Uspešna Slovenija
Maja Kač (levo) in Ana Svenšek portalu o 1. svetovni vojni namenjata le del svojih delovnih obveznosti: Maja je urednica in novinarka na kulturnem področju, Ana pa dnevna urednica in novinarka v notranjepolitični redakciji. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Čeprav je minilo že 100 let, se je do danes ohranilo veliko gradiva, ki priča o vojni: od fotografij, pisem do oblačil in drugih predmetov. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Zapisovanje podatkov. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
       "Moj pradedek je umrl v 1. svetovni vojni in ves čas sem bila prepričana, tako so mi pripovedovali tudi domači, da je umrl na soški fronti. A ko sem se lotila raziskovanja njegove usode, sem ugotovila, da sploh ni bil na soški fronti, temveč da je umrl v zaledju fronte v Galiciji." Ana Svenšek o zanimivem odkritju o pradedku       
Obisk razstav je priložnost za srečanje z različnimi poznavalci obdobja 1. svetovne vojne. Marko Štepec, kustus Muzeja NZS in velik strokovnjak za to obdobje, jima je v veliko pomoč že vse leto. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Brskanje po pismih, ki so večinoma napisana v zelo lepi pisavi in narečnem jeziku. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
       "Gotovo intenzivno spremljanje aktualnega dogajanja in poznavanje dogodkov iz preteklosti človeka navda s pesimizmom. Pravijo, da je bilo 20. stoletje najbolj kruto. A tudi pretekla stoletja niso bila nič kaj bolj prijazna do človeka. Ukvarjanje z zgodovino je nujno potrebno za razumevanje sedanjosti, za objektivnost, ki jo zahteva novinarski poklic, in verjetno lahko samo z dobrim poznavanjem zgodovinskih okoliščin poskusiš razumeti dogajanje sodobnega časa."       
 Maja Kač o združevanju novinarskega in zgodovinarskega poklica
Brez obiska terena ne gre. Foto: MMC RTV SLO
       "Moja zgodovinarska duša uživa v proučevanju, hkrati pa me, ko povlečem vzporednice s tem, kar se je dogajalo pred 100 leti, in tem, kar se dogaja zdaj, kar stisne pri srcu. Ko vidiš, da smo tudi danes na pragu nečesa, ko se konflikti samo stopnjujejo in prihajajo venomer grozljivejši podatki z različnih koncev sveta. Mi pa smo čedalje bolj otopeli."       
 Ana Svenšek o vlečenju vzporednic
Za obe je brskanje po zgodovini potešitev njune zgodovinarske duše, obe sta namreč po izobrazbi zgodovinarki, ju pa žalosti, kako se družba iz zgodovine le malo nauči in venomer ponavlja iste napake. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Dodaj v

"Ko začutiš osamljenost vojaka, te kar stisne pri srcu"

Kakšna bo prihodnost portala o 1. svetovni vojni?
26. december 2014 ob 06:17,
zadnji poseg: 26. december 2014 ob 08:53
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Na najino veselje je bil odziv bralcev neverjeten, in to že takoj, ko smo jih povabili k sodelovanju. In še kar traja, pričevanja še vedno prihajajo," pravi urednica in novinarka Maja Kač, ki skupaj z Ano Svenšek ureja spletne vsebine o 1. svetovni vojni, za katere je MMC pred tedni dobil tudi pohvalo Društva novinarjev Slovenije.

Konec leta je po navadi čas za ovrednotenje med letom uresničenih projektov, zato sta novinarski kolegici pogledali pod časovnico skoraj leto starega projekta, ki predstavlja pomemben opomnik zgodovinskemu času, ki je, bolj kot večina misli, zaznamoval življenje na naših tleh. Kot sta zadovoljno poudarili obe, je odziv bralcev in strokovne javnosti dober, kar daje projektu, ki je bil sprva mišljen za eno leto, dobro popotnico za naprej.


V intimnem svetu je spomin na vojno zelo ohranjen
"Na začetku je bilo najino prizadevanje usmerjeno predvsem v to, da bodo stvari dovolj strokovno napisane. Da nismo populisti, temveč da razumemo čas, o katerem pišemo,"
je začetne bojazni razgrnila Ana Svenšek, ki ob tem dodaja, da šolski sistem ne v srednji ne v osnovni šoli 1. svetovni vojni ne posveča veliko prostora, kar priča o tem, da je splošen spomin nanjo, z izjemo soške fronte, precej medel. "A prav ta pričevanja, ki jih dobivamo, so pokazala, da je v intimnem svetu 1. svetovna vojna pustila sled v skoraj vsaki družini na Slovenskem. Vsak najde drobec, ki se je ohranil v družinskem izročilu. To je izjemno, saj je vmes minilo 100 let, zamenjali so se sistemi, države, generacije."

Strah pred neodzivanjem se je izkazal za neutemeljenega
Kot je pojasnila Maja, so s pozivom bralcem, naj pošljejo kakršenkoli material v povezavi s 1. svetovno vojno, začeli brez pričakovanj, sprva celo s strahom, ali odziv sploh bo. Zdaj je jasno, da je bil strah odveč. Bralci so pošiljali in še vedno pošiljajo dragocene najdbe, ki pričajo o različnih vidikih morije, ki je štiri leta krojila življenje milijonov. "Povsem nepričakovano so postala prav ta pričevanja jedro portala. Najprej smo namreč mislili, da bodo to samo stranske vsebine. A kot povedo komentarji bralcev pod članki, besedila očitno kar požirajo," pravi Maja Kač, sicer urednica kulture.


Ganljiva pisma, polna stiske, o kateri pa ni zapisane besede
Ob tem pa dodaja, da osebne zgodbe odlično sovpadajo z rdečo nitjo dogodkov in razstav, ki jih v tem letu pripravljajo številni muzeji po vsej državi. "Zdi se mi, da skoraj vse v središče postavljajo zgodbo malega človeka, ki v primerjavi s številkami veliko nazorneje pokaže, kaj pomeni realnost vojne in nesmisel njene krutosti." Kot razloži, so številke v primeru 1. svetovne vojne seveda šokantne, pa vendar šele ob branju pisma vojaka s fronte ali pa razglednice, ki mu jo pošilja družina iz zaledja, začutimo grozo, pomanjkanje in neverjetno breme, ki se je takrat zgrnilo nad ljudmi. Ob tem sta obe poudarili odsotnost opisov grozot v tovrstnih pismih in prav to, da teh opisov v pismih ni, tudi zaradi cenzure, je še toliko večji dokaz, kako strašno je moralo biti vojakom v bojih, da so se med pisanjem domačim temu dejansko izognili.

Ob omembi 1. svetovne vojne večina ljudi najprej še vedno pomisli na soško fronto, a kot pravi Svenškova, je dejstvo, ki se ga vse premalo zavedamo, to, da je veliko slovenskih fantov umrlo že takoj ob izbruhu vojne. Na bojišča so prišli popolnoma nepripravljeni na bojevanje, nobenih zaklonišč ni bilo. "Potem sta sledila težka zima, premik v Karpate, sledilo je strašno trpljenje. Že v prvih mesecih so tako prihajali celi vagoni s krstami vojakov. To je bil velik šok za ljudi, ki pa danes ni v zavesti, ker smo bolj ponotranjili soško fronto, ki je pač potekala na našem ozemlju," pojasni Ana Svenšek.

Zelo enotno gledanje na vojno
Zanimivo je, da so odzivi na vsebine o prvi svetovni vojni tudi vsebinsko enotni. V nasprotju s temami, povezanimi z 2. svetovno vojno, tu ni take delitve mnenj. "Gotovo gre to pripisati časovni oddaljenosti in neideološki razdelitvi, zaradi katerih lahko zares enotno ocenjujemo, da je vojna nesmiselna, in se ne poglabljamo v to, kdo je bil kriv in kdo je bil na kateri strani," pravi Maja Kač, kolegica pa jo dopolni, da med 1. svetovno vojno dejansko ni bilo take delitve.

To leto je tako pri obeh, kolikor so jima to dopuščale službene obveznosti, minilo v znamenju branja, pogovorov z zgodovinarji in obiskov različnih razstav tako doma kot v tujini. "Najbolj me je presunilo branje pisem vojakov družini ali ženi oziroma dekletu. Šele ob tem se zares začutita stiska in osamljenost vojakov na fronti in obenem njihovih družin v zaledju, njihove besede pa človeka kar stisnejo pri srcu," opisuje brskanje po številnih zapisih iz vojnih časov Maja. "In tudi to, kakšnih osnovnih stvari so si zaželeli: toplih nogavic, kakšen zavojček cigaret ali pa jabolko," jo dopolni kolegica in dodaja, da je z zanimanjem opazovala, kako lepo so napisana pisma.

Vojaki so se vedno zahvaljevali
Branje jima zato ni povzročalo nobenih težav, opažata pa, da je jezik v njih velikokrat narečen. Kratki stavki v pismih velikokrat povedo zelo veliko o vojakih in tudi o celotni stiski v vojni, eno izmed skupnih opažanj pa je tudi vsakokratno zahvaljevanje vojakov. "V vsakem pismu se zahvaljujejo in tudi opravičujejo svojim staršem in bližnjim, če so kdaj kaj morebiti naredili narobe, ker nikoli niso vedeli, ali ni to poslednje pismo," pravi Ana.

V vojne grozote ujetih več generacij
Pojav, ki je žal pogost, je tudi ponavljanje soočanja vojnih grozot različnih generacij. "Gospod Kamil Arčon iz Vrtojbe nam je poslal dopisovanje svojega očeta in strica, ki ga nikoli ni poznal, saj je padel na bojišču, zraven pa dodal lastno zgodbo, zaznamovano z nepojmljivimi krutostmi 2. svetovne vojne. Takšnih zgodb je veliko: starši generacije so izkusili prvo vojno ali celo obe, otrokom pa ni prizanesel strahovit spopad dvajset let pozneje. Ta ponovitev v zgodbi ene ali dveh generacij je srhljiv opomnik, da se ničesar ne naučimo," pravi Maja Kač in dodaja, da se ji tudi zato zdi pomembno, da je vzpostavljen prav tak portal.

Letos je ob 100. obletnici začetka vojne po vsej državi na ogled precej razstav in prizadevata si, da jih ažurno predstavljata tudi na spletu. Kot pravi Ana Svenšek, so tudi razstave dokaz, da imajo muzeji v svojih depojih veliko materiala, povezanega s 1. svetovno vojno, ki pa ga imajo le redko možnost pokazati. Ob tem je zelo pohvalno, da se njihova zbirka zdaj še krepi, saj številni zasebni zbiralci prinašajo svoje najdbe v muzej. "Ravno pred dnevi je pisal gospod, da je na najino pobudo prinesel uniformo svojega sorodnika v Muzej novejše zgodovine Slovenije. Včasih naju prav preseneti, kaj vse ljudje še hranijo po 100 letih: od ur, podkev, čelad, priznanj do svetinjic in še česa."

Pozitivnega odziva stroke sta zelo veseli
Zelo sta veseli, da so tudi odzivi kolegov zgodovinarjev pozitivni. Kot pravita, se srečujejo na razstavah, in ko koga prosita za intervju ali kakšno razjasnitev, z veseljem privolijo in so zelo zadovoljni, da obstaja tak portal, ki je namenjen samo enemu zgodovinskemu obdobju. In kakšna bo usoda portala v prihodnje? "Najprej je bil načrt, da bo portal živel eno leto, zdaj pa ugotavljamo, da je odziv nanj zelo pozitiven, tako da bo gotovo živel še tudi prihodnje leto, ko bo 100. obletnica začetka soške fronte. Materiala je sicer dovolj, da portal brez težav živi vsa štiri leta, če bo le dovolj sredstev in časa zanj - seveda ob predpostavki, da bodo tudi bralci še naprej brali vsebine," načrte za naprej pojasnjuje Svenškova. Podobne pomnike poznajo tudi v drugih evropskih državah, kjer so številni muzeji v teh letih prav tako pripravili posebne razstave o 1. svetovni vojni. Kot pravi, je bila spomladi v Verdunu, kjer se že zdaj pripravljajo na 100. obletnico bitke za Verdun, ki bo leta 2016. Tamkajšnji muzej je zaprt in ga bodo čez dve leti popolnoma obnovljenega znova odprli za javnost.

Dnevnik vojaka s fronte bo izšel v knjižni obliki
Med biseri, do katerih sta se dokopali med raziskovanjem in zbiranjem spominov, je tudi dnevnik vojaka s fronte, ki jima ga je poslal njegov vnuk. "Že na začetku projekta je vzpostavil stik z nami in povedal, da hrani dnevnik deda, ki je sodeloval na treh frontah. Pred kratkim sem ga obiskala in dnevnik je res impresiven," je Maja Kač pojasnila enega izmed pomembnih projektov v prihodnjem letu. V sodelovanju z vnukom je namreč padla odločitev, da dnevnik, ki obsega več kot 300 izjemno lepo napisanih strani, in goro razglednic, ki jih je ded zbral v Rusiji in na drugih krajih bojevanja, izdajo v knjižni obliki v letu, ko bomo na naših tleh počastili 100. obletnico začetka soške fronte. "Knjižna oblika ima, zlasti ko gre za dnevniške zapise, gotovo svoj čar in bralci bodo lahko skupaj z dnevnikom doživljali zgodovinske dogodke skozi oči enega izmed vojakov."

Ksenja Tratnik
Prijavi napako
Komentarji
gesan
# 26.12.2014 ob 07:35
Vsaka vojna je neumje za razumno bitje.
In ni sile, ki bi me v to neumje lahko prepričalo.

Raje me ni kot pa, da moram za neke višje hinavske cilje pobijat druge ljudi.
REsnica
# 26.12.2014 ob 07:37
Žal smo se premalo naučili iz trpljenja, uničenja in smrti prve in druge vojne. Danes dajemo slovenci za vojno, vojake in orožje cca 1 mio eurov na delovni dan. Mediji in ljudje pa v vsaki vojni navijamo za svoje, namesto da bi obsojali nasilje politike pohlepa ki ga izvajajo uniformirani blazneži. Holywood proizvaja filmske junake ki brez vesti pobijajo drugačne in nam predstavlja črnobeli svet v katerem je nasilje nujno in pozitivno.
Namesto da polnimo korito "našemu"napadalnemu ministrstvu, bi ta denar raje dali za gospodarstvo, za opremo gasilcwv, reševalcev, za ohranjanje zgodovine in odpiranje oči, kdo in kaj je danes vojak, zakaj verjame da je orožje in vojaško nasilje nekaj nujnega in pozitivnega. Vojaško orožje in vojak sta samo orodje za ubijanje soljudi. Notranja želja sodobnega vojaka, da ga dresirajo kot psa (sedi, lezi, mahaj z repom...), pa dokazuje, da je vzgib postati vojak, pogoje, s psihičnimi težavami, šibkostjo in celo boleznimi.
Naj ostane vojaško nasilje s svojim trpljenjem,uničenjem in smrtjo v zgodovini. Odprimo oči. Vojn ne rabimo in tudi tistih ki jo izvajajo ne. Zato ne poslušajte interesa denarja, ki danes s pomočjo orožja in vojakov kuje dobičke z našim denarjem. Homo sapiens je danes dovolj visoko na evolucijski lestvici, da ne potrebuje vojakov in orožja tudi če politika in denar govorita drugače.
Lincoln
# 26.12.2014 ob 08:24
V 1.svetovni vojni se je boril moj stari ata, 2.svetovno vojno je
doživel kot otrok moj že pokojni oče.O teh grozotah nista nikoli spregovorila niti besde in vem zakaj.O vojni za Slovenijo leta 91 pa svojim otrokom nimam kaj povedati,ker nevem zakaj smo se takrat borili ZAKAJ ŽE!!!!!!!!
rudes
# 26.12.2014 ob 23:27
Nihče od komentatorjev pa ni napisal, zato bom jaz.

Punci sta opravili veliko delo in to z odliko. Mislim, da smo vsi (ali pa vsaj večina nas) z veseljem prebirali prispevke o WW1. Bravo punce.

Vojna je jeba.
DE(j)MOKRA(s)T
# 26.12.2014 ob 09:29
Kaj je princip vojne smo videli ob osamosvojitvi. Ko so se ljudje borili z orožjem v rokah na barikadah, so ga nekateri politiki ta čas iz varnih bunkerjev prodajali, jedli kremšnite in tuhtali kako si prilastiti družbeno premoženje. Tako da jaz se ne mislim nikoli borit za kravatarje, če jih ne vidim v prvi bojni vrsti. Da bi pa jaz čepel v strelskem jarku, na koncu pa bodo kravatarji nazdravljali s šampanjcem - ne, hvala.
gesan
# 26.12.2014 ob 09:10
REsnica
# 26.12.2014 ob 07:50
Človekov odnos do nasilja kaže na njegovo notranjo moč in širino. Vendar je danes žal nasilje razumljeno celo kot pravica posameznika in je posest orožja zagotovljena v ustavi ZDA namesto da bi pravna država imela nenasilje za vrednoto.
...........................
Točno!
In potem me taisti sistemi hočejo nabasat v možgane, da so oni v bistvu proti nasilju, čeprav ga sami v izobilju proizvajajo.

In ljudje te resnice ne dojamejo.
DREADLORD
# 26.12.2014 ob 10:16
Pruski kralj Friderik I je lepo rekel, da če bi vojaki imeli več pameti, bi se morali kralji o problemih in njih rešitvah morali dogovoriti. Tako pa,....

Ironija pa je, da je to klanje nič drugega kot crkovanje malih ljudi, ker se kraljevske družine, ki so bile sorodstveno hudičevo dobro povezane, niso znale dogovoriti o ničemer. Ali drugače, mali ljudje so crkovali zato, ker se ena širša družina ni znala zmeniti nič pametnega.
gesan
# 26.12.2014 ob 09:08
Lincoln
# 26.12.2014 ob 08:24
............................
Vsaka vojska je v pesti narcisoidnih lopovov.
Tako ali pa drugače.

In ni mi jasno, da toliko ljudi naseda vedno znova glih tem največjim lažnivcem, da se oni lahko gredo svojo krvavo igro, če drugače ne pridejo do svojega plena?!
Galaxy
# 26.12.2014 ob 16:22




Lepe praznike vsem
REsnica
# 26.12.2014 ob 07:50
Človekov odnos do nasilja kaže na njegovo notranjo moč in širino. Vendar je danes žal nasilje razumljeno celo kot pravica posameznika in je posest orožja zagotovljena v ustavi ZDA namesto da bi pravna država imela nenasilje za vrednoto.
zemljemerec
# 27.12.2014 ob 09:38
kako stiska pri srcu šele tiste, ki so na drugi strani puškine cevi v rokah osamljenega vojaka...
londoner
# 26.12.2014 ob 19:32
REsnica, lepo povedano!
dodd
# 26.12.2014 ob 10:50
Zatiskanje oči nikomur ne koristi, vojne so bile, so, in bodo tudi v prihodnje........na žalost.
V vsaki vojni sta dve strani,vsi sodelujoči pa se borijo na "pravi" strani in za "pravo" stvar. Na koncu nekdo zmaga, drugi izgubi.........TRPIJO VSI še posebej pa otroci. Ni pravičnosti na tem svetu.

Ko govorite o vojski in denarju in kdo to podpira, kam bi morali preusmeriti denar, zakaj gasilci nimajo sredstev, ni opreme za bolnišnice ...... Gospe in gospodje dokler je večini Slovenčkom edini šport "šopingiranje" vsi podpirate kapital in vse kar stoji za tem terminom.
Danes države vojne vodijo preko bank in multinacionalk, ne potrebujejo enega naboja in puške da osvojijo eno ubogo državo kot je Slovenija.

Lepe praznike vsem
Svart
# 26.12.2014 ob 10:20
Tako na splošno - na površju vseh razlogov za vojaka da gre v vojno ,je ta ,da brani svojo domovino ,gre se za čast itd.(izgovor) .Realno je pa največji razlog ustrahovanje in strah pred posledicami. Ko te vpokličejo potem nimaš kaj več , v času vojne dezerterje čakajo hude posledice ,strelski vod itd.. Če ne bi bilo posledic za dezerterje potem bi bilo vsaj 10x manj žrtev in bi se večinoma vojne precej hitreje končale. Veliko je vojakov ki si tega ne upa priznat.

To na splošno velja za vpoklicane vojake ,pri prostovoljcih in kakšnih ultrapatriotih je to seveda drugače ampak takih je v času vojne v vojski še najmanj.

Tole je še zanimivo pogledat (11:10 pa do 12:10)
https://www.youtube.com/watch?v=d_R1UY7n
l6A&feature=youtu.be&t=11m10s
Pigglet
# 26.12.2014 ob 14:39
Dragi moji! Vsi ki se zavzemate za svet brez vojn, ja, sem za. In se ne spuscam v to, kdo in kako je te vojne zacel. Vas pa sprasujem naslednje: Ali si kdorkoli od vas pravicnikov upa oditi v Sirijo, Irak s krizem na prsih ali pa vsaj zavestjo, da ne bo sprejel islama IS-a?
No pa da vidim vaso visoko oceno o razvitosti Homo Sapiensa, junaki. Naj vam se pomagam, res te ne ustrelijo z orozjem, ki ga ne potrebujemo. Glavo ti odrezejo s krajsim nozicem, dlje traja! Izvolijo.
espero
# 26.12.2014 ob 13:20
Ko ti metki žvižgajo okoli ušes nisi prav nič osamljen. Če pa v zaledju čakaš kar bo , ko slišiš krike svojih vojakov ti pa si na varnem nekje v zaledju takrat si lahko osamljen v svoji duši , še posebej če so (bili) na fronti že vsi mrtvi.!
povžek
# 26.12.2014 ob 07:53
Lepo od vaju, samo nekaj ste pozabile - al namerno al po F... komandi: v "naših" šolah je še zdaj skoraj prepovedano omenit prvo vojno, kajti, krvave rdeče zvezde so zasenčile vse, zato še zmerom nekaznovano strašijo poneumlen narod. Do kdaj? Koliko Slovencev bo danes izobesilo zastavo? Najrajši bi jo dal na pol droga!
Kazalo