ne bi nikoli več prišel nazaj," pravi zlati maturant mariborske II. gimnazije Bruno Marinič, ki bo jeseni začel študirati kemijo na Oxfordu.

Mladi Ptujčan je konec junija na kemijski olimpijadi v Vietnamu osvojil bronasto medaljo. Sredi oktobra bo začel študirati na Univerzi v Oxfordu. Dobitnik dijaške Prešernove nagrade za poezijo in zlati maturant, ki kljub vsem priznanjem ostaja skromen, se po končanem študiju želi kot magister znanosti vrniti v Slovenijo.

Kakšni so Brunovi načrti za prihodnost, kaj meni o svojih uspehih in kaj svetuje za uspešno Slovenijo, pa si preberite v spodnjem pogovoru.

Konec julija ste v Vietnamu sodelovali na 46. mednarodni kemijski olimpijadi. Kakšno je bilo tekmovanje samo?
Tekmovanje je bilo razdeljeno na teoretični in praktični del. Najprej smo imeli praktični del, ki je trajal pet ur. Opravili smo tri laboratorijske vaje, potem pa je sledil še teoretični del, ki je prav tako trajal pet ur. V teoretičnem delu smo reševali test z devetimi nalogami. Praktični del je bil vreden 40, teoretični pa 60 odstotkov.

Torej, dajo najboljši več poudarka na priprave oz. jih k temu bolj spodbuja tudi sama država?
Da. Pri nas sta imela dva mentorja priprave bolj prostovoljno, saj nista dobila nobenega honorarja in od tega nimata nobene večje koristi. Udeležbe na olimpijadi namreč ne moremo gledati kot na dopust, saj mentorji tam ne nazadnje delajo, prevajajo naloge in tako naprej. Odnos sistema do teh tekmovanj je pri najboljših drugačen, kar se kaže tudi v samih pripravah.

Zasedli ste 149. mesto in osvojili bronasto priznanje, kar je bila v Vietnamu najboljša slovenska uvrstitev. Kaj je slovenski odpravi manjkalo v primerjavi z najboljšimi?
Najboljša država na olimpijadi je bil Singapur, kjer je veliko boljše gospodarsko stanje. V vzhodnih državah, vzhodna Evropa in Azija, je tekmovalnost veliko bolj poudarjena. Imajo veliko več priprav, večja je tudi motiviranost dijakov za njihovo samostojno delo. Gre za čisto drug svet, glede na to, koliko se v nekaterih državah dela s svojimi tekmovalci.

Je bil ravno ta odnos kriv, da greste študirat v tujino? Oktobra namreč začnete študirati kemijo na Oxfordu.
Ne. Na Oxford sem se vpisal, ker se mi je zdelo zabavno poskusiti. Seveda je bil postopek vpisa zelo premišljena odločitev, vendar pa sem bil pri tem zelo neobremenjen. Če bom uspel, bom, če ne, pa tudi ne bo nič narobe. In uspelo mi je. Potem pa je prišlo tako daleč, da sem bil sprejet.

Maturo ste opravili z odliko, saj ste postali zlati maturant. Ste si že pred maturo zadali takšen cilj ali je ta uspeh prišel nenadejano?
Cilja, da postanem zlati maturant, si nisem zadal. Vedel pa sem, da moram določene predmete pisati zelo dobro, če želim priti na Oxford. Matematiko in kemijo sem moral opraviti z najboljšo mogočo oceno, tako da sem tudi največ časa posvečal matematiki.

Kakšne omejitve ima Oxford?
Po intervjuju na Oxfordu so nam poslali ponudbe. Mednarodno maturo sem moral opraviti z vsaj 39 točkami od skupno 45.

In kaj pričakujete od študija na Oxfordu?
Pričakujem, da bo intenziven, da me bo spodbujal pri mojem delu in bil povezan z mojimi zanimanji v kemiji. Upam, da bo zanimiv in da ne bo preveč grozno. Ne vem, zdaj ko se približuje datum odhoda, imam mešane občutke.

Kakšni so še pogoji za študij na Oxfordu, poleg visoke omejitve?
Poleg samega postopka izbire mora študent zagotoviti finančna sredstva, s katerimi namerava plačati 1. letnik študija. Šolnina znaša 9.000 funtov (okrog 11.300 evrov op. a.), potem pa so tu še življenjski stroški. Cena nočitve v tamkajšnjem "študentskem domu" je med 16-18 funtov (dobrih 20 evrov op. a.). Cene zajtrka, kosila in večerje pa se gibljejo okrog treh funtov (3,77 evra op. a.) za obrok.

To niso majhne vsote, verjetno zna to biti za mladega fanta ovira?
Da, zato ne bom v Angliji vse leto. Semester traja dva meseca, tako da bom tam tista dva meseca, zatem pa se bom za mesec dni vrnil domov. Nato bom spet odšel v Anglijo za dva meseca, potem pa spet sledi krajši premor. Dejansko bom tam učinkovito približno šest mesecev, tisto obdobje, ko bom doma, pa ne bodo ravno počitnice, ampak se bom takrat posvetil samostojnemu delu. Mislim, da me teh šest, maksimalno sedem mesecev, ko bom v Angliji, ne bo stalo veliko več, kot pa, če bi celo leto študiral v Ljubljani. Če ne bom dobil štipendije Ad futura za študij v tujini, bom vzel posojilo, saj se mi zdi pomembno vlagati v izobrazbo. Sploh pa so posojila v Angliji zelo pogosta, tako da se mi to ne zdi tako problematično.

Po študiju na Oxfordu ne izključujete možnosti, da se vrnete domov?
Tako je, ne izključujem je.

Vendar pa večina mladih razmišlja drugače.
Ne vem. Mene na Slovenijo veže predvsem ljubezen do jezika. Vedno, ko sem na kakšnem mednarodnem dogodku, se mi zdi grozno, da se z nikomer ne morem pogovarjati v slovenščini. Tako da se mi zdi zelo dobro, ko se vrnem domov, da se lahko zopet pogovarjam v svojem jeziku. Na splošno pa se mi zdi Slovenija zelo lepa država. Zdi se mi nehvaležno, da če mi je država omogočila toliko stvari, še posebej, če bom dobil štipendijo za študij v tujini, ne bi nikoli več prišel nazaj. Zdi se mi, da je moja državljanska dolžnost, da ne zapostavim svoje države. Menim, da je ta prevečkrat zapostavljena.

Kaj pa, če bi vam v tujini ponudili dobro službo?
Odvisno za kakšno službo bi šlo. Če bi šlo zares za idealno službo, za katero bi vedel, da ne želim delati nič drugega, potem bi jo vzel. Škoda se mi namreč zdi zamuditi enkratno priložnost. Vendar pa to ne pomeni, da se nikoli ne bi vrnil v Slovenijo. Se mi pa zdi zdaj o tem odveč razpravljati, ker ne vem, kaj bo. Zdaj menim, da bi se zelo rad vrnil v Slovenijo.

Kje se vidite čez 10 let? V podjetništvu, kakšnem laboratoriju ali pa morda kot znanstvenik na inštitutu?
Takšnih vprašanj nimam preveč rad, saj ne vem še čisto točno. Ne bi rad poučeval, saj to ni zame. Če bi delal v laboratoriju za raziskave, pa čeprav bi to delal za podjetja, se mi to ne bi zdela prevelika ovira oz. minus. Pomembneje bi mi bilo, da bi delal na področju kemije. Ne želim pristati na nekem čisto "tretjem" področju in za računalnikom pisati poročila ali pa kakšna navodila za varno uporabo kemikalij. To ni ravno v mojem interesu. Rad bi delal nekaj, kar je povezano z laboratorijem, v kakšnem okolju pa ni tako pomembno.

Obstaja v kemiji kakšno področje, ki je še neraziskano in vas morda žene naprej, da bi ga raziskali, ali pa bi morda radi odkrili kakšno novo zdravilo?
V kemiji je toliko področij, ki jih sploh še ne poznam. Ravno ena od stvari, ki mi jih bo študij v tujini morda omogočil, je, da bom dobil širši pogled. S svojim znanjem srednješolske kemije, ki se omejuje na nekaj splošne in malo organske kemije, nimam pravega vpogleda, kaj se sploh dogaja na svetovni ravni in pri svetovnih raziskavah. Drugače pa se mi zdi zanimiva sintezna kemija, sinteza novih spojin za kakršne koli namene.

Kot najmlajši slovenski mladi raziskovalec ste se leta 2011 uvrstili na Millenium Youth Camp v Helsinkih. Na Finskem ste predstavili uporabnost in lastnosti grafena, za raziskovanje katerega sta Geim in Novoselov dobila Nobelovo nagrado. Ste kdaj morda sanjali, da bi šli po njunih stopinjah?
Njima se je to odkritje primerilo po nesreči. Mene bolj od fizikalnih lastnosti grafena zanimajo kemijske lastnosti. Seveda me zanimajo neraziskane stvari, vendar zdaj s svojim znanjem poznam samo tiste spojine oziroma snovi, ki so že bile raziskane.

V začetku leta ste prejeli tudi dijaško Prešernovo nagrado za poezijo. Kaj vam pomeni poezija?
Literatura se mi zdi čudovita stvar, ne samo poezija, tudi proza. Težko opišem svoj odnos do knjig in besed. Zdi se mi nekaj čudovitega, pogled v svetove, ki jih mogoče nikoli ne bom mogel videti. Tudi pogled v stanje drugega človeka, ki piše, pogled v svet, ki ga težko razlagamo s katerim koli načinom, razen skozi umetnost. Z literaturo je mogoče izraziti tisto, kar je drugače težko izraziti.

Od kod črpate navdih za poezijo? Imate morda kakšno muzo?
Joj, to me pa ljudje vedno sprašujejo. Ne, nimam. Navdih jemljem iz najbolj banalnih stvari. Ko nekdo reče kakšno neumnost ali ko slišim kakšen zabaven stavek, ga poskušam umestiti v malo drugačen kontekst. Tudi, ko hodim po mestu in vidim kakšne malenkosti, ki se zdijo nepomembne, se mi v določenem trenutku zdijo zanimive in začnem o njih razmišljati. Ali pa razmišljam o kakšnih besedah, kako stojijo druga ob drugi in tako sestavljam stavek za stavkom.

Kako pa drugače preživljate svoj prosti čas, če ga sploh kaj imate, sodeč po vseh uspehih?
Zdi se mi, da imam veliko prostega časa za svoja leta. Rad ga zapravljam na kavah, pogovorih s prijatelji, rad berem, včasih pa ne delam nič in samo ležim v postelji. Drugače pa mi v zadnjem letu ni primanjkovalo prostega časa, razen v obdobju pred maturo in po njej.

Kakšno literaturo pa prebirate?
To poletje prebiram slovenske mlade pesnike: Lucijo Stupico, Katjo Perat, Uroša Praha in Tiborja Hrsa Pandurja.

Ste kdaj razmišljali, da bi sami izdali pesniško zbirko?
Ne. Pesmi sem začel pisati lani, ko sem začel obiskovati Literarno delavnico v okviru II. gimnazije. Ne zdi se mi, da bi bilo treba izdati zbirko. Pesmi pišem, ker me to veseli in ker smo se zabavali na Literarni delavnici, ne pa zato, ker bi si zadal cilj, da bom do prihodnjega leta izdal pesniško zbirko.

Kaj vam pomenijo dosežki, kot so zlati maturant, bronasto priznanje na kemijski olimpijadi, dijaška Prešernova nagrada?
To se mi zdi dobra pohvala za delo, ki sem ga vložil, pomembna potrditev in način, s katerim nas sistem nagrajuje. Vesel sem, če dobim nagrado, vendar pa v življenju še vedno obstajajo pomembnejše stvari.