliko gre še za financiranje programov. Ampak kulturniki so nenasitni, hočejo še več in več.
Oprosti ampak v Sloveniji ne obstaja 2.000 kulturnikov, ki bi si s svojo kvaliteto, izjemnostjo in razpoznavnostjo zaslužili podporo s strani države. Ker to potem res ni več kultura, ampak socialni sistem.
pikam_dopust
# 07.02.2017 ob 10:01
BTW Kdaj bo pa Peršak šel v penzijo? 70 let >> 65 let, kolikor ta zakon določa za razne podobne "funkcionarske prisklednike" kot je on.

Človek se je celo življenje presedal iz fotelja v fotelj. Nekaj je res pisaril, ampak daleč od kakšnega presežka. Tudi tale intervju je očitno napisal "na letališči - vrstico po vrstico". Nič posebnega. Neškodljivi funkcionarček, ki je daleč najbolj znal poskrbeti sam zase. Če čakate, da bo kaj naredil, se boste zelooooo, zelooooo načakali.
Forex
# 07.02.2017 ob 09:10
Kot pravi, je treba RTV čim bolj umakniti iz političnih lovk
Komedije pa še pišete? Kot bi rekel volku, naj gre trop drugam, ker tu je on glava! Verjamem, da se da oprati glavo marsikomu, kar delate že dolgo, a se bojim, da boste spregledani g. Peršak. Kaj je z filharmonijo? AJA??? Napačna politična opcija??? Res se Vas da brati kot otroško slikanico.
Skippy
# 07.02.2017 ob 10:54
Živjo, dragi komentatorji, posebno tisti, ki tako obširne pišete o umetnosti in pisateljevanju.

Zakaj bi morali mi vsi plačevati za umetnost in pisateljevanje? Naj si denar služijo sami. Vsak je lahko za sebe umetnik, tisti, ki so dobri, pa si bodo itak zaslužili za preživetje.
janko49
# 07.02.2017 ob 09:08
"Kulturni sistem se je v veliki meri spremenil v socialni sistem", pa saj so se leta in leta t.i. kulturniki zavzemali za to (in še vedno se). Še vedno hočejo socialni sistem, ki jim ga naj zagotovi država (davkoplačevalski denar) za socialne in druge prispevke, medtem ko bi ostalo pridobili na "trgu".

Primer: Igralec - Za svojo osnovo so zaposleni (ne da delajo) npr. v Drami, medtem ko na trgu (RTV, POP, razna komercialna gledališča) pobere večji dodatek. Podobno kot zdravniki.
Mindmaster
# 07.02.2017 ob 10:27
@KLIPAN

Kulturo ohranjamo ljudje zaradi notranje potrebe po povezanosti, po ohranjanju tistega, kar nam je skupnega. Zato najbolje vemo, kaj je vredno financirati.

Kulture ne vzdrzuje drzava. Drzava vzdrzuje kulturnike, kulturo pa unicuje oz. dovoljuje propadati.

Na Portalplus redno objavljajo clanke o norosti glasbenih kvot. Najvecji lobisti za kvote pa danes, ko so si zagotovili ohranitev rent, pojejo v hrvascini in italijanscini.

Po Sloveniji je en kup grascin in podobnih, nekoc imetnih objektov, ki so bili v revoluciji nacionalizirani in izropani. Danes je ogromno te arhitekturne kulturne dediscine v rusevinah ali pa na poti tja, ker je ostala ujeta v birokratski vojni zoper denacionalizacijske upravicence ali vlagatelje, ki jih blokira drzavni kulturniski aparat. Zato hvala lepo za taksno drzavno skrb za kulturo.
Janček
# 07.02.2017 ob 09:32
Glede na dogajanje (v SF op. Janček), ni mogoče pričakovati izboljšanja, lahko da se bomo srečevali s ponovnimi stavkami orkestra ... Prvi je seveda direktor, ki mora zagotavljati normalno delovanje in če njemu to ne uspe, je najprej najbrž on tisti, ki je odgovoren.

Ja potem pa odstopite že enkrat, g. Peršak, ali pa omenjena pravila veljajo samo za druge? Tipično sprenevedanje in izmikanje, gre za prikrito vmešavanje politike v kulturo, odobravanje sporne stavke in za rušenje vodstva SF. Če že kdo, bi moral minister Peršak prvi ponuditi svoj odstop.
sagoza
# 07.02.2017 ob 09:17
Kulturni sistem se je v veliki meri spremenil v socialni problem!
kromo-som
# 07.02.2017 ob 09:30
Denar, ki ga davkoplačevalci dajemo za kulturo, gre dejansko za t.i. kulturnike (samostojne kulturne delavce - poglejte razvid in vas bo kap) in ne za kulturo (storitev ali izdelek).

Janko,
največ denarja potroši kulturna birokracija.
kotzi
# 07.02.2017 ob 11:37
a mi lahko kdo opise njegov ustvarjalni opus..kaj je ustvaril...
apollo11
# 07.02.2017 ob 11:11
@tuintam

Ah nima smisla....pišeš dolge traktate, ki na prvi pogled izgledajo komplicirano in učeno, ko pa jih preberes pa vidiš da gre bolj kot ne za prazno nakladanje in "pametovanje". Nikjer kakšnih operativnih rešitev, samo non stop filozofiranje zaradi filozofiranja. Ker pač lahko. Output in rezultat tako ni važen, samo da "pametujemo". To je klasični briokratsko - uradniški mindset.
Lovec
# 07.02.2017 ob 11:02
G. Peršak ne razume, da tisti, ki delamo za trg si moramo plačo prislužiti, če si dober je denarja več če si slab pa manj ali pa nič.

Drugače je v JU in DU skratka v JS, kjer dobiš dobro plačo ne glede na kvaliteto. Če tako dobro služiš vrsto let, verjamem, da je ta miselni preskok težak oz. skoraj nemogoč.
janko49
# 07.02.2017 ob 10:46
@KLIPAN - Boljševizem (izpopolnil pa je še stalinizem) so kulturnike pojmovali kot kulturne delavce (oz. inženirje) , za katere je morala skrbeti država. Ali kot komiteje, ali kot ministrstva ipd.?

Takšen koncept institucionalizacije kulture oz njenih izvajalcev je še vedno prisotna v Sloveniji. Čas bi že bil, da bi bili kulturniki samostojni (torej ne odvisni od države), odvisni od sponzorjev, trga ipd.

Seveda pa tega naši t.i. kulturniki nočejo, hočejo davkoplačevalski denar brez omejitev, hkrati pa zraven delovali še na trgu. Za sebe zahtevajo privilegije (dohodnina) in jo tudi imajo. Toda kulture je vedno manj, davki so vedno višji in vzpostavlja se neenakopravnost.
FrenkMate
# 07.02.2017 ob 09:53
Potem naj se prijavijo na socialno, ne na kulturno ministerstvo.
pkorosec
# 07.02.2017 ob 12:26
in ta kulturnik bi kulturo reseval z novim davkom na internetni prikljucek. Aja, ta davek pa v clanku ni niti z besedo omenjen.
Frodoš
# 07.02.2017 ob 11:46
Kulturo ustavarjamo vsi posamezniki in ne samo nekaj državnih priviligirancev oz. politikov tipa Peršak, ki ostale gledajo zviška in zahtevajo vedno več denarja.
Mikita
# 07.02.2017 ob 09:13
Kultura pri nas je predvsem talec uradnikov na ministrstvu za kulturo. Pluvanje po ustvarjalcih jim zelo ustreza, v bistvu se mu mnogokrat pridružijo, ker s tem skrijejo svojo koruptivnost in nesposobnost. Ne glede na obseg programov in financiranja, je tam zmeraj večje število ljudi, ki si zmišljujejo nove in nove papirologije, ki jih sami niso sposobni obdelati v zakonitem roku, da ne omenjamo nebroj slovničnih, pravnih in drugih napak.
Ministrtvo za kulturo ni organ, ki bi skrbelo za ravoj kulture, ampak skrbi izključno za svoje zaposlene, ne glede na njihova početja. Ustvarjalci so servis birokratom in alibi za njihove plače kljub skabemu delu, tako sistem zgleda v resnici. In vsakomrat, ko bi kakšen uslužbenec moral odletet, si izmislijo agencijo in ta osebek dobi tam direktorsko mesto. Na ministrstvu so vsi neki šefi, če niso sekretarji, pa so direktorji direktoratov.
Položaj kulture pri nas je slab predvsem po zaslugi oholega aparata na ministrstvu za kulture, ki se je od osamosvojitve do danes pomnožil za najman trikrat. Kako to, da kulturi generalno gledano gre slabo, aoarat se je pa tako namnožil. Logično sklepanje, aparat je sam sebi namen.
V zadnjem obdobju vsakokratna vlada na mesto ministra postavi čim manj kompetentno osebo, da ima mir. To je kulturna politika. Bog ne daj, da bi bil minister kakšna sposobna, velika in relevantna osebnost, pred katero bi imeli rešpekt.
Zdajšnjemu ministru je uspel neverjeten nateg. Hkrati potekajo razprave o večini zakonodaje s področja kulture. Kako bo ta aparat, ki enega normalnega razpisa ne zna več speljat v zakonskem roku, predelal vso to zakonodajo naenkrat. Kadar delaš vse naenkrat, nisi naredil nič. Dokumenti o katerih se razpravlja so nedostopni javnosti in razpravlja se kar na pamet.
Ja, ustvarjalci morajo pomest pred svojim pragom, ampak treba pa je temeljito očistiti hlev na Maistrovi, v katerem neučinkovito upravljajo s kulturo, kjer jim ni več jasno, da so oni pristojni za kulturo in jih davkoplačevalci ne plačujemo zato, da jo bodo uničevali. Ta vloga je podeljena ministrstvu za finance in njihovemu neznanju o ekonomski soodvisnosti različnih dejavnosti, ki ne razume niti najosnovnejših podatkov in mantra o tem, kar mantrajo vse neuspešne države, zato pa gredo na koncu največje subvencije tja, kjer bi se moral delat denar-v banke.
Dr. Antimafija
# 09.02.2017 ob 10:47
mokre sanje:

drzavna sluzba, davkoplacevalski denar, delam kulturo
vnk
# 07.02.2017 ob 14:09
Osnovna napaka se je zgodila leta 1991. Ko je Demos izbral neoliberalni model države. Posledično država ni investirala v kulturo, zato ker kulturniki so vest naroda in nadloga za oblast - zato je v interesu politike, da je kultura podhranjena, da nima moči! Sramota.

Sramota je prej, da se tebi dovoli tu trolati.
Frodoš
# 07.02.2017 ob 11:55
Gospod Peršak misli, da je kultura in kulturno ministrstvo eno in isto.
Bolek
# 07.02.2017 ob 07:47
V Sloveniji vlada demokracija, tudi v kulturi nekaterih na RTV.
Ples
# 07.02.2017 ob 16:25
Če ti pol leta ne pišeš, se ti začenja ta jezik razblinjati, zato je treba ohranjati kondicijo.

Zanimiva teza ... Ampak meni se bolj zdi, da če te je strah, da se ti bo v pol leta jezik začel razblinjati, potem mogoče nisi ravno ustvarjen za pisatelja ;)
Ples
# 07.02.2017 ob 16:19
Jaoj, kakšni dolgovezni odgovori, to ni za brat :(

Me pa preseneča, da je toliko komentarjev.
Chope
# 07.02.2017 ob 14:36
"Povzetek"Mecen Zois
No, zdaj pa napiši še kakega mecena slovenske kulture 21. stoletja. Razen MzK, seveda.

Kaj praviš na Janeza Škrabca, ali pa na Mira Senico, pa kakršenkoli že je. Jih je kar nekaj.
pikam_dopust
# 07.02.2017 ob 12:52
Gledalci vam očitamo, da delate nekvaliteten (na osnovni, obrtniški ravni) program, in da kljub naročnini krepko pretiravate z reklamami in TV-šopingom.

Bravo.
Npr trenutno piše, da se prenaša smučanje (po sporedu - do 13:35).
V resnici se zadeva praviloma konča cca 20 minut prej (bomo videli, če bo tudi danes tako), da se lahko v neskončnost ponavljajo Dormeo reklame. Pa četudi se tekma sploh še ni končala. Marsikaj prenesem (tudi reklamne vložke - seveda v normalni meji), ampak to je pa res porazno in ponižujoče do gledalca. Tudi najbolj vztrajni preklopijo.
zozozo
# 07.02.2017 ob 12:43
Če gledamo z vidika uporabnika, bralci in gledalci nam očitajo, da nas financirajo, pa je zanje premalo njim všečnih vsebin.

No, to ni čisto res. Nihče od javne televizije ne pričakuje, da bo servirala všečne vsebine tipa PopTV. Gledalci vam očitamo, da delate nekvaliteten (na osnovni, obrtniški ravni) program, in da kljub naročnini krepko pretiravate z reklamami in TV-šopingom.
ajvard
# 07.02.2017 ob 12:40
magnapurga

glej, Peršakova dela so, ne glede na količino (ne)izposoje njegovih knjig, pod vsakim standardom, ki opredeljuje umetniško delo.

po domače: res je brezvezen. v kolikor meniš drugače, mi povej nek njegov naslov, ki je vsaj približno vreden branja. sam sem se samoprisilil pred leti in prebral tri. ostale pa zgolj samo še prelistal, ker res ne gre, je preveč drugega kvalitetnega na voljo.
pikam_dopust
# 07.02.2017 ob 12:25
BTW Sem pozabil dopisati, da se vnaprej opravičujem Peršaku, ker sem direktno povedal, da ne vidim umetniške vrednosti v njegovih delih. In tudi ne vidim nič konkretnega v tem intervjuju - pač spet našteva razne probleme in to je vse. Ne vidim rešitev. Očitno je dober politični kader in to je skrivnost njegovega uspeha - veliko jamranja, s katerim se seveda lahko vsak strinja, nikoli pa nobenih rešitev, ker te seveda vedno (vsaj nekoga) zabolijo. To pa za politika ni preveč zaželeno. Škoda.
pikam_dopust
# 07.02.2017 ob 12:15
a mi lahko kdo opise njegov ustvarjalni opus..kaj je ustvaril...

Dobro vprašanje. :)
Lani je napisal roman Stanja, ki si ga - po današnjih informacijah iz Cobissa - nihče noče izposoditi. Mora biti noro dobro delo. :) BTW Tekst je dolgočasno napisan; opisuje nek par srednjih let, kako živita (npr natančno opisuje, kaj jesta za kosilo, kako se oblačita itd). Stavki novinarsko preprosti in suhoparni, nič hudo zapletenega kot npr. "molk je zlato in zlato je molk" itd. Malo pogooglaj, saj boš hitro našel. Rabiš veliko samodiscipline, da to prebereš (pa sam ne sodim med ljudi, ki ima ravno težavo z branjem različnih besedil). Ima še nek roman Usedline, ki si ga tudi nihče noče izposodit (npr. v Mestni Knjižnici v Lj imajo 37 izvodov, trenutno izposojenih samo 5 komadov). Pa njegov roman Sredobežnost - ista knjižnica ima 20 izvodov, izposojen samo en. In to je vse, kar je napisal v zadnjih 25 letih (političnih pamfletov, kot npr. tale intervju, ne štejem med umetniška dela - tega je sicer pri njemu zelo veliko). Pač običajen človek, ki vmes za hobi še malo piše. Nič posebnega, nikoli nobene nagrade itd. Človek se vpraša, čemu imajo kupljenih toliko izvodov, če tega nihče ne bere....?

Verjamem, da vse sodi po sebi - češ "saj jaz zase vem, kako sem, pa tako so tudi drugi". Hudič je, da niso vsi taki kot je on. On ni pisatelj, pač pa novinar, ki piše eseje. In to se mu zelo pozna. Pri njemu je toliko umetniškega kot je umetniškega v dnevnem poročanju Rosvite Pesek na RTVSlo (tudi romani so taki, kot bi pisal novinarsko poročilo).

@ajvard
"vsak evro naložen v kulturo, je dobro naložen evro.

tako v duhovnem, kot v finančnem smislu.
kultura poganja še mnogo dejavnosti zraven, od turizma, prodajaln, tiskarjev, oblikovalcev...

v Belgiji so izračunali, da se 1 evro, ki ga vložijo v kulturo povrne v obliki 1,3 evra. zato so med finančno krizo sredstva za kulturo celo povečali.

ampak dopovedati to komu na senčni strani Alp..."


Bravo. Se strinjam. Ne boš nikoli dopovedal. Ker nobenemu ne pade na pamet, da bi morebiti pa pogledal čez plot, kako imajo drugje to urejeno, zakaj imajo tako urejeno, kakšni so rezultati.... Zakaj bi? Če smo pa vsi Slovenci noro pametni in točno vemo, da je to sama lopovščina (preveč sklepamo po raznih Peršakih)...
Kazalo