Čeprav je smrt ena od najbolj naravnih stvari na tem planetu, znanstveniki presenetljivo še vedno ne vedo točno, kaj sploh pomeni to, da si mrtev.

Natančna definicija smrti je zapletena. Še pred slabim stoletjem so smrt razglasili duhovniki, ne zdravniki. Z napredkom medicine pa je hitro postalo jasno, da smrt ni odsekan dogodek, ampak proces. Tudi zato je težko določiti točno mejo, v katerem trenutku življenje nezaustavljivo preide v smrt.

Zaradi praktičnih razlogov je bilo treba arbitrarno mejo vendarle postaviti. Najprej je za to veljalo prenehanje bitje srca, nato možganska smrt. Ko možgani prenehajo delovati, se človeku zavest nikoli več ne more povrniti in telo začne hitro umirati. A raziskave so pokazale, da tudi to ni res.

Leta 2006 so namreč znanstveniki z angleške Univerze Cambridge s pomočjo tehnologije magnetne resonance v nekaj ljudeh, ki so bili več kot pol leta v vegetativnem stanju, zaznali skoraj normalno možgansko delovanje. Čeprav so zdravniki verjeli, da so ti ljudje v komi in brez zavesti, so znanstveniki poročali, da so z merjenjem delovanja njihovih možganov opazili, da so se zavestno odzivali na njihove besede.

Herojsko reševanje z ogrevano krvjo
Kot razlaga predsednik Slovenske akademije za znanost in umetnost ter predsednik komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko prof. dr. Jože Trontelj, so zdravniki pri diagnozi smrti previdni. S postopki oživljanja so že rešili življenja tako rekoč odpisanih: "Takšen je primer mlade norveške zdravnice, ki se ji je med smučanjem vdrl led nad gorskim hudournikom pri Tromsøju. Ko so jo pripeljali v bolnišnico, je kazala znake smrti, temperatura v črevesu je bila le še 13 stopinj, po medicinskem znanju globoko pod mejo, združljivo s preživetjem. Poskus oživljanja z zunajtelesnim obtokom in ogrevano krvjo je bil noro, herojsko dejanje. A je uspel, gospa je danes živa in zdrava. Zaradi pomrznjenih živcev na rokah je morala opustiti plastično kirurgijo, postala je radiologinja. Še vedno rada smuča."

Gost v Frekvenci X je bil tudi dr. James Hughes, bioetik na ameriški Univerzi Trinity College in direktor ameriškega Inštituta za Etiko in nastajajoče tehnologije. Intervju z obema lahko v celoti preberete na spletni strani oddaje Frekvenca X. Gosta sta odgovorila tudi na osebno vprašanje o doživljanju in strahu pred smrtjo.

Kakšno pa je vaše doživljanje smrti, se je bojite?
Dr. James Hughes: "Da, smrti me je strah. Ena od slabosti dela v zdravstvu je, da poznaš vse vrste eksotičnih bolezni. Zaradi tega sem velikokrat pomislil, da sem zbolel za smrtno boleznijo. Iz teh izkušenj vem, da me je smrti dejansko kar precej strah. Na drugi strani pa sem budist in to je dobra priložnost za učenje, ker te ta strah opomni na to, kaj je v življenju res."

Prof. dr. Jože Trontelj: "Smrt je zadnji velik dogodek v življenju. Velika stvar je, če si človek lahko reče, da je vsaj približno zadovoljen s tem, kako je živel, in da je kar pravi čas, da odide. In velika stvar je, če človek lahko svoj konec zares sprejme. Poznal sem več takih ljudi. Tudi zase upam, da se mi bo to zgodilo."