Gneča pred konzulatom Republike Slovenije v Banjaluki je na dan uradnih ur konzulata običajen pojav. Foto: Luka Lukič
Gneča pred konzulatom Republike Slovenije v Banjaluki je na dan uradnih ur konzulata običajen pojav. Foto: Luka Lukič

V Slovenijo sem prišel prek svojega očeta, ki dela v Sloveniji in mi je tudi uredil službo pri trenutnem gazdi. Delal sem pol leta na črno, zdaj pa se je gazda odločil, da bo moj položaj legaliziral.

Vrsta
Večina prosilcev za delovno dovoljenje v Sloveniji prihaja pred konzulat s podobno zgodbo. Redne službe ne dobijo ali pa delajo za 210 evrov mesečno, kolikor znaša minimalna plača v BiH-u. Slovenijo vidijo kot izhodišče za boljše življenje tako zase kot tudi za svoje otroke. Foto: Luka Lukič

Težko mi je tu pustiti ženo in otroke, ampak druge rešitve ne vidim. Tu ne vidim nobene prihodnosti več.

Čakalna vrsta
Čakalna vrsta je urejena s številkami, ki jih nato v skupinah po pet kličejo v prostore konzulata. Foto: Luka Lukič

Tukaj me ne čaka nič. Nimam žene ali otrok, zato se mi ni bilo težko odločiti. Mogoče se mi v Sloveniji zgodi kaj slabega, ampak če ostanem tukaj, zagotovo vem, da me ne čaka nobena boljša prihodnost.

Prstni odtisi
Čakajoči morajo v vrsto pred konzulat najmanj dvakrat. Prvič oddajo svoje podatke in prstne odtise, drugič, če je vse drugo izpolnjeno, pa prejmejo kartico z delovnim dovoljenjem. Foto: Luka Lukič

Najtežje je bilo to pojasniti najmlajši hčerki, ki je takrat imela štiri leta. Kako pojasniti štiri leta staremu otroku, da bo očeta zdaj videla le enkrat mesečno?

Konzulat
Konzulat si v Banjaluki deli vhodna vrata skupaj z lokalno podružnico NLB-ja. Foto: Luka Lukič

To sploh ni čakalna vrsta. Moral bi videti, kako je pred nemškim konzulatom v Sarajevu. Tam se čaka po leto dni, da se dejansko pride na vrsto.

Kartica
Dobrih dvajset dni po oddaji biometričnih podatkov prejmejo bodoči migrantski delavci kartico z delovnim dovoljenjem v Sloveniji. Foto: Luka Lukič

V Sloveniji delam že 10 let, zdaj pa sem oddal vlogo za svojo ženo, pa upam, da bo lahko prišla k meni z obema sinovoma, da bomo končno zaživeli skupaj.

Konzulat
Pred vhodom v konzulat so tudi podrobna navodila glede potrebnih dokumentov za izdajo delovnega dovoljenja. Foto: Luka Lukič

Mlad človek tukaj nima česa iskati. Poskusil sem iskati službo, a povsod hočejo samo izkušnje. Če delaš na črno, pa se potem zgodi, da sploh ne dobiš plače.

Čakanje
Čeprav se zavedajo, da jih v Sloveniji čakajo tveganja, kot so neizplačane plače ali drugi zapleti, pa upanje v boljšo prihodnost ostaja. Upanje v boljšo prihodnost v svoji državi so namreč skoraj vsi že izgubili. Foto: Luka Lukič

Življenje v mestu je dražje, na vasi pa so stroški nekoliko nižji, a možnosti za službo so tam še manjše kot tukaj v mestu.

Stop Korupciji
Večina čakajočih pred konzulatom za slabe razmere v BiH-u krivi politike. Naključje pa je hotelo, da so tisti dan nasproti konzulata policisti predstavljali svojo preventivno akcijo Stop korupciji. Foto: Luka Lukič

Sin se mi je že pridružil, upam, da se mi bo lahko tudi drugi, pa da bosta vsaj onadva imela prihodnost. Slovenija je vendarle v EU-ju in od tod gredo lahko povsod, v Avstrijo ali Nemčijo.

Policistka
Za urejanje vrste pred konzulatom skrbi policistka, ki rutinirano daje navodila čakajočim glede razporeditev in vstopanja v prostore konzulata. Foto: Luka Lukič

Ni večjega darila kot imeti možnost gledati svoje otroke, kako odraščajo.

Čakanje
Čakalna vrsta pred banjaluškim konzulatom po trditvah čakajočih ni nič v primerjavi s čakalno vrsto pred nemškim konzulatom v Sarajevu. Foto: Luka Lukič

Najin pogovor kmalu prekine policistka z rutiniranim navodilom čakajočim: "Tisti z otroki imate prednost, drugi pa se, prosim, postavite tu na ploščad, tako da ne stojite na pločniku, in počakajte na svojo številko." Navodila, ki jih policistka ponovi trikrat tedensko, ko ima konzulat uradne ure, in mora skrbeti za prost pretok prometa na bližnjem pločniku in prost prehod v poslovalnico NLB-ja, ki si deli vhod s slovenskim konzulatom.

Navodil policistke so bili najmanj veseli mladostniki brez otrok, ki so se tako morali prestaviti na konec vrste. Med njimi tudi fant v poznih dvajsetih, po poklicu je ekonomski tehnik, a njegova karierna pot ni sledila izobrazbi. "Mladi človek tu ne more dobiti zaposlitve, saj povsod iščejo samo ljudi z izkušnjami, ki jih sam nimam. Nazadnje sem delal kot natakar v nekem lokalu. Na mesec sem prejel okoli 210 evrov, delal pa sem vsak dan." Na vprašanje, ali je delal na črno, z nasmehom prikima: "Seveda. Nihče te noče prijaviti."

210 evrov minimalne plače
Znesek 210 evrov, ki sicer predstavlja minimalno plačo v Bosni in Hercegovini, je na svojem zadnjem delovnem mestu prejemala večina čakajočih pred konzulatom. Približno 70 evrov več pa je prejemal njegov mlajši brat, ki je prav tako čakal na delovni vizum v vrsti pred konzulatom. "Sedem let sem delal v tekstilni industriji, dokler niso prišli novi lastniki in me najprej premestili v drugo, hčerinsko podjetje, potem nas pa vse obvestili, da smo tehnološki presežek."

Pred tem je bil še razmeroma zadovoljen s svojim položajem v tekstilni industriji, kjer je že prvo leto spoznal svojo boljšo polovico, s katero sta bila potem sedem let sodelavca, v tem času pa dobila tudi dva otroka. "Če sva oba zaslužila skupaj okoli 600 evrov, smo lahko preživeli mesec, a z eno plačo to ni več mogoče," pripoveduje med čakanjem v vrsti, kjer ga poleg brata spremlja tudi njegova žena, ki se pozneje namerava tudi sama prestaviti med čakajoče in skupaj z družino priti v Slovenijo. "Težko mi je tu pustiti ženo in otroke, ampak druge rešitve ne vidim. Tu ne vidim nobene prihodnosti več."

Najprej poskusno delo na črno
Večina čakajočih ima za seboj podobno zgodbo. Doma delajo za zneske v vrednosti slabe tretjine slovenske minimalne plače, pri čemer si nihče ne obeta, da se bodo razmere za življenje kadar koli izboljšale. Potem pa na obisk pride znanec ali sorodnik, ki dela v Sloveniji, in pove, da prejema pet evrov na uro, pokaže svoj novi avtomobil in odločitev je čedalje bližje. Ta sorodnik potem tudi prihodnjega delavca poveže s prihodnjim delodajalcem v Sloveniji in pot pred konzulatom se začne.

Tako je tudi mlad, komaj dvajsetletni fant čakal na oddajo svojega prstnega odtisa, potem pa bo dobrih 20 dni čakal na izkaznico. Izučil se je za varilca in ta poklic že opravljal tudi v Sloveniji. "V Slovenijo sem prišel prek svojega očeta, ki dela v Sloveniji in mi je tudi priskrbel službo pri trenutnem gazdi. Delal sem pol leta na črno, zdaj pa se je gazda odločil, da bo moj položaj legaliziral."

Nadure? Navajen sem delati.
Sicer pri trenutnem gazdi opravi tudi več nadur, ki pa mu jih ta tudi plača po dogovorjeni urni postavki pet evrov neto. V najboljšem mesecu je tako pri gazdi zaslužil 1.800 evrov. "Ko bi ti videl, kako je, ko po takem mesecu prideš domov in kaj vse si lahko privoščiš," se spominja zazrt na drugo stran ceste. Povprašam ga o izdatni količini nadur, ki jih je za tak znesek moral opraviti, a mi odgovori, da je vajen delati. "Delal sem že kot mlad fant, tako da sem pomagal pri različnih opravilih sosedom v vasi in tako kaj malega zaslužil," pripoveduje in doda, da je oče s svojo plačo v Sloveniji družini lahko pomagal, ni bilo pa to dovolj za preživetje celotne družine.

Preden se bodoči migrantski delavec postavi v vrsto pred konzulat, mora prvi korak narediti delodajalec v Sloveniji, ki mora za posameznega kandidata oddati vlogo za delovno dovoljenje. Šele ko je zadeva v Sloveniji urejena, ta delavec najprej na konzulatu v BiH-u da svoje prstne odtise in druge morebitne podatke, potem pa po dvajsetih dneh čakanja lahko prevzame tako želeno izkaznico, ki izkazuje delovno dovoljenje, ki ga moji sogovorniki imenujejo dovolilnica za pot k boljšemu življenju.

Pot v raj ... ali pekel?
Stroški upravnega dovoljenja znašajo okoli 75 evrov in bremenijo delodajalca, vendar taka ureditev ob želji po boljšem življenju odpira na stežaj vrata posrednikom, pred katerimi svarijo tudi na spletni strani zavoda za zaposlovanje. Nekateri gazde tudi izkoristijo nevednost in plačilo za poskusno delo, ki poteka na črno, "poravnajo" kar s stroški priprave ustreznih "papirjev". Med mladimi v vrsti je kar nekaj takih, ki so za ureditev "papirjev" plačali znatno višji znesek od 75 evrov.

Prav te je najbolj nagovarjal tudi predstavnik Delavske svetovalnice, ki je v Banjaluki opozarjal delavce pred plačilno nedisciplino, neupravičenim odjavljanjem, neplačanimi nadurami in drugimi pastmi, ki čakajo tuje delavce v Sloveniji. Prepričan je, da se zanje, če jim delodajalec že na začetku neupravičeno obračuna stroške upravnih taks, bolj kot pot v raj začenja pot v pekel, kjer jih ne čaka boljši jutri, temveč znoj in kri.

Pred leti že delal za slabega gazdo
Nagovarjanje predstavnika Delavske svetovalnice, ki so ga spremljale tudi kamere tamkajšnjih medijev, je nekoliko zmedlo rutino policistke, ki je prišla znova opomnit čakajoče, naj se ne zadržujejo na pločniku, in sprejet naslednjih pet kandidatov. Še bolj pa je zmotilo nekoga na konzulatu, ki je poklical policijo. Ob prihodu so policisti predstavnika Delavske svetovalnice popisali in po krajšem pogovoru zapustili prizorišče.

A tudi navzočnost policije in opozorila predstavnika Delavske svetovalnice niso odvrnila ljudi od čakanja v vrsti. "Vem, da se lahko zgodi tudi, da mi gazda ne plača ali kar koli podobnega, zato bom pač pozornejši. Gotovo pa vem, da me tukaj ne čaka boljša prihodnost," pripoveduje 27-letni elektrotehnik, ki se je v Sloveniji že dogovoril za delo voznika tovornjaka pri večjem prevozniku. "Pred leti sem že delal v Sloveniji za slabega gazdo, ki mi ni plačeval. Upam, da bo tokrat drugače."

Življenje je pač tvegano
Vprašam ga, ali pozna še koga, ki ima slabe izkušnje z gazdami v Sloveniji, pa mi prikima. "Povsod so dobri in slabi ljudje. V sosednji vasi, kjer živim, je nekdo umrl pri nesreči na delu, pa se jim potem gazda sploh ni javljal na telefon, sami so potem morali urejati daljši postopek okoli prevoza trupla v domovino. "To je res izčrpavajoča izkušnja za sorodnike. Grozno," pove s pogledom, uperjenim v tla.

A kljub temu ga tudi taka zgodba ne prestraši pred vrnitvijo v tujino. "Če bi tako razmišljal, potem sploh ne bi vstal s postelje. Slabe stvari se ti lahko zgodijo povsod. Življenje pač prinaša tudi tveganja." S tveganji, ki jih prinaša odhod v Slovenijo. "Tukaj me ne čaka nič. Nimam žene ali otrok, zato se mi ni bilo težko odločiti. Mogoče se mi v Sloveniji zgodi kaj slabega, ampak če ostanem tukaj, zagotovo vem, da me ne čaka nobena boljša prihodnost."

Slovenija ni na koncu sveta
Fant ni edini, ki je obupal nad razmerami v svoji državi, tudi komaj 19-letni poklicni mesar, ki se pridruži najinemu pogovoru, ne vidi svoje prihodnosti v BiH-u. "Mlad človek tukaj nima česa iskati. Poskusil sem iskati službo, a povsod hočejo samo izkušnje. Če delaš na črno, pa se potem zgodi, da sploh ne dobiš plače." Fant si je v Sloveniji že uredil službo s pomočjo svoje sestre, ki že tri leta dela in živi v Sloveniji, in je tako kot večina drugih čakajočih pred konzulatom že opravil uvajanje na črno. "Tukaj nimam ničesar, kar bi me zavezovalo k temu, da ostanem. Saj imam rad domačo vas, ampak potrebujem tudi neko prihodnost … Navsezadnje pa tudi Slovenija ni na koncu sveta, tako da se lahko občasno vrnem," pripoveduje, preden ga prekine policistka, ko pokliče njegovo številko v čakalni vrsti.

Pridružim se starejšemu možakarju, ki sedi na okenski polici pred vhodom v konzulat. V Sloveniji dela v proizvodnji že deset let in zdaj si je pri nadrejenih izboril dovolj visoko plačo, da se lahko k njemu preseli celotna družina. "Tu sem oddal vlogo še za ženo, pa upam, da bo lahko prišla k meni z obema sinovoma, da bomo končno zaživeli skupaj." Več kot deset let sta namreč sinova odraščala tako rekoč brez očeta. "To je zelo težko," pripoveduje zazrt v tla in me vpraša, ali imam sam otroke …

O taki plači lahko le sanjam
Čeprav se je odrekel spremljanju odraščanja svojih otrok, pa svoje odločitve ne obžaluje. "O taki plači, kot jo imam v Sloveniji, lahko tukaj le sanjam," pripoveduje, a obenem dodaja, da so tudi stroški v Sloveniji višji. "Saj je na koncu meseca podobno, če bi tu zaslužil 300 evrov, če upoštevaš stroške, pa hrano in vse drugo. A vseeno lahko v Sloveniji na koncu meseca več prihranim."

Bolj kot višja plača, ki na koncu meseca tako ali tako ne zadošča za vse potrebe, pa ga v Slovenijo vleče želja po boljši prihodnosti za svoje otroke. "Sin se mi je že pridružil, upam, da se mi bo lahko tudi drugi, pa da bosta vsaj onadva imela prihodnost. Slovenija je vendarle v EU-ju in od tod gredo lahko povsod, v Avstrijo ali Nemčijo."

Vsega je kriva politika
Možakar vidi glavnega krivca za stanje, v katerem državljani ne vidijo prihodnosti v lastni državi, v politikih. "To vse je uničila politika. Preprosto jim ni mar za prihodnost države, temveč jih zanimajo zgolj provizije na njihovem tekočem računu. Vaši politiki vsaj nekaj naredijo za prihodnost mladih, naši pa čisto nič. Poglej danes to vrsto. Sami mladi ljudje bežijo. Čez dvajset let bo to dežela upokojencev," pripoveduje.

Soočim ga s tem, da tudi mladi iz Slovenije zapuščajo svojo državo, a možakar vztraja, da je razlika vendarle očitna. "Vseeno je pri vas drugače. Mi smo Balkan, poglej tu na tla," pravi in s prstom pokaže na manjkajočo kamnito ploščo, ki so jo zapolnili cigaretni ogorki ... "Vidiš. Tako je to pri nas. Nihče tega ne bo popravil, ljudje pa mečejo smeti. V slovenskem kraju, kjer delam, je vse lepo urejeno."

Pred nemškim konzulatom je huje
Dobri dve uri in pol po začetku uradnih ur se je vrsta že znatno skrčila, tako da je tudi starejši možakar končno prišel na vrsto. Prestavim se k mladostniku, ki je obtičal na koncu vrste. "Dolgo je treba čakati," mu rečem, pa le zamahne z roko. "Ah. To sploh ni čakalna vrsta. Moral bi videti, kako je pred nemškim konzulatom v Sarajevu. Tam se čaka po leto dni, da se dejansko pride na vrsto." Vprašam ga, ali je prav dolgotrajno čakanje razlog, da se je odločil za Slovenijo, in ne za Nemčijo, pa odkima: "Tam iščejo samo izobražene ljudi. Mi, ki imamo končano srednjo šolo, pa lažje najdemo ustrezno delo v Sloveniji."

Fant mi razloži še, da so v Nemčiji iskani samo diplomanti medicinske stroke. "Druge naše diplome niso vredne nič, razen če gre za poklic, ki jim ga trenutno primanjkuje," mi razloži. Pri srednješolski izobrazbi je podobno, a če se je nekdo izšolal za poklic, ki ga v Sloveniji primanjkuje, ni večjih težav pri priznanju ustrezne izobrazbe, še doda.

Na vasi manj možnosti kot v mestih
Tako kot večina čakajočih v vrsti pa tudi on ne vidi prihodnosti v državi, kjer lahko pričakuje le minimalno plačo nekaj več kot 400 konvertibilnih mark, pri čemer samo za položnice nameni 150 konvertibilnih mark. "Življenje v mestu je dražje, na vasi pa so stroški nekoliko nižji, a možnosti za službo so tam še manjše kot tukaj v mestu," pripoveduje in pove, da je preteklo leto opravljal sezonska gozdarska dela v domači vasi za minimalno plačo. "Preživiš lahko, a neko kakovostno življenje to gotovo ni."

Pol ure pred koncem uradnih ur je vrsta pred konzulatom skoraj v celoti skopnela, konzulat pa so začeli zapuščati prihodnji migrantski delavci z ovojnicami, v katerih je bila izkaznica z delovnim dovoljenjem. Večina jih je bila ob koncu postopkov vidno zadovoljnih. "To imam, zdaj pa upajmo, da bo res dobro," je poudaril mlad očka, ki se je še isti teden namenil na delo v Slovenijo.

Kako razložiti otroku, da te ne bo
Po koncu postopkov so bodoči migrantski delavci izkoristili priložnost še za druženje in nova poznanstva ter občasno izmenjavo telefonskih številk z obljubo, da se srečajo na kavi v Sloveniji. Drugi pa so postali ob srečanju starih znancev, ki so se bolj ali manj naključno znašli pred konzulatom. Starejši možakar, ki že dela v Sloveniji, se je tako pogovarjal s svojim vrstnikom, ki prav tako že nekaj let dela v Sloveniji. Pove mi, da je bila prva odločitev težka, a z družino dejansko niso imeli druge izbire. "Z ženo sva morala odkriti načrt, kako zagotoviti stabilen vir prihodkov, saj s tremi hčerami nisva več mogla živeti z domačo predelavo mesnin in priložnostnimi deli, ki sem jih opravljal v gradbeništvu."

Njegov odhod v Slovenijo je družini prinesel več stabilnosti, a po drugi strani je zanjo moral plačati tudi svojo ceno. "Ni večjega darila kot imeti možnost gledati svoje otroke, kako odraščajo," pa mi pove drugi starejši mož, ki je prav tako že deset let v Sloveniji. "Najtežje je bilo to pojasniti najmlajši hčerki, ki je takrat imela štiri leta. Kako pojasniti štiri leta staremu otroku, da bo očeta zdaj videla le enkrat mesečno," me vpraša, medtem ko njegova hči pritrjuje, da je bilo takrat zanjo težko obdobje. "Vsakič, ko je prihajal, sem ga dobro uro čakala pred hišo."

Sčasoma se je sprijaznila s tem, da očeta videva le enkrat mesečno. "Lažje je bilo, šele ko sem postala malo starejša," pripoveduje. Vprašam jo, ali tudi sama razmišlja o selitvi v drugo državo, pa odkima. "Za zdaj ne. Najprej moram končati študij, potem pa bomo videli, kaj bo. Bomo videli," skomigne z rameni, medtem ko prijatelj njenega očeta pripomni, da bo ona nekoč čakala pred nemškim konzulatom. Njen oče pa me ob tem opomni, da imajo v večjih mestih vendarle malo več možnosti tudi mladi. "Na obrobju v vaseh pa je za mlade res malo možnosti, zato jih večina res odide v drugo državo," pove in doda, da vasi v okolici dejansko umirajo …

V Slovenijo sem prišel prek svojega očeta, ki dela v Sloveniji in mi je tudi uredil službo pri trenutnem gazdi. Delal sem pol leta na črno, zdaj pa se je gazda odločil, da bo moj položaj legaliziral.

Težko mi je tu pustiti ženo in otroke, ampak druge rešitve ne vidim. Tu ne vidim nobene prihodnosti več.

Tukaj me ne čaka nič. Nimam žene ali otrok, zato se mi ni bilo težko odločiti. Mogoče se mi v Sloveniji zgodi kaj slabega, ampak če ostanem tukaj, zagotovo vem, da me ne čaka nobena boljša prihodnost.

Najtežje je bilo to pojasniti najmlajši hčerki, ki je takrat imela štiri leta. Kako pojasniti štiri leta staremu otroku, da bo očeta zdaj videla le enkrat mesečno?

To sploh ni čakalna vrsta. Moral bi videti, kako je pred nemškim konzulatom v Sarajevu. Tam se čaka po leto dni, da se dejansko pride na vrsto.

V Sloveniji delam že 10 let, zdaj pa sem oddal vlogo za svojo ženo, pa upam, da bo lahko prišla k meni z obema sinovoma, da bomo končno zaživeli skupaj.

Mlad človek tukaj nima česa iskati. Poskusil sem iskati službo, a povsod hočejo samo izkušnje. Če delaš na črno, pa se potem zgodi, da sploh ne dobiš plače.

Življenje v mestu je dražje, na vasi pa so stroški nekoliko nižji, a možnosti za službo so tam še manjše kot tukaj v mestu.

Sin se mi je že pridružil, upam, da se mi bo lahko tudi drugi, pa da bosta vsaj onadva imela prihodnost. Slovenija je vendarle v EU-ju in od tod gredo lahko povsod, v Avstrijo ali Nemčijo.

Ni večjega darila kot imeti možnost gledati svoje otroke, kako odraščajo.