Uspešna Slovenija
Alen Kobilica
Alen Kobilica je letos zmagal na dveh tekmah svetovnega pokala v paratriatlonu. Foto: Agencija SMO
       V triatlonu sem v svetovnem vrhu. Letos sem zmagal na dveh tekmah svetovnega pokala, vendar vse kaže, da moje kategorije PT5 sploh ne bo v programu paraolimpijskih iger. Odgovor bi morali dobiti že januarja, a ga še do danes ni, 1. julija pa se že začnejo zbirati točke za paraolimpijske igre. Zanimivo je, da so žensko kategorijo PT5 sprejeli, moške pa ne, kar je očitna diskriminacija na podlagi spola. Zdaj s Tadejem poizkušava še na kolesu in kmalu bo jasno, kakšne so najine možnosti.       
Kariero paraolimpijskega športnika je začel v plavanju, vendar pravi, da mu dolgočasno plavanje iz enega na drugi konec bazena jemlje voljo. Foto: Nina Bučuk
       Na paraolimpijske igre tudi nočem iti kot turist. Da končam na 15. mestu. Nisem takšen tip. Če greš na takšno tekmovanje, greš zato, da se boriš za medalje. Moti me, ko športniki rečejo, kako je že to uspeh, da gredo na olimpijske igre, tam pa nimajo nobenih ambicij.       
Tadej Valjavec
Boljšega partnerja na kolesu si Alen Kobilica ne bi mogel izbrati: Tadej Valjavec je nekdanji vrhunski kolesar, ki je tako Tour kot Giro v skupnem seštevku končal med najboljših deset. Foto: Reuters
       Že od prvega trenutka na svojo slepoto nisem gledal kot nekaj tragičnega, ampak nekaj začasnega. To sem sprejel in živim na polno. A naj vas popravim: nisem se sprijaznil s tem in sem prepričan, da je to le začasno stanje, v katerem moram opraviti še kar nekaj stvari.       

Dodaj v

Alen Kobilica vidi nov cilj: po medaljo EP-ja v triatlonu

MMC-jev intervju z odličnim paraolimpijskim športnikom
12. junij 2015 ob 09:16
Ljubljana - MMC RTV SLO

Alen Kobilica se v zadnjem obdobju preizkuša tudi v kolesarstvu, kjer je združil moči s Tadejem Valjavcem. Prva tekma je že za njima, največja težava pa: kako naj se slepi kosa s slabovidnim.

Nekdanji vrhunski maneken, ki je leta 2009 oslepel, se ni vdal v svojo usodo, ampak je nove motive našel v paraolimpijskem športu. V plavanju se mu ni uspelo uvrstiti na paraolimpijske igre v Londonu 2012 (da bi se kvalificiral, mu je zmanjkalo vsega 27 stotink), nato se je povsem posvetil triatlonu, zdaj pa svojo priložnost išče še v kolesarstvu. Ljubljančan, ki je tudi ustanovitelj centra Vidim cilj in soustanovitelj podjetja Proorganika, je za partnerja na kolesu izbral nekdanjega vrhunskega kolesarja Tadeja Valjavca, ki je sprejel izziv. Zadnji konec tedna sta bila na tekmi svetovnega pokala parakolesarjev, kjer pa sta ugotovila, da bo treba za vrhunski rezultat in morebitno uvrstitev na paraolimpijske igre še veliko treninga.

Vaša kariera paraolimpijskega športnika se je začela s plavanjem, nato ste šli v triatlon, zdaj pa se preizkušate v kolesarstvu. Zakaj menjavate discipline?
Plavanje se mi zdi fantastičen šport, ko se dogaja v naravi. V jezeru ali na morju nočem ven iz vode, problem pa so zaprti prostori, klor in tisti ubijajoči ritem tja in nazaj. Ne treniram s takšnim užitkom. Norme za svetovno prvenstvo imam sicer izpolnjene, tudi v triatlonu sem med najhitrejšimi prav v plavanju, a vseeno. V triatlonu sem v svetovnem vrhu. Letos sem zmagal na dveh tekmah svetovnega pokala, vendar vse kaže, da moje kategorije PT5 sploh ne bo v programu paraolimpijskih iger. Odgovor Mednarodnega paraolimpijskega komiteja in Mednarodne triatlinsko zveze bi morali dobiti že januarja, a ga še do danes ni, 1. julija pa se že začnejo zbirati točke za paraolimpijske igre. Zanimivo je, da so žensko kategorijo PT5 sprejeli, moške pa ne, kar je očitna diskriminacija na podlagi spola in tudi hendikepa. Zdaj s Tadejem poizkušava še na kolesu in kmalu bo jasno, kakšne so najine možnosti.

Zadnji konec tedna sta bila v Maniagu v Italiji na tekmi svetovnega pokala parakolesarjev. Kako je šlo?
To je bila najina prva tekma. Kronometer na 26 km sva končala na 14. mestu. Uvrstitev je odlična, dobro sva razporedila moči, potrebovala pa sva 36 minut, tako da sva imela povprečje nad 43 km/h, pri čemer je bila večina proge rahlo navkreber. Tadej je rekel, da je bil to eden njegovih najboljših kronometrov. Na cestni dirki, dolgi 107 km, sva odstopila okrog 40. kilometra. Tadej je ugotovil, da je vse skupaj umiranje na obroke. Da se voziva okrog 15. mesta, naju ni zanimalo.

Pri čemer sta verjetno dobila številne izkušnje. Kaj je bistveno pri takšnem sodelovanju?
Da ne zamudiš trenutka, ko najboljši napadejo. Tadej je dal znak, naj začnem poganjati na polno, ampak to je že tisti delček sekunde, ko zamudiš in se lahko skupina že toliko oddalji, da je potem treba res poganjati do maksimuma, preden spet priključiš. Trikrat ali štirikrat sva morala na ta način loviti skupino, ko pa sva spet prišla zraven, sem jaz še vedno vrtel na polno, ker seveda nisem vedel, da sva že priključila. Tako torej dvakrat izgubljaš energijo.

Zanimivo je, da ste bili na cestni dirki edini, ki nič ne vidi, preostali so bili slabovidni, s čimer se še težje kosate z najboljšimi.
Očitno bom moral biti zaradi tega 30 odstotkov močnejši, da se bom lahko kosal z njimi. Vrh parakolesarstva krojijo slabovidni. Tekmujemo skupaj, namesto da bi bili kategoriji ločeni, kot sta v plavanju in atletiki. Predvsem ti skoki in to lovljenje ubežne skupine me je bolj izčrpalo kot kronometer, da ne govorim o tem, da sva bila brez pijače. Tekmovalci lahko v vsakem krogu vzamejo pijačo, ki jim jo ponudi trener in seveda tako pilot kot tekmovalec bidon tudi vzameta. Toda jaz ga ne morem vzeti, če ne vidim.

Ali Tadeju povsem zaupate? Sta kdaj padla?
Stoodstotno mu zaupam, nobenih težav ni in zadaj se dobro počutim. Padla še nisva, je bilo pa na cestni dirki sedem odstopov, in to hudih. Težko je opisati, kaj se dogaja v moji glavi in kakšen občutek je to, ko pri skoraj 50 km/h slišiš samo šumenje, potem pa naenkrat začne pokati. Irec je tako padel, da je ležal še dva kroga, preden ga je odpeljal rešilni avtomobil.

Zdaj vas čaka evropsko prvenstvo v paratriatlonu, ki bo 10. julija v Ženevi. Ciljate na medaljo?
Res je, slabši kot četrti še nisem bil in zato grem na medaljo, vse drugo bo razočaranje. Če ne bo kakšne okvare kolesa ali podobne smole, bi moja pripravljenost morala zadostovati.

Bo tudi na tem evropskem prvenstvu Valjavec vaš pomočnik na kolesu?
Ne, v paratriatlonu sodelujem z Mitjo Morijem in Jaroslavom Kovačičem. Jaroslav gre sicer prav zdaj svojo pot, saj se želi poskusiti tudi sam v triatlonu. Pogoj namreč je, da tvoj spremljevalec ne sme biti profesionalni triatlonec, tako da Jaroslav ne bo mogel biti več moj partner. Z njim sem zmagal na svetovnem pokalu na začetku marca v Južni Afriki, z Mitjo pa maja v Madridu. Ob tem naj povem, da je ves čas moj prvi trener Grega Nahtigal, brez katerega ne bi prišel do teh uspehov.

Je uvrstitev v paraolimpijsko reprezentanco v Riu tisti glavni cilj, ki vas vleče naprej?
Ne. Zaradi vsega tega kockanja in arogantnega obnašanja se mi je tekmovanje kar malo zamerilo. Seveda drži, da so olimpijske oziroma paraolimpijske igre najpomembnejše tekmovanje, a pri meni imajo svetovna prvenstva pravzaprav večjo veljavo, saj je konkurenca močnejša. Na paraolimpijske igre tudi nočem iti kot turist. Da končam na 15. mestu. Nisem takšen tip. Če greš na takšno tekmovanje, greš zato, da se boriš za medalje. Moti me, ko športniki rečejo, kako je že to uspeh, da gredo na olimpijske igre, tam pa nimajo nobenih ambicij.

Če se lotiva še vaše podjetniške kariere - imate podjetje, ki ponuja poseben sladoled. Za kakšen izdelek gre?
Sem soustanovitelj podjetja Proorganika, ki je poznano predvsem po sladoledih Indy & Pippa. Imamo lastno proizvodnjo sladoleda v Trzinu, gre pa za ekološki sladoled, ki je izdelan brez jajc, laktoze, rafiniranih sladkorjev, brez alergenov, kot je soja in brez glutena. Skratka, popolnoma brez sestavin živalskega izvora. Prisotni smo na domačem trgu, dogovarjamo se tudi za prodor v tujino.

In kaj reče povprečni ljubitelj sladoleda, ko poskusi vašega?
Najprej se smeji, potem reče: "Počakaj malo, kako je to mogoče, da ste naredili boljši sladoled brez vseh teh sestavin, ki smo jih vajeni." Ob petkih in sobotah bomo vse poletje v Ljubljani na Mesarskem mostu v času Odprte kuhne in ekološke tržnice.

Tudi vi se prehranjujeto ekološko vegansko, kajne?
Večinoma da, kadar je v moji moči. Sprejmem pa kompromis, ko sem na poti, kjer težko pridem do veganske in ekološke hrane.

Zdi se, da ste se s svojo usodo povsem sprijaznili in da ste vseeno srečen človek. Je to videti le navzven?
Že od prvega trenutka na to nisem gledal kot nekaj tragičnega, ampak nekaj začasnega. To sem sprejel in živim na polno. A naj vas popravim: nisem se sprijaznil s tem in sem prepričan, da je to le začasno stanje, v katerem moram opraviti še kar nekaj stvari.

Braillovo pisavo že obvladate?
Ne. Nisem se je učil in se je ne bom. Predvsem zato, ker sem lep del življenja videl. Sicer pa je šla tehnologija toliko naprej, da nisem prav dosti prikrajšan.

Verjetno tukaj mislite predvsem pomoč svojega pametnega telefona ...
Iphone mi vse omogoča, da berem pošto, SMS-sporočila ... Imaš namreč nastavitev, ki ti omogoča, da ti telefon prebere vse.

Kakšen je pogoj za uspešno Slovenijo?
Imamo zelo veliko uspešnih posameznikov oziroma izjemno sposobnih ljudi. Bil sem po svetu, pa nisem letel le do Bruslja in nazaj, ampak v tujini delal, živel in spoznaval ljudi na vseh ravneh. Opazil sem veliko razliko. V tujini se družijo ne glede na njihovo barvo kože, narodnost ali vero. Na prvem mestu so sposobnosti. Tudi če se dva ne ujameta v nekaterih stvareh, še vedno lahko odlično sodelujeta, če se ujameta v preostalih, kjer sta uspešna in gradita neko zgodbo. To bi lahko bil izziv za Slovence. Kako to premostiti, mora vedeti vsak pri sebi.
T. O.
Prijavi napako
Komentarji
seb123
# 12.06.2015 ob 10:00
Vsi jokavci, ki samo čakate, da bodo Luka Mesec in njemu podobni demagogi začeli skrbeti za vas - človeška naivnost res nima meja! - se raje začnite zgledovati po takih, kot je Kobilica. Bil je maneken, mednarodno uveljavljen, imel je vse, o čemer vi sanjate, in potem je čez noč oslepel in precej tega izgubil ... In kaj zdaj? Jokati in se samopomilovati ter čakati, da pride država? Ne, ne, Alen Kobilica naj vam bo za vzor, kako se stvarem streže. Bravo, Kobilica, vsa čast!
vsevem
# 12.06.2015 ob 09:41
Glede na to, da je Alen tudi ustanovitelj centra Vidim cilj, ki spodbuja slepe in slabovidne k športnem udejstvovanju, je naslov na mestu. :-)
dr.r.
# 12.06.2015 ob 09:19
Bravo!
313
# 12.06.2015 ob 10:31
@seb123
Top komentar. Če bi mogel, bi ti dal 10 plusov.
fah-q
# 12.06.2015 ob 11:27
Kaj naj človek reče ob takih rečeh brez da bi neki na dolgo pametoval in bluzil?? Hja nč, razn držim pesti...in vsa čast. Ne predstavljam si vožnje na kolesu brez vida (mogoče v tandemu z nekom ki vidi...), kaj šele dobesedno gonit na ful dalj časa brez da vidiš kam greš in kaj se dogaja. Jaz še notri na fitnesu ne zdržim (grem raj na dež in sneg), ker se nič ne premika-tu pa ne vidi in tera kilometre...res vsa čast za pogum, značaj, odločnost, voljo...no, malo na dolgo sem zabluzil...
a-rod
# 12.06.2015 ob 10:38
Drgac pa srecno!
Fleaa
# 12.06.2015 ob 12:14
kapo dol
mirka
# 12.06.2015 ob 12:43
vseeno držim pesti, da se mu uspe tudi v nečem uvrstiti na oi, ker tole s triatlonom je pa res škoda oz. ti organizatorji naj gredo nekam. Vsa čast, kako se alen zna usmeriti v nekaj drugega in najti novo pot, ko na tisti poti, kjer je bil najprej, ne gre več. To ni tako lahko.
Pa tudi držim pesti, da bi nekoč spet videl, kakor sam upa, saj znanost tudi gre naprej.
kajuli
# 16.06.2015 ob 09:12
@a-rod

Cel kup je bilo govoric, ampak vse izmišljeno. Alen se ni nič zdravil alternativno, ampak od vsega začetka čisto tradicionalno. Imel je dve operaciji, z operacijo ni nič čakal in se poskušal pozdraviti z alternativo. Pač je šel na operacijo takoj, ko so mu postavili diagnozo, vendar so tovrstne operacije vedno rizične, slepota pa je pogost stranski učinek tovrstnih operacij (na to te zdravniki opozorijo že pred operacijo) - vendar je večinoma slepota začasna, pri nekaterih, kot je Alen, pa postane stalna.
lookaaa
# 12.06.2015 ob 14:38
Ta clovek bo kljub slepoti videl vec od vecnine ljudi, ki so se vdali v svojo usodo.

drzim pesti za pogum!
bakasliskovic
# 12.06.2015 ob 14:13
baje se je neko upanje pokazal...neke nove metode zdravljenja, ne vem točno...dečko je pa itak legenda
d_a_r_k_o
# 12.06.2015 ob 21:22
Na ekološko tržnico pri Mesarskem mostu (Plečnikove arkade) po sladoled.
a-rod
# 12.06.2015 ob 10:33
Mene sam zanima kaj je blo s tem njegovim zdravljenjem? Pa ne zato da bi kogarkol obtozevou zarad alternativnega zdravljenja, ampak ker sem tok nasprotujocih informacij slisu
SamoRes
# 12.06.2015 ob 12:37
seb123
# 12.06.2015 ob 10:00
Prijavi neprimerno vsebino
Vsi jokavci, ki samo čakate, da bodo Luka Mesec in njemu podobni demagogi začeli skrbeti za vas...

Ti nisi slep ampak zaslepljen, s politiko se ukvarjaj na drugem mestu. Kar se tiče pa te zgodbe pa upam da bo navdih tudi ostalim, predvsem pa upam da bo država poskrbela tudi za tiste, ki so slepi pa si ne morejo privoščiti tega kar je bilo omogočeno Alenu.
jurica
# 12.06.2015 ob 09:20
Alen Kobilica vidi nov cilj: po medaljo EP-ja v triatlonu

Glede, da je Alen slep, je naslov milo rečeno zelo neposrečen :(
Kazalo